Zakaj je Zoran Janković zmagal na volitvah

»Če je pri vas kaj, kar me spominja na države tretjega sveta, so to javnomnenjske raziskave, ne moreš jim zaupati,« je ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli izjavil letošnjega oktobra. Po presenetljivem razpletu prvih slovenskih predčasnih volitev  je verjetno dobil mnogo somišljenikov.

Sam menim, da se ankete tokrat vendarle niso toliko motile. Merile so pač volilne preference nekaj dni pred volitvami in ne na samo volilno nedeljo. Menim, da bi danes, nekaj dni po volitvah, ankete pokazale podobno razmerje med SDS in Pozitivno Slovenijo, kot smo ga videli prejšnji teden. In tudi zdaj se ne bi motile.

Zakaj je torej edina verodostojna anketa, kot volitvam pravi Janša, zmago podarila po anketah odpisanemu Zoranu Jankoviću in ne favoriziranemu opozicijskemu vodji?

Razlogov za to je kar nekaj in eden glavnih je v tem, da volilne ankete bolj kot merijo, ustvarjajo javno mnenje. Na podlagi njih se volivci preračunljivo odločajo, komu dati svoj glas oziroma ali je udeležba na volitvah sploh smiselna, potrebna.

Velika sprememba v zadnjih dneh pred volitvami je tako posledica pasivizacije dela Janševih volivcev, ki so menili, da je zmaga zagotovljena in mobilizacije volivcev levih preferenc, ki bi v strahu pred Janšo volili tudi hudiča. Tovrstno zastraševanje so zadnji teden intenzivno izvajali Delo, Dnevnik, Mladina in drugi levici naklonjeni mediji, piko na i pa je dodala zadnja javnomnenjska raziskava Mladine, ki je v petek zvečer napovedala volilni preobrat. S tem so uspeli aktivirati leve volivce in jih poenotiti v podporo Jankoviću. Posledično je rezultat njegove stranke presegel vse napovedi, katastrofalno pa so jo odnesle Zares, LDS in SNS, katerim je Pozitivna Slovenija izsesala sicer stabilno volilno jedro.

Pa vendarle je »izvirni greh« Jankovićevega (ne)uspeha nekje drugje. Z njim sem se pred tedni ukvarjal v zapisu  Zakaj bo Janković izgubil volitve. Po naslovu sodeč, z današnje perspektive bolj kot mojim političnim analizam verjetno zaupate Dennyjevim kartam ali kristalni krogli Mete Malus, a prav na tistem mestu sem nakazal formulo, po kateri Zoki še lahko vstane iz pepela.

Poraz sem mu namreč napovedal zaradi pojava Gregorja Viranta, ki je nevtraliziral njegovo »Antijanša« politično strategijo – volivce, ki bi glasovali proti zmagi Janše, bi pač v veliki meri prestregel Virant.  Nakazana rešitev je bila zgolj v Virantovem političnem sesutju, ki pa se je nekaj tednov pred volitvami ob polikanemu poštenjaku Gregorju zdel nemogoč dogodek.

A da je politika umetnost možnega, je na najbolj krut način izkusil prav naivni zelenec Virant, ko je zaradi na prvi pogled minornega primera prejemanja ministrskega nadomestila v enem tednu zgrnil z vodilne na četrto politično pozicijo.

Ironija vsega skupaj je, da mu je pri strmoglavljenju (ob lastni nespretnosti) še najbolj pomagal SDS s svojimi medijskimi izpostavami, kar jih je kasneje stalo vsaj zmage nad Pozitivno Slovenijo, če že ne absolutnega političnega triumfa. Sredinsko (ne)opredeljeni volivci so tako na spokojen sobotni dan ugotovili, da lahko zmago Princa Teme prepreči le še Janković in mu naklonili nekaj pomembnih odstotkov, ki so tehtnico dokončno premaknili na njegovo stran. Če bi Virant Zokiju v zadnjih merjenjih ostal bližje, bi se glasovi porazdelili med stranki novincev, JJ pa bi danes pil penino, namesto, da otožen prepeva »…kdaj prišel bo zate spet ta dan …«

Seveda je Janša v zadnjem tednu napravil še nekaj drugih napak, nevrednih izkušenega politika z dvajsetletno politično kilometrino. Prepozno reagiranje na obskurno zadevo z nepremičninami, ki se je posledično vlekla skozi ves poslednji  teden, predvsem pa nepremišljena zavrnitev soočenja na Kanalu A ter neprihod na zadnje soočenje Nacionalke dokazujeta, da je blišč volilnega uspeha Janšo zaslepil nekaj dni prezgodaj.

Cena za to je velika. In če jo bo plačal samo Janša s svojo SDS, bo to za Slovenijo velika sreča.

>

Zmagovalci in poraženci TV soočenj: pozna se politična kilometrina

Za nami so prva velika televizijska soočenja, v kakršnih se bodo odločali zmagovalci letošnjih volitev. Prvih nekaj ur pred kamerami nacionalne in komercialne TV je pokazalo, da novinca v politični igri najvišjega nivoja težko parirata izkušenim tekmecem. Obdobja, ko sta Janković in Virant na krilih ekskluzivne medijske pozornosti odstotke svojih strank nabijala v višine, je nepreklicno konec. Od tu naprej je zgolj še vprašanje, koliko te podpore bosta do 4. decembra uspela ohraniti.

Soočenje na Nacionalki je tokrat v vsebinskem smislu gledalcu ponudilo več, kot nekoliko manj umirjena oddaja na komercialni TV. K temu je verjetno pripomoglo manjše število gostov, ki posledično niso bili toliko pod pritiskom voditeljevih časovnih zagat, časa pa niso kradli tudi navijaški vložki gledalcev iz ozadja. Producenti Pogledov od 20.50 ure naprej oddaje celo uro niso prekinjali z oglasi, s čemer so preprečili preklik na konkurenčni kanal, od koder gledalcev morda več ne bi bilo nazaj. Voditelja obeh programov sta večinoma odpirala relevantne teme in se s prežvečenimi aferami nista ukvarjala minute več, kot bi bilo potrebno.

V vlogi, ki zahteva hitro razmišljanje in preudarno reakcijo, kakršna gledalcu pusti vtis prepričljivosti in kompetentnosti kandidata, so se kot ključne izkazale izkušnje politične kilometrine. V primerjavi s kruto realističnimi Janšo, Pahorjem in delno tudi Žerjavom, sta predvsem Janković in Virant izpadla naivna utopista, ki volivcem obljubljata spregledljivo sladke volilne obljube o višjem življenjskem standardu.

Pri tem ni toliko pomembno, koliko so te realne  oziroma ali v njih dejansko verjameta,  ampak predvsem, ali v trenutni družbeno-gospodarski situaciji v Sloveniji in svetu vanje verjamejo volivci. Povedano drugače – nihče ne bo Pahorju in Janši zameril napovedi o padcu standarda, saj o globalni krizi govorijo praktično vse svetovne avtoritete in nanjo kažejo vsi kazalci, obenem pa jo ljudje vse bolj čutijo tudi na lastni koži.

V tovrstnih okoliščinah bivša premiera delujeta kot človeka, ki se zavedata realnosti situacije in imata zato v očeh volivcev potencial, da jo kontrolirata in obvladata. Kako se bo namreč lahko nekdo spopadel s pastmi krize, če sploh ne dojema njene razsežnosti in globine?

In prav po teh kriterijih se bodo ljudje odločali na teh volitvah. Veliko bolj, kot moralna (ne)oporečnost kandidatov jim bo pomemben občutek zaupanja v sposobnost novega premiera, da  potapljajočo se barko obdrži nad gladino in jo varno vodi med čermi svetovne gospodarske krize. In za ta cilj so ljudje pod vodstvom zaupanja vredne vodilne garniture pripravljeni tudi potrpeti in se kratkoročno odpovedati sedanjemu življenjskemu standardu.

Po prvih TV soočenjih je jasno, da sta psihologijo volivcev tokrat najbolje naštudirala Pahor in Janša in zato sta prvo TV rundo tudi dobila, kar navsezadnje kaže tudi anketa na Drugem svetu. Janković in Virant si danes zagotovo ližeta rane od posledic politične neizkušenosti in naivnosti ter strateške nepripravljenosti na kompleksnost predvolilne tekme.

V senci četveroboja Žerjav nase skuša opozoriti z zanj značilnimi udarniško-direktnimi izjavami, ki bi vsaj nekoliko ublažili njegovo pozicijo prvega med zapostavljenimi. Karel je medtem že spoznal, da širjenje volilne baze v novih okoliščinah ne pride v poštev in se raje drži hudomušnega humorja in preverjenih upokojenskih parol. Minute za ostale delujejo v smislu “gađanja mrtvog magarca”. Medtem, ko se Golobič še nekaj trudi, se Katarina zgolj še smili sama sebi (in upa, da se bo morda zasmilila še komu), Jelinčič pa ima vsega dovolj in se mu očitno niti ne ljubi več v parlament.

Zanimivo bo videti prve “posoočenjske” javnomnenjske raziskave, a verjetno se bo SDS utrdila v vodstvu, medtem ko se bo prepad med Virantom in Jankovićem naproti ostalim nekoliko zmanjšal. Odstotki znajo poskočiti SD, morda tudi SLS, drugih omembe vrednih sprememb pa ni pričakovati.

Vsekakor pa volilni spopad še zdaleč ni odločen, saj je za politični “comeback” še dovolj časa in potencialno razpoložljivih afer.

>

Zakaj bo Zoran Janković izgubil volitve

Zoran Janković je verjetno edini politični kandidat v zgodovini slovenske demokracije, ki na volitvah kandidira zato, da ne bi bil izvoljen. Mesto poslanca mu ne diši, pa vendarle kandidira za poslanski sedež, z željo, da potegne glasove za zmago svoje stranke. Javnomnenjske ankete kažejo, da se mu računica najbrž ne bo izšla, a potrebno mu je priznati pogum za igro na vse ali nič.  Verjetno računa, da je  javno mnenje vendarle labilna stvar in odločilna predvolilna TV soočenja še pridejo.

Ampak največji problem snovalcev njegove volilne kampanje je prav v tem, s čemer so se najbolj hvalili – da je pripravljena že več kot leto dni. Temelji namreč na utrjeni in nefleksibilni strategiji, ki se je zaradi nepredvidenega dogodka sesula kot hišica iz kart.

Prepričani so namreč bili, da bodo volitve z lahkoto dobili na antagonizmu do Janeza Janše. Janković bi pač naj bil tisti, ki bi edini lahko preprečil vrnitev Princa teme na oblast in s tem ponovni vstop Slovenije v “dark ages”. Ljudje, prestrašeni od medijsko vedeževane črne prihodnosti bi pač obkrožili Zokijevo stranko, ne glede na to, koga ali kaj njen vodja v resnici predstavlja.

In potem Jankoviću na predvečer  vrhunca političnega šova z naslovom “Čakajoč rešitelja” z neba pade nek Virant, ki naj bi se na volitve podal s svojo listo.

Ne samo, da je ta birokratski nebodigatreba pokvaril skrbno zrežirano predstavo, z enim mahom je uničil tudi leto dni pripravljeno volilno strategijo. Zoran in njegovi sicer še vedno lahko volivce strašijo z JJ, a to sedaj več nujno ne pomeni, da bodo volili njega. Še več, izkazalo se je, da Virant sploh ni zarezal v Janšev, ampak predvsem v Zokijev volilni bazen.

Virant je katalizator Jankovićeve volilne kampanje, kar predstavlja nočno moro njenih načrtovalcev. Končni Zoranov uspeh je tako odvisen od kakovosti papirja, na katerem je ta “passe” volilna strategija zapisana. Če ta gori dovolj hitro, obstajajo še neke možnosti. Časa za plan B – politično sesutje Viranta, namreč kronično zmanjkuje.

Virantov vstop v predvolilno bitko se zna pokazati kot politična poteza dvajsetletja. Sicer je igra tvegana – lahko bi JJ odnesla relativno zmago, a kot kažejo ankete, je bila pri javnosti  skrbno preverjena.  Če seveda verjamemo v njeno nespontanost. Vsakršna naključnost namreč pomeni  razočaranje za politične analitike in niti ne bi bila v čast bodočim volilnim zmagovalcem. Lepo bi namreč bilo videti sposobnost vrhunskega političnega načrtovanja tudi pri strategih desnice. Če ne zaradi drugega, zaradi uravnoteženosti političnega spopada v prihodnje. >

Janša, Janković, Virant – prihodnost Slovenije je v neoliberalizmu

Kaj imajo skupnega Janez Janša, Gregor Virant in Zoran Janković? Vsi trije trenutno najmočnejši pretendenti za premierski stolček so po svojem načinu razmišljanja, pristopu do vodenja države in reševanja njenih problemov, neoliberalisti. Njihova trojna zmaga bi pomenila hud udarec drugima dvema političnima paradigmama v Sloveniji: socialdemokratski in konservativni.

V evropskem prostoru prevladujejo tri velike politične ideje – konservativna, socialdemokratska in liberalna. Stranke, nosilke teh idej, imajo veliko večino tako v Evropskem parlamentu, kot v parlamentih nacionalnih držav EU. Po evropskem tolmačenju politične desnice in levice sodijo konservativci in liberalci na desnico, socialdemokrati pa na levico.

V 20 letni zgodovini Slovenije smo pojma politične levice in desnice uspeli zmešati/zlorabiti do te mere, da ljudje ne razumejo, kdo v tej državi pravzaprav predstavlja levičarske, torej social-demokratske in kdo tržno liberalnejše – desničarske vrednote. Dogajajo se celo absurdi, v katerih ultrakapitalista Zorana Jankovića razglašajo za rešitelja levice, kar je približno tako, kot da za predstavnika združenja vegetarijancev Slovenije postavili mesarja Jožeta.

Tajnik SD  Uroš Jauševec je imel prav, ko je dejal, da se Jay-Z na volitve odpravlja uničiti levico.  Natančneje, Zoki bo pravi levici, tisti evropskega kova, s pomočjo demagogije ideološkega titoizma ugrabil volivce. Kot trenutno kaže,  bomo v novem sklicu parlamenta resnične zagovornike socialnih vrednot, pravic delavcev, zaščite in varstva šibkejših predstavnikov družbe ipd., lahko prešteli na prste obeh rok ne preveč spretnega mizarja.

Nič bolje se v Sloveniji ne godi na evropskem nivoju trenutno najmočnejši konservativni politični paradigmi. Ob kronični nesposobnosti slovenskih konservativnih liderjev jim je volivce že zdavnaj ukradel (neo)liberalni Janša in to na podoben način, kot to na “levici” počne Janković. Po dolgem času se je v liku Radovana Žerjava ponovno pojavil lider, vreden tradicije in zgodovinskega imena slovenske ljudske stranke. A nekajletni trud, ki ga je vložil v utrjevanje temeljev in postopen vzpon konservativne opcije, zna kot hišico iz kart odpihniti prašina novih konjev v dirkaškem ringu.

Na pogorišču političnih idej socialdemokracije in konservativizma se tako Sloveniji, svetovnim in lokalnim protestom navkljub, obeta vladavina kapitalističnega neoliberalizma. Prav slednji pa naj bi  svet pahnil na rob krize, kakršne v sodobnosti še nismo doživeli. Ali je neoliberalna formula rešilna bilka za Slovenijo, bo pokazal čas. Zagotovo pa ne bo šlo brez “jokanja in škripanja z zobmi”. Ste pripravljeni?! >

Ministrica za obrambo brani delo verskih skupnosti pred Uradom za verske skupnosti

Dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo, profesorica obramboslovja in sociologije, strokovnjakinja, levičarka, v nagovoru poslancem DZ RS o Guličevem ideološkem rovarjenju proti aktivnostim verskih skupnosti v Slovenski vojski:

… Opozarjam tudi na zamisel o tem, kako zagotoviti versko duhovno oskrbo. Jaz sem osebno prepričana, da je verska duhovna oskrba prvič, osebna človekova pravica in drugič, da se izpolnjuje na individualni osnovi, se pravi kot posameznik imaš pravico do take oskrbe. Če si v organizaciji, ki ti tovrstno oskrbo, torej to tvojo osnovno človekovo pravico omejuje, potem je ta organizacija dolžna poskrbeti za to, da imaš zagotovljeno pravico do, v tem primeru izpovedovanja vere. Se pravi, da ne moremo iti po filozofiji, kot jo zdaj ponuja zakon, da bo nekdo drugi, zunanji predlagal, da bi želel opraviti versko duhovno oskrbo, denimo v Slovenski vojski Take civilizacijske norme, ko gre za človekove pravice, ne moremo zagovarjati…

… Vsi ti razlogi in dejstvo da po 11 letih lahko rečem ustrezno urejene verske duhovne oskrbe v Slovenski vojski ne bi bilo prav, da te standarde in službo, ki deluje dobro in ki nikogar ne moti ukinjamo. Ali na kakršenkoli način pretvarjamo v nekaj, kar bi bilo neprimerljivo z mednarodnim okoljem. Jaz vas prosim, da poskušate biti, kar se tega tiče razumevajoči do pripadnikov Slovenske vojske. In drugič, da poskušate razumeti, da smo del nekega mednarodnega okolja v katerem obstajajo določeni civilizacijski standardi

Absurd, v katerem liberalna ministrica za obrambo brani institut duhovne oskrbe v vojski pred ideološkim preganjanjem s strani direktorja urada, zadolženega za verske skupnosti, je mogoč edino v Sloveniji.

Več na Razgledih. >

Od kod pravica do otroka, očeta in matere?

Sintagma človekovih pravic je izum Zahodne civilizacije in je danes najbolj zlorabljeno sredstvo za dosego individualnih, kolektivističnih ali nacionalnih ciljev v sodobnem svetu. Primere tega srečujemo na vsakem koraku, v naši državi pa ta čas pozornost od resničnih problemov odvračajo tisti, povezani s pravicami homoseksualcev in pravicami otrok. Imajo istospolni partnerji neodtuljivo pravico do otroka, katerega bi jim zaradi evolucijske nezmožnosti reprodukcije po njihovo morala zagotoviti država? In, imajo otroci pravico do življenja v skupnosti matere in očeta, čeprav v sodobni družbi tovrstno tradicionalno definirana skupnost ni več prevladujoč, kaj šele edini način vzgoje otrok? Če je temu tako, kje so te pravice določene, podane, zapisane in kdo ima oblast nad njimi?
Odgovor gre iskati v družbeni pogodbi kot temelju Zahodne civilizacije, ki predstavlja širši konsenz ljudi o načinu, pravilih in zakonitostih skupnega življenja, bivanja. Ta konsenz je odklon od »naravnega stanja«, v kakršnem ni pravil in lahko vsak počne, kar hoče. Zato ga je potrebno urediti v skupno dobro, četudi na račun določenih omejitev posameznikovih »svoboščin«. Patonat nad vsebino družbene pogodbe sta Hobbes in pozneje Rousseau zaupala zgolj in edino ljudstvu, torej ne (absolutističnemu) vladarju, drugemu posamezniku ali kakšni manjšinski skupnosti.
Človekove pravice v skupnosti zahodnega tipa tako niso nekaj, kar si nekdo želi oziroma občuti, da mu pripada, ampak nekaj, kar v družbeni pogodbi kot take definira družba sama.  Pogodba, ki smo jo z življenjem v Zahodni civilizaciji simbolično podpisali, tako recimo ne vključuje pravice moškega do poroke z več ženami (in obratno), pravice do spolnosti z živalmi ali, banalno, da prosto lulamo na javnih mestih, kot je plastično zapisal nek komentator. In tega naša družba ne dovoljuje kljub temu, da teoretično z nobenim od tovrstnih dejanj ne posegamo v pravice kogarkoli drugega in navkljub temu, da so v določenih kulturah z drugačno družbeno pogodbo takšne stvari lahko obče sprejete, dovoljene in razumljene kot normalne.
Zato je pravica do otroka, na katero se sklicujejo agresivni homoseksualni agitatorji tipa Mitja Blažič, lahko dejansko njihova pravica le, če je kot taka družbeno sprejemljiva, torej sprejeta v družbeni pogodbi, in povsem enako velja za pravico otroka do očeta in matere, katero propagirajo agresivni tradicionalisti tipa Aleš Primc.
In prav v agresivnem agitatorstvu in manipulaciji sta si omenjeni aktivistični skrajnostni gibanji podobni bolj, kot se njihovi akterji zavedajo.  Bloger Thorin je že pred časom lucidno ugotovil, da navzven med parado ponosa in shodom za družine pred parlamentom ni opaziti razlike. Medtem ko manjša skupina agresivnih homoseksualcev na račun in (prikrito) jezo svojih bolj umirjenih istospolnih kolegov forsira lastne privilegije,  skupina zagretih tradicionalistov na račun resnice manipulira s ciljem zatrtja priznanja tudi najmanjših pravic istospolnih parov.
In ta resnica je, da je bilo iz novega družinskega zakonika zaradi doseganja širšega konsenza umaknjenih večina določil, v katerih bi istospolni partnerji dobili pravico do poroke in posvojitve otroka.  Tovrstna določila so bila družbeno sprejemljiva zgolj manjši skupini skrajno liberalno usmerjenih poslancev in niso dosegala podpore niti na koalicijskem nivoju. Zato je glede tematike istospolnih v družinskem zakoniku ostalo zgolj določilo o pravici do posvojitve otroka, katerega biološki oče je homoseksualni partner. S tem želijo urediti približno 200 tovrstnih primerov v Sloveniji.
Slednjega pa seveda podpisnikom pod referendumsko zahtevo aktivisti Primčevega Gibanja za družino in pravice otrok ne povedo na jasen in razumljiv način. Posledica tega je, da 95% ljudi sploh ne ve, kaj podpisuje in čemu pravzaprav nasprotujejo.
Pri vsem tem ni sporen referendum sam po sebi, saj predstavlja mehanizem za dopolnjevanje in spreminjanje družbene pogodbe. Naj ljudje o »pravicah«, ki del te pogodbe še niso (in zato statusa »pravice« po pogodbi še nimajo) povedo, ali so večinsko zato, da se vanjo vključijo novi koncepti, ki sovpadajo z napredkom in razvojem družbe, ali pa z večinskim NE sporočijo, da slednja za tovrsten napredek (še) ni zrela. Odklanjanje ljudstvu pravice do odločanja o vsebini družbene pogodbe je namreč v nasprotju z njenim bistvom, ki oblast predaja ljudem, ne pa vladarju, posamezniku ali manjšini. S tega vidika je tovrstna praksa zelo nevarna in lahko v skrajnih primerih vodi do tiranije manjšine nad večino.
Prav tako ni in ne sme biti sporno, da se idejna, verska in druga družbena gibanja opredeljujejo do vsebine tovrstnih eksistenčno-etično-moralnih vprašanj, saj je to navsezadnje njihova družbena vloga, celo dolžnost. In vse dokler institucije politične oblasti niso zlorabljene v namene dejanskega uveljavljanja teh ciljev v nasprotju z demokratično voljo ljudi, je govoričenje o ločitvi Cerkve od države povsem brezpredmetno in izvira bodisi iz priročnega populizma, bodisi iz nerazumevanja pojmov civilne družbe in politične države.
Sporno pa je namerno zavajanje ljudi o vsebini tistega, o čemer odločajo s svojim glasom, pa najsi manipulacija prihaja s katerekoli strani že. Svojo vlogo bi v tovrstnih primerih morali odigrati mediji, saj je objektivno in neodvisno obveščanje javnosti njihova zaveza po družbeni pogodbi. Žal se v Sloveniji zdi, da so mediji v tovrstnih primerih še bolj polarizirani, agitatorski, manipulativni in agresivni, kot akterji sami. Posledica tega je drastično upadanje njihovega ugleda in naklad. Ampak to je že druga zgodba.
Na referendumski rezultat (če bo do njega sploh prišlo), bo zaradi manipulativnega značaja (pred)referendumske propagande padla senca dvoma in ta zmaga bo pirova, ne glede na to, komu bo pripadla. Žrtev v tem spopadu kljub vsemu ne bo, razen institucije referenduma kot take, na hrbtu katere se zadnja leta lomijo interesi obeh političnih polov. Razvrednotenje vrhovnega akta demokracije bo zgolj še ena od katastrofičnih posledic iztekajočega se mandata.

>

Z novelo zakona o verski svobodi RKC do več denarja na račun humanitarnih organizacij

Predčasne volitve v Sloveniji  postajajo vse bolj realna opcija. Z njimi so se očitno sprijaznili tudi tisti, ki se jih zaradi pričakovane volilne nezaupnice bojijo kot hudič križa, sedaj pa poskušajo na hitro rešiti, kar se rešiti da.

Vonj po približujočih se volitvah je najlažje zaznati, ko stvarne probleme te države na politični in medijski agendi zamenjajo stroge ideološke teme. Slovenska “politična desnica” v takšnih primerih rada igra na povojne poboje, osamosvajanje Slovenije in aktivne vpletenosti nekaterih vodilnih politikov “levice” v nedemokratične spone prejšnjega režima. Njihovi ideološki nasprotniki pa na plan potegnejo partizanstvo in NOB, orožarske afere in bolj ali manj prikrito nastrojenost proti katoliški Cerkvi.

V aktualni družbeno-politični situaciji je od uspešnega vsiljevanja ideoloških tem v javni diskurz odvisna predvsem “politična levica” oziroma njen tisti del, ki se je zaradi poraznega upravljanja z državo znašel na robu političnega propada.  Ti so zato v javnost lansirali povsem obskurno in nepomembno vprašanje novele Zakona o verski svobodi, s katerim so pogoreli že pred kakšnim letom dni.

V ospredju tokratnega predloga je sprememba načina izračunavanja razdelitve dobrih 2.5 milijona proračunskih sredstev, namenjenih verskim skupnostim. Sedanji ključ za delitev predstavlja popis prebivalstva iz leta 2002, kjer se je večina slovenske populacije opredelila za katolike. Razmerje je še toliko večje napram opredelitvam za druge verske skupnosti.

Skupina 29 poslancev “leve” opcije sedaj predlaga, da bi se ta sredstva porazdeljevala glede na razmerje, po katerem državljani namenimo 0.5% dohodnine verskim skupnostim. Izračunali so namreč, da je to razmerje veliko ugodneje za številne manjše verske skupnosti, ker so bolj disciplinirane pri dodeljevanju svojih dohodninskih sredstev za svojo versko skupnost. Večinsko katoliško prebivalstvo pa svoj del dohodnine v veliko večji meri namenja raznim humanitarnim in lokalnim društvom (Karitas, Rdeči križ, gasilci …) in manj disciplinirano verski skupnosti, kateri pripada. Slednja se, za razliko od drugih akterjev boja za 0,5% davkoplačevalske dohodnine, s tem do sedaj ni pretirano ukvarjala.

Politični akterji, ki do političnega preporoda skušajo jezditi na splošnem ljudskem odporu do dodeljevanja finančnih sredstev “prebogati” RKC, pa s tovrstnim predlogom pljuvajo v lastno skledo oziroma v obraz številnim prostovoljcem, delujočim po 4500 neprofitnih organizacijah, upravičenih do dohodninskih sredstev. Takšen ukrep bo slovenski RKC prej kot manj, namenil še več proračunskega denarja in to prav na račun pestre palete manjših družbeno koristnih organizacij.

Ob morebitnem sprejetju te novele namreč ni dvoma, da bo slovenska katoliška Cerkev s prižnic svoje vernike nagovorila k pripisu 0,5 % dohodnine njim domači škofiji, kar do sedaj ni bila praksa. Nekatere akcije RKC (recimo rekordno hitro zbranih 30.000 podpisov za vložitev zahteve po referendumu o družinskem zakoniku), kažejo, da njen vpliv vendarle ni tako zanemarljiv, kot bi si njeni nasprotniki želeli.

S tovrstnim nagovorom bi Cerkev pridobila dvojno. Najprej bi izboljšala razmerje med verskimi skupnostmi, ki bi služilo kot ključ za razporejanje proračunskih sredstev v te namene, obenem pa bi si zagotovila dodatna sredstva tudi iz teh 0,5 % dohodnine, saj bi verniki namesto lokalnim društvom ta denar prepisalo za “domačo faro”. Zato ni čudno, da je ob Anderličevem predlogu RKC modro tiho in ga komentira zgolj kot “provokacijo”.

Ideološki manever iz obupa se bo predlagateljem vrnil kot bumerang. Prenos političnega spopada iz realnega na ideološko polje namreč postaja vse bolj spregledljiva strategija, ko pa zaradi nje trpijo še ljudski žepi, nizka podpora nekaterim njenim akterjem sploh ne čudi.

Za Anderliča, Guliča in ostale bi tako bilo najbolje, da še nekaj časa ostanejo v parlamentu in svojih vladnih uradih. Po vsem tem jim namreč ne bo varno iti niti na gasilsko veselico. >

Karl Erjavec iz pekla do raja, usoda države odvisna od afere Patria

Ena največjih strateških napak aktualne vlade, pa jih ni bilo malo, je bil izgon Karla Erjavca z mesta ministra za okolje in prostor. Da je to šele začetek vzpona hudomušnega predsednika stranke upokojencev, smo (resda s pomočjo kristalne krogle Mete Malus) vizionarsko napovedali že januarja 2010. Politični strategi levice se ta čas zagotovo butajo z glavo v zid. Namesto da bi premeteni Karl skupaj z levim trojčkom kasiral ljudski srd in jezo zaradi zavoženega vladnega mandata, se sedaj v preobilju prostega časa sprehaja po Sloveniji in ljudem razlaga, zakaj voliti njega, ne pa spletkarje s potapljajočega se Titanika. Višek triumfa in osebnega zadoščenja pa je zagotovo dosegel minuli teden z oprostilno sodbo v aferi Patria.

Podobno kot izgon Erjavca iz vladnega raja je tudi prozorni obtožni predlog nevestnega dela v službi zaradi nakupa Patrij izzvenel kot naivna napaka v poskusu Erjavčevega izbrisa s političnega prostora.  Ironija vseh tovrstnih pasjih bombic je, da jih Erjavec v vlogi pravega političnega profija zna obrniti v svoj prid, obenem pa pri tem še neizmerno uživa. Ne JJ ali pa Danilo Türk, ampak on, predsednik nekoč obskurnega političnega satelita, je največja »žrtev« v tej državi. Tako vsaj meni približno 15% slovenskih volivcev. Fascinantno in vredno naslova »politik četrtletja«.

Fenomen Erjavec je zagotovo vreden vse pozornosti, pa vendarle v konkretni stvari ne gre spregledati pomembnejša ozadja zgodbe, ki jo označujemo kot afero Patria. Tu stvari postanejo namreč precej resnejše od Karlovega populističnega nastopaštva. Navsezadnje je tudi nekaterim vladnim možem med stisnjenimi zobmi ušla izjava o obstranskosti te sodbe, saj je glavna ost afere vendarle nekje drugje.  Pri »podkupovanju in korupciji«, prevedeno, v lovu na »princa teme«, najnevarnejšega političnega nasprotnika slovenske levice Janeza Janšo.

In prav s tega vidika je, kot je bilo povedano že v Resnični resnici o aferi Patria, slednja mati vseh afer. Projekt Janševe politične usmrtitve se je zavlekel že globoko v drugo desetletje in levici medijskemu monopolu navkljub nikoli ni pav dobro uspel. Šele s Patrio se je pokazalo upanje, da bi žilavega tekmeca vendarle lahko dokončno spodrezali. V aktualni notranjepolitični situaciji pa se Janševa glava na tnalu orožarskih poslov pravzaprav zdi edina pot ohranitve sedanje oblasti, ne glede na to, ali opozicijski vodja ima kaj masla na glavi ali ne. Povedano drugače – če orožarske zgodbe z afero Patria na čelu naslednje leto ne bodo glavna predvolilna tema, vladajoče politične elite pred predčasno (politično) upokojitvijo ne bo rešila niti morebitna referendumska potrditev predlagane pokojninske reforme, po kateri naj bi sicer vsi delali dlje. Ljudje vendarle niso tako nori, slepi in neumni, da bi spet nasedli kakšni novi stilski preobrazbi v smislu »Zdaj pa res Zares«.

Afera Patrija je torej mnogo več kot zgolj dragi nakup vojaškega železja v poslu, od katerega bi lahko bil transparentnejši samo še tisti, ki bi ga sklenili s Sistemsko tehniko in po katerem Slovenci  sploh ne bi vedeli za oklepnike 8×8 (kot se je v Studio City slikovito izrazil Karl Erjavec). Pri vladnih namerah o izpodbijanju veljavnosti pogodbe s Patrio na sodišču gre za tvegane igrice, ki jih vladajoči upajo igrati, ker bodo zelo verjetnni polom financiral iz davkoplačevalskega, ne pa direktno iz njihovega žepa.

V ozadju zahteve po ničnosti pogodbe sta lahko zgolj dva motiva. Eden je v ideoloških prepričanjih dela levih aktivistov, ki v osnovi nasprotujejo Slovenski vojski in menijo, da bi jo tako ali tako morali ukiniti, drugi, dosti bolj pokvarjen in nevarnejši, pa bi lahko bil v »poplačilu škode«, ki je zaradi nerealiziranega posla z oklepniki 8×8 imel vplivni Zdenko Pavček s svojo Sistemsko tehniko. Ničnost pogodbe s Patrio bi namreč predstavljala trdno podlago za odškodninsko tožbo Sistemske tehnike napram državi, ker na razpisu ni bil izbran njen Pandur II, na risalni deski imenovan Krpan.

Tovrstnih tveganj in pa dejstva, da slovenski vojaki za lastno varnost na mirovnih misijah potrebujejo motorizirano oklepno vozilo, ki ga ne prebije že navaden  AK47, se ob Karlu Erjavcu zavedajo tudi strokovnjaki na čelu z ministrico za obrambo dr. Ljubico Jelušič. Reprogramiranje pogodbe, ki jo predlaga ministrica je tako prava pot, saj krizni časi ne omogočajo nakupa oklepnikov v obsegu, za katerega je bila pogodba sklenjena. Zgolj ravnanje po strokovno podkrepljenih argumentih lahko ohladi vroče glave aktivističnih skrajnežev, ki pri doseganju svojih ciljev brenkajo na strune cenenega ljudskega populizma, kateri je tovrstnim nakupom vojaške opreme tradicionalno nenaklonjen. Ob tem pa pozabljajo na izid referenduma o vstopu v Zvezo NATO, potrditev katerega je Sloveniji ob pravicah prinesla tudi določene obveznosti.

Kakorkoli že, razplet afere Patria bo odločilno zaznamoval slovensko družbeno-politično realnost za nekaj  naslednjih mandatov. Za Janeza Janšo bo pomenil bodisi politično smrt, bodisi triumf, na krilih katerega bo Sloveniji vladal, dokler bo hotel. To pot je že prehodil Karl Erjavec in si utrdil status politične nesmrtnosti. Za usodo vladajoče politične elite pa se ob fiaskih tipa referendum o malem delu (in vseh, ki še sledijo) vse bolj zdi, da ni boga in predsednika stranke, ki bi pred najhujšim rešil nekoč nepotopljivi Titanik. Vprašanje je zgolj, ali bodo v brezno s seboj potegnili tudi celotno državo. 
>

Resnična resnica o aferi Patria

Obtožena nevestnega dela v službi pri nakupu Patrij sta se prejšnji teden na sodišču znašla nekdanji obrambni minister Karl Erjavec in bivši načelnik generalštaba  SV Albin Gutman. S tem je afera Patria končno v domeni institucije, ki edina lahko poda verodostojno sodbo v zgodbi, ki je nepopravljivo zaznamovala slovensko politično situacijo zadnjih dveh let. Ekskluzivnost prve med aferami ji daje dejstvo, da predstavlja stičišče interesov številnih vplivnih akterjev in skupin, ki so bile tranzicijsko obdobje vajene živeti z roko globoko v kozarcu marmelade. Njen epilog,  kakršenkoli že, pa  bo imel neslutene posledice za slovensko družbeno realnost.

Afera Patria je »be, or not to be« za Janeza Janšo, karizmatičnega liderja poosamosvojitvene politične desnice.  V primeru oprostilne sodbe mu bo oblast v roke položena vsaj za tri mandate. Njegov poraz je rešilna bitka razbite in demoralizirane levice, ki jo pred kolapsom lahko reši le tovrsten čudež.  Enako velja za vojaško industrijski kompleks, zbran okrog Sistemske tehnike oziroma večinskega lastnika Viator&Vektorja Zdenka Pavčka.  Afera gre na roke tudi aktivistom za demilitarizacijo Slovenije, katere družijo razmišljanja o ukinitvi Slovenske vojske ter ideje o izstopu iz zveze NATO.

Povzamimo. Patria je finski osemkolesni oklepni transporter, kakršen je bil v času Ropove vlade predviden za motoriziran bataljon Slovenske vojske za sodelovanje na mirovnih operacijah. Ker za nakup vojaške opreme ni potreben javni razpis, je vlada takrat podpisala t.i. pismo o nameri, v katerem je posel obljubila Sistemski tehniki, ki je slovensko vojsko opremila že s lahkimi oklepniki Valuk. Po menjavi oblasti je Janševa vlada pismo o nameri razveljavila ter prvič v zgodovini slovenske nabave orožja izvedla javni razpis.  Prijavila sta se podjetje Rotis s finskim oklepnikom Patria in Sistemska tehnika s Krpanom, podaljšano verzijo Pandurja, izdelkom avstrijskega podjetja Styr. Po obsežnih testiranjih (Sistemska tehnika je sodelovala s Pandurjem II, saj prototip slovenskega Krpana še ni bil izdelan), je stroka pokazala na Patrio kot kvalitetnejšo izbiro. Na podlagi tega in domnevno cenejše ponudbe je Karel Erjavec junija 2006 podpisal pogodbo z Rotisom za nakup  136 oklepnikov  Patria v vrednosti  278 milijonov evrov. »Veliki pok iz Finske« se je zgodil 1. septembra 2008 (dobra dva tedna pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami), ko je finski novinar Magnus Bergluns v TV oddaji Resnica o Patriji zatrdil, da je pri omenjenem poslu prišlo do podkupovanja, v katerega je vpleten tedanji premier Janez Janša.

Celoten proces nakupa Patrij ter poznejša podkupovalna afera ponujata nekatera dejstva ter odpirata vprašanja, ključna za razumevanje celotne zgodbe. Najpomembnejša ugotovitev je, da v vseh treh vladah, ki so s poslom imele opravka, vladal konsenz o tem, da je tovrstni nakup zaradi varnosti slovenskih vojakov na mirovnih misijah za Slovenijo potreben.  Drugič, s strokovnega vidika ni dvoma, da je Patria kakovostnejše, boljše, varnejše vozilo od Krpana. Tretjič, javno mnenje v Sloveniji je nakupu orožja izrazito nenaklonjeno, prav tako sodelovanju  slovenskih vojakov na mednarodnih misijah v Afganistanu in Iraku. Četrtič, sestavni del vsakega orožarskega posla so provizije in posel s Patrio ni pri tem nobena izjema. Petič, meja med legalnimi provizijami in nelegalnimi podkupninami je zelo tanka.

Na podlagi dejstev se lahko vprašamo,  zakaj je podjetje Patria sprožilo denarni tok za provizije/podkupnine, če pa je ponujalo boljše vozilo in do kod je denar za te namene dejansko stekel.

Prvi odgovor najdemo v besedah tedanjega direktorja Patrie Jorma Wiitakorpija iz oddaje Resnica o Patriji, ko je na vprašanje o podkupovanju v Sloveniji dejal: »Naša organizacija je sledila ustaljenim praksam v državi.”  Finci so torej naredili domačo nalogo ter glede na prakso prejšnjih nakupov orožja slovenske države prišli do ugotovitve, da so provizije/podkupnine nujen del pridobitve posla v Sloveniji. To pa meče sum na vse dosedanje državne nakupe orožja.  Obenem pojasnjuje vlogo Jureta Cekute, katerega ime se pojavlja v nekaterih največjih orožarskih poslih slovenske zgodovine (nakupi v Izraelu …).  Finci so se preko avstrijskega poslovneža Wolfganga Riedla na pomoč obrnili na celjskega »samo slikarja« Cekuto, ki jim je za par sto tisoč evrov na sever forwardiral podatke za zloglasni »štabni dokument« in drugo papirologijo. Cekuta je pozneje priznal, da je večino poslanih podatkov »snel« z interneta.

So torej Cekuta in drugi posredniki dejansko vzpostavili stik s takratno uradno politiko in od nje pridobili pobudo za nadaljevanje pogovorov, ali pa so se na predsednika vlade sklicevali brez njegove vednosti z namenom, da  mimogrede v žep pospravijo svoj delež?  Odgovor na to vprašanje je bistvo resnične resnice o aferi Patria in sodnega procesa proti tistim, ki se bodo v zvezi z njo zagovarjali na sodišču.

Ne glede na ugotovitve sodne veje oblasti,  občutek o skrbno načrtovani politični razsežnosti afere ostaja.  V pravljice in naključja v slovenski politiki verjamejo zgolj še otroci, zato za sovpadanje medijsko odmevnih novih dejstev o aferi Patria s posameznimi (pred)volilnimi obdobji  ne more biti kriva le razporeditev sonca in planetov. Takšna nenavadna usklajenost škodi legitimnosti  sodnega procesa in maje vero v končno odločitev sodišča. Zaradi načetega ugleda sodne veje oblasti in pomena razpleta afere za prihodnost naše države,  je hiter in transparenten potek sojenja nujen.  Ponoven izbruh afere Patria v javnosti pred državnozborskimi volitvami 2012 bi bil preveč celo za najbolj (ne)prepričane. >

Upokojenci so velesila

»Pri Bogu in v politiki je vse mogoče«, je svoj čas povedal Kristus in čeprav se je skozi stoletja prevodov knjige vseh knjig kakšna beseda izgubila, izrek ni izgubil svoje interpretativne vrednosti. Z mislijo »Nisem prišel, da bi spremenil postavo, ampak jo samo dopolnil,« je 2000 let pozneje starosta slovenske politike Ivan Oman izrekel zgodovinske besede: »Na volitve gremo, da zmahamo!«. Od takrat naprej, ne glede na volilni rezultat, v slovenski politiki ni več poražencev, ampak samo še zmagovalci.

Volitve so tako en srečen trenutek demokracije, v katerem so, vsaj pred javnostjo, v svoji interpretaciji zmagoslavja vsi zadovoljni. Ob narejenih nasmeških in sijočih obrazih prepoznavanje tistega, ki je vendarle zmagal nekoliko bolj kot drugi, ni tako lahka naloga. Če bi jo na konkretnem primeru minulih lokalnih volitev zaupali kakšnemu brucu politologije, ta zagotovo ne bi brcnil v temo, če bi na piedestal postavil rojenega zmagovalca Karla Erjavca. Realno gledano je upokojenska stranka  edina prava zmagovalka tokratnih volitev.  Z  12 % povprečjem je postala tretja politična sila v državi, obenem pa ji trend naraščanja podpore ne pojenjuje.

Volilni uspeh upokojencev glede na demografske trende morda ni toliko presenetljiv, kot je zaskrbljujoč. DeSuS namreč ni stranka v pravem pomenu besede, ampak je interesno združenje  ljudi, ki jih ne povezuje podoben svetovni nazor ali ideologija, ampak neki parcialni interes. S tem seveda ne bi smelo biti nič narobe, dokler je njihov uspeh odraz demokratične volilne podpore.  Problem je v tem, da je ta odvisna od doslednega uresničevanja lastnega interesa,  ki je zanje pomembnejši od interesov drugih družbenih skupin ali države. Pogosta Erjavčeva konotacija: »meni ni pomembno, kaj vlada sprejme, samo, da pusti pri miru pokojnine«, je tipični odraz tega.

Tovrstne interesne stranke so zato lahko simpatične in zanimive, dokler dosegajo štiri ali pet odstotkov politične podpore in je njihov politični vpliv temu primeren. Dvomestni volilni rezultat in tretje mesto med političnimi silami v državi pa je razumeti  kot opozorilo, da je z demokratičnim političnim sistemom  nekaj narobe.

Sicer pa se upokojencev  ne da razumeti, kaj sploh točno hočejo.  Po eni strani ščitijo visoke pokojnine, zagovarjajo čim daljši pokojninski staž in krajšo delovno dobo, po drugi strani pa bi njihovi predstavniki radi bili poslanci, župani, občinski svetniki in celo ministri. Očitno nekatere petintrideset let delovne dobe v socializmu ni izčrpalo toliko, da se ne bi mogli baviti z zavzetim političnim aktivizmom in to uspešneje od večine sodržavljanov mladih ali srednjih let. V dobro prihajajočih  generacij bi tudi s tega vidika bilo bolje, če bi svojo psiho-fizično kondicijo raje demonstrirali z gojenjem solate ali sprehajanjem svojih pasjih prijateljev. Navsezadnje so se za to borili in delali vse življenje, ali ne?!

Z dolžnim spoštovanjem do nosilcev izkušenj in modrosti, a dokler temu ne bo tako, se bo masa upokojencev s svojo stranko in neuničljivim Karlom Erjavcem sončila na plečih delovno aktivnega prebivalstva. To bo slej kot prej klonilo pod bremenom privilegijev sedanjih upokojenskih generacij, posledice kolapsa pokojninskega sistema pa bodo z dosmrtnim delom in mizernimi pokojninami za redke preživele,  plačali prav sedanji vzdrževalci pokojninske blagajne.  To bo radikalen konec DeSuSa in dobe, ko je medgeneracijska solidarnost zašla v enosmerno slepo ulico. Zgodbice o srečni starosti pa se vodo brez izjem začenjale s pravljičnim uvodom »Pred davnimi davnimi časi …«. >