Za Prijatelja si je treba čas uzet (v dokaz delovanja pravne države?!)

let in 2 meseca zapora. Naši sodni mlini, ki primere podobnega kalibra ponavadi premlevajo dolga leta, obtoženci pa zaporniške celice od znotraj ne vidijo nikoli, so s Prijateljem opravili ekspresno. V marcu zadržan s strani policistov, v  septembru  poslan v keho za več let. Postopka sicer še ni konec (Prijatelj napoveduje pritožbo), pa vendarle. Gre za triumf pravne države!  Sodniki zaradi višjih plač delajo bolje in hitreje!  Posredi je pregovorna učinkovitost ministrske LDS naveze Kresal-Zalar!  V  to bi morda bilo za verjeti, če pomenljivega odgovora na vsa vprašanja ne bi vehementno podal predsednik državnega zbora Pavel Gantar:  »novica o obsodbi Srečka Prijatelja dokazuje, da pravna država deluje, saj je nekdo sankcioniran za nezakonita dejanja, ne glede na to, kdo je, četudi poslanec.«

Stavku tretjega človeka  države se lahko upravičeno nasmihajo Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Boško Šrot, Igor Bavčar, Zoran Janković in še marsikdo. Proti vsem tem so bili sproženi raznovrstni (pred)kazenski ali sodni postopki, povezani z njihovimi poslovnimi ravnanji, a epiloga tudi po več letih niso dobili. Celo nasprotno, nihče ne ve, v kateri fazi so, kaj se z njimi sploh dogaja.  Kako si lahko v tem kontekstu razlagamo Gantarjevo izjavo? Morda postopki proti tem potekajo v pravni državi kakšnega vzporednega sveta? Saj nihče ne trdi, da so krivi, ampak naj nam pravna država spoštovanega državnozborskega predsednika končno le sporoči, da so po njenih zakonih nedolžni. In takrat bomo upravičeno verjeli v njeno učinkovitost.

Vse do tedaj pa so tovrstni nastopi  zgolj ceneni PR, floskule za zavajanje preprostega ljudstva, ki pred sodiščem nikoli nima tovrstne »sreče« (denarja, dobrih odvetnikov, vplivnih prijateljev), kot velike ribe. »Ljudje, ne dogaja se samo vam, ampak tudi poslancem!« Seveda. Samo katerim?!

Kdo je pravzaprav Srečko Prijatelj? Nepomemben poslanec obrobne, a  nebodigatreba stranke, človek, ki ga je v parlament naključno potegnilo v zavetrju  fenomena Jelinčič. Lahko pogrešljivi anonimnež, kateremu je nenadejani položaj v glavo stopil do te mere, da se je čutil močnega sprejeti igro s kapitalnimi igralci. Idealni grešni kozel torej , ki naj državljanom v poduk in pravni državi v ponos, za svoje grehe odsluži pravično kazen,  višjo, kot jo je zahtevalo tožilstvo.

Zato bo, spoštovani predsednik, za vero v pravno državo potrebno za rešetkah videti kakšen bolj rejen obraz, kot  Prijateljev. Do takrat pa bi bilo bolje kaj storiti v prid zaupanja in vere v slovenski parlamentarizem, ki je dvajset let po demokratizaciji povsem na psu z ugledom. V takšnih razmerah ne čudi, da se med izvoljenimi predstavniki ljudstva pojavljajo kalibri, ki jim ne bi bilo mesta niti v vodstvu kakšne kadrovsko osiromašene plemenske skupnosti. Družbeni prvokategorniki pač ne nameravajo nastavljati hrbta negativno nastrojenim medijem in ljudstvu, ki v poslancih vidijo le priviligirane brezdelneže, plačane za branje časopisa in stresanje nebuloz z govorniškega odra.

Izvoljenim predstavnikom slovenskega parlamenta je zato potrebno odobriti vse mogoče privilegije in jih podkrepiti z najvišjimi plačami v javnem sektorju. Le tako bomo na stolčke, kjer sedaj vedrijo poklicni bleferji, špekulanti in  delomrzneži,  dobili ugledne ljudi, morda celo intelektualce. Takrat bo Gantarjeva floskula dobila pravo težo, če jo bo sploh treba izreči, slovenski parlamentarizem pa bo, brez Prijateljev, končno zadihal s prečiščenimi pljuči. >

Ave Triumpfhator, pozdravljajo te tisti, ki jim je usojeno umreti!

Stožice so zgrajene, naj se igre začnejo! V Emoni, antični naselbini  velikega Rimskega cesarstva, ljudstvo živi po načelu »Panem et circenses«.  Živi in  zabava se na žuljih suženjske delovne sile, ki so amfiteater najprej zgradili, nato pa jih v areno, tako za zabavo svobodnih ljudskih množic,  mečejo levom. Navdušenje med Emonci je neizmerno, Cesar vreden vse časti in slave. In dosmrtnega mandata.  Je danes, dobri dve tisočletji pozneje, v Ljubljani res tako drugače? Poglejmo.

Ljubljana športni park Stožice takšnih dimenzij nesporno potrebuje. Šele zdaj je naše glavno mesto postalo metropola, vredna evropskega porekla. Prepričani smo lahko tudi, da podobnega projekta ne bi bila sposobna izpeljati nobena od prejšnjih županskih garnitur.  Če v ljubljanskem kokošnjaku, imenovanem Mestna hiša, ne bi zavladal Zoki, prestolnica sodobnih športnih objektov tega nivoja ne bi videla še desetletja.

Pa vendarle, zakaj ima ta godlja grenak priokus?!  Je »keč« res zgolj v tem, da desničarji »a priori« zavračajo Zokijeve velike projekte, ker ga pač enostavno ne marajo? Morda, a nič manjša kot slepota desnih, ni tema pred očmi njegovih neizmernih oboževalcev  levega političnega prepričanja. Ironija je velika, saj skrivnost Jankovićevega uspeha izvira iz doslednega ravnanja po najbolj divjih načelih (turbo)kapitalizma. Brez tovrstnega (turbo)pospeška turboštadion pač ni mogoč, da se o odvečnosti balasta pridevnikov na »socialni« sploh ne pogovarjamo.

Smo se v vsej tej evforiji okrog odprtja Stožic kdaj sploh vprašali, zakaj že morajo v funkcijo stopiti prav to poletje?! Čemu sploh takšna ihta?! Bi brez njih jutri morda propadel ljubljanski šport? Težko, ker je propadel že včeraj. Bi košarkarska in nogometna reprezentanca ostala brez domačih prizorišč? Nikakor, povsem mirno in uspešno nastopajo v slovenskih športnih dvoranah in v Ljudskem vrtu.

V čigavem imenu so bili torej delavci prisiljeni garati dneve in noči,  nedelje, praznike, v temi, dežju, snegu, temperaturah pod lediščem, samo zato, da bo štadion končan do letošnjega julija? V imenu socialnih pravic morda,  na katere pregovorno prisega vsak deklarirani levičar? In v čigavem imenu podizvajalci niso prejeli zasluženega plačila za opravljeno delo? Morda v imenu socialne in pravne države? Zakaj že Stožic z bolj človeškim odnosom do delavcev in podizvajalcev ne bi mogli končati v razumnih rokih, morda do julija naslednje leto?? Zakaj že je treba za denar izsiljevati državo, zakaj je treba tožiti  podizvajalca, ki je v obupu s svojimi tovornjaki županu salutiral pred novozgrajeno dvorano? Kako hudo mora v resnici biti, da človek naredi nekaj takšnega??!!

In vse to zato, ker se je tako odločil socialno čuteči ljubljanski župan, deklerirani levičar Zoran Janković.  Kaj mu je bilo v resnici tega treba? Po Danici in Viki bi za zmago na volitvah zadostovalo že tistih nekaj prebarvanih fasad.  Kaj je torej v ozadju?

Morda zgolj nečimrna aroganca človeka, ki pri doseganju svojih ciljev v življenju ni vajen gledati na druge. Navsezadnje, pravijo, da je dandanes to najlažja pot do bogastva, uspeha. Morda pa so v ozadju kakšni posli, za katere nočemo niti vedeti. Prav tako, kot v soju blišča modernih gladiatorskih aren nočemo vedeti in videti agonije tistih, ki so jih gradili nam v zabavo, županu v čast. Ali, kot je o Stožicah pred meseci dejal Oskar Komac, sekretar sindikata delavcev gradbenih dejavnosti:  “Ta objekt  bo nekoč Ljubljani in Ljubljančanom v ponos. V resnici pa bo predstavljal spomenik poteptanim temeljnim človekovih pravicam ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo.”  So časi sužnjelastništva res že minili?!? >

Borut, ti si naš najbolji prijatelju!

Težko bi našli zgodovinski trenutek, v katerem bi srca voditeljev slovenskega in hrvaškega naroda bila bolj enotno, kot minuli teden, ko je (ob)stal arbitražni sporazum. Sloga, prijateljstvo, morda celo ljubezen, so sinonimi za medsosedske odnose v mednarodnem političnem mandatu Pahor-Kosor. Slovenci smo si oddahnili. Končno bomo mirne vesti dopustovali na Jadranu in brezskrbno lizali hrvaški sladoled. Ironično, a prav želja po hrvaškem morju je bil glavni podzavestni argument v prid sprejetja arbitražnega sporazuma. Pa kaj potem, če izgubimo tistih nekaj metrov motnih voda Piranskega zaliva. Pridobili bomo sinjega morja vse do Dubrovnika in še čez. Evropska unija so vendar igre brez meja. Seveda, brez meja, kot nekoč v “večni”  Jugoslaviji.

Navkljub občutku, da je spopad za arbitražni sporazum Slovence ponovno razdelil po tradicionalni ideološki ločnici, pozornejše oko opazi nekonvencionalno logiko tokrat sklepajočih se zavezništev.  Ne spomnim se, da bi se že kdajkoli prej zgodilo, pa najsi v notranji ali mednarodni politiki, da bi boj za isti cilj tako tesno povezal slovensko levico z Vatikanom in Združenimi državami Amerike. In kar je še najbolj zanimivo, tovrstne „kolaboracije“ vsaj javno ni problematiziral nihče od vedno kritičnih javnomnenjskih voditeljev, ki jim ponavadi zasmrdi vsak tovrstni „prijateljski nasvet“ s strani naših „imperialističnih bratov“. (spomnimo se samo Vilnuške izjave).

Ponovno so se raje, skupaj s svojimi hrvaškimi kolegi, privoščljivo nasmihali še enem političnem porazu „radikalca“ Janše. A njegovim pretiranim reakcijam navkljub so tokrat vendarle šli predaleč. Vsaj pol poražene Slovenije je moralo zaskrbeti enotno izražanje veselja druge polovice lastnega in celotnega hrvaškega naroda. Ob izjavah naših politikov in poslušanju napevov o sladki Marijani na Prešercu sem dobil občutek, da Hrvaška sega še kam dlje kot zgolj do polovice Piranskega zaliva. V tolažbo bi lahko bila le kakšna „Slovenec sem“ na zagrebškem Trgu Bana Jelačiča. Ampak to seveda sodi že v domeno znanstvene fantastike.

Precej bolj kot to ceneno politikantstvo pa je zaskrbljujoče dejstvo, da so številni neodvisni strokovnjaki in zavedni, ugledni Slovenci, tokrat bili medijsko prezrti, potisnjeni na stran. Boris Pahor, dr. France Bučar, dr. Tine Hribar, dr. Marko Pavliha, dr. Miro Cerar so imena brez političnih motivov biti opredeljeni “za” ali “proti”. Vsi ti ljudje so izražali skepso do arbitražnega sporazuma zgolj iz iskrenih strokovnih in domoljubnih prepričanj. V “zahvalo” so, kot za Drugi svet namiguje ugledni mednarodni pravnik dr. Pavliha, bili kritizirani, celo strokovno diskriminirani.

Prav zaradi vsega tega referendumski “za” ne more biti zmaga razuma, kot so 51% podporo sporazumu v en glas komentirali predstavniki koalicije, ampak je prej zmaga nesporazuma. Nesporazuma v razdvojeni družini, od katere bodo edino korist imeli sosedje, naši stari-novi prijatelji. Ti so nas, še preden smo vprašanje meje dobro umaknili z agende, že spomnili na drug “prijateljski” dolg – dolg do varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke. Saj, kot se med prijatelji spodobi, je prav, da se tudi ta poplača.

Ampak kaj zato, glavno, da bo zbranim Slovencem na čast, s teras hrvaških obmorskih hotelov ob dolgih poletnih nočeh odmeval priljubljeni napev: »Saj za prijatelje, je dobro le najboljše!« >

Izvirni greh Karla Erjavca

Le naivneži in morda še Meta Malus verjamejo, da so številne aferice nad glavo ministra Karla Erjavca plod razporeditve planetov in podobnih naključnosti. Ostali prosvetljenci lahko uživamo v dobro usklajeni politični spletki, ki je morda umazana in pritlehna, a hkrati povsem legitimna. Naivna deviškost in čistost pač nista vrlini dame, ki jo naslavljamo s Politika, še manj pa Erjavca samega. Nasprotno, predsednik DeSuSa je prebrisani lisjak, malodane politik prve kategorije, ki mu je težko spodrezati noge. Povrhu vsega imajo hudomušnega Karla radi še ljudje, kar je nepredstavljiva prednost. Zato nisem tako prepričan, da bo aktualna strategija čiščenja odpadkov uspešna v tolikšni meri, kot si to obetajo njeni načrtovalci.

In kaj sploh je izvirni greh samozvanega slovenskega Al Caponea, da ga preganjajo kot steklega psa, kot se je sam izrazil? Njegov problem je en samcat, a zato v politiki toliko bolj nezaželen. Karel je bolj samosvoj, kot bi se za politika njegovega kova, sploh pa predsednika DeSuSa spodobilo.

Ljudje s srednjeročnim političnim spominom znajo povedati, da je upokojenska stranka nastala kot politični projekt levih sil. S pomočjo institucionalizirane populistične retorike so na svojo stran pridobili penzioniste, ki jih tik pred smrtjo zanimata zgolj dve stvari: nebesa in denar. In ker so jim večnost onostranstva ponujali drugi, se je DeSuS osredotočil na tozemeljske  floskule tipa  „tovžnt evrov penzije“. Bolje jur v žepu kot sv. Peter na oblaku, so si verjetno mislile mamce, ko so v nasprotju z navodili s prižnice obkrožile prepovedani sad.  Ob ironičnem dejstvu, da bodo verjetno prej dočakale nebesa, kot tistega jurja, se lahko le nasmehnemo. Načrt je v svoji briljantni preprostosti uspeval vedno znova in v korist levice odločil kar nekaj parlamentarnih volitev.

Politični strategi še sami ne vedo natančno, kdaj so jim vajeti ušle iz rok, zagotovo pa s pregrešnim vstopom DeSuSa v Janševo vlado in ustoličenjem Erjavca na predsedniški stolček. Z vztrajanjem v desni koaliciji si je Karel spisal politično osmrtnico, ki se na prvih medijskih straneh ni pojavila izključno zaradi njegove politične spretnosti. Humor je postal orožje, s katerim je odbijal vse napade, osvojil srca množic in prinesel neverjetnih 7.5 odstotkov upokojenski stranki na volitvah.

Pedigre volilnega zmagovalca ga je obvaroval pred popolnim fiaskom v pogajanjih o vstopu v Pahorjevo vlado. Žnidaršič in Rezman sta poskrbela za pokornost stranke in prizemljila visoko letečega predsednika, ki si je v zanosu zmage začel domišljati, da je vsemogočen in mu ni potrebno več poslušati nikogar. Povolilna prepotentnost ga je dokončno stala relativno mirne kariere ministra obrobnega resorja, ki bi jo drugače brez težav izpeljal do konca.

Kako hudo se je zameril šefom iz ozadja bo dokončno znano v mesecu ali dveh, jasno pa je, da se bo moral odreči stolčku v vladi, parlamentu in morda celo predsedniškemu mestu v stranki. Obtožba za „nevestno delo“ v 200 milijonskem orožarskem poslu, domnevno nezakonita prodaja nepomembnega energetskega kurnika in težave s smetiščnimi kantami, ki so ga formalno spravile s poti, so že včeraj pozabljene puhlice. Danes šteje samo še politični šov odstavitve „nesposobnega ministra“, ki je zgolj formalnost in predstava za gledalce.

A verjeti je, da svoje kože vendarle ne bo prodal tako poceni. „Prišel je Karel,“ je zaklical v kamero ob prihodu na sestanek s Pahorjem in dal vedeti, da se njegova zgodba pravzaprav šele začenja. Zanimivo, a obširnosti spletke navkljub se zdi, da mu v javnosti ni pretirano škodila. Je to posledica obrabljene politične metode ali njegove priljubljenosti med ljudmi, je že druga tema. Zagotovo pa ni stranke desnega političnega pola, ki si politika Erjavčevega kalibra na mestu vodje kakšne upokojenske sekcije ne bi želela.

Kultna politično-informativna oddaja Studio City je letos prvič podelila nagrade „Siti“ za „največje dosežke v letu 2009“. Sitija za stransko vlogo je prejel kdo drug kot Karel Erjavec. Je s tem prerasel kategorijo in dozorel v politika velikega formata? Morda, navsezadnje se konkurenca z zmagovitim Pahorjem v glavni vlogi vendarle ne zdi tako ostra. Stave o prestižnem kipcu za leto 2012 že padajo. >

Dejstva, ki jih zagotovo niste vedeli o Titu

Pred časom je naše glavno mesto ponovno dobilo Titovo cesto.  Preden se nad potezo ljubljanskega carja poveselimo ali zgrozimo, je vendarle potrebno spoznati Tita v resnici.

Tit, s polnim imenom Augustus Titus Flavius Vespasianus je bil rimski cesar od leta 69 do 79 po Kristusu. Bil je ustanovitelj flavijske dinastije in je zasedel prestol na koncu leta štirih cesarjev.

Kot vemo, je rimsko cesarstvo takrat zavzemalo celotno sredozemsko območje, vključno s slovenskim ozemljem. Tako je Tit neločljivo povezan s slovensko zgodovino in, kot pravi Mladi forum SD, smo nanj lahko upravičeno ponosni. Brez njega ne bi bilo Emone in samostojne Slovenije.

Slava mu!

>

Fenomen Jelinčič in predsedniški izhod v kopalkah

Že večkrat sem imel namen besedo ali dve napisati o slovenskem političnem fenomenu imenovanem Zmago Jelinčič, vendar vpliv Jupitra na Luno za kaj takega še nikdar ni bil bolj ugoden, kot danes. No, nekaj malega imajo verjetno s tem opraviti tudi predsedniške volitve z aktivnostmi, ki jim pritečejo.

Za politike prve klase, kamor jih v Sloveniji sam prištevam malo (Kučan, Drnovšek, Janša, Pahor in Jelinčič) je značilno, da si ob začetku svoje politične poti začrtajo formulo, katere se držijo kot pijanec plota, razen če resnično kaže znake totalne zgrešenosti.  Plota, katerega se vsa leta oklepa Zmago, mu ni bilo treba nikoli menjati. Njegova enačba je jasna. Kjer so vsi »za« je on »proti«, kjer so vsi »proti« je on »še bolj proti« in kjer so vsi do konca »proti«, je on »pogojno za« (kar pa je bolj redka kombinacija). Vsak butec (in peščica slovenskih politikov) pač ve, da se folk ne more poenotiti niti v tako enostavnih rečeh, kot je število zob v partizanskem pevskem zboru, kaj šele o delikatnih političnih vprašanjih. Zavedanje tega je prednost, ki Zmaga nad vodo drži že več kot petnajst let in če se bo letošnja predsedniška kampanja nadaljevala, kot se je začela, bomo morda priča čudežu. Lahko Zmago hodi po vodi?

Lahko. Predvolilna bitka za predsedniški stolček mu gre na roke, kot že dolgo ne. Večina kandidatov se v iskanju volilne širine boji profilirati že pri najmanjši dilemi in vse skupaj močno spominja na tekmovanje za miss Slovenije – vsi bi reševali lačne otroke in skrbeli za svetovni mir. Človek se resnično vpraša ali se sploh splača za predsednika države voliti Peterleta, Turka ali Gasparija in če ne bi bilo morda bolje, da »prišparamo« kakšen milijon evrov ter na to mesto raje postavimo kar Sanjo Grohar. Če pa vzgled naše mlade demokratične tradicije le moramo ravnati nekoliko bolj svetovljansko, pa lahko zgolj upajmo, da nam bo prihranjen vsaj izhod v kopalkah.

Ni potrebno dvomiti, da bi večina volivcev raje gledala Sanjo Grohar kot recimo Eleno Pečarič ali Mitjo Gasparija, vendar samo v svoji postelji, pa še tam le, če bi usta odprla zgolj za kakšne druge, ne retorične namene. Na predsedniškem mestu pa si želijo »vodjo« to je odločnega človeka z jasnimi stališči in vsaj malo osebnostne karizme. In prav to, kljub vsem spornim in nestrpnim stališčem pooseblja Jelinčič. Ne zgražajte se in raje priznajte; ko ga poslušate se vam zdi, da je njemu in vam vse jasno, njegove domneve so dejstva in njegova dejstva so dogme. Ni lažite si, tudi vi se ne bi branili polovice Istre, z veseljem bi kastrirali pedofile in tu pa tam privoščili kakšnemu ciganu, da ga nekdo enkrat pošteno »obdela«.  Zmago pač igra na univerzalne človeške slabosti, kot so pohlep, maščevanje, nevoščljivost, zadoščanje,  želja po samopotrditvi, veličini, nadvladi. Te so bolj ali manj globoko skrite v vsakemu izmed nas, preko civilizacijsko–demokratičnih norm pa na dan lahko pridejo maksimalno šestnajstim, sedemnajstim odstotkom populacije.

To je tudi volilna baza in zgornja meja dosega politikov tipa Zmago Jelinčič v normalni demokratični družbi. Ob idealni politični situaciji (kakršna se zaradi nesposobnosti protikandidatov vse bolj kaže v letošnji predsedniški tekmi) ni dvakrat za reči, da se Sloveniji ne more zgoditi fenomen Le Pen. Z drugimi besedami, ob dovolj ugodnem stavnem razmerju si ne bi pomišljal položiti 100 EUR na Zmagovo uvrstitev v drugi krog. V premislek dajem naslednji scenarij: Peterle 45%, Jelinčič 17%, Turk 16%, Gaspari 15%.  Nemogoče? Morda. Toda misli tako tudi recimo vaših 500 EUR??? >