Zadnji ples na potapljajoči se slovenski ladji

Minuli teden je na domači politični sceni minil presenetljivo mirno. Brez par dramatskih vložkov Karla Erjavca v zvezi z nepremičninskim davkom bi človek pomislil, da so naši politiki predčasno odpotovali na krompirjeve počitnice. Morda bi za državo to celo bilo najbolje, a sumljiva bonaca nas ne sme zavesti. Izkušeni pomorščaki vedo povedati, da najbolj mirnemu zatišju sledi najmočnejši vihar. Na naluknjani slovenski barkači bi nas zato moralo pošteno skrbeti.

Ko smo že pri pomorskih primerjavah, aktualna slovenska situacija še najbolj spominja na scene s Titanika kakšno uro po tem, ko je zadel ob ledeno goro. Medtem ko orkester neumorno igra allegro vivace in se potniki v prvem razredu kaj dosti ne pustijo motiti pri večerji, tiste v podpalubju že zaliva voda. Dvomljivce posadka neumorno prepričuje, da je stanje pod nadzorom in da bo ladja kmalu brez zunanje pomoči plula naprej v Ameriko. Za vsak primer pa naj si vendarle nadenejo rešilne jopiče. A usoda onih spodaj je že zapečatena; vrata so zaklenjena, rešilni čolni so namenjeni izbrancem.  Ostale potnike vseh razredov združuje dejstvo, da so ujetniki iste ladje in da bo ta neizbežno potonila ne glede na to, kaj pravi in počne kapitan s posadko. Realisti, zavedajoč se situacije, imajo vsaj priložnost pripraviti se na najhujše, utopistom pa bo voda udarila naravnost v obraz za neizogibno globoko streznitev.

Pravljicam Alenke Bratušek o sposobnosti samoreševanja, zabeljenih  z znanstveno-fantastičnimi izjavami o znakih okrevanja gospodarstva verjamejo le še najbolj naivni, zagotovo pa jim ne verjame vlada sama. A povedati ljudem resnico v obraz je težko, predvsem pa za oblast nevarno. Slednje je navsezadnje izkusil bivši premier Janša, ko ni zmogel iz svoje kože pri brutalno-realističnem prikazovanju resnične resničnosti.

Naj se še tako slepimo, se JJ ni motil in samo vprašanje časa je, kdaj nas bo dohitelo soočenje z realnostjo. Takrat bo za prvega izmed bratuškizmov, izrečenega na CNN : »Vi dont nid moni, vi nid tajm«, izstavljen dolg račun s pripisom  »time is money«.

V oglušujočem političnem zatišju se teren mehča za soočenje z neizbežnim.  Strategija temelji na preizkušeni metodi preusmerjanja pozornosti od krivcev za prihajajočo katastrofo. V medijih je opaziti navidezno nedolžna oglašanja proti EU in njenim institucijam, ki postopoma preraščajo v odkriti evroskepticizem in kazanje s prstom na zunanjega sovražnika – mednarodne finančne institucije kot tiste, ki nam zategujejo zanko. Resda pri teh ne gre za kakšna humanitarna združenja, a cilj hujskačev je srd ljudskih množic odvrniti od domačih krivcev h grešnem kozlu v podobi grabežljivega tujca s srbečimi prsti po slovenski imovini.

Resnica je seveda nekoliko drugačna. V bankrot države nas niso spravili hudobni tuji imperialisti, ampak ljudje naše krvi, ki jih vsak dan srečujemo na ulici. Ti so le smetana moralno-etičnega družbenega razkroja, rezultat katerega je izrazito negativna selekcija pri vzpenjanju na ključne družbeno-politično-ekonomske funkcije. Ustvarili smo sistem, v katerem ne prosperirajo pošteni, etični, moralni ampak tisti, ki te vrednote v imenu družbene definicije uspeha teptajo, brišejo z obličja zemlje, po kateri stopajo.

Problem Slovenije je sistemski in zato nerešljiv s parcialnimi pristopi. Obstajata le dve celostni rešitvi; bodisi narodova prevzgoja, kar je realno-časovno neuresničljiva iluzija, bodisi  postavitev pravil od zunaj s strogim stalnim nadzorom nad njihovim spoštovanjem. In prav slednje čaka Slovenijo. Bo hudo, a na dolgi rok odrešujoče.

Zato se v prihajajočih mesecih, ko boste lažne preroke slišali vpiti o grdih tujcih, ki hočejo podjarmiti ubogega slovenskega človeka, nikar ne pustite zavesti. Vedite, da gre za samoobrambno reakcijo klana domačih parazitov, ki so si v tranziciji pravila igre pisali sami in z legalno krajo narod spravili na kolena. Zdaj ko so rojake obrali do kosti, bi logiko »izposodi si in nikoli vrni« želeli ponoviti s tujim denarjem.

Vendar EU ni tako dovzetna za njihova »balkanska posla« in bo vložena sredstva z obrestmi vred tako ali drugače terjala nazaj. In prav zato jo je potrebno očrniti. Le kaj se gre ta Evropa, da zahteva vrnjen svoj denar! Naj se raje poduči o poslovnih praksah v Sloveniji!

Prejeti pomoč EU in ob tem zahtevati, da ta ne poseže v življenjski standard prosilcev je približno tako, kot da bi potniki s Titanika, sprejeti na krov rešilnega parnika Carpathia zahtevali »first class« storitev, ki so je bili deležni na potopljeni ladji. Lahko jo dobijo, vendar na dnu morja skupaj z raki, ribami, zvezdami in drugimi tam prebivajočimi morskimi sadeži.

In  kakšno je življenje spodaj kamor sonce nikoli ne posije? Upajmo, da nam na lastni koži tega ne bo potrebno izkusiti.

>

Ljubezenska tragikomedija Jankovića Z in Alenke B

»Padel je poslednji zastor najine tragikomedije, namesto rož le mrtva riba in fotodraž iz Azije …« si je uspešnico Mi2 minuli teden najbrž požvižgavala Alenka Bratušek medtem, ko ji je Zoran Janković pred vso Slovenijo končno le priznal: »Ti nisi ta, ki prebere moj znak, Ti nisi ta, ki ustavi moj vlak, … nje.«

Politična burka, ki smo jo prejšnji teden spremljali v medijskem prime time-u ima sicer malo skupnega z žalostno tematiko Tončeve pesmi, precej več pa z žalostno usodo naroda, kateremu je zaigrana.

Samo v deformaciji demokracije po slovensko je mogoče, da čez noč ustanovljena ad hoc stranka z enim samim smislom in razlogom obstoja tega mesec dni kasneje izpolni preko instant zmage na volitvah in (nekoliko kasnejšim) prevzemom oblasti. A posledica tega je »improvizacija na improvizacijo« kot strategijo političnega delovanja Pozitivne Slovenije analitično označuje doktor politologije Igor Lukšič. Danes, ko se vseslovenska javnost z mediji vred zgraža nad Jankovićevim »egotripom večjim od države« bi ne smeli pozabiti, da so ga oni sami hvalili, častili in na koncu tudi izvolili. In kdo je izvolil Alenko Bratušek? Ste pred letom dni sploh vedeli, da obstaja?!

Karkoli si že mislimo o Zoranu Jankoviću, mu gre priznanje, da je eden redkih, če ne edini, ki je v to zgodbo vstopil iskreno. Pravzaprav njegova iskrenost sega vse v začetke, ko se je iz povprečno (ne)uspešnega družinskega podjetja povzpel v sedež enega največjih slovenskih veletrgovcev. Požegnanemu od gospodarjev so se mu vrata do nebes elite novodobnega pajdaškega kapitalizma na stežaj odprla.

Zoran še danes iskreno verjame, da je njegov uspeh posledica lastne sposobnosti in delavnosti – od tod tudi pristen »ne, ne« na razvpito Ropovo oštevanje: »Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil!«. Kako pa bi človek v to podvomil, če ti sodelavci, oportunisti in priskledniki, strici, tete, mediji, objokane trgovke in vsakdo s pet minut časa že desetletje venomer ponavlja: »Zoki ti si car, Zoki ti si car!«. Kako lahko potem dojameš, da je te pravljice kar naenkrat konec?!

Od tu izvira celoten nesporazum te farse, ki so jo politični amaterji v PS uprizorili minuli teden.

Ne posebno brihtne glave, kakršen pač Zoran je v resnici, enostavno noče razumeti, da je meteorski vzpon »njegovega otroka«, kot ljubkovalno pravi stranki,  posledica dobro podmazane mašine stričevskega agitpropa in ne njega samega. Resda brez njegovega happy smajla ne bi šlo. A za veliko sceno je bil leta skrbno grajen preko medijsko izpostavljenih direktorskih triumfov. Vložek vanj ni bil zaman, vendar mu je  uspeh stopil v glavo, kar je skupaj s trmastim karakterjem botrovalo samovolji, v kateri je zakockal volilno zmago in premierski stolček. Prav takrat je bil odpisan in v rezervnem scenariju se je leto dni zatem v njegov fotelj povzpela anonimna AB.

Zato, če ste se včeraj čudili, kako je v pregovorno demokratični državi mogoče, da o pravici do kandidature za predsedniško mesto v neki politični stranki odločajo vsi drugi, samo njeni člani ne, vam je sedaj verjetno jasno. O tem so presodili tisti, ki so to stranko dejansko spravili tja kjer je; strategi iz ozadja preko svojih političnih marionet in medijskih pokorjencev. In če uporniškega Zokija ne bodo uspeli pravočasno upogniti ali umakniti v kakšen zapor, bodo volilni kongres prestavljali do neskončnosti.

In kje je tu Alenka Bratušek? Pravzaprav nikjer. Kocka je padla in bila je izbrana, ob kateri drugi (ne)srečni cifri bi lahko bila to Maša, če bi se obrnila trojka, pa bi nas nemara vodil Pero Vilfan. V zgodovino se bo vpisala kot ena tistih, ki je sicer bila, a se nikakor ne moreš spomniti njenega imena, ostane pa kakšna bizarna podrobnost, kot so tigraste kikle, polomljena angleščina in strah pred lastno stranko. Pozabljena bo hitro in takoj, ko bo njena misija opravljena.

V ozadju so pripravljene že nove face z brezmadežnimi renomeji in bleščečimi kariernimi dosežki.


http://youtu.be/_q7vJResjjk >

Alenka Bratušek in njena marsovska socialna država

»Vsi skupaj smo veseli, da nam bo s proračunom uspelo ohraniti raven socialne države,« je Alenka Bratušek pospremila predlog državnega proračuna za prihodnje leto. V isti  sapi je napovedala pol milijarde evrov dodatnih davčnih bremen, katerih v državnega prašička verjetno ne bodo vplačali Marsovci. Ti navsezadnje ne uporabljajo naših (avto)cest, ne živijo v dvonadstropnih stanovanjskih hišah in socialističnih blokih, ne obdelujejo slovenskih polj, travnikov in  gozdov, ne igrajo tri krat tri ter ne kupujejo špecerije v Tušu in Mercatorju. Morda sicer kdo meni drugače, a na splošno velja, da se Marsovcem raven socialne države res ne bo znižala.  S Slovenci je žal nekoliko drugače.

Politika je umetnost možnega,  kar ustreza definiciji, da ob liziki, ki jo državljanu vtakneš v usta, temu neopazno izmakneš  denarnico z dvesto evri.  Nekaj podobnega se te dni trudi narediti predsednica vlade in kot kaže ji bo tudi uspelo.  Bomo pač še kakšno leto več živeli v svetu megle in zatiskanja oči. A realnost nas bo slej kot prej udarila direktno v čelo.

Vladno koalicijo gre pohvaliti za spoznanje, da življenje na kredit enostavno ni več mogoče, pa čeprav so to lekcijo morali osvojiti v Bruslju. Zameriti pa jim gre, da na račun ujčkanja lastne volilne baze nadaljujejo z logiko stiskanja tistih, ki v tej državi edini še proizvajajo dodano vrednost.

Ob tem iz čiste politične preračunljivosti in pomanjkanja občutka za državno dobro ohranjajo nedotaknjen javni sektor, pokojninsko blagajno, socialne transferje tistim, ki se jim »ne splača« delati za 600 evrov plače, z novimi davčnimi bremeni pa bodo nesorazmerno bolj obremenili prebivalce na podeželju, kot v mestih. Ve se pač, da slovensko »levico« nadpovprečno volijo družboslovno izobraženi kadri, zaposleni v javnem sektorju, stanujoči v mestih in s »tapravim« družinskim poreklom, ki dediju in babici kapne dodaten sold iz malhe borčevskih pokojninskih bombončkov.

Iz Predloga proračuna 2014 in celotne politike Bratuškove vlade veje duh socialistične miselnosti, katere ujetnica je vsa država. Po tej je kapitalu kot razrednemu sovražniku potrebno zategniti uzde vsakič, ko mu po oceni politkomisarjev za enake možnosti gre bodisi predobro, ali njihovim preslabo. Pod parolo, da “ko ni, je treba vzeti bogatašem”, se z dajatvami dodatno obremenjuje podjetnike, obrtnike in (večje) kmete, skratka tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost in s tem ustrezajo marksistični definiciji buržoazije.

Tako namesto, da bi s strukturnimi ukrepi ljudi spodbujali k inovativnemu delu ter jih motivirali z možnostjo dobrega zaslužka,  tovrstno iniciativo zatirajo z davščinami, dajatvami in birokratskimi ovirami napihnjenega državnega aparata.  S tem resda dosegajo tako želeno družbeno enakost. Slovenci smo vse bolj enaki v revščini, namesto v blaginji kvalitete življenja.

Svojega denarja vredna fama je deklarativni boj za socialno državo, s katero levičarska oblast v navezi s sindikati lastne državljane slepi pred neizbežnim. Poglejmo kaj se skriva za »ohranitvijo ravni socialne države« po Bratuškovo.

Vzemimo tipični primer kakršnih na slovenskem podeželju ne manjka. Predstavljajte si  vdovo s povprečno pokojnino, živečo na propadajočem »gruntu« s stanovanjsko hišo, dvema ali tremi gospodarskimi objekti in večjo količino zemlje.  Posest je neobdelana, saj so otroci zapustili domačijo in se preselili v mesto; obdelovanje zemlje se enostavno ne splača.

Tej vdovi je Erjavec res obranil nekajodstotni poseg v pokojnino, kar se ji morda zdi fino in bo naslednjič verjetno obkrožila DeSUS. A ker ni brezplačnega kosila, bo to poračunano z novim nepremičninskim davkom, ki jo bo za nefunkcionalno posest obdavčil do petkratno glede na sedanji davek. Zaradi dviga DDV že plačuje 2% dražjo elektriko, komunalo in ter osnovne življenjske potrebščine kot so kruh, mleko, maslo, čevlji, obleka … Zaradi višjih cen goriva bo dodatno plačala še vsakodnevno pot do trgovine, kjer bo zapeljala v cestno luknjo, za krpanje katere ni več državnega denarja. In to kljub temu da je pri registraciji vozila julija plačala 13% višjo cestno pristojbino, kmalu pa bo še 15 € višjo letno vinjeto. Za popravilo poškodovane vzmeti na avtomobilu bo vaškemu mehaniku na roko odštela 200 evrov, saj si popravila v uradnem servisu že lep čas ne more privoščiti.

Ja, to je ohranjanje ravni socialne države prosto po Alenki Bratušek.

»Država bo vzela, kar je njenega,« je proračunsko tiskovno konferenco zabelila premierka. Razumevanje stare modrosti, da »tam, kjer ni, še vojska ne more vzeti,« je za domet te vlade vendarle preveč.

Čas premierka potrebuje zgolj še za pripravo javnosti na neprijetno resnico. In ko se v provladnem Delu znajde članek z naslovom: »Španski model bi bil privlačen za Slovenijo,« s podnaslovom: »ESM kot rešilna bilka: Države s težavami pri financiranju primanjkljajev lahko dobijo milijarde cenejših posojil,« človek ve, da je usoda Slovenije zapečatena.

>

Celebrity Deathmatch: Alenka Basinger Vs Gašpar Gašpar Norris

“Naša politika je laž, sicer predsednica vlade ne bi bila niti tajnica, če ne bi bilo tega blefa.”

Kaj naj si človek misli ob takšni izjavi župana pomembnega slovenskega obmorskega mesta?!  Nevljudnost, nesramnost in primitivizem? Morda, a vendar je v šovinistični vulgarizem ovito nabodalo resnice zadelo naravnost v srce; komu lahko Alenka Bratušek oporeka kompetentnost, ko je vendar na najpomembnejši stolček v državi tako rekoč padla z neba?!  Konkretno, v ring Celebrity Deathmatch-a med inženirko tekstila in inženirjem navtike. Zmagovalec je poraženko razgalil, ji ukradel vse: čast, avtoriteto, kredibilnost, ugled. »Želim si, da bi bila predsednica vlade name ponosna« je pribil stoječ nad njenim truplom.

Slovenija je v usodnem trenutku zgodovine de facto v brezvladju, krvoločne interesne horde se odkrito in brezsramno spopadajo za zadnje državne krave molznice. Zgražajo se mediji, vstajniki in javnost, pa vendar so sami pomembni akterji te agonije. Zaslepljeni od ideološkega sovraštva so pripomogli k zrušitvi vlade, ki je počela tisto, kar je bilo v danih razmerah edino mogoče, nujno, neizogibno. Srenja ni premogla zrelostne ocene, da v življenju pridejo trenutki, ko je ideološkim razlikam navkljub v dobro naroda potrebno stopiti skupaj. Večne razprtije so destabilizirale državo in razdelile narod, ki najtežje trenutke samostojnosti pričakuje moralno strt in sprt kot še nikoli.

Napovedujoči se potop države bibličnih razsežnosti je posledica nekaj osnovnih nesporazumov.

Prvi je v razumevanju državne lastnine kot nacionalnega interesa katerega največji sovrag je tuj kapital; ti grdi grdi imperialisti, ki bi iz Slovencev ponovno naredili hlapce. V varnem zavetju fame so domači  politični izbranci, anonimni apartčiki, kakršen je Mišić, upravljali z državno srebrnino predvsem v korist sebe in lobijev, ki so jih nastavili. Zaradi tega in strokovne nesposobnosti so pridelali večmilijardno luknjo, o kateri te dni priča raziskava Ekonomske fakultete.

Drugi nesporazum izhaja iz bavbava političnega kadrovanja; strah, ki je v sredini votel in ga okrog nič ni je bil ustvarjen z namenom zamegljevanja odgovornosti, predvsem pa v zaščito nastavljenih lojalistov pred desnico, ko bo enkrat prišla na oblast. Medijsko odmevne obtožbe kadrovskega cunamija so v nekaterih primerih delovale zastraševalno učinkovito; najočitnejši primer je od LDS nastavljeni bankir Marjan Kramar, ki je v času prve Janševe vlade mirno končal mandat in iz NLB odkorakal z milijonsko nagrado v svojem žepu in več milijardno kreditno luknjo v žepu davkoplačevalcev.

Dajmo se sprijazniti, dokler je država lastnica podjetij, je politično kadrovanje neizogibno, saj izvoljeni politiki upravljajo državo in prav je, da odgovarjajo za njeno lastnino. Javno problematiziranje te pristojnosti ter ustanavljanje raznih komisij,  kadrovsko-akreditacijskih svetov in podobnih kvazi »neodvisnih« organov služi zgolj kaljenju vode zamegljenega močvirja, v katerem gospodujejo roparice nenasitnih interesov. V tistih redkih dnevih, ko se megla dvigne, pa se pred očmi ogorčenih mimoidočih odvija krvoločen boj za preživetje, kakršnega spremljamo te dni.

Ne želimo političnega kadrovanja? Prodaja državnih podjetij je edina pozitivna rešitev te enačbe.

Tretji, najbolj boleči nesporazum je ideološka državljanska vojna, ki služi za odvračanje pozornosti od bistvenega. Tema na očeh od večnih partizansko-domobranskih sporov kapitalskim lobijem omogoča sprotno plenjenje vsega, kar v »prostem času« ustvarijo rdeče-črni. Svet v enaindvajsetem stoletju pač deluje po drugačni logiki in kdor s skupnimi močmi ne sprejme konkurenčne igre, slej kot prej zaostane. Tudi za takšnimi (nekoč) eksoti, kot so Čehi, Slovaki, Madžari, Poljaki.

Finalni nesporazum pa je v prepričanju, da lahko to državo vodi vsakdo, samo da to ni Janez Janša. Četudi brez vsakršnih vodstveno-političnih izkušenj, z diplomo iz šiviljstva in magisterijem sumljive kvalitete. Zgražanje osrednjih medijev nad imenovanjem »nekompetentnega« Mišića na čelo pomembnega a ne ključnega podjetja je ironija brez primere. Le nekaj mesecev poprej so v fotelj prvega človeka v državi dobrohotno pospremili Alenčico z referenco, da po stasu sliči na Kim Basinger.

V tem kontekstu Popovičev monolog, zaokrožen z  besedami: »Bratuškova je čez noč postala predsednica vlade, medtem ko Gašpar Gašpar Mišič ni sposoben voditi Luke? Lepo vas prosim,« odmeva kot žalostna realnost te tragikomedije.

>

Nova Slovenija, moja dežela

V modo prihajajo državniki novega kova. Ne takšni, kot bi si jih želele njihove politične stranke s stričevskimi ozadji vred, ampak oni, po kakršnih hrepeni od prepirov, hujskaštva in delitev prenasičena tiha večina. Ta mišic ne razkazuje s trošenjem sovraštva in nestrpnosti na ulicah in spletu, ampak državnika novega kova na praznik demokracije raje izvoli za predsednika Republike.

Decembrska demonstracija dvotretjinske politične volje po prekinitvi nenehnega histeričnega ideološkega boja in politični normalizaciji v skupno dobro vseh državljanov daje upanje, da bo Slovenija enkrat vendarle postala normalna, sodobna evropska država. A še prej se obeta dokončen spopad s hegemoni skrajne politične levice in desnice, ki svojo legitimnost za vodenje države utemeljujejo na kulturnem boju. Za zdaj uspešno; na zadnjih parlamentarnih volitvah so dosegli prvo in drugo mesto. Ponovitev uspeha bi bila za Slovenijo katastrofalna.

O ujetosti v domače ideološke zdrahe, zaradi katerih nas v konkurenčnem mednarodnem okolju po levi in desni prehitevajo nekdaj najbolj shirane ex socialistične države, sem pisal že mnogokrat. Borut Pahor je dokazal, da smešenju, pljuvanju, zaničevanju in metanju polen pod noge iz lastnih vrst navkljub Slovenija premore zdrav potencial levice (zahodno)evropskega kova. A normalizacija levice je soodvisna od ureditve razmer na desni, saj moč obeh radikalizmov temelji na medsebojnem antagonizmu. Povedano drugače; obstoj enega omogoča preživetje drugega in obratno.

Za normalizacijo družbeno-političnih razmer v Sloveniji bo nekaj podobnega, kot je na levici uspelo Borutu Pahorju, potrebno izvesti tudi na desnem političnem polu. Opazno je namreč, da je dominantna stranka zamudila priložnost pomika v smer zdravih, modernih političnih konceptov, ampak v pokongresnem obdobju celo radikalizira svoja stališča v sprejemanju in krepitvi večnega patološkega spopada s silami komunistične kontinuitete, zbrane pod rdečo zvezdo.

To sicer ne pomeni, da je slednja le neobstoječi mit, fama v glavah ultra-desničarjev, kar navsezadnje dokazuje nič manj bolna komunistična manifestacija ob dnevu OF v Stožicah. Frontalni spopad jo zgolj legitimira, promovira, dela popularnejšo in močnejšo kod kdajkoli prej.

Če hočemo Sloveniji dobro, bo tej noriji slej kot prej potrebno narediti konec.

Nekatere spremembe v politični strategiji kažejo, da se te nesmiselne in za domovino škodljive igre več ne gre Nova Slovenija, stranka, ki so jo (upravičeno) označevali kot podložni satelit njenega Velikega brata. Katoliški intelektualno-politični potencial se je nekje na poti od osamosvojitvenih let do danes  utopil v opciji, ki izvorno ne izhaja iz tradicionalnih evropskih vrednot krščanskega etosa, nekoč poosebljenega v zgodovinski Slovenski ljudski stranki.

Ta močni del volilnega telesa je ob razprtijah med katoliškimi brati izkoristila izvorno social-demokratska stranka, ki se je izrinjena iz deformiranega levega ideološkega bazena  zajedla v tradicionalno konservativno desno volilno telo in ga iz svojega objema ni izpustila do danes. Zdaj ga spretno goji s prefinjenimi nastopi v krščanskih medijih, obiskih maš, katoliških srečanj in intelektualnih debat ter uporabo izrazoslovja, v katerem ne primanjkuje sklicevanja na Boga in Domovino. Poskuse izvorne krščanske opcije, da se izvije iz partnerskega prijema in svobodno zaživi po svoje, pa kot pokroviteljski večji in pametnejši brat strogo disciplinira s primitivnimi diskreditacijskimi metodami v medijskih izpostavah in spletnih komentarjih.

Na čelu prebujenja sodobne krščanske demokracije se pojavlja mlad in perspektiven politik z ambicijo postati državnik novega kova po zgledu pionirja na levi, aktualnega predsednika Republike. Tem je skupno izhodišče, da politični nasprotnik ni sovrag, katerega je potrebno po vsej sili uničiti, ampak legitimni politični tekmec, katerega soobstoj je nujen za demokracijo kot tako, saj ta ne obstaja brez legitimne možnosti izbire. In kar je še pomembnejše, kljub različnim pogledom in nazorom jih združuje zavest po delu v skupno dobro domovine, Evrope, razvitega sveta, kateremu Slovenija pripada.

A pot od ideološke frustracije do politične normalizacije domače scene bo trnova in prehodljiva samo politikom s slonjo kožo; poniževanj, diskreditacij in pljuvanj ne bo manjkalo. Še bolj kot politika je v Sloveniji skrajno radikalizirana medijska scena; osrednji mediji so po vseh evropskih standardih (ultra)levičarski, v zavedanju, da brez medijske podpore ne gre, pa svoj vrtiček uspešno okopavajo tudi na skrajni desnici.

Prav zato bo v teh prelomnih časih za Mateja Tonina in njegovo Novo Slovenijo ključno, ali jim bodo pri uveljavljanju lastne politične strategije hrbet krili mediji, ki izvorno pripadajo katoliški tradiciji in nagovarjajo relativno številčno konservativno usmerjeno volilno telo. Trenutek za novo rojstvo katoliške intelektualne politične iniciative se namreč zdi pravi; dominantna desna stranka se je odločila za pomik v zgodovino in radikalizacijo ter odprla prostor za evropsko, v prihodnost orientirano alternativo. Takšne si, kot v številnih primerih kažejo reakcije volilnega telesa, ljudje očitno želijo.

A zgolj sramežljivi poskusi lastne politične iniciative, kakršni sta bili udeležba predsednice in najvidnejšega poslanca na državni proslavi in ustanovitev vlade v senci, ne bodo dovolj. Za dokončen eksodus krščanske opcije bi moral skupaj stopiti ves njen intelektualni in medijski potencial, pozabiti na zgodovinske frustracije izumirajoče manjšine, na čelo prebujene akcije pa postaviti Državnika novega kova. Sedanja predsednica, ki je odigrala ključno vlogo pri vrnitvi odpisanih v Državni zbor je svojo misijo več kot uspešno zaključila.

Učiteljica zgodovina pravi, da najhujša nevarnost nosilcem velikih idej do njihove uresničitve pogosto ne preti od političnih nasprotnikov, ampak od preračunljivih in protekcionističnih zaveznikov, zaslepljenih od lastnih frustracij, interesov in skrbi za svojo moč in vpliv. Vzpon prenovljene slovenske pomladi s svežimi idejami, novimi imeni in izvorno konotacijo najlažje spodnesejo lastni ljudje preživetih miselnih konceptov ali zavistni deklarirani zavezniki, ki so svojo priložnost za tovrstno preobrazbo zamudili.

Če bo vlak modernizacije odpeljal tudi za Novo Slovenijo se zna zgoditi, da bomo na postaji  aktualne ideološke pustinje na obljubljeno deželo čakali še nadaljnjih štirideset let.

>

Snowden, državni udar in vprašanje Vladi za milijon dolarjev

“Prav bi bilo, da v Sloveniji razmislimo o zatočišču za Snowdna”  se je včeraj medijem zaupal dolgoletni diplomat, Zaresovec Ivo Vajgl. Vsakomur, ki ni na ta svet priplaval po žlici goveje župe je jasno, da tako pogumno in smelo izjavo lahko poda samo politik, katerega stranka je na zadnjih volitvah prepričala 0,5 % glasujočih državljanov.

Če bi, bognedaj, bilo kaj drugače in bi Ivo Vajgl danes bil zunanji minister Slovenije, bi s Falconom poletel v Kirgizistan ali katero drugo svetovno vukojebino, da ga kakšen preveč predrzen novinar ne bi slučajno povprašal o stališču Slovenije do podelitve azila Edwardu Snowdnu.

Našim levičarskim politikom in njihovim medijskim apologetom ne moremo zameriti protiameriških, protiimperialističnih, protineoliberalinih in kar je še teh »proti-Zahodnih« prepričanj. Navsezadnje živimo v svobodni državi in ne v kakšnemu Egiptu, Kitajski ali Severni Koreji in zato jih imajo pravico izražati, z njimi prepričati ljudi, osvojiti in obdržati oblast. Vsaj njihovi volivci pa jim lahko zamerijo, da vso glasno junaštvo v boju za pravični svet po njihovih nazorih in prepričanjih izpuhti v trenutku, ko prevzamejo odgovornost za vodenje države. Poglejmo par primerov.

V zadnjih nekaj dneh se je v svetu zvrstila serija dogodkov, ki so s stališča človeka levih miselnih obzorij povsem nesprejemljiva. No, mnogi od njih so nesprejemljivi tudi za prepričanega demokrata, ampak to za naš primer ni bistveno.

V neki ne nepomembni državi je vojska izvedla državni udar, odstavila demokratično izvoljenega predsednika ter prevzela oblast. Pozaprla je več sto politikov vladajoče stranke, mimogrede pa še vdrla v studio pomembne mednarodne televizijske hiše in kar med oddajo v živo aretirala producente, novinarje in goste, ki so razpravljali o dogajanju v državi.

Neka druga osovražena svetovna velesila se je lotila lova na življenje in smrt človeka, ki je izdajal njene državne skrivnosti. Ta je ujet na letališkem terminalu tujega letališča in si neuspešno prizadeva pridobiti azil v kateri od držav sveta. Predsednik »prizadete« države je v gonji za izdajalcem šel tako daleč, da je pri evropskih zaveznikih dosegel prizemljitev in pregled letala predsednika neke druge suverene države, za katerega je sumil, da kot slepega potnika prevaža iskanega »žvižgača«. Sumi so se izkazali za neutemeljene in nastal je mednarodni škandal.

In zdaj vprašanje za milijon dolarjev: kakšno je stališče Vlade Republike Slovenije do teh mednarodnih dogodkov?

Ste predsednico vlade videli o tem spregovoriti na televiziji? Je kdo nanjo v zvezi s tem naslovil novinarsko vprašanje?  So osrednji mediji uraden odnos Slovenije do teh perečih vprašanj mednarodnih odnosov obravnavali na naslovnicah časopisov, političnih revij in spletnih portalov?

Nak. Stališča do omenjenih mednarodnih dogajanj ni zavzela niti leva vlada, niti se to ne zdi pomembno osrednjim medijem, čeprav sicer ne enim ne drugim ne moremo očitati izredne občutljivosti na tovrstna »kratenja človekovih pravic in dostojanstva«, sploh kadar so v opozicijski drži. Ste prepričani, da ne bi premier Janša na prvi mogoči novinarski konferenci prioritetno dobil servirano novinarsko vprašanje: »Ali bo Slovenija ponudila azil Edwardu Snowdnu?«

Problem leve vlade in njej naklonjenih osrednjih medijev je naslednji. Preganjanje Edwarda Snowdna v njihovih očeh res ni nič drugega kot mednarodni terorizem ZDA in njim podložnih EU držav ter nepredstavljivo kratenje človekovih pravic. Če bi bili v opoziciji, bi nemudoma zahtevali ostro obsodbo teh dogodkov s strani uradne državne politike Slovenije, čim hitrejšo ureditev azila za preganjanega borca za človekove pravice, sklicali bi izredno sejo parlamenta ter ob neaktivnosti zahtevali vsaj odstop zunanjega ministra, če že ne celotne vlade. A na žalost trenutno niso v opoziciji, zato jim je pot do uresničitve teh plemenitih dejanj onemogočena.

Naslednja ovira je nepriročno dejstvo, da tovrsten »teror« nad človeško svobodo izvajajo države, katere vodijo njihovi politični zavezniki – najbolj levičarski predsednik v zgodovini ZDA Barack Obama ter socialistični vzornik na čelu Francije Francis Holland, ki je tako učinkovito zaprl zračni prostor letalu bolivijskega predsednika.

Morda se naši vladajoči v tesnobi jaza zmedeno sprašujejo, kako je vendar mogoče, da tako postopata politika levih nazorov, ne pa kakšna desničarska skrajneža Bush in Sarkozy, a svojih ust seveda ne bodo odprli. Pa tudi mediji se previdno izogibajo imenom in pišejo zgolj o ZDA in Franciji, dejstvo o levi politiki na oblasti je v tem kontekstu omembe nevredno načelo, ki se ga je iz pragmatičnih razlogov bolje izogibati. »Konservativnega skrajneža« Georga W. Busha bi ob tovrstni situaciji secirali do zadnje tinte črnila.

In navsezadnje, v Egiptu se je res zgodil državni udar. Predstavljajte si, da bi v Sloveniji po množičnih protestih privržencev stranke SDS vojska, naklonjena Janezu Janši pod parolo »zaščite zahtev ljudstva« odstavila Alenko Bratušek, v zapor strpala Lukšiča, Möderndorferja, Majdo Potrata in Tamaro Vonta ter bi v ponedeljek ob pol desetih zvečer Darko Njavro s kalašnikom v roki vkorakal v Studio City in s scene odnesel Marcela Štefančiča z rednima gostoma Vladom Miheljakom in Pavletom Gantarjem vred. Scenarij se zdi tako absurdno nemogoč, da meji na blaznost, a egiptovska demokratična pomlad v svojem bistvu ni doživela nič drugega kot natanko to.

Ste v naših medijih zasledili navale zgražanja, ali vsaj problematiziranja odvijanja tovrstnega scenarija v Egiptu? Kje pa, komentatorji se takšnim ocenam opravičujoče izmikajo, češ, da je intervencija vojske, »ki ima v afriškem svetu drugačno vlogo, kot na Zahodu« pač razumljiva, saj je Muslimanska bratovščina na oblasti pravzaprav skrajna verska organizacija, ki hoče v tej državi uveljaviti neka svoja pravila, skratka vladati po lastnih načelih in prepričanjih. To, da je bila šele pred enim letom s strani tihe večine egiptovskega ljudstva demokratično izvoljena na oblast, je še eno za kontekst neprikladno dejstvo, ki ga je nevednemu in ustrezno nepoučenemu bralcu bolje zamolčati.

Predstavljajte si mnenjske voditelje, kako se jim v vlogi slovenske premierke pred očmi prikazuje Ljudmila Novak z najnovejšim zakonom javnega bičanja po golem hrbtu vseh, ki bi kršili zapoved spolne vzdržnosti pred poroko. Slikovitost tovrstnih predstav pojasni marsikatero naklonjeno besedo posilstvu vojske nad mlado egiptovsko demokracijo.

Največ o uredniški politiki medijev in delu novinarjev ne pove tisto, o čem poročajo in kako poročajo, ampak tisto, kar zamolčijo, je znana resnica medijskih študij, ki jo lahko v aktualnem primeru posplošimo tudi na našo vladajočo politično garnituro.

Pri tem politikom, novinarjem in urednikom ne moremo očitati (ne)legitimnosti prepričanj in nazorov, sporna in za demokracijo nedostojna je ta v nebo vpijoča manipulativna dvoličnost kreiranja in obravnave družbeno-politične realnosti.

Če bi Alenka Bratušek ostala zvesta političnim načelom ne glede na agregatno stanje o/pozicije, verjetno ne bi pridobila simpatij in strinjanja vseh državljanov ali političnih nasprotnikov,  bi si pa zagotovo zaslužila njihovo spoštovanje. In če bi mediji ohranili enakovredno kritični odnos do identičnih ukrepov katerekoli politike na oblasti, morda ne bi pridobili večjega števila bralcev, bi pa pridobili kredibilnost in si zaslužili njihovo zaupanje.

Načelnost, spoštovanje, kredibilnost, zaupanje.  Le kdo se s temi arhaizmi danes sploh še obremenjuje.

>

Janša in Patria: vriskanje in jok ujetnikov ideološkega fanatizma

Ste minuli teden ob »sodbi desetletja« praznovali ali jokali? Ste se privoščljivo nasmihali ali zgroženo kremžili? Ste orgazmatično vzklikali »Janša v zapor!« ali besno kričali »ne priznavam tega sodišča!«? Tako v prvem, kot drugem primeru je z vami nekaj narobe.

Sredino dogajanje pred in v prostorih ljubljanskega okrajnega sodišča  je še ena karikatura Slovenije v malem. Kolut kulturno-ideološke razklanosti naroda v tej državi ni več zgolj domena opredeljevanja do političnih problemov ampak je okužil številne družbene (pod)sisteme.

Racionalizem in razumsko presojo o tem, kaj  je prav ali narobe, pravica ali krivica, resnica ali laž, je zastrupila logika ideološkega fanatizma, kjer namesto zdrave pameti in tehtanja argumentov odločajo čustva – tista najbolj prvinska, primitivna, divja, nekontrolirana čustva, pod vplivom katerih ljudje, če se ponudi priložnost, tudi ubijajo. Od novega bratomornega klanja sedemdeset let kasneje Slovence loči le odsotnost stanja vojne v mednarodnem okolju.

Približno tako je zastrašujoča večina slovenskega naroda sprejela in dojela zaporno obsodbo enega glavnih političnih akterjev zadnjih petindvajsetih let. V tej sodbi za narod pravi argumenti ne igrajo prav nobene vloge. Anketa na Drugem svetu kaže, da zgolj slaba tretjina glasujočih ve, za kakšno dejanje je bil Janša sploh obsojen. Ampak v tem procesu za medije in javnost to sploh ni vprašanje. Odzivi na sodbo so bili znani vnaprej. »Dokaz delovanja pravne države« na eni in »politizacija sodišča« na drugi strani. Razplet sodbe je določil samo, katera parola se bo vzkllikala na levi in katera na desni strani ceste.

Bolj kot neracionalno opredeljevanje javnosti do odločitve okrajnega sodišča pa skrbi občutek, da je duh politično-ideološkega pogroma dejansko zavel v sodbi, ki bi zaradi politične občutljivosti morala ostati maksimalno pravno sterilna, brez drugih primesi. Morda je to bil prevelik zalogaj za sodnico na najnižji možni sodni instanci, kar sta podžigala še do Janše hujskaško javno mnenje na eni in aroganten, vzvišeno ignorantski odnos obtožencev do njene sodniške avtoritete na drugi strani.

A skozi prizmo neobremenjenega pogleda na vso zadevo se zdi verjetneje, da je Janza dejansko prejel obljubo nagrade za SDS, kot pa, da je bila sodba izrečena (zgolj) na pravni osnovi. Njeno trhlost potrjujejo številni najuglednejši pravni strokovnjaki, tudi tisti »z druge strani«, ki v imenu ideologije niso pripravljeni poteptati svojega strokovnega prepričanja. Matevž Krivic denimo meni, da je sodba pravno neutemeljena, ker ne temelji na načelu »in dubio pro reo« – v dvomu je treba obtoženca oprostiti.

Medtem pa Slovenci ostajamo ujeti v svoje kulturno-ideološke zablode, kar je ob popolnem etično-moralnem družbenem kolapsu glavni razlog za titanikovski potop lastne države, s katero smo uresničili tisočletni sen naših prednikov. Naš odnos do vsega dobrega, pozitivnega, kar naj bi ta predstavljala in za kar je bilo vredno sanjati skozi stoletja narodovega krvavega boja na požiralniku, je tako ogabno izkrivljen, da se povsem resno postavlja vprašanje, ali si Slovenci svojo državo sploh zaslužimo, a sploh znamo biti dober gospodar na svoji zemlji.

A dobro/slabo je, da o tem ne odločamo več sami. Alenka Bratušek s svojo koalicijo je najboljša karikatura »ravnanja na ukaz« in hkrati, ironično, začetek rešitve zablodele situacije, v kateri je Slovenija. Pa ne zaradi  njene lastne učinkovitosti, s katero se tako rada hvali, ampak zaradi odsotnosti časti, ponosa, dostojanstva in sramu pred svojimi volivci, katerim zdaj prodaja zgodbo, proti kateri se je še včeraj v imenu osebnega prepričanja borila z vsemi sredstvi.

In ker jo prodaja njihova princesa in ne več vlada osovraženega Princa teme, so jo brez oklevanja kupili tudi sindikati in osrednji mediji. Ti skrbijo, da se korenite družbene spremembe, ki so sicer nujne, a še včeraj za te iste akterje povsem nesprejemljive, izvajajo stran od pozornosti prizadete javnosti.

Ocena o tem, kaj je v tem trenutku najboljše za Slovenijo, tako ni stvar argumentiranega soočenja različnih mnenj in pogledov ter poglobljenega iskanja rešitev, ampak vseprisotne logike ideološkega fanatizma, temelječega na čustvih in percepciji o »naših« in »vaših«.

Med čustvenimi odzivi na sodbo v zadevi Patria in orkestrirano percepcijo tega, kaj se s Slovenijo dogaja, tako ni nobene razlike.

>

Veleizdajalci demokratičnega socializma

»Nobena država ne prodaja operaterjev, saj gre za nadzor nad nacionalno varnostjo. Tukaj gre za veleizdajo zaradi ogrožanja nacionalne varnosti, … s prodajo Aerodroma pa izgubimo izjemen potencial v turizmu in gospodarstvu.«
Janko Veber o stališču Socialnih demokratov do napovedane privatizacije Telekoma in Aerodroma Ljubljana, 7. februar 2013

»Vlada bo državnemu zboru predlagala prodajo 15 podjetij, med njimi Telekom in Aerodorom Ljubljana«
Finančni minister Uroš Čufer o privatizacijskih načrtih leve vlade, 9. maj 2013

Ja, biti Janko Veber, Igor Lukšič ali Alenka Bratušek ta čas ni lahko. Ob tem, da so si na pleča naložili breme in odgovornost reševanja države pred finančnim zlomom,  morajo to početi na način, ki so ga zadnje leto pljuvali, teptali, smešili in ga ustavljali z raznovrstnimi blokadami in referendumskimi zahtevami. Predstavljam si, da je za načelnega in dostojanstvenega človeka mučno čez noč postati nekdo, ki si ga v navalu zanosa še včeraj zmerjal z veleizdajalcem. In obenem pogledati v oči ljudem, ki so ti pri tem verjeli in zaupali. A nekateri so za ceno oblasti pripravljeni prenesti tudi tovrstno ponižanje.

Že ob menjavi vlade sem zapisal, da večjih sprememb v politiki prejšnje in sedanje koalicije ni za pričakovati. Do ohranitve suverenosti Slovenije namreč vodi le ena pot, vse ostalo je utopično zamegljevanje realnosti z namenom uveljavljanja interesov raznih monopolov in lobističnih struktur.

In soočenje z realnostjo v popolnosti odseva tudi program stabilnosti in reform, ki ga je v četrtek v Bruselj poslala vlada. Razlika je samo v tem, da so v prejšnji vladni zasedbi to počeli ljudje, ki so se na svoj posel spoznali in so imeli izdelano jasno vizijo in strategijo, kako ga izpeljati, nasledniki pa se na njem lovijo in učijo, obenem pa vedo, da je njihova edina alternativa, saj lastne nimajo.

Posledično so temelj reform levosredinske vlade nekoč osovraženi projekti varčevalni zakon ZUJF, privatizacija in slaba banka, ki so hkrati najmočnejši aduti za prepričevanje Evropske komisije, vse ostalo pa je diskutabilno in se spreminja dobesedno čez noč.

Čeprav se, kot vseskozi poudarja finančni minister Čufer, zavedajo, da je največ dela za uravnovešenje javnih financ potrebno narediti na odhodkovni strani, se tega iz pragmatičnih političnih razlogov izogibajo. Kot prvo želijo ohraniti vsaj malo kredibilnosti, saj so ravno pretirano varčevanje očitali Janševi vladi in kot drugo je veliko lažje dvigniti davke, kot se pogajati s fanatiki tipa Štrukelj o nujnosti znižanja  porabe javnega sektorja. Težava je zgolj v tem, da z davščinami in dajatvami preobremenjeno gospodarstvo že sedaj ni sposobno financirati javne porabe, dodatne obremenitve pa lahko kravo, od katere živi celoten narod, dokončno shirajo.

Ključen problem pa ima vladajoča levica s svojo volilno bazo. Njena precejšnja večina, ki sega tam čez tretjino slovenskega volilnega telesa, namreč miselno živi v svojem utopičnem svetu, za katerega so pred kratkim izumili izraz »demokratični socializem«. V njem enostavno mora biti denar za razbohoten javni sektor, socialne pravice, borčevske pokojnine in druge privilegije, nihče pa se ne vpraša, od kod in kje ta denar prihaja.

To, da ne raste na drevesu jim je verjetno jasno, a da nam ga za vzdrževanje sistema posojajo osovraženi tuji kapitalisti in finančne institucije pa si niso pripravljeni priznati. Po eni strani se sklicujejo na državno suverenost in neodvisnost, po drugi strani pa ne razumejo, da je njun branik le uravnotežen proračun, ki bi ga zagotavljalo fiskalno pravilo v ustavi, kateremu z vso silo nasprotujejo.

Edini način za izgubo suverenosti je namreč odvisnost od tujega denarja in ta narašča z vsakim novim državnim zadolževanjem. Državni dolg znaša 19 milijard evrov in se je podvojil samo v zadnjih treh letih. Od tega dolga Slovenija letno plačuje 900 milijonov obresti, torej toliko, kot je načrtovan izplen celotnega vladnega  reformnega programa, ki so ga na mizo postavili v četrtek. Ves dohodek iz dviga DDV, davka na nepremičnine, znižanja mase plač v javnem sektorju, pokojnin, dviga zdravstvenega zavarovanja in vsega ostalega, kar je pripravila vlada, bo šlo samo za letno plačilo obresti na trenutni dolg države, še nadaljnjih  900 milijonov pa za še eno dokapitalizacijo državnih bank, ki jih izvajamo na nekajmesečni agendi. Kam to vodi, verjetno ni potrebno ugibati in namesto milega Janševega »dobro jutro« bi nam v glavah morale pobliskavati rdeče luči in tuliti delavske sirene.

Kazanje na zunanjega sovražnika v tej situaciji je seveda prikladen način za zamegljevanje resnične odgovornosti za stanje, v kateri se je znašla Slovenija. Evropska unija in finančni trgi namreč niso odnesli denarja iz državnih bank, katere smo pod parolo nacionalnega interesa tako vneto branili pred tem istim osovraženim tujim kapitalom. Prav tako nam famozna evropska trojka ne grozi, ampak zgolj pomaga na našo lastno prošnjo, ko se znajdemo v stanju proračunske nelikvidnosti. Nihče nas z njo ne sili, lahko jo tudi odklonimo, če smo pripravljeni na mesečna neizplačila pokojnin, plač in socialnih transferjev iz bankrotirane državne blagajne. To bi potem bila prava in resnična suverenost po definiciji »demokratičnega socializma«.

Edina sreča Slovenije v tej situaciji je, da je članica skupnosti razvitih Zahodnih držav Evropske unije, s katerimi vsaj na načelni ravni delimo vrednote in pravila, po katerih pregovorno želimo živeti. Četudi jih v praksi ne upoštevamo, jih bomo v prihodnosti morali, če želimo ostati del razvitega sveta, ki ga EU pooseblja. Igra po pravilih bo sedaj, ko smo zabredli že tako globoko, trnova in boleča. A dolgoročno gledano je to za našo skorumpirano in moralno sesuto državo edina rešitev.

Slovenija brez Evropske unije bi namreč v tem trenutku bila navaden balkanski mafijski pašaluk, nič drugačen od kakšne Albanije.

>

Pravljice o lačnih debelih otrocih

Slovenski otroci so lačni. In debeli. Natančneje, slovenski otroci so najdebelejši v srednji Evropi, so nam minuli teden zaupali slovenski mediji. Njihovi sporočilni vrednosti verječ je bilo potrebnih le nekaj mesecev, da smo iz najbolj sestradanega dela Evrope postali oaza debelosti in preobilja. Le kaj se je vmes spremenilo? Nič omembe vrednega, razen morda, da smo dobili novo, levosredinsko vlado.

Sledeč manipulatorski lolgiki domače medijske realnosti lahko ta uspeh mirno prištejemo prvim dosežkom sveže premierke Alenke Bratušek. Teh je, zgolj za nekaj tednov na oblasti, kar precej; normalizacija razmer v državi, konec politike uničevanja, umik množic z ulic in trgov, odrešitev javnega zdravstva, šolstva in kulture ter končno pričakovan začetek velikih investicij in gospodarskega zagona.

Ob tem bi človeka kar prevevalo olajšanje, samozavest in optimizem, če te domače pravljične podobe ne bi kvarili ugledni mednarodni mediji, ki Slovenijo kar naenkrat vidijo kot naslednjo domino problematičnih držav EU. Hkrati zaskrbljuje dejstvo, da  vsak nastop  predsednice vlade na mednarodnem parketu situacijo še poslabša. Le kako je vendar mogoče, da tujina noče sprejeti njenega prepričljivega  ponavljajočega se stališča »Slovenija ni Ciper« ter dvomi v njen odločni »vi vil solv aur problem aurselvs«?!?

Problem je v kredibilnosti nove oblasti, pravijo poznavalci mednarodnih finančnih trgov, naši mediji pa se sprašujejo, čemu je vendar tako, ko pa je na oblasti le nekaj tednov.

Morda pa tisti, ki Sloveniji posojajo denar, o naši državi in notranji politiki vendarle vedo več, kot si sami mislimo. Recimo.

»Vladni projekt izhoda iz krize bi lahko imenoval poglabljanje krize. In zato smo mi edina možna alternativa,« sta na novinarski konferenci 24. oktobra družno zatrdila Zoran Janković in Alenka Bratušek. Janković je pribil še: »Slaba banka bo prinesla velike probleme državi in državnemu proračunu,« kakšen mesec pozneje so s podpisom Bratuškove in ostalih poslanskih kolegov tik pred polnočjo z referendumsko zahtevo blokirali uveljavitev zakonov o slabi banki in državnem holdingu. Pljuvanje po Ustavnem sodišču potem, ko je blokado opravilo, ni imelo kančka prizanesljivosti.

»To je veleizdaja!« je namere po privatizaciji državnih podjetij označil sedanji predsednik DZ Janko Veber, predsednik druge največje koalicijske stranke pa je sredi minulega leta dejal, da je varčevanje korak nazaj, da njegova stranka ne bo dovolila razprodaje državnega premoženja in da naša javna uprava ni nabuhla.

»Na uveljavitvi slabe banke delamo dan in noč, za vlado je prioriteta privatizacija in konsolidacija javnih financ,« smo slovenskega predsednika vlade slišali govoriti v Bruslju. Ne, to ni kakšna arhivska Janševa izjava, ampak (ob »Slovenija ni Ciper«) zadnje dni najbolj pogosto izgovorjen stavek iz ust  premierke Alenke Bratušek. V Bruslju, na CNN, kjerkoli.

Kakšna je torej kredibilnost ljudi, ki so včeraj naredili vse, da zavrejo, zablokirajo, preprečijo reformne ukrepe, na katere se danes sklicujejo in obljubljajo, da jih  »pospešeno izvajajo dan in noč«?!  Takšna koalicija lahko v neki fiktivni medijski realnosti prepriča določeno število ljudi, ne more pa zavesti nevtralnih tujih opazovalcev dogajanja v Sloveniji.

Dandanes, ko leva vlada napoveduje pospešeno privatizacijo s prvimi prodajami do poletja, začetek delovanja slabe banke najkasneje do junija ter 160 milijonov dodatnega zategovanja pasu v javnem sektorju, tudi slepcem postaja jasno, da so bili z opozicijsko lahkotnostjo pripravljeni storiti vse za zrušitev ne-njihove oblasti, ne glede na ceno za državo. Neoliberalizem kot psovka za Šušteršičevo strategijo izhoda iz krize postaja njihova agenda, prioriteta, katere se oklepajo ob vsakem nastopu na mednarodni sceni. Ali vanjo verjamejo, je težko reči. Zagotovo pa so jo posvojili, ker druge izbire (programa?) očitno nimajo.

Ob vsem tem bi človek lahko pomirjeno sklepal, da je leve utopiste ob prihodu na oblast vendarle za vrat zgrabila realnost in bodo zato naredili tisto, kar je pravzaprav potrebno.  Navsezadnje, njim bo lažje kot desnici,  saj so iz medijev poniknili žolčni napadi mnenjskih voditeljev na projekte slabe banke, državnega holdinga in splošnega varčevanja, do »svojih« bodo tudi sindikati bolj prizanesljivi in je svoj duševni mir končno našel tudi Brane Štrukelj.

A skrbi predvsem vse bolj očitno dejstvo, ob katerem si marsikdo še zatiska oči. Slej kot prej prihaja spoznanje, da je oblast v teh težkih kriznih časih prevzela ekipa tretjerazrednih karieristov. Saj ne, da politična levica ne bi imela sposobnih ljudi. A zavedajoč se popolne fikcije družbene realnosti, v kateri Slovenci miselno živimo in jo je levičarski establišment do nedavnega podpihoval do onemoglosti, si s krvavim reševanjem države enostavno ne želijo umazati rok, karier in javnega ugleda.

Vse to je pripeljalo do tega, da je najpomembnejšo funkcijo v državi zasedla  uradnica z omejenimi sposobnostmi in nikakršnimi izkušnjami v vodenju države. Ta čas zardevamo ob puhlosti naučenih fraz v polomljeni angleščini gospe v rdečem puliju, ki pred občestvom najvplivnejše svetovne televizije predstavlja vsakega izmed nas in za ta mednarodni fiasko krivimo njene svetovalce in PR. Ne upamo pa si pogledati resnici v oči in priznati, da nam državo vodi oseba z maksimalnim kariernim dometom vodje direktorata v državni upravi.

»Vse je boljše, kot Janša na oblasti,« so dejali mnogi. Želja se jim je izpolnila in se materializira v najčistejšem smislu vse njene ironije.

So slovenski otroci lačni, debeli, ali oboje hkrati? Je Alenka Bratušek goreča zagovornica projekta »slabe banke«, mu nasprotuje, ali oboje hkrati? Je Igor Lukšič za takojšnje predčasne volitve, za sodelovanje v novi vladi, ali oboje hkrati? Je naša država svetilnik ali črna luknja Evrope, ali oboje hkrati?

»Realnost je drugačna, kot odseva vsak dan z ekranov POP TV ali nacionalne televizije in se je s kreiranjem paralelnih svetov ne da spreminjati«, je verjetno najcelovitejši odgovor na zgornje oksimorone.

Ob svojem odhodu ga je podal politik, kateremu bodo slej kot prej prisiljeni verjeti tudi njegovi največji nasprotniki.

>

Menjava vlade med krvjo, znojem in solzami

»Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja« je v diplomskem delu raziskovala nova slovenska mandatarka in treba je priznati, da ji bo strokovni background pri opravljanju vloge, za katero je bila izbrana, nedvomno koristil bolj, kot kakšna doktorska disertacija iz samoupravljanja nekaterih naših uglednih univerzitetnih profesorjev.

Tako v pogajanjih za sestavo vlade kot pri morebitnem vodenju države v obdobju do (predčasnih?) volitev bo Alenki Bratušek namreč pogosteje pošteno vroče kot pa prijetno hladno ob prvih spomladanskih sapicah. V nasprotju s prepričanjem večine Slovencev namreč evforija ob slovesu velikega sovraga (pokali so celo ognjemeti), ne bo pokrila luknje v slovenskih bankah, sprožila rasti BDP in znižala primanjkljaja v državnem proračunu.

Naj se še tako zmrdujemo nad izjavo padajočega premiera o virtualni realnosti s TV ekranov, je v njej precej resnice, kar sem navsezadnje konkretno ponazoril v prejšnjem zapisu. Razlika je zgolj v tem, da se bo val diskreditacij in poniževanja dela vlade s časopisnih naslovnic Dnevnika, Dela, Mladine, preselil na Politikis, Reporter in Demokracijo, Mojca Pašek Šetinc pa bo doživela veliko razsvetljenje, kako je v tej državi kar naenkrat vse v najlepšem redu.

Ker je simpatizerstvo večine mainstream medijev do levih vlad vendarle obratno sorazmerno z (ne)naklonjenostjo do desnih koalicij, lahko pričakujemo medijski support vladi pri prepričevanju ljudstva, čemu vse se bo, zaradi hujših časov, vendarle treba odpovedati. Bratuškini koaliciji (če bo seveda nastala) bo tako precej lažje, kar je v teh časih navsezadnje dobro tudi za Slovenijo.

Kakšnih večjih obratov glede na sedanjo vladno politiko v koaliciji pod vodstvom Bratuškove vendarle ni za pričakovati. Eno je namreč opozicijsko všečno govoričenje brez posledic, prevzem odgovornosti za težo svojih dejanj v mednarodnem okolju pa je nekaj čisto drugega.

Tako lahko pričakujemo zgolj kozmetične spremembe za alibi izrečenega v opozicijskih mesecih. Populistično, a neefektivno prekladanje ministrstev ter organov v sestavi, rebalans proračuna iz enega žepa v drugega, predvsem pa dvig davkov. V prvi vrsti dvig DDV za vsaj 2 odstotni točki, saj gre za tako enostaven ukrep, da ga lahko ob večernem čiščenju pisarn mimogrede izvede čistilka, v blagajno pa neposredno prinese 300 milijončkov čistih prihodkov. Zakaj bi se »matrali« po nepotrebnem, je logika, ki je navsezadnje všečna, za spregled kolateralnih posledic vpliva na najšibkejši sloj pa bodo z umikom srce parajočih zgodb o lačnih otrocih poskrbeli medijski spin doktorji.

Veseli bi lahko bili, če bi tako enostaven in kratkoročno učinkovit ukrep predstavljal deus ex machino za slovensko zablojeno javno-finančno situacijo. A resnica je, da bo kakšna plača v javnem sektorju morda (začasno) še ostala višja, Štrukelj in Taufer pa bosta dobila alibi za pohvalo nove vlade, ki »za razliko od prejšnje razume malega človeka«. Čez pol leta pa se bomo znašli v popolnoma enaki finančni situaciji, a s 70% dolgom na državni BDP ter 22% DDV-jem na plečih slovenskega potrošnika.

Zato Bratuškovi slej kot prej ne bo preostalo drugega, kot da po zgledu Francoisa Hollanda (mimogrede – ste opazili, da se o razmerah v Franciji kar naenkrat v slovenskih medijih več ne piše?) požre kak cmok in naredi tisto, kar je potrebno in kar bodo od nje zahtevale evropske institucije, na čelu s tistimi, ki nam posojajo denar. Pred tem jo lahko rešijo le pravočasne predčasne volitve, do katerih bi nekako zvozila brez prevzetja odgovornosti za sanacijo bank in proračuna. Ter seveda Virant, če bo nad oportunistično strankarsko držo prevladala trezna ocena programske nekompatibilnosti s socialističnim jedrom nastajajoče koalicije.

Pred koncem se besedo ali dve spodobi nameniti padlemu vodji, za katerim, pravijo, da bomo jokali, brez da sam potoči solzico. Predčasno slovo svoje druge vlade si je Janez Janša zakuhal sam. Težko mu oporekamo v trditvi, da ga je medijski mainstream dolga leta sistematično demoniziral ter rušil in verjetno drži, da je njegovim novinarskim nasprotnikom na koncu tudi uspelo. A v tej igri jim je z neozdravljivim cinizmom in medijskimi protiudarci vseskozi dosledno asistiral. Na koncu je strateško modro odločitev o umiku zameglila osebnostna frustracija egocentričnega karakterja, ki je onemogočila »nadaljevanje politike z drugimi sredstvi« – s prav tako sposobnimi ljudmi na vrhu vlade in SDS.

Najbolj tragična posledica za stranke slovenske pomladi tako ni padec vlade, ampak situacija, v kateri je slovenski desni intelektualno-politični potencial (p)ostal ujetnik SDS in njenega predsednika. Eden izmed politikov prve klase, za katerega zgodovina kaže, da ima na koncu vedno prav, je izjavil, da Janez Janša nikoli več ne bo sestavljal vlade. In res, v ohranjanju statusa quo slovenska politična desnica na praznik demokracije ne bo dobila relativnega zmagovalca, pa če volitve ponavljamo do onemoglosti.

Tovrstna blokada je breme, pa tudi priložnost. Vzpon državnika novega kova je dokazal, da je napočil čas za ljudi s povsem drugačno logiko razmišljanja in pristopa do sodobnega političnega diskurza. Na obrobje potisnjenem delu slovenske pomladi se gradi politik, ki bi lahko dosegel velike stvari. A le, če ga, kot kakšnega mladega prikupnega prašička, ne bodo zaklali mesarji lastne opcije in si roke obrisali v imenu zgodovinskega stavka »njegova kri na nas in na naše otroke.«

Znoj za Bratuškovo, solze za Cukjatija, kri pa za … ? Upajmo, da se ji bomo tokrat izognili.

>