Upokojenci so velesila

»Pri Bogu in v politiki je vse mogoče«, je svoj čas povedal Kristus in čeprav se je skozi stoletja prevodov knjige vseh knjig kakšna beseda izgubila, izrek ni izgubil svoje interpretativne vrednosti. Z mislijo »Nisem prišel, da bi spremenil postavo, ampak jo samo dopolnil,« je 2000 let pozneje starosta slovenske politike Ivan Oman izrekel zgodovinske besede: »Na volitve gremo, da zmahamo!«. Od takrat naprej, ne glede na volilni rezultat, v slovenski politiki ni več poražencev, ampak samo še zmagovalci.

Volitve so tako en srečen trenutek demokracije, v katerem so, vsaj pred javnostjo, v svoji interpretaciji zmagoslavja vsi zadovoljni. Ob narejenih nasmeških in sijočih obrazih prepoznavanje tistega, ki je vendarle zmagal nekoliko bolj kot drugi, ni tako lahka naloga. Če bi jo na konkretnem primeru minulih lokalnih volitev zaupali kakšnemu brucu politologije, ta zagotovo ne bi brcnil v temo, če bi na piedestal postavil rojenega zmagovalca Karla Erjavca. Realno gledano je upokojenska stranka  edina prava zmagovalka tokratnih volitev.  Z  12 % povprečjem je postala tretja politična sila v državi, obenem pa ji trend naraščanja podpore ne pojenjuje.

Volilni uspeh upokojencev glede na demografske trende morda ni toliko presenetljiv, kot je zaskrbljujoč. DeSuS namreč ni stranka v pravem pomenu besede, ampak je interesno združenje  ljudi, ki jih ne povezuje podoben svetovni nazor ali ideologija, ampak neki parcialni interes. S tem seveda ne bi smelo biti nič narobe, dokler je njihov uspeh odraz demokratične volilne podpore.  Problem je v tem, da je ta odvisna od doslednega uresničevanja lastnega interesa,  ki je zanje pomembnejši od interesov drugih družbenih skupin ali države. Pogosta Erjavčeva konotacija: »meni ni pomembno, kaj vlada sprejme, samo, da pusti pri miru pokojnine«, je tipični odraz tega.

Tovrstne interesne stranke so zato lahko simpatične in zanimive, dokler dosegajo štiri ali pet odstotkov politične podpore in je njihov politični vpliv temu primeren. Dvomestni volilni rezultat in tretje mesto med političnimi silami v državi pa je razumeti  kot opozorilo, da je z demokratičnim političnim sistemom  nekaj narobe.

Sicer pa se upokojencev  ne da razumeti, kaj sploh točno hočejo.  Po eni strani ščitijo visoke pokojnine, zagovarjajo čim daljši pokojninski staž in krajšo delovno dobo, po drugi strani pa bi njihovi predstavniki radi bili poslanci, župani, občinski svetniki in celo ministri. Očitno nekatere petintrideset let delovne dobe v socializmu ni izčrpalo toliko, da se ne bi mogli baviti z zavzetim političnim aktivizmom in to uspešneje od večine sodržavljanov mladih ali srednjih let. V dobro prihajajočih  generacij bi tudi s tega vidika bilo bolje, če bi svojo psiho-fizično kondicijo raje demonstrirali z gojenjem solate ali sprehajanjem svojih pasjih prijateljev. Navsezadnje so se za to borili in delali vse življenje, ali ne?!

Z dolžnim spoštovanjem do nosilcev izkušenj in modrosti, a dokler temu ne bo tako, se bo masa upokojencev s svojo stranko in neuničljivim Karlom Erjavcem sončila na plečih delovno aktivnega prebivalstva. To bo slej kot prej klonilo pod bremenom privilegijev sedanjih upokojenskih generacij, posledice kolapsa pokojninskega sistema pa bodo z dosmrtnim delom in mizernimi pokojninami za redke preživele,  plačali prav sedanji vzdrževalci pokojninske blagajne.  To bo radikalen konec DeSuSa in dobe, ko je medgeneracijska solidarnost zašla v enosmerno slepo ulico. Zgodbice o srečni starosti pa se vodo brez izjem začenjale s pravljičnim uvodom »Pred davnimi davnimi časi …«. >

Zavožena politika kaznovanja prometnih prekrškov

V današnjih časih bi lahko aktualni oblasti očitali marsikaj; da je neučinkovita, nesposobna, kaotična, izgubljena  …  zagotovo pa ji ne moremo odrekati pomanjkanja domišljije za izumljanje načinov, kako od državljanov pobrati denar. Zakonodaja, ki naj bi v sodobni državni ureditvi služila ljudem, je postala nepogrešljivo orodje za zagotavljanje proračunskih virov. Ukrepi za oživitev gospodarstva in vzpodbujanje potrošnje, ki bi polnili državno blagajno z davkom na dodano vrednost, so potisnjeni v drugi plan. Zakaj dajati, dokler je kaj vzeti, je očitno slogan, ki bi naj Slovenijo rešil pred finančnim bankrotom.  Pod pretvezo večje varnosti  v cestnem prometu država ta čas uveljavlja revidiran mehanizem v službi zgornjega namena. Kazni za prometne prekrške po novem dvakratno presegajo minimalno slovensko plačo.

Tudi slepcu je jasno, da drastično visoke kazni niso pot do večje varnosti na naših cestah. Vzemimo denimo norca, ki na avtocesto namerno zapelje v nasprotno smer. Ga bo od izvedbe tovrstnega samomorilskega dejanja res odvrnila dilema, ali se to sploh (finančno) splača?!? Saj veste, zna biti hudič, da te orubijo za 1200 evrov in vzamejo izpit, če že slučajno preživiš.  Potem pa res imaš še razlog več za samomor.  Da se ne pogovarjamo o starčku, ki je kot mladi voznik po kraljevini Jugoslaviji divjal z volovsko vprego, na stara leta pa mu refleksi in oči že nekoliko pešajo. Bogate prometne izkušnje včasih ne pomagajo, ko se je potrebno odločiti za uvoz na avtocesto. Če je preživel svetovno vojno, bo sicer verjetno tudi to adrenalinsko avanturico, ob izstavljenem računu s strani države pa mu srčna kap najbrž ne uide.

Prometna zakonodaja temelji na predpostavki, da večini zla na slovenskih cestah botruje hitrost. To je sicer res, a našim vrlim strokovnjakom ne potegne, da ni problem v preveliki, ampak v premajhni hitrosti. Ljudem, dolga leta zastraševanim od rigorozne prometno-prekrškovne politike, je udobneje voziti pod omejitvami, kot pa  stalno oprezati za modrimi angeli, skakajočimi iz koruze. Ob tovrstnih nenadnih ukrepih represivnih organov je zgolj kanček nepazljivosti dovolj, da katerega predčasno zbiješ še v nebesa.  Štirideset v naselju in šestdeset med njivami in travniki je tako varneje, ceneje, predvsem pa manj stresno. A žal samo za prvega voznika v nastajajoči koloni.

Gostota prometa je v zadnjih letih drastično narasla, medtem ko ceste ostajajo takšne kot so – ozke, ovinkaste in luknjaste.  Spreminjajo se zgolj prometni znaki, ki omejujejo hitrost na vedno več odsekih in polne črte, ki ukinjajo še zadnje prehitevalne ravnine. V takšni prometni situaciji je zgolj en nedeljski voznik dovolj za nastanek kilometrske kolone s potovalno hitrostjo med 30 in 40 km/h.  Polžja mobilnost medkrajevnega potovanja je dandanes realnost, s katero se težko sooča večina voznikov na slovenskih cestah. Ob takšni vožnji živci popustijo še tako potrpežljivemu človeku. Nenadni manevri kot posledica tega so povzročitelji situacij, o katerih beremo v črnih kronikah.

Kako bi torej država morala pristopiti k problematiki varnosti v cestnem prometu, če cilj ne bil bi zgolj pobiranje denarja?  Verjetno je izgradnja širših, boljših cest utopija še za kakšno desetletje ali dva. V dani situaciji bi se zdelo smiselno sprostiti promet  na številnih odsekih, ki hitrost po nepotrebnem omejujejo na 60km/h, skrajšati razdaljo med tablami za naselje, prekiniti nekatere polne črte, predvsem pa znižati kazni za prometne prekrške ter raje povečati učinkovitost izterjav. S tovrstnimi ukrepi bi nekaj sproščenosti in samozavesti povrnili tudi voznikom,  da si bodo upali stopiti na plin in kazalce dvigniti do omejitev. Najstrožje kaznovana pa mora biti vožnja pod vplivom alkohola in objestnost na cesti, izražena v divjanju, prehitevanju v ovinek, v škarje in podobno.

Ne delam si utvar, da bi ta zapis dejansko kaj spremenil, četudi bi dosegel odgovorne.  Država pač potrebuje sveži denar in zavožena prometno-prekrškovna politika je tu zgolj kolateralna škoda.  Statistično je smrti na cestah iz leta v leto manj, kar pred javnostjo tovrstne ukrepe upravičuje, s kvaliteto življenja v naši državi pa se oblast že dolgo več ne obremenjuje. Avtomobilsko potovanje od A do B tako (p)ostaja loterija za tiste z močnimi živci in debelo denarnico. >

Državljani dveh Slovenij

Državljani republike na sončni strani Alp živimo v dveh različnih Slovenijah. V prvi izmed njih izguba službe pomeni odhod na borzo dela. V drugi izguba službe pomeni odhod na počitnice v Dubaj.  V kateri od  Slovenij naše države živite vi?

Če vaše družinsko drevo ne vsebuje ravno korenov vrste Dim, Sen, Zid, Pog ali Jan, verjamem, da v tisti prvi.  Ne zavidam vam, niti sebi, ki sem z vami v isti kaši. Gospodarska kriza, enormen primanjkljaj v državnem in osebnih proračunih, drastično zategovanje pasu, vedno višje cene osnovnih dobrin, vedno nove finančne bremenitve, minimalne plače, kolapsi podjetij, čakalne vrste v zdravstvu, brezperspektivnost, pomanjkanje, žalost, brezup, jok … vse to je realnost državljanov ene Slovenije. Druge Slovenije se namreč te kapitalistične bolezni ne dotaknejo, baje niso njihova stvar in to dajo njeni državljani onim drugim jasno vedeti. Zanje ne obstajajo, niso dostopni, ne komentirajo, zanikajo, grozijo. In če to ne pomaga, odplujejo, odletijo, izginejo. Vedo, da tja nihče ne bo plaval za njimi.

V čem se pravzaprav državljani obeh Slovenij med seboj razlikujejo? Je posredi kakšen nenavaden možganski prirastek, anomalija pri slabem odstotku Slovencev, zaradi katere so kot superiorna bitja s pridnim in poštenim delom v desetih, dvajsetih delovnih letih sposobni ustvariti več premoženja, kot ostalih milijon devetsto osemdeset tisoč v seštevku vseh delovnih dob skupaj?

Seveda ne. Njihova drugačnost je zgolj v tem, da bodisi po prijateljskih, sorodstvenih, ideoloških ali nenavadnih spolnih praksah pripadajo eliti slabega odstotka ljudi, ki so si v minulih tranzicijskih letih med seboj razdelili preostanke nekdanje »družbene imovine«. Te je bilo takrat premalo, da bi (pre)živela celotna država, a več kot dovolj, da od nje kraljevsko živi skrbno izbrana elita ljudi.

Največje njihovo bogastvo, ki jih ohranja pri življenju na veliki nogi, ni toliko izropana državna srebrnina, kot tesna klientilistična povezanost, ki sega v vse pore družbe. Z drugimi besedami,  zasedajo vse ključne družbene položaje, s katerih drug drugemu ščitijo hrbet, hkrati pa iz njihovega vpliva napajajo pravljični svet nedotakljive druge Slovenije, v kateri živijo. Pri tem ni pomembna osebna (ne)sposobnost, niti črna statistika pokopanih podjetij, za člane te skupine se vedno najde nov, donosnejši in vplivnejši direktorski stolček.

A otroci klientilističnih elit se srečujejo z resnimi problemi. Vajeni razkošnega življenja in razsipavanja z denarjem, so v nekaj letih družinski proračun skoraj spravili do bankrota. Svojo Indijo Koromandijo lahko ohranjajo le s parazitskim izčrpavanjem ustvarjenega premoženja ostalega milijona devetsto osemdeset tisoč ljudi. Sami so namreč v resnici povsem navadni povprečneži, ki ne znajo delati, kaj šele ustvarjati.  Potem, ko so jim propadli velikopotezni menedžerski prevzemi še zadnjih kosov nekdanje srebrnine, so mlinski kamen svojih potreb obesili okoli vratu državi, sproti pa še shirali molzno kravo z imenom Nova ljubljanska banka.

Zdaj seveda pričakujejo, da jih bodo iz njihovih zagat reševali državljani prve Slovenije, torej tisti, za katere ne obstajajo, niso dostopni, ne komentirajo, zanikajo, grozijo.  Do izpolnitve njihovih zahtev se bodo previdno umaknili v tople jugo-vzhodne kraje, kjer je masla dovolj in se zima ne pozna tako hudo. Saj veste, za vsak primer, kaj pa, če se medtem doma sistem sesuje. Ocenjujejo namreč, da ob morebitnem kaotičnem scenariju ne bi bilo ravno dobro, če bi bili kje v bližini. In prav imajo.

Zato, dragi sodržavljani prve Slovenije, pozivam vas, da ugasnete Big Brotherja, prestavite na enko in odprite oči. Res je, morda nikoli ne bomo znali leteti, lahko pa se vsaj naučimo plavati. >

Za Prijatelja si je treba čas uzet (v dokaz delovanja pravne države?!)

let in 2 meseca zapora. Naši sodni mlini, ki primere podobnega kalibra ponavadi premlevajo dolga leta, obtoženci pa zaporniške celice od znotraj ne vidijo nikoli, so s Prijateljem opravili ekspresno. V marcu zadržan s strani policistov, v  septembru  poslan v keho za več let. Postopka sicer še ni konec (Prijatelj napoveduje pritožbo), pa vendarle. Gre za triumf pravne države!  Sodniki zaradi višjih plač delajo bolje in hitreje!  Posredi je pregovorna učinkovitost ministrske LDS naveze Kresal-Zalar!  V  to bi morda bilo za verjeti, če pomenljivega odgovora na vsa vprašanja ne bi vehementno podal predsednik državnega zbora Pavel Gantar:  »novica o obsodbi Srečka Prijatelja dokazuje, da pravna država deluje, saj je nekdo sankcioniran za nezakonita dejanja, ne glede na to, kdo je, četudi poslanec.«

Stavku tretjega človeka  države se lahko upravičeno nasmihajo Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Boško Šrot, Igor Bavčar, Zoran Janković in še marsikdo. Proti vsem tem so bili sproženi raznovrstni (pred)kazenski ali sodni postopki, povezani z njihovimi poslovnimi ravnanji, a epiloga tudi po več letih niso dobili. Celo nasprotno, nihče ne ve, v kateri fazi so, kaj se z njimi sploh dogaja.  Kako si lahko v tem kontekstu razlagamo Gantarjevo izjavo? Morda postopki proti tem potekajo v pravni državi kakšnega vzporednega sveta? Saj nihče ne trdi, da so krivi, ampak naj nam pravna država spoštovanega državnozborskega predsednika končno le sporoči, da so po njenih zakonih nedolžni. In takrat bomo upravičeno verjeli v njeno učinkovitost.

Vse do tedaj pa so tovrstni nastopi  zgolj ceneni PR, floskule za zavajanje preprostega ljudstva, ki pred sodiščem nikoli nima tovrstne »sreče« (denarja, dobrih odvetnikov, vplivnih prijateljev), kot velike ribe. »Ljudje, ne dogaja se samo vam, ampak tudi poslancem!« Seveda. Samo katerim?!

Kdo je pravzaprav Srečko Prijatelj? Nepomemben poslanec obrobne, a  nebodigatreba stranke, človek, ki ga je v parlament naključno potegnilo v zavetrju  fenomena Jelinčič. Lahko pogrešljivi anonimnež, kateremu je nenadejani položaj v glavo stopil do te mere, da se je čutil močnega sprejeti igro s kapitalnimi igralci. Idealni grešni kozel torej , ki naj državljanom v poduk in pravni državi v ponos, za svoje grehe odsluži pravično kazen,  višjo, kot jo je zahtevalo tožilstvo.

Zato bo, spoštovani predsednik, za vero v pravno državo potrebno za rešetkah videti kakšen bolj rejen obraz, kot  Prijateljev. Do takrat pa bi bilo bolje kaj storiti v prid zaupanja in vere v slovenski parlamentarizem, ki je dvajset let po demokratizaciji povsem na psu z ugledom. V takšnih razmerah ne čudi, da se med izvoljenimi predstavniki ljudstva pojavljajo kalibri, ki jim ne bi bilo mesta niti v vodstvu kakšne kadrovsko osiromašene plemenske skupnosti. Družbeni prvokategorniki pač ne nameravajo nastavljati hrbta negativno nastrojenim medijem in ljudstvu, ki v poslancih vidijo le priviligirane brezdelneže, plačane za branje časopisa in stresanje nebuloz z govorniškega odra.

Izvoljenim predstavnikom slovenskega parlamenta je zato potrebno odobriti vse mogoče privilegije in jih podkrepiti z najvišjimi plačami v javnem sektorju. Le tako bomo na stolčke, kjer sedaj vedrijo poklicni bleferji, špekulanti in  delomrzneži,  dobili ugledne ljudi, morda celo intelektualce. Takrat bo Gantarjeva floskula dobila pravo težo, če jo bo sploh treba izreči, slovenski parlamentarizem pa bo, brez Prijateljev, končno zadihal s prečiščenimi pljuči. >

Od zdravnikov do prodajalcev kislih kumaric

Te dni zdravniki z vlado bijejo bitko za plače in, kot pravijo, za svoje  poklicno dostojanstvo.  Koliko je vredno delo nekoga, ki vam je ublažil telesno bolečino, preprečil invalidnost, rešil življenje? 1000€? 2000€? Morda 5000€ ali celo 10000€? Odvisno, bi lahko dejali. Takrat, ko smo zdravi in nam nič ne manjka, bi zdravnikom s težkim srcem privoščili že dobrega jurja mesečno. Ko  v postelji nemočni čakamo na težko operacijo,  se njihova cena nenadoma ne zdi pomembna. Samo, da pred seboj ugledamo usposobljenega, zaupanja vrednega človeka.

Od zdravnikov torej pričakujemo največ. Da so strokovni, zanesljivi, imajo zmeraj čas za nas, da brez izjeme ugotovijo, kaj je z nami narobe, da se nikoli ne zmotijo, absolutno pa ne v našem primeru. Ne zanima nas, koliko jih je in koliko delajo. A kljub temu jih ne bi plačali preveč. Raje se sklicujemo na njihovo zdravniško etiko.

Kar zadeva zdravstvo, se vlada sooča (vsaj) z dvema problemoma. Prvi je pomanjkanje zdravniškega kadra, drugi pa je vsesplošen; pomanjkanje denarja v državnem proračunu. Aktualen spor z zdravniki je zgolj kolateralna posledica napačne vladne varčevalne strategije. Namesto da bi ustvarjala pogoje za rast podjetništva ter vzpodbujala potrošnjo, raje viša davke in niža plače. Seveda tam, kjer lahko.

Teren za poseg v dohodke zdravnikov se je dolgo rahljal. V medijih so krožili podatki o zdravniških plačah z dežurstvi in dodatki vred, kjer se je igralo na znano slovensko faušijo in so bile zamolčane mnoge podrobnosti. Recimo tiste o veliki količini nujnega zdravniškega nadurnega dela, ki je posledica manjka 500-1000 zdravnikov. Ob vladnem napadu, ki je sledil, se je Fides bistro postavil na barikade zgornjega dejstva. Če je pa tako, so dejali, bomo delali zgolj polni delovni čas, kot vsak normalen državljan. Tako bo vsaj več časa ostalo za družino. Le kdo bi pa delal zastonj preko svojih 40 tedenskih ur? Vi morda??

Paradoks je nastal, ker bo takšna odločitev vplivala na kvaliteto zdravstvenih storitev, kar pa se javnosti zdi nesprejemljivo. Zdravje je pač še vedno prva človeška vrednota in zdravniki enostavno morajo biti na razpolago čakajočim bolnikom ter hipohondrom. Od kod takšna samoumevnost? Koliko je resnično vreden njihov čas, njihova pozornost? To so prava vprašanja za podnaslove člankov o (pre)plačanih zdravnikih.

Razsežnosti problematike, konkretizirane v gonji proti »zdravniškim privilegijem«,  so širše, kot se zdi na prvi pogled.  Simbolizirajo namreč pregon intelektualizma, ki smo mu v Sloveniji priča že nekaj časa. Ljudstvo z mediji in izvršilno oblastjo na čelu se ukvarja s tem, koliko zaslužijo zdravniki, profesorji, sodniki in drugi izobraženci, ne vidijo pa avtomobilov prestižnih znamk, s katerimi privatniki na minimalnih plačah vozijo otroke v brezplačen vrtec . Nihče ne problematizira  30€ vredne urne postavke človeka s triletno poklicno izobrazbo, ali celo zgolj z (ne)dokončano osnovno šolo. Nihče se ne vpraša, od kod jahte in vile na morju trgovcem cenene potrošniške robe, prodajalcem sadja in zelenjave, raznovrstnim kšeftarjem, gostincem, šlosarjem, inštalaterjem, frizerjem, polagalcem ploščic in parketov.

Vso priznanje poštenim podjetnikom, kreativcem, ki svoje premoženje ustvarjajo na priden in pošten način. A v tej državi vsi vemo, da je med lokalno-globalnimi mogotci marsikdo zgolj zato, ker je kradel in goljufal državo kjerkoli se je dalo, »prenesel naokoli« soseda, znanca, sorodnika, prijatelja.  In taki ljudje so danes cenjeni gospodje, ki so se v »krutem podjetništvu odlično znašli«. Podatkov o njihovem premoženju ne najdemo v časopisih. O njih beremo zgolj  takrat, ko v »solidarnosti do okoliškega prebivalstva« odpirajo nove veletrgovine, v kateri bodo ustvarili novih XX delovnih mest (z minimalno plačo), ali ko za »doprinos širši skupnosti« prejemajo občinske plakete in državna odlikovanja.  Žlahtnih kovin je za prodajalce kumaric veliko, za reševalce življenj pa se težko najde kakšna.  Kakopak, zdravniška pomoč je dejanje pod kategorijo »samoumevno«.

Na glavo postavljen vrednotni sistem je eden največjih slovenskih problemov, glavni krivec zanj pa je oblast sama. Kako naj gre v državi bolje, če se njeni vodilni pred bankrotom rešujejo z dodatnimi obremenitvami tistih, ki svoj denar služijo transparentno in pošteno?! S tem še zadnjim braniteljem časti in ponosa sporočajo, da se njihova pozicija ne splača, naj raje vzamejo pamet v roke in izkoriščajo sistem, kot vsak pošten Slovenec. Zdravnikom kot predstavnikom etičnih in intelektualnih avtoritet pa naj le dajo vedeti, da njihov stan ni vreden več od prodajalcev kislih kumaric. >

Ave Triumpfhator, pozdravljajo te tisti, ki jim je usojeno umreti!

Stožice so zgrajene, naj se igre začnejo! V Emoni, antični naselbini  velikega Rimskega cesarstva, ljudstvo živi po načelu »Panem et circenses«.  Živi in  zabava se na žuljih suženjske delovne sile, ki so amfiteater najprej zgradili, nato pa jih v areno, tako za zabavo svobodnih ljudskih množic,  mečejo levom. Navdušenje med Emonci je neizmerno, Cesar vreden vse časti in slave. In dosmrtnega mandata.  Je danes, dobri dve tisočletji pozneje, v Ljubljani res tako drugače? Poglejmo.

Ljubljana športni park Stožice takšnih dimenzij nesporno potrebuje. Šele zdaj je naše glavno mesto postalo metropola, vredna evropskega porekla. Prepričani smo lahko tudi, da podobnega projekta ne bi bila sposobna izpeljati nobena od prejšnjih županskih garnitur.  Če v ljubljanskem kokošnjaku, imenovanem Mestna hiša, ne bi zavladal Zoki, prestolnica sodobnih športnih objektov tega nivoja ne bi videla še desetletja.

Pa vendarle, zakaj ima ta godlja grenak priokus?!  Je »keč« res zgolj v tem, da desničarji »a priori« zavračajo Zokijeve velike projekte, ker ga pač enostavno ne marajo? Morda, a nič manjša kot slepota desnih, ni tema pred očmi njegovih neizmernih oboževalcev  levega političnega prepričanja. Ironija je velika, saj skrivnost Jankovićevega uspeha izvira iz doslednega ravnanja po najbolj divjih načelih (turbo)kapitalizma. Brez tovrstnega (turbo)pospeška turboštadion pač ni mogoč, da se o odvečnosti balasta pridevnikov na »socialni« sploh ne pogovarjamo.

Smo se v vsej tej evforiji okrog odprtja Stožic kdaj sploh vprašali, zakaj že morajo v funkcijo stopiti prav to poletje?! Čemu sploh takšna ihta?! Bi brez njih jutri morda propadel ljubljanski šport? Težko, ker je propadel že včeraj. Bi košarkarska in nogometna reprezentanca ostala brez domačih prizorišč? Nikakor, povsem mirno in uspešno nastopajo v slovenskih športnih dvoranah in v Ljudskem vrtu.

V čigavem imenu so bili torej delavci prisiljeni garati dneve in noči,  nedelje, praznike, v temi, dežju, snegu, temperaturah pod lediščem, samo zato, da bo štadion končan do letošnjega julija? V imenu socialnih pravic morda,  na katere pregovorno prisega vsak deklarirani levičar? In v čigavem imenu podizvajalci niso prejeli zasluženega plačila za opravljeno delo? Morda v imenu socialne in pravne države? Zakaj že Stožic z bolj človeškim odnosom do delavcev in podizvajalcev ne bi mogli končati v razumnih rokih, morda do julija naslednje leto?? Zakaj že je treba za denar izsiljevati državo, zakaj je treba tožiti  podizvajalca, ki je v obupu s svojimi tovornjaki županu salutiral pred novozgrajeno dvorano? Kako hudo mora v resnici biti, da človek naredi nekaj takšnega??!!

In vse to zato, ker se je tako odločil socialno čuteči ljubljanski župan, deklerirani levičar Zoran Janković.  Kaj mu je bilo v resnici tega treba? Po Danici in Viki bi za zmago na volitvah zadostovalo že tistih nekaj prebarvanih fasad.  Kaj je torej v ozadju?

Morda zgolj nečimrna aroganca človeka, ki pri doseganju svojih ciljev v življenju ni vajen gledati na druge. Navsezadnje, pravijo, da je dandanes to najlažja pot do bogastva, uspeha. Morda pa so v ozadju kakšni posli, za katere nočemo niti vedeti. Prav tako, kot v soju blišča modernih gladiatorskih aren nočemo vedeti in videti agonije tistih, ki so jih gradili nam v zabavo, županu v čast. Ali, kot je o Stožicah pred meseci dejal Oskar Komac, sekretar sindikata delavcev gradbenih dejavnosti:  “Ta objekt  bo nekoč Ljubljani in Ljubljančanom v ponos. V resnici pa bo predstavljal spomenik poteptanim temeljnim človekovih pravicam ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo.”  So časi sužnjelastništva res že minili?!? >

Burka z burkami

Pred dnevi sem na nacionalkinem portalu zasledil pogovor s petnajstletno muslimanko iz Ljubljane, ki  že dobro leto v javnosti telo in obraz zakriva v burko, zadnje čase na Zahodu tako kontroverzno muslimansko oblačilo.  Z vsem spoštovanjem do dekleta, načelnega v prakticiranju vrednot nekonformnega načina življenja, moj namen ni moralizirati o (ne)upravičenosti tovrstnih trendov oblačenja v zahodnem družbenem okolju, prav tako se ne zgražati nad (ne)strpnostjo ksenofobnih Slovenceljev, kar je ta čas prava modna muha.  Pustivši ob strani frustracije levih, desnih, rdečih, črnih in roza pikčastih, si bom raje zamislil neki drugi svet, v katerem bi muslimanska burka postala vesoljno središče najnovejših modnih smernic, tako rekoč »a must wear«  za vsako hudo bejbo, ki da kaj nase in želi uspeti v svetu slave in glamurja.

V prvem trenutku bi se kot moški moral zgroziti nad tako radikalnimi posegi v človekove pravice našega načina življenja.  Pomislite, povsem neupravičeno in škandalozno bi mi bila odtujena pravica do slinjenja ob vročih telescih, na ogled postavljenih v dvajsetih različnih miss izborih. Človeško dostojanstvo bi mi bilo krateno ob nezmožnosti buljenja v joške bejb znamke Turbo Angels  in kar je še huje, nikoli ne bi imel pravice spoznati razkošnih talentov  Rebeke, Sanje, Nine in prijateljic, na katerih so (z)gradile svoje bleščeče kariere. Predstavljajte si recimo Rebekin evrovizijski nastop v burki, ali temu primerno oblečeno Nino kot voditeljico oddaje Big Brother. Pa saj to je grozno! Bolj kot razmišljam, se mi dozdeva, da v svetu vladavine burk moških ne bi dobili več nikamor – ne na ulico, ne v trgovino, kaj šele v službo ali morebiti plažo! Saj bi cele dneve samo še sedeli ob TV in gledali fuzbal. No, morda bi med polčasom skočili še na kakšno pivo.

Nič manj ne bi  trpele ženske.  Ličenje kar naenkrat ne bi imelo pravega efekta, ženske revije bi postale pravi dolgčas, propadli bi programi za hitro hujšanje,  prirojenih intelektualnih šibkosti ne bi mogla skriti še tako sofisticirana plastična operacija.  Moški bi pri ženskah postali pozorni na čisto napačne stvari.
Reforma bi udarila tudi na trg delovne sile, izumrlo bi en kup poklicev: tajnice, hostese, gospodinjske pomočnice, manekenke, pevke, igralke, TV voditeljice, svetovalke, asistentke … spisek je brezkončen. Posledica vsega bi bila, da bi se velika večina ženskega sveta kar naenkrat soočila s preobilico prostega časa. In kadar ženske ne vedo, kaj početi, začno nadlegovati moške.  Skratka, huda nočna mora!

Trendom primerno bi se moderniziral tudi televizijski progam. S »prime time« bi izginjale Kmetije, Big Brotherji, Slovenija ima talent, španske in slovenske limonade, gledalca ali dva bi izgubila tudi Na zdravje. Ob osmih zvečer bi si tako lahko ogledali Omizje, Knjiga mene briga, Kulturna panorama, v sporedu bi se ponovno našel prostor za Resnično resničnost, vrhunec dneva bi bila Obzorja duha. Kanal A bi predvajal samo še videostrani.
Namesto prsatih lepotičk bi medijske naslovnice polnile izobražene intelektualke, ki bi v Evah, Leah, Janah in Lady razpravljale o najnovejših dognanjih na področju jedrske fizike in cepljenja atomov, beseda bi tekla o raziskovalnih dosežkih v biomedicini, mikrobiologiji, raziskovanju izvora vesolja in mikrobih na Marsu.

Menda vam je zdaj že jasno,  da bi radikalna uvedba burk popolnoma porušila naš vrednotni sistem. Namesto družbe osladnih plehkosti bi dobili družbo intelektualne globine, seksi formo bi zamenjala lepota vsebine. Odklenkalo bi Calvo tunam. »Jaz ne verjamem u telo, rad bi te videl u srce,« bi še z večjim zanosom prepevala Siddharta.   Vloge narodovih mnenjsko-trendovskih voditeljev bi prevzeli razgledani ljudje, Slovenija bi postala skupnost sposobnih, delovnih, ustvarjalnih državljanov, ki bi v prizadevanjih za skupno dobro domovino uveljavili v Evropi in svetu.

Dragi Slovenci in Slovenke, je to družba kakršno si želimo??!? Neee, seveda ne. Če bi si jo želeli, bi takšno že imeli. Z burkami ali brez. Zato, vidite, so burke sprejemljive le kot simpatična novost, kot trend manjšine, ki se nas ne tiče. Manjšine, ki jih pregovorno podpiramo za ceno statusa moderne tolerantnosti. Vse dokler nam njihova simbolika ne da misliti, dokler ne začno ogrožati predstav o življenju, kot ga dojemamo sami. Takrat, vidite, takrat je konsenz popoln, da jih je v dobri veri po zaščiti naših vrednot obvezno treba prepovedati. >

Borut, ti si naš najbolji prijatelju!

Težko bi našli zgodovinski trenutek, v katerem bi srca voditeljev slovenskega in hrvaškega naroda bila bolj enotno, kot minuli teden, ko je (ob)stal arbitražni sporazum. Sloga, prijateljstvo, morda celo ljubezen, so sinonimi za medsosedske odnose v mednarodnem političnem mandatu Pahor-Kosor. Slovenci smo si oddahnili. Končno bomo mirne vesti dopustovali na Jadranu in brezskrbno lizali hrvaški sladoled. Ironično, a prav želja po hrvaškem morju je bil glavni podzavestni argument v prid sprejetja arbitražnega sporazuma. Pa kaj potem, če izgubimo tistih nekaj metrov motnih voda Piranskega zaliva. Pridobili bomo sinjega morja vse do Dubrovnika in še čez. Evropska unija so vendar igre brez meja. Seveda, brez meja, kot nekoč v “večni”  Jugoslaviji.

Navkljub občutku, da je spopad za arbitražni sporazum Slovence ponovno razdelil po tradicionalni ideološki ločnici, pozornejše oko opazi nekonvencionalno logiko tokrat sklepajočih se zavezništev.  Ne spomnim se, da bi se že kdajkoli prej zgodilo, pa najsi v notranji ali mednarodni politiki, da bi boj za isti cilj tako tesno povezal slovensko levico z Vatikanom in Združenimi državami Amerike. In kar je še najbolj zanimivo, tovrstne „kolaboracije“ vsaj javno ni problematiziral nihče od vedno kritičnih javnomnenjskih voditeljev, ki jim ponavadi zasmrdi vsak tovrstni „prijateljski nasvet“ s strani naših „imperialističnih bratov“. (spomnimo se samo Vilnuške izjave).

Ponovno so se raje, skupaj s svojimi hrvaškimi kolegi, privoščljivo nasmihali še enem političnem porazu „radikalca“ Janše. A njegovim pretiranim reakcijam navkljub so tokrat vendarle šli predaleč. Vsaj pol poražene Slovenije je moralo zaskrbeti enotno izražanje veselja druge polovice lastnega in celotnega hrvaškega naroda. Ob izjavah naših politikov in poslušanju napevov o sladki Marijani na Prešercu sem dobil občutek, da Hrvaška sega še kam dlje kot zgolj do polovice Piranskega zaliva. V tolažbo bi lahko bila le kakšna „Slovenec sem“ na zagrebškem Trgu Bana Jelačiča. Ampak to seveda sodi že v domeno znanstvene fantastike.

Precej bolj kot to ceneno politikantstvo pa je zaskrbljujoče dejstvo, da so številni neodvisni strokovnjaki in zavedni, ugledni Slovenci, tokrat bili medijsko prezrti, potisnjeni na stran. Boris Pahor, dr. France Bučar, dr. Tine Hribar, dr. Marko Pavliha, dr. Miro Cerar so imena brez političnih motivov biti opredeljeni “za” ali “proti”. Vsi ti ljudje so izražali skepso do arbitražnega sporazuma zgolj iz iskrenih strokovnih in domoljubnih prepričanj. V “zahvalo” so, kot za Drugi svet namiguje ugledni mednarodni pravnik dr. Pavliha, bili kritizirani, celo strokovno diskriminirani.

Prav zaradi vsega tega referendumski “za” ne more biti zmaga razuma, kot so 51% podporo sporazumu v en glas komentirali predstavniki koalicije, ampak je prej zmaga nesporazuma. Nesporazuma v razdvojeni družini, od katere bodo edino korist imeli sosedje, naši stari-novi prijatelji. Ti so nas, še preden smo vprašanje meje dobro umaknili z agende, že spomnili na drug “prijateljski” dolg – dolg do varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke. Saj, kot se med prijatelji spodobi, je prav, da se tudi ta poplača.

Ampak kaj zato, glavno, da bo zbranim Slovencem na čast, s teras hrvaških obmorskih hotelov ob dolgih poletnih nočeh odmeval priljubljeni napev: »Saj za prijatelje, je dobro le najboljše!« >

Jaz imam talent

V zadnji oddaji Slovenija ima talent se je zgodila šokantna stvar. To je bila najbolj nora oddaja do sedaj in bo to ostala vse do naslednjega tedna, ko bo na vrsti ORTO nora oddaja. Ne sprašujte me zakaj, ker vi veste bolje kot jaz, ki nisem gledal še nobene. Baje je pač vsaka nora in šokantna, naslednja pa še bolj, tako da se zagotovo ne motim. Ogledal si nisem niti Kmetije slavnih, Big Brotherja, Trenutka resnice in kar je še tovrstnih štal. Pa vendarle vem,  kaj se tam dogaja,  poimensko poznam  nastopajoče, vem kdo je s kom seksal, kdo ima umetne joške in še kup podrobnosti človeške intime popolnih neznancev.  Zahvala za to védenje gre onim, ki se radi hvalijo, da »rulajo Slovenijo«.  Svoj posel morajo imeti v malem prstu,  da tovrstna sporočila uspešno infiltrirajo v (pod)zavest  popolnoma nezainteresiranega človeka. Še več, nekoga, ki se takšnih informacij  skuša zavestno obraniti.  Barikade zdravega razuma vse bolj padajo pod nevzdržno Calvanizacijo sveta.

Obstoječi družbeni sistem se pač hrani z duhovno pohabljenimi instant calvo tunami. Kako bi drugače sploh uspeli  prepričati  ljudi v smiselnost življenja, kakršnega prodajajo za svetlečimi kulisami: delaj-troši-delaj-troši-delaj-crkni. In kako bi se drugače, brez kmečkih uporov ali revolucije, gospodje sončili na svojih jahtah, stesanih z žulji izpod rok preprostega ljudstva?!?  Vse to omogoča psihološka medijska manipulacija, ki  vzpostavlja kontrolo nad kolektivno zavestjo, odvrača pozornost, ubija razum in duha. V fevdalizmu se je raja dvignila že, če si je grajska gospoda drznila pobirati kaj več, kot zgolj desetino.  Danes vam 50% pobere država, preostalih 50% pa kapitalistična elita, skrita za migajočimi ritkami manekenk z oglasov.  Razlika je očitna, a glave na kolih vendarle ostajajo zgolj srednjeveška znamenitost.

V senci blišča spletk na dvoru sončnega kralja se sprejemajo novi zakoni, namenjeni enemu samemu cilju – od ljudi pobrati še več denarja. Pa ne od tistih, ki ga imajo na pretek  – goljufov, špekulantov, delomrznežev, izkoriščevalcev sistema. Ti so vendarle prepametni in se z njimi ni vredno ukvarjati  – vedno najdejo luknjo v zakonu, ali pa vsaj kakšno (davčno) oazo.  Veliko lažje ga je pobrati od preprostega, poštenega delovnega človeka. Temu je goljufanje izpod časti, obenem pa ima privzgojen spoštljiv odnos do svoje domovine, četudi ga ta obira kot oskubljeno kokoš. Ta bo sklonil glavo, plačal, preostanek pa od žalosti zapil v oštariji. Na poti domov mu bo policist pobral še plačo za naslednji mesec in začarani krog bo sklenjen.

Spremembe pokojninske zakonodaje, predlog zakona o malem delu, predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter še številne druge predlagane zakonske spremembe, služijo zgolj omenjenim namenom.  Delo do 65 leta za 300 evrov pokojnine je naša realnost. Medijsko izpostavljeni sindikalni punti so zgolj »predstave za preprosto ljudstvo«, ki ne bodo  spremenile ničesar.  Podobno je z zakonom o malem delu. Kakšno odpravljanje dela na črno vendar??!? Popoldanskim »fušarjem« se bodo »plačancem na roko« pridružili še študentje.  Ob trenutni obremenitvi plač  je obdavčevanje študentskega dela z izgovorom vzpodbujanja zaposlovanja popoln absurd.  Z davščinami in prispevki vse bolj obremenjena mala in srednja podjetja novih bremen ne bodo zmogla. Ob množičnih stečajih bodo ob delo vsi, tako študentje kot zaposleni.

Po predlogu zakona o zdravstvenem varstvu boste ob poškodbah pri smučanju, kolesarjenju in planinarjenju 60% stroškov zdravljenja krili iz lastnega žepa. Edini padec, ki si ga boste še lahko privoščili, bo padec s kavča ob pretirani vživetosti v akrobacije Arturja in LaToye  ali ob pritisnjenem napačnem gumbu na Playstationu.  Bolezni zaradi telesne neaktivnosti, debelosti in slabih razvad, bodo še vedno zdravljene brezplačno. Za paciente seveda, ne pa za državo, ki se bo nenadoma soočila s povečanim številom kronično bolanih ljudi.

Skupni imenovalec vsega tega je zaprti krog brez prave perspektive in izhoda.  Edina rešitev bi bila preskok kolektivne zavesti, ki pa se zdi praktično nemogoč. Smo pač sužnji lastnega sistema, a se tega sploh ne zavedamo, ujetniki Matrice, ki smo jo ustvarili sami in v kateri ne živimo, ampak životarimo, v kateri spimo, a si prebujenja v resnici ne želimo. Le zakaj bi se trudili, veliko enostavneje  je odpreti še en pir in se režati  cepcem v novi seriji talentiranih Slovencev. In navsezadnje, takšne, mirne in pohlevne, nas ima najraje tudi država. >

Petra Majdič med potjo in ciljem

»Nekdo ali nekaj ni želel, da grem po tej poti,« je Petra Majdič komentirala svojo nesrečno usodo na olimpijskem šprintu. Koliko je padec posledica višjih sil ali zgolj spleta naključij, niti ni toliko pomembno kot spoznanje, da so za Petro v grabnu obležali cilji, ki jih je s seboj nosila vso kariero. Resda je tu olimpijska medalja, a vsi vemo, da se tista z njenim imenom sveti okrog vratu druge tekmovalke.  Cilji so morali pasti, da lesk zlata ne bi zaslepil pogleda na pretečeno pot.  Spomin nanjo se bo bolj kot zlato usidral v srca Slovencev, živel bo kot vzpodbuda in navdih novim rodovom slovenskih športnikov.

Vsem nam je žal za zlato medaljo, kaj šele Petri, ki se je zanjo odpovedala vsemu. Kljub temu se zdi, da za zlatom še najbolj žalujejo funkcionarji. Direktor Ulaga  kar ne more preboleti izgube.  Škoda je neizmerna, pravi, izgubili smo veliko sponzorskega denarja, tožiti bi bilo treba vse po vrsti; »zgolj bronaste Petre pač ne morem prodati«.  Ko smo vsi v skrbeh za njeno zdravje, on že razmišlja o denarju. Ni kaj, vizionarstvo, vredno  naslova menedžerja leta.

Sploh pa, kaj bi Ulaga s tem denarjem? Kupil novo Petro Majdič, mogoče dve ali tri? Morda sem kaj spregledal, ampak takšnih na tržišču ni, vsaj ne za ceno šelestenja z bankovci.  Takšne se rojevajo v svetu skromnosti, kjer vozovnica v življenje ni plačana z denarjem, ampak z delom, vztrajnostjo, garanjem in odpovedovanjem. Zgolj tam se kujejo šampioni, zgolj tako lahko dobimo novo Petro Majdič.

Fantje in dekleta lačni te poti potrebujejo vzor, morajo verjeti, da je takšna pot mogoča. Kako bodo drugače sploh prišli na hrib, se spustili v dolino, padli v luknjo in se z nje nato pobrali? Kako se bodo naučili, da pravi zmagovalec nisi, ko premagaš druge, ampak ko premagaš samega sebe? Jim bo takšno znanje kupil Ulaga s svojimi milijoni? Ne, to znanje jim bo dala Petrina pot do »zlate z diamanti«.

Zato je Petra morala pasti v jamo.  Zmagala bi zase, a padla je za vse nas. Res je, zlata bi odšla v anale, pustila bi večen pečat v statistiki olimpizma in slovenskega športa. Cilj bi ostal, a pot bi bila pozabljena. Sedaj pa bo ostala pot, cilj bo nepomemben.

Nekje sem bral, da je Bode Miller, nosilec petih olimpijskih odličij, odraščal v kolibi sredi gozda brez elektrike in vode.  Ekscentrični Američan se je v tekmovalno smučanje podal izključno iz užitka. Nekoč je z zlatom  s svetovnega prvenstva podložil majavo wc školjko v apartmaju. To koristno funkcijo je medalja opravljala tudi po njegovem odhodu. Letošnje olimpijsko zlato bi najraje pretopil v prstan.  Nezrelost in aroganca do meja? Morda, a kaj, če nam »nori Bode« meče v brk nekaj povsem drugega?

Petrina olimpijska sezona naj bi bila njena zadnja. Poslovila bi se na vrhuncu, s triumfom in z najžlahtnejšo okrog vratu. V življenju jo pač čakajo še drugi cilji. Družina in otroci, pravi v pogovoru za nek slovenski časopis. Zdaj jo prepričujejo, da naj nikar še ne odneha, navsezadnje ni dosegla vsega, tistega, po kar je prišla, tistega, kar je iskala. Pa je temu res tako?! Ljudje sploh vemo, kaj iščemo?!

Petra, ne boj se končati.  Drugim si dala vse, pot, ki te čaka, bo bogatejša zate.

»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor išče pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«   (Nejc Zaplotnik) >