Izvirni greh Karla Erjavca

Le naivneži in morda še Meta Malus verjamejo, da so številne aferice nad glavo ministra Karla Erjavca plod razporeditve planetov in podobnih naključnosti. Ostali prosvetljenci lahko uživamo v dobro usklajeni politični spletki, ki je morda umazana in pritlehna, a hkrati povsem legitimna. Naivna deviškost in čistost pač nista vrlini dame, ki jo naslavljamo s Politika, še manj pa Erjavca samega. Nasprotno, predsednik DeSuSa je prebrisani lisjak, malodane politik prve kategorije, ki mu je težko spodrezati noge. Povrhu vsega imajo hudomušnega Karla radi še ljudje, kar je nepredstavljiva prednost. Zato nisem tako prepričan, da bo aktualna strategija čiščenja odpadkov uspešna v tolikšni meri, kot si to obetajo njeni načrtovalci.

In kaj sploh je izvirni greh samozvanega slovenskega Al Caponea, da ga preganjajo kot steklega psa, kot se je sam izrazil? Njegov problem je en samcat, a zato v politiki toliko bolj nezaželen. Karel je bolj samosvoj, kot bi se za politika njegovega kova, sploh pa predsednika DeSuSa spodobilo.

Ljudje s srednjeročnim političnim spominom znajo povedati, da je upokojenska stranka nastala kot politični projekt levih sil. S pomočjo institucionalizirane populistične retorike so na svojo stran pridobili penzioniste, ki jih tik pred smrtjo zanimata zgolj dve stvari: nebesa in denar. In ker so jim večnost onostranstva ponujali drugi, se je DeSuS osredotočil na tozemeljske  floskule tipa  „tovžnt evrov penzije“. Bolje jur v žepu kot sv. Peter na oblaku, so si verjetno mislile mamce, ko so v nasprotju z navodili s prižnice obkrožile prepovedani sad.  Ob ironičnem dejstvu, da bodo verjetno prej dočakale nebesa, kot tistega jurja, se lahko le nasmehnemo. Načrt je v svoji briljantni preprostosti uspeval vedno znova in v korist levice odločil kar nekaj parlamentarnih volitev.

Politični strategi še sami ne vedo natančno, kdaj so jim vajeti ušle iz rok, zagotovo pa s pregrešnim vstopom DeSuSa v Janševo vlado in ustoličenjem Erjavca na predsedniški stolček. Z vztrajanjem v desni koaliciji si je Karel spisal politično osmrtnico, ki se na prvih medijskih straneh ni pojavila izključno zaradi njegove politične spretnosti. Humor je postal orožje, s katerim je odbijal vse napade, osvojil srca množic in prinesel neverjetnih 7.5 odstotkov upokojenski stranki na volitvah.

Pedigre volilnega zmagovalca ga je obvaroval pred popolnim fiaskom v pogajanjih o vstopu v Pahorjevo vlado. Žnidaršič in Rezman sta poskrbela za pokornost stranke in prizemljila visoko letečega predsednika, ki si je v zanosu zmage začel domišljati, da je vsemogočen in mu ni potrebno več poslušati nikogar. Povolilna prepotentnost ga je dokončno stala relativno mirne kariere ministra obrobnega resorja, ki bi jo drugače brez težav izpeljal do konca.

Kako hudo se je zameril šefom iz ozadja bo dokončno znano v mesecu ali dveh, jasno pa je, da se bo moral odreči stolčku v vladi, parlamentu in morda celo predsedniškemu mestu v stranki. Obtožba za „nevestno delo“ v 200 milijonskem orožarskem poslu, domnevno nezakonita prodaja nepomembnega energetskega kurnika in težave s smetiščnimi kantami, ki so ga formalno spravile s poti, so že včeraj pozabljene puhlice. Danes šteje samo še politični šov odstavitve „nesposobnega ministra“, ki je zgolj formalnost in predstava za gledalce.

A verjeti je, da svoje kože vendarle ne bo prodal tako poceni. „Prišel je Karel,“ je zaklical v kamero ob prihodu na sestanek s Pahorjem in dal vedeti, da se njegova zgodba pravzaprav šele začenja. Zanimivo, a obširnosti spletke navkljub se zdi, da mu v javnosti ni pretirano škodila. Je to posledica obrabljene politične metode ali njegove priljubljenosti med ljudmi, je že druga tema. Zagotovo pa ni stranke desnega političnega pola, ki si politika Erjavčevega kalibra na mestu vodje kakšne upokojenske sekcije ne bi želela.

Kultna politično-informativna oddaja Studio City je letos prvič podelila nagrade „Siti“ za „največje dosežke v letu 2009“. Sitija za stransko vlogo je prejel kdo drug kot Karel Erjavec. Je s tem prerasel kategorijo in dozorel v politika velikega formata? Morda, navsezadnje se konkurenca z zmagovitim Pahorjem v glavni vlogi vendarle ne zdi tako ostra. Stave o prestižnem kipcu za leto 2012 že padajo. >

O navadnih tunah, ki bi rade bile Calvo

V zlatih časih oddaje Trenja je večno mladi Miši Molk ušel stavek, na katerem pot do slave in uspeha kujejo vse navadne tune tega sveta. »Vsako kokoš, ki jo postaviš na TV in predvajaš 14 dni noč in dan, narediš za zvezdo«, je dejala. Naj bo Tuna, kura ali petelin, za sveto resnico medijskega marketinga je praktično vseeno.  Glavno, da so nekateri za medijski preboj pripravljeni narediti vse: na TV pokazati tiča, joške, če je nuja tudi oboje, pred kamero spletkariti, lagati, varati, ji zaupati najbolj umazane  skrivnosti iz spalnice moža, ljubimca, soseda, profesorja, šefa.

Nikar jih ne podcenjujte, saj je prav ekshibicionizem navadnih tun gonilo napredka sodobne družbe. Pomislite – zaradi visokih rejtingov gledanosti se odlično prodaja in prinaša veliko denarja, ki je glavna kapitalistična vrednota.  Postavlja stilske izzive finim damam, seksualne standarde razočaranim kmeticam, vedenjske vzorce (pred)pubertetnim otrokom, subjekte zgražanja starim devicam.  Njegovi produkti so kolaps tradicionalnih norm, odsotnost vsakršnih pravil, razkroj avtoritete,  masovna potrošnja, patološki narcizem, čredni nagon, intelektualna plehkost, psihopatska bolezenska stanja  …   Absurdno a resnično, celotna družba je  ujetnica okov medijskega ekshibicionizma.

Ampak kaj navadne tune, te povprečneže brez talenta, znanj in delovnih navad, v tako ekstremni meri žene, da bi vendarle nekoč postali Calvo? Motivira jih fikcija uspeha navadnih tun predhodne jate, ki jim je uspel preboj v sanjski svet slave, glamurja, ekstaznih stanj, divjih zabav. Nihče jim ne zaupa, da gre zgolj za nebeško kuliso umazanih stanj, najhujših nočnih mor, ki si jih človek lahko predstavlja. V teh nebesih ni prostora za poštenje, pridnost, talent, človeško dostojanstvo. Sveti Peter je kosmati slinavec s ključem do zakotnih bordelov in zbledelih hotelskih sob, namesto pečenih pišk je na jedilniku uvelo korenje in kukavičja jajca, v bedrcah uživajo zgolj veliki šefi.

Konec koncev njih to sploh ne moti. Ob oseki so za ideal pripravljene požreti vse, trikratno. Medijsko tržišče javnosti tako servira novo porcijo tun Calvo, sočnejših od vseh primerkov do sedaj. Vsaka nova verzija je bolj cenena, na končnega uporabnika deluje še bolj neposredno. Konzumacija je zmeraj lažja, pomislekov vse manj. Vse bolj so samoumeven del našega vsakdana. Njihove vrednote postajajo naše vrednote, njihov svet naš svet. Počasi postajamo vsi Calvo.

V Calvo svetu se zvečer ob osmih gleda Štalo, partnerskih odnosov nas učita Artur in Latoya,  kako je biti moški Damjan Murko, kako pokazati joške in uspeti Nina Osenar. To je svet, v katerem predsedniki držav vpijejo »Kdor ne skače ni Slovenc«, predsedniki vlad fuzbalerjem čistijo kopačke, svoje avenije dobivajo komunistični diktatorji, državna odlikovanja vodje terorističnih tajnih služb.  V Calvo svetu ni prostora za realnost,  gospodarski kolaps, socialno bedo delavcev z minimalnimi plačami v podjetjih z bajno bogatimi lastniki, stisko 100.000 brezposelnih, v Calvo svetu so umetnost, znanost, zgodovina, tradicija, kultura pozornosti nevredne teme.  To je svet čustvene in intelektualne otopelosti, poraz humanizma, kritičnega mišljenja, zdrave pameti.

Navsezadnje si priznajmo, te Mišine televizijske kokoši iz katerih se tako norčujemo in jih zasmehujemo, nas v resnici vse pospravijo v žep. Njihova izmena se začne po naši dvanajsturni, ko se sprostitve željni zleknemo pred ekran.  In ko bomo prvič vstali s kavča za wc ali prigrizek, bodo oni svoje v glavnem že oddelali, z našim mesečnim prihodkom v žepu. »Kdo je v resnici tu neumen?« nas nikoli ne pozabi vprašati slavček brez posluha, lastnih pesmi in koncertov.  Naj se sliši še tako neumno, a spoznanje bo prišlo v trenutku, ko bomo enga Murka vzeli resno. >

Stave in druge tegobe slovenskega nogometa

Bile so dovoljene sanje, prišel je nov dan. Vsakdan realnosti slovenskega klubskega nogometa, v luči katerega je uspeh reprezentance več kot znanstvena fantastika. Goljufije s stavami in nameščanjem tekem, ki so te dni v središču medijske pozornosti, so zgolj ena izmed številnih rak ran nogometnih tekmovanj na sončni strani Alp. Za borimi kulisami je situacija še toliko bolj uboga in žalostna, da se edina rešitev zdi destrukcija do temeljev, kataraza in nov začetek.  Občutek je, da so nad našim klubskim nogometom že davno  roke dvignili vsi: država, pokrovitelji, Nogometna zveza.  Stavna afera je priložnost, da vsak prevzame svoj del odgovornosti za delo, ki mora biti slej kot prej opravljeno.  Seveda če res hočemo, da bo nogomet v tej državi kdaj zavzel mesto, ki mu v svetu pripada.

Perspektiva najpriljubljenejšega svetovnega športa je pri nas umrla, še preden se je dobro rodila. Je pač dedič tradicionalno neurejenega balkanskega okolja, polnega špekulantov, kruhoborcev, primitivcev, mazačev. Naš nogomet (z redkimi izjemami) v rokah držijo posvojenci balkanskih manir, katerim v tukajšnjem »futbalu« zato ne moremo uiti.

Ena njihovih glavnih značilnosti je klansko delovanje po sistemu »naši -vaši« in »roka roko umije«.  Družinske celice trenerjev, nogometašev, menedžerjev, funkcionarjev, novinarjev in »mojstrov stav« delujejo složno, enotno v korist sebe in vseh, ter zavračajo vsakogar, ki ne sodi v skupino. Ti pogosto postanejo njih žrtve, obsojene na karierni, finančni, včasih tudi osebnostni propad.

Odraz takšnega zakulisnega stanja je naša klubska nogometna realnost. Negledljiva igra, prazni štadioni, odsotnost identifikacije s klubi in občutka pripadnosti, usihanje sponzorskega denarja, nekonkurenčnost v Evropi.  Ljudje niso neumni in po ogledu tekme ali dveh občutijo nepristnost ter zlaganost predstave, ki so ji priča.  Občutek, da je igra sama sebi namen, pač ni daleč od resnice.

Če je res vse tako črno, kako je sploh mogoč tako odmevni reprezentančni uspeh? Odgovor je na dlani. Naš ugled v nogometnem svetu ohranjajo ambiciozne, zdrave sredine, ki delujejo po evropskih načelih in se uspejo braniti negativnih vplivov nogometnega okolja v katerem delujejo.  Pomislite samo, od kod prihajajo nogometaši, ki danes sestavljajo zmagovito slovensko reprezentanco. So produkt treh, maksimalno štirih nogometnih šol in trnove poti  »odpisanca«, nekoč ocenjenega za »premršavega«, a dovolj trmastega in vztrajnega, da je kariero zgradil skozi nižje avstrijske in bolgarsko ligo. Na enega Milivoja Novakovića je propadlo stotine nogometnih talentov evropskega kova.

Ustvarjalci in otroci teh sredin predstavljajo rešilno bilko našega nogometa. Najdemo jih v klubih, kjer se njihova prisotnost pozna v polnih tribunah, dobrih rezultatih, visokem nivoju nogometne igre in športnemu napredku njenih akterjev.

S tega vidika je mednarodna stavna afera v našem nogometu  dobrodošla. Vodilni slovenski nogometni funkcionarji, ki si zadržano zatiskajo oči in ušesa in so še pred dnevi govoričili o preveliki medijski pozornosti tej tematiki ter našo ligo označevali z »najčistejšo v Evropi«, so v hudi zmoti. Njihovo stališče bi se komu lahko zazdelo celo sumljivo.

In res, kako visoko v slovenski nogomet pravzaprav seže afera nameščanja nogometnih tekem? V sumljivi tekmi s sumljivim rezultatom je sumljivo odigral nogometaš z zelo zvenečim priimkom. Upamo in verjamemo, da je šlo zgolj za slab dan ali naključje in da ljudska šepetanja ostajajo kleveti. Če namreč izpričujejo resnico, našemu nogometu moda ni več pomoči. >

Lepotna tekmovanja – šteje znanje geografije ali izhod v kopalkah?

Kadar tu in tam pogledam kakšno lepotno tekmovanje, vedno dobim občutek, da od naših misic pričakujemo preveč. Pomislite, dekleta na takšne izbore pridejo v dobri veri pokazati rit in joške, mi pa jih morimo s tem, kako nasititi lačne in rešiti svetovni mir. Bizarno, sploh če si predstavljamo, kakšne priprave so za svoj »performans« primorane dati skozi. Puljenje dlak, cvarjenje v solarijih, nategovanje butt shaperja, mazanje s smrdljivimi kremami po delikatnih delih telesa … kaj bi našteval, vložek truda je ogromen.  In zdaj si zamislite, da jih takole voljne nekdo preseneti z vprašanjem o glavnem mestu ZDA. Nezaslišano!

Sploh pa, ste opazili, da tovrstnih abotnih vprašanj ne postavljajo moški?  Jasno, pokažite mi enega, ki bi od napol nage lepotice recimo zahteval, da našteje praštevila do sto. Ne, intelektualni masaker nad najlepšimi primerki svojega spola izvajajo ženske. In to praviloma one ne tako lepe, občudovane s strani močnejšega spola, kot njihove popularne »prijateljice«. In ko adolescenčna frustracija življenja v senci končno dobi priložnost v obliki mikrofona v roki in kamere, uperjene v tipiziran objekt (ne)prikritega sovraštva, ni za pričakovati drugega kot vprašanje s podtonom »na, prasica, tu imaš, kar si zaslužiš!«

In prav slednje jasno dokazuje, da se za vsakim ženskim dejanjem, najsi gre za lepotna tekmovanja, karierno uveljavitev, body lifting ali sobotni šoping … , skriva nepotešljiva želja po občudovanju s strani moškega spola. S tem seveda ni nič narobe, saj je v ozadju  evolucionistični boj za alfa samca, ki bo zaplodil genetsko dominantnega potomca. Problem nastane, ko zadeva ni več domena seksualnosti, ampak frustracij, ki se udejanjajo v skrajnostih, kot je zavračanje moških kot partnerjev ali očetov njihovih otrok.

Boj feminističnih možač za nadvlado na tipično moških kariernih področjih ni nič drugega, kot neprestano dokazovanje  svojim moškim kolegom, da so pametne, sposobne, vredne pozornosti, občudovanja,  skratka nekoč in nekdaj z moške  strani povsem po krivici spregledane.

S tem seveda ne trdim, da je mesto žene zgolj in edino v kuhinji, horizont njene poklicne ustvarjalnosti pa vzgoja  njunih otrok. Lahko je tako, če ženska materinstvo kot najlepši dar, ki ga moškim nikoli ne bo dano imeti, razume kot svoje življenjsko poslanstvo. A če njeni  talenti  posegajo tudi v katero drugo področje, bi jih bil greh zanemariti, poteptati ali nanje pozabiti.

Vendar pot do uspeha ne sme biti tlakovana s frustracijskimi zablodami spopada za enakost med spoloma. Takšna zmaga, paradoksalno, pripelje do kontra efekta,  pirove zmagovalke pa umirajo same, neljubljene in zagrenjene.  Še enkrat več so jih namreč »nadmudrile« kolegice, ki so pravi čas doumele, da pri vsem skupaj ne gre za vprašanje spolne prevlade.  Vprašajte moške, nič ni bolj občudovanja vrednega, kot uspešna ženska in obenem dobra žena in mati.

Če se vrnemo k misicam, jim zato, drage dame, igranja na karto dolgih nog, kompaktne riti in štrlečih joškov ne smemo zameriti. So pač ocenile, da je njihovo telo največji talent, ki so ga od Boga prejele.  Prav zato bi se gospodična, ki je misico pobarala o glavnem mestu ZDA, lahko povsem zadovoljila z ugotovitvijo lepotice, da gre za vprašanje iz geografskega področja.  Ali je zdaj to Miami, Velika Britanija ali London, je navsezadnje vseeno. Na tron dometa svojih sposobnosti se pač ne bo povzpela kot učiteljica geografije, ampak kot zmagovalka nepozabnega izhoda v kopalkah. >

Dejstva, ki jih zagotovo niste vedeli o Titu

Pred časom je naše glavno mesto ponovno dobilo Titovo cesto.  Preden se nad potezo ljubljanskega carja poveselimo ali zgrozimo, je vendarle potrebno spoznati Tita v resnici.

Tit, s polnim imenom Augustus Titus Flavius Vespasianus je bil rimski cesar od leta 69 do 79 po Kristusu. Bil je ustanovitelj flavijske dinastije in je zasedel prestol na koncu leta štirih cesarjev.

Kot vemo, je rimsko cesarstvo takrat zavzemalo celotno sredozemsko območje, vključno s slovenskim ozemljem. Tako je Tit neločljivo povezan s slovensko zgodovino in, kot pravi Mladi forum SD, smo nanj lahko upravičeno ponosni. Brez njega ne bi bilo Emone in samostojne Slovenije.

Slava mu!

>

Odprto pismo

Človek bi pomislil, da se med Slovence vrača pristnost medčloveških odnosov, kakršno smo nekoč že poznali.  Zdi se, da je mrtev telefon, prav tako elektronska pošta, messenger, sms in podobni komunikacijski kanali tehnološke revolucije. Ljudje se namreč ponovno sporazumevajo preko pisem, natančneje, odprtih pisem. Tako tudi jaz danes ne pišem bloga, niti komentarja, članka, kolumne ali kakršnegakoli drugega žurnalističnega besedila. Svoj zapis naslavljam kot odprto pismo. Ta so pač očitno v modi in spodobi se, da sodobnim trendom sledimo tudi na Drugem svetu.

Dejali boste, »ampak pismo zahteva tudi naslovnika«.  Res je. Dragi Borut, dragi Slavko, dragi Tone in še kdo, to najbolje vedo.  Nasloviti pismo, sploh po imenu, daje občutek osebnega stika,  intime, medsebojnega zaupanja.  Teh vrlin je v slovenski politiki očitno veliko, vsaj kolikor imamo možnost to opaziti bralci visoko nakladnih časnikov in dobro obiskanih spletnih strani. »Love is in the air«, bi celo lahko vzneseno vzkliknili.  A kaj ko se ob prebiranju zdi, da vsebina bolj kot na ljubezenske izpovedi spominja na zakonske prepire. Takšne, za katere bi se spodobilo, da ostanejo znotraj štirih sten, ne pa da se z njimi mori širše občestvo.  Razen seveda, če je takšen njihov resnični namen.

In če malo pomislimo, v tem primeru naslovnik sploh ni pomemben in ga lahko mirno izpustimo.  Jaz pač nisem Borut, a mi je bilo vseeno dano brati, kaj pravi Slavko in prav tako nisem Aleš, pa vem popolnoma vse, kar si o nekom s tem imenom misli ena Urša. Zato tudi moje odprto pismo nima naslovnika. V njem se pač z lahkoto najde vsak, ki mu je namenjeno.  In vse te pozivam, ne posiljujte nas z lastnimi problemi, frustracijami, zablodami, ne poneumljajte ljudi za dosego osebnih interesov! Zakaj bi Slovence morali zanimati egotripski spopadi znotraj vladajočih garnitur, zakaj bi morali biti podrobno seznanjeni o vseh kurbarijah znotraj nekih »ljubezni na prvi kup denarja«, skratka o vsakdanjih primerih, kakršnih je v današnji družbi na sto tisoče??!!?

Edina žalostna resnica je, da se spori, prepiri, škandali, osebne tragedije pač prodajajo. Še več,  odlično prodajajo. Od tega dobro živijo številni družbeni paraziti, ki v življenju niso s prstom mignili, danes pa preko TV zaslonov, časopisnih strani in spletnih portalov širše množice učijo trendovskega »lajfa«. Človeška rasa ima pač veliko slabost, ki je poznana že tisočletja in jo z blagim izrazom imenujemo vodljivost. In ta nas je v interesu potrošništva pripeljala tako daleč, da je novica s takšnim naslovom približno stokrat bolj brana od besedila s pričujočo sporočilno vrednostjo.

In kje je rešitev? V  Regulativi? Ob današnjih interpretacijah pravice do svobode govora je praktično nemogoča. V samoukinitvi  rumenega tiska? Iluzija v svetu, ki mu vladata pohlep in denar. Edini izhod iz recesije duha se zdi lahek in težak hkrati.  Prenehajmo brati rumene novice! Enostavno ne klikajmo na senzacionalistične naslove! Dajmo raje priložnost kvalitetnim, pozitivnim vsebinam! Zavedajmo se, če ni gledanosti, branosti, klikov, ni denarja in s tem uničimo bit vseh rumenih medijev tega sveta! In kaj lahko storimo blogerji? Pišimo o banalnosti rumenega tiska, smejmo se  neumnostim, ki jih objavljajo in ljudem, ki jih prebirajo. Naj jih postane sram klikniti na naslove tipa »Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija«.

Idealistično? Morda. A utopični idealizem je vendarle v naravi odprtih pisem  in če hočem vas, dragi bralci, prepričati, da je to pisanje vredno svojega naslova, se  ščepcu tega  ne smem izogniti. Zgolj tako, za priokus. Saj cilji, zaradi katerih naj bi se odprta pisma sploh pisala, po pravilu niso nikoli doseženi.  Pomembna je le »kolateralna škoda« in  na to računajo njih avtorji. In nič drugače ni z menoj. >

Pravice, ki ubijajo

Zadnje dni je v slovenskih medijih veliko prahu dvignil tragični napad bulmastifov na lastnika. Smrt izpod čekanov lastnih pasjih ljubljencev je sicer redkost na svetovni ravni, a tovrstni dogodki naslovnic najuglednejših časopisov običajno vendarle ne vidijo. Čemu je torej naš novinarski ceh tako zagrizel v zgodbo o psih in lastniku, ki je po ostri pravni bitki preprečil njihovo usmrtitev ter jih dobil nazaj v last? Tragično-ironični razplet ni edini razlog za tako obsežno medijsko obravnavo.

V javnih nastopih kinologov, veterinarjev in drugih poznavalcev konkretne situacije se je med vrsticami dalo razbrati scenarij zgodbe, ki je ostal neizrečen. Ta šepeta o uglednem zdravniku (zdravnici) Saši Baričeviču, ki naj bi s pomočjo »vseh pravnih sredstev« (predvsem pa vez in poznanstev) na koncu dosegel svoje. Njegovemu pravnemu zastopniku Miru Senici je uspelo izpodbiti tri odločbe o usmrtitvi psov, ki jih izdala veterinarska uprava.  Zamenjana je morala biti strokovna komisija, da je nova vendarle presodila v lastnikov prid. Odločbo je  »požegnal« še  minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. Trmasta vztrajnost je Sašu vrnila pse, a mu na kocu tudi vzela življenje.

Kar to zgodbo dela veliko je občutek, da so se nevarnosti tovrstne odločitve in načina, na katerega je bila dosežena, zavedali vsi vpleteni poznavalci kinološke stroke. Poznali so scenarij, še preden se je zgodil, a so bili kot strokovnjaki pri njegovi preprečitvi nemočni. Vrnitev psov se naj bi enostavno “morala zgoditi“.

Kateri general je po bitki najpametnejši, danes niti ni tako pomembno. Ostaja dejstvo, da je umrl človek,  ki ga država ni zaščitila pred samim seboj. Ključnega pomena je ugotovitev, da jim ni spodrsnilo zaradi slabe strokovne ocene, napake v postopku ali česa podobnega, ampak zaradi pravne spretnosti in izjemnega pritiska s strani vplivnih znancev pokojnega zdravnika, ki so odločitev uspeli obrniti v njegov prid. Morda menite, da bi bili psi vrnjeni navadnemu državljanu brez vez in poznanstev??!!??

Naša družba bi se morala resnično zamisliti nad nevarnimi razsežnostmi tega spoznanja. Gre za zastrašujočo demonstracijo moči vplivnih posameznikov in skupin, ki iz ozadja vse bolj obvladujejo našo državo. Primer zagotovo ni osamljen. Javnost je zanj izvedela le zaradi njegovih tragičnih posledic.

In vprašanje krivde? Priča smo, kot ponavadi, prelaganju odgovornosti. Na koncu bo ostala na bremenih tragično preminulega. On je pač ne more zanikati, saj je navsezadnje mrtev. A če bi spoštovani zdravnik napad preživel, bi se imel vso pravico sklicevati na državno odločbo, podpisano s strani ministra, s katero so mu nabito šibrovko vrnili v varstvo. Roke si lahko operejo tudi njegovi odvetniki in drugi vplivni znanci. Oni so pač zagovarjali njegov prav, a to še ne pomeni, da bi ga morala “požegnati“ tudi država. Zato je jasno, da je objektivno odgovoren podpisani minister na odločbi o vrnitvi.

Pričakovati njegov odstop bi bilo za nivo slovenske politične higiene enostavno preveč. Da bo odstavljen s premierove strani, prav tako. Kaj pa je en smrtni primer v primerjavi s Karlovimi kantami?!?

Ironično, a resnično, tipično in predvidljivo. Posledice te svinjarije bodo znova nosili nedolžni – štirinožni ljubljenci in njihovi lastniki. Ministrica Kresalova že napoveduje strožjo zakonodajo na tem področju. Ljudje, polni strahu ob prenapihnjeni zgodbi, ji zavzeto prikimavajo. Pri pisanju novih pasjih zakonov ji bo lahko svetoval življenjski partner Miro Senica, dober poznavalec te problematike.

Na nas je, da se zamislimo, kam gre ta država.  Vse več je posameznikov in družbenih skupin, ki v imenu pravic gredo do konca in še čez ter ne poznajo besede “ne“.  Patološka narcisoidnost postaja sprejeti vzorec delovanja družbe, ki ne priznava avtoritet – strokovnih, etičnih, moralnih, celo uradnih, državnih. Pomembna ostaja samo osebnostna pravica posameznika, za dosego katere cilj opravičuje sredstva. Četudi gre za pravico, ki ubija. Vprašanje je, zakaj popušča država kot vrhovna instanca in avtoriteta. Morda zato, ker je to liberalno, moderno, svobodno. Svobodno v življenju, svobodno v smrti. >

Recesija duha

Vstopili smo v novo leto in verjetno bi se tudi na Drugem svetu spodobilo objaviti bilance, statistike, analize. V dobrobit informiranja bralcev bi se bilo za pohvaliti s  konstantno naraščajočo obiskanostjo, pomahati z impresivno številko »Absolute Unique Visitors«, našteti države sveta, kjer brez našega spletnega časopisa praktično več ne morejo, ob tem pa vse skupaj zaviti v celofan še nekaterih manj pomembnih številk, da vendarle ne bi izpadli preveč očitni. Ampak, dragi bralci, vi vendar že veste, da smo uredniki vašega blogerskega časopisa res od hudiča in da nam v slovenski blogosferi ni para, tako da tega nima smisla več ponavljati.  Zato se bom raje lotil kakšne manj dogmatične, a toliko bolj aktualne teme, s katero nas »duhovni vodje« in njihovi glasniki strašijo že kar nekaj časa. BUUU!! Recesija!!

Da, po letih družbene prosperitete, materialnega blagostanja in duhovnega prebujenja v naukih religij osvobajajočega postmodernizma, se naj bi napreden človek kar naenkrat znašel v krempljih nepredstavljivo hude krize. Ta grda grda recesija, le od kod se je vzela ravno sedaj, ko smo priča največjemu razvojnemu pospešku v zgodovini človeštva?! Polet v vesolje in hoja po Luni sta za nas že kamenodobna preteklost, danes se ukvarjamo z genetskim inženiringom in kloniranjem človeka, s simulacijami »velikega poka« ustvarjamo nova vesolja in samo mišji nas še loči do znanstvenega izkustva, s katerim bomo Bogu končno dokazali, da v resnici ne obstaja!

A vso človekovo znanje in védenje, pravijo, v boju proti recesiji nič ne pomaga, kot ne pomagajo cepiva proti AIDSU, poskusi zdravljenja raka in napori misic za dosego svetovnega miru.  A vsa ta dejanja, poskusi in prizadevanja imajo nekaj skupnega. »Obstajajo« in »so« zaradi človeka samega. Očitno so pač nekakšni stranski produkti napredka. In nič drugače ni z napovedano recesijo.

Sam ne dvomim v Jinovo katastrofično napoved za leto 2009. Materialna recesija bo udarila hudo in močno, in kot v vsaki vojni, bodo bolj kot krivci sami zaradi nje trpele predvsem nedolžne žrtve – delavci, ljudje z najnižjimi dohodki.  In naj se nam še tako zdi, da so se črni oblaki nad našim svetom zgrnili čez noč, nas zgodovina uči, da so imeli vzroki za takšne dogodke vedno čas pognati globlje korenine.

Odprimo oči in se ozrimo malo naokoli, katerim bogovom te mesece nebesa padajo na glavo. Finančnim korporacijam, bankam, megalomanskim podjetjem, borznim špekulantom, podjetniškim oportunistom in drugim povzpetnikom, ki so sadove potrošniškega kapitalizma zajemali s (pre)veliko žlico. Žal bodo njihova dejanja v brezno potegnila tudi številne nedolžne ljudi, a večina srednjega ter višjega sloja recesije z eksistencialnega vidika vendarle ne bo pretirano čutila. Res je, da bodo v najslabšem primeru primorani prodati svojo jahto, nekoliko počakati z nakupom novega Mercedesa in duhovna središča potrošniškega sveta obiskovati samo še na nedelje in praznike. A slednje bo vsaj delno zajezilo poglabljanje recesije duha, kateri smo ljudje nezavedno podlegli že davno, oziroma takrat, ko so naši »Spiritus Santi« postali samooklicani najboljši sosedje v obliki prikupnih Tej Stuša in so nas o življenjskih vrednotah začeli poučevati lutkarji iz gledališča Big Brother šovov.

Ob vseh pregovorno negativnih posledicah gospodarske krize nam očitno ta zna prinesti tudi kaj dobrega. Zgodovina kot najboljša učiteljica nas ne pušča na cedilu in pravi, da  krizi ponavadi sledi katarza ter civilizacijski prehod na višje »stanje duha«. In verjetno se strinjamo, da kakšen katarzični duhovni šok zahodni civilizaciji tu in tam ne bi prav nič škodil.

Sicer pa tako vas kot mene drugi svet zagotovo ne bo poslala recesija, tako da nam za prihajajoči čas vendarle ni potrebno biti preveč črnogledi. Nasprotno, optimizem predstavlja precej bolj zdrav pristop k reševanju izzivov prihodnosti in tega nam na Drugem svetu res ne manjka.  Zato vam ob priložnosti želim izzivov polno in kreativno leto 2009. Obljubimo, da bo takšno tudi na vašem in našem blogerskem časopisu. >

Samo blogerji in kurbe

Te dni se je med slovenskimi blogerji ponovno začelo iskriti. Razlog novih hišnih razprtij je promocijska akcija enega slovenskih mobilnih operaterjev, ki je nekaterim blogerjem v zameno za zapise o novem telefonu le-tega podaril v trajno last. Seveda so glasni predvsem tisti, ki telefona niso dobili, medtem ko se sodelujoči branijo z navajanjem najrazličnejših razlogov, zakaj so si prav oni zaslužili povabilo med »izbrance« . Uganili ste, za neobremenjenega opazovalca prava komedija zmešnjav.

Plamenček je prvi zanetil hišno pristojni blogolog Domen Savič, ki je dobitnike telefona preprosto oklical za »kurbe za eno noč«. Takšnega ognjenega poigravanja seveda ni mogel dopustiti lokalni bog ognja Had, ki je s svojim odgovorom dokončno sprožil požar v slovenski blogosferi. Se je pač spozabil, saj dvornega teoretika vendarle ni treba vedno jemati resno. Navsezadnje je znano, da Savič predvsem rad veliko govori in predava, ukvarjanje s praktičnimi problemi blogosfere pa raje prepušča drugim.

Da ne bo pomote, s tem nikakor ne želim omadeževati Domnovega nespornega prispevka k slovenski blogosferni znanosti in navsezadnje, vsaj v eni točki njegovega zapisa mu ne moremo očitati, da se je zmotil. Vsakemu dobremu poznavalcu blogosfere je kristalno jasno, da sodelujoči blogerji niso bili izbrani po kakšnem nevtralnem ključu, ki bi določil najboljše (ali pa najbolj obiskane) med njimi.

Za “deal” se je pač  preko svojih vez s podjetjem Renderspace oz. njihovimi podizvajalci uspelo dogovoriti ljudem okrog Blogorole in res neumni bi bili, če si telefončkov najprej ne bi razdelili med seboj. Zraven sodi še seveda Had, saj brez njega ne more biti posla v slovenski blogosferi, pa še kakšen mulc, ki je morda deloval simpatično na kateri od blogerskih zabav.

Ob tem, da niso bili zraven, kritiki takšnega poslovnega dogovora problem vidijo še v načinu izbora sodelujočih, sploh pa v samih poslih med blogerji in komercialnim sektorjem. Slednje seveda ne more biti sporno, saj v kapitalizmu ne »seksajo samo blogerji in kurbe« ampak vsi, ki se jim ponudi priložnost oziroma so za to dovolj sposobni. Iskanje dobičkov pač ne more biti nekaj spornega v sistemu,  ki mu je logika profita v naravi.
Akterjem akcije pa ne zamerim niti same selekcije blogerjev.  Nasprotno, zdi se mi pohvalno, da so uspeli dogovoriti »deal«, ki je pripeljal novo podjetje na blogerski trg in njihova najbolj osnovna pravica je, da ga izpeljejo na način, kot se jim zdi najboljši. Res je, da bi lahko naredili tudi kako drugače, a zakaj, navsezadnje je njihova poslovna strategija tudi njihova stvar.

Edini, ki bi to razmerje lahko končal nezadovoljen, bi lahko bil naročnik, torej konkretno dotični mobilni operater. Njemu bi se verjetno najbolj splačalo, če bi tisti telefonček podaril Hadu, ostale pa porabil v kakšen drug namen.  Statistično gotovo dejstvo namreč je, da ima prvi slovenski bloger več obiska kot naslednjih petdeset, zaradi »navala« na spletno stran Blogorole pa tudi ravno ne padajo strežniki. Vendar seveda, kdo sem pa jaz, da bi optimizacijo oglaševanja učil tako velika podjetja in predvidel cilje, ki jih s svojimi akcijami želijo doseči?!

Preden končam, naj zgolj potolažim tiste resne, prizadevne in kvalitetne blogerje, ki ste tokrat izviseli. Veste, akcije, kot ste jim bili priča so zgolj pionirske narave. Če boste vztrajali pri bloganju, jih boste doživeli še toliko, da bo slej kot prej zadoščeno vsem. Sploh pa, če blogate prvenstveno iz teh namenov in vas je ta primer preveč »zadel«, se mi zdi, da ste nekje na poti vendarle zgrešili »point«.  Veliko bolj odrešujoče je soblogerjem zaželeti prijetno zabavo z novo tehnološko igračko, nato pa se recimo pridružiti prijateljem na pivu. Navsezadnje se nikoli ne ve, kaj vam prinese obetavno zastavljen večer in morda mi zjutraj ne boste prisiljeni verjeti le na besedo, da dandanes ne seksajo zgolj blogerji in kurbe. >

Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija (ali zakaj ljudje radi beremo sranje?)

Ni potrebno narediti doktorata iz nacionalne raziskave branosti, da bi vedeli, kakšne vsebine najbolj privlačijo povprečnega slovenskega bralca (poslušalca, gledalca). Dovolj je recimo zgolj bežen pogled na pet najbolj branih novic agregata najdi.si za ugotovitev, da spletne bralce kazalec najbolj zasrbi na seksualno-škandalozno-brutalnih novičarskih naslovih. Predstavljajte si, da bi zvedav Marsovec v dobri veri širjenja obzorij o naši civilizaciji prisurfal na kakšen pozareport.si. Pa saj bi ubogi zelenko dobil vtis, da na tem planetu živimo sami psihopati, serijski morilci in spolni perverzneži. Vsi normalni ljudje seveda vemo, da temu ni tako (ali pač?) in seveda, nihče od nas niti slučajno ne bere tega sranja. Ampak bodimo pošteni do sebe in drugih ter priznajmo, da nam prst na miški pošteno zadrhti na kakšnem »linku« tipa Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija.

Ste našli nazaj? OK, potem pa lahko nadaljujemo.

Dejstvo je, da ljudje preberemo vsako sranje, ki nam ga lansirajo, saj če ne bi bilo tako, bi nekateri za vsakdanji kruh pometali ceste, ne pa pisali novice, reportaže in kolumne. 24ur.com pa ne bi bilo med 200 najbolj obiskanimi slovenskimi spletnimi stranmi.

Sam se sicer vsebin te vrste izogibam (res!), pa ne zato, da me klik kdaj ne bi zamikal, ampak bolj zaradi strahu pred bulimijo. Kljub temu pa ob urednikovanju blogerskega spletnega portala v opisanem medijskem ozračju večkrat ne morem mimo vprašanja, kaj je v človeški naravi takšnega, da nas pritegne k branju škandalov, ekscesov in novic o nesreči drugih. Ampak to je bolj vprašanje za kakšno psihologinjo (Katja?).

Na Drugem svetu se skušnjavi vabljenja bralcev na limanice z negativnimi novicami na vse pretege upiramo, saj želimo, da bi ti našo uredniško politko lahko poistovetili z mislijo o zanimivem, raznovrstnem, predvsem pa pozitivnem pristopu do obravnavanih vsebin. Navsezadnje za mnoge predstavljamo ogledalo slovenskih blogov in raje ne pomislim, kaj bi številni kvalitetni blogerji naredili z nami, če bi laični javnosti potrjevali posplošene stereotipe o človeških zavrtežih z bujno domišljijo in brez lastnega življenja.

Zame tako dobra novica ni tista, ki prinese največ obiskov na Drugi svet, ampak tista, ki povzame kvaliteten aktualen, sporočilen in vsebinsko bogat blogerski zapis (in hkrati prinese največ obiskov na Drugi svet 🙂 ). Na moje zadovoljstvo opažam, da so takšne novice na DS vse bolje obiskane, kar pomeni, da ne pridobivamo samo na kvantiteti, ampak tudi na kvaliteti bralcev. In te potem preusmerimo naprej na kvalitetne blogerje, ki si takšnega bralstva tudi zaslužijo.

Daleč od definicije medijskega mrhovinarstva smo želeli biti tudi (in predvsem) v primeru tragedije na Savi, o kateri smo objavili zgolj dve novički. Verjetno ni potrebno omenjati, da sta imeli izredno visoko branost, ena celo najvišjo v slabem letu delovanja Drugega sveta. Približno 8000 bralcev je zanimala novica, ki je povzemala mnenje blogerjev o tem nesrečnem dogodku. Visokim številkam navkljub si iskreno želimo, da nam novic o podobnih tragedijah ne bo potrebno nikoli več objavljati.

Da pa od tega zapisa vendarle ne bomo odsurfali z žalostnim srcem, naj za konec omenim še novico pozitivnejšega značaja, ki je rekorde branosti rušila v mesecu aprilu. Šlo je za sporočilo o ribiškem incidentu med Slovenijo in Hrvaško na sotelskem Vonarskem jezeru. Rekli boste, da novica sama po sebi vendarle ni sinonim za pretirano radost in veselje. No, morda boste mnenje spremenili ob informaciji, da je šlo za prvoaprilsko šalo, kateri je nasedlo 5000 ljudi. Vonarsko jezero pač v naravi že leta ne obstaja, ljudje pa s sosedi preko Sotle živijo v sodelovanju, slogi in sožitju.

Kot vidite tudi Drugemu svetu včasih ni povsem za verjeti… 🙂 >