Evropske volitve 2014: zmagoslavje prizadetih

“Jaz seveda mislim, da je bolje za nas, če gre več volivcev, ker najbolj trdni so volivci desnih strank, ki so zelo ubogljivi, in normalni volivci prihajajo šele, če jih je veliko, drugače pa ne pridejo na volitve.”

.                                                                               Prof. dr. Jože Mencinger, 21. 5. 2014

Kako se počutite po lepi sončni volilni nedelji? Sodite med »normalneže«, ki so Mencingerjevo falango pustili na cedilu, ali njihove pretežno omejene sodržavljane, ki so z aktivno večino v Evropski parlament izvolili pet predstavnikov Evropske ljudske stranke? Med elito genialcev, ki so v Mencingerju spoznali vrednega volilnega glasu vas po njegovem volilnem rezultatu sklepajoč verjetno ni veliko. A kljub vsemu vam nedeljska uvrstitev na Mencingermetru najbrž ni pokvarila večera.

Spoštovani prizadeteži med vami, nerodno odkritemu starcu ne smete zameriti. Povedal je zgolj tisto, kar si povprečen samoprepričani »levi intelektualec« za pregovorno fasado strpnosti in spoštovanja do različnosti v resnici misli o povprečnem konservativnem volivcu. Redki med njimi so pri nekomu, ki denimo nasprotuje splavu ali voli Janšo, sposobni izključiti gotovost padca opeke na glavo v rani mladosti ter v njem prepoznati človeka na enakem umskem nivoju. S tem se nima smisla obremenjevati, saj je, gledano z vidika spoštovanja drugače mislečih, to njihov in ne vaš problem. Ampak le, če podobnih stališč ne gojite tudi vi do njih.

Pa vendar je bolj kot psihoanalizi slovenske patološke razdeljenosti ta zapis namenjen zanimivostim, ki so jih naplavile minule evropske volitve. O teh je bilo v zadnjih dneh prelitega že mnogo digitalnega črnila, zato se na kratko dotaknimo dejstev, nato pa osredotočimo na pomenljive podrobnosti, ki so jih posplošene analize morda spregledale.

Prvo izmed dejstev je, da zmaga desnice ni tako triumfalna, kot se zdi na prvi pogled. Celo SDS, stranka zvestih in motiviranih volivcev, je na volišča uspela pritegniti le kakšno tretjino svojega potencialnega dosega. Zagotovo so njeni strategi z Generalom na čelu nad tem dejstvom zaskrbljeni bolj, kot te dni kažejo njihovi nasmehi. Zmagovalni domet SDS na državnozborskih volitvah je po nedeljskem glasovanju še bolj vprašljiv in v veliki meri odvisen od tega, v kako širok antijanša blok se bodo povezali na levici. Tam namreč razlika med dominantnima opcijama obeh polov ne bo tako velika, kot sedaj kažejo vzporedne ankete. Antijanša refleks bo v zadnjih dneh pred glasovanjem ponovno koncentriral glasove pri tisti izbiri na levici, ki ji bodo ankete na dan pred volilnim molkom kazale najbolje.

Dobrih šestnajst odstotkov za združeni NSi in SLS in dva poslanska sedeža v EP je sicer zadovoljiv rezultat, a z nekoliko grenkim priokusom. Upravičeno se smeje Bogoviču, ki brez povezovanja nikoli ne bi videl bruseljskega parlamenta, a dejstvo je, da samostojni nastop strank dodatnega sedeža za EPP ne bi prinesel. Če bi se dobljenih 16% razdelilo na dve listi glede na porazdelitev preferenčnih glasov, bi  »Bogovičev« mandat pripadel Pozitivni Sloveniji z Mencingerjem in ne Hojsu ali komurkoli drugemu s konservativne opcije.

Prav zato je javno kisanje nekoga, ki je z drugega mesta na listi pridobil le tisoč preferenčnih glasov, skorajda pomilovanja vredno in ga je potrebno razumeti v kontekstu splošnega nasprotovanja pro-SDSovcev v stranki povezovanju z SLS. Namen je zanetiti spor med strankama in preprečiti koalicijski nastop na bližnjih parlamentarnih volitvah, kar že podpihujejo SDS-u naklonjeni mediji. A skoraj podvojen, 7,9 % rezultat za NSi v vzporednih meritvah podpore za državnozborske volitve kaže, da so Novakova, Tonin & Co na pravi poti in da jim načrtne medijske diskreditacije ne škodijo pretirano.

Tretje mesto in pridobljen poslanski mandat Šoltesove Verjamem je uspeh, ali pa tudi ne, če ga primerjamo z Jankovićevimi volilnimi triumfi. »Who the f*** is Igor Šoltes?« smo se spraševali pred časom in k razjasnitvi tega niso pripomogli niti nekarizmatični in vsebinsko prazni nastopi v predvolilnih soočenjih. Če bi tistih 10% volivcev, ki so mu dali glas, povprašali po njegovih stališčih, najbrž ne bi znali navesti niti enega. A zanje to niti ni pomembno. Zadostuje status izbranega naslednika znane linije levice, ki se je po razpadu LDS manifestirala v instant strankah za enkratno uporabo. Nič drugače ne bo v prihodnje; pričakujemo lahko poroko Šoltesa in Bratuškove ter morda še kakšne volilno ponižane vstajniške stranke. Obnovljen paket bo ob nekritični medijski podpori resen pretendent za volilno zmago na državnozborskih volitvah.

Prav slednja »improvizacija na improvizacijo« pa je predsednika Socialnih demokratov Lukšiča (raz)jezila tako močno, da ga je na koncu stala položaja v stranki. Kot strokovnjak in analitik se pač težko sprijazni s tovrstno prakso plehkega instant političnega potrošništva ob zavedanju, da to najeda tretjinsko bazo social-demokratskega volilnega telesa, ki ga nagovarja njegova stranka kot edina stalnica levega političnega prostora zadnjih let. V osnovi ima profesor prav; tovrstna igra na »impulzivno odločanje« nima veze z zdravo demokracijo in ima za Slovenijo škodljive posledice, ki jih najbolje demonstrira saga okrog ponovnih predčasnih volitev.

Lukšičev problem je, da tega ni znal predstaviti tako, da bi vsaj delno zaobšel bes medijskih spin doktorjev, ki so mu izključevanje njihovih novih adutov logično zamerili. S samouvrstitvijo na prvo mesto evro-liste je naivno naletel na ost, ki ga je stala politične kariere. Njegov naslednik Židan je že napovedal spravljivejšo (ubogljivejšo) politiko do svežih igralcev na levi sceni, kar je v osrednjih medijih pričakovano poželo precej več odobravanja kot Lukšičevo kljubovanje.

Od ostalih strank je vredno omeniti še konstanten vzpon DeSUSa, ki bo žel glasove tudi v prihodnje in bo povzročal glavobole katerikoli vladi že, ter 6% volilni uspeh Združene levice. V evropskem parlamentu ta skrajna leva skupina zaseda le 45 sedežev, a dejstvo je, da je vsaj v Sloveniji ni za podcenjevati. V kontekstu domače politične scene je namreč njena radikalnost prepoznana kot nov obraz levice z velikimi simpatijami v dominantnem javnem diskurzu. Mnogo je denimo govora o evropskem desnem ekstremizmu, a ta beseda se dosledno ne uporablja za Ciprasovo Sirizo, čeprav o njenem statusu ekstremne levice v evropskem prostoru ni dvoma. Prav razlike v zaznavi radikalnosti na eni in drugi strani političnega spektra kažejo, kako močno je slovenski družbeno-politični koordinatni sistem pomaknjen v levo.

Evropske volitve so sicer posebna zgodba, a določene smernice glede bližajočih se državnozborskih volitev se kljub temu da potegniti. Poglobljena analiza nakazuje, da je desnica pod patronatom Janše od uspeha na DZ volitvah oddaljena bolj, kot se po nedeljskih volilnih rezultatih zdi na prvi pogled. Razplet bo v mnogočem odvisen od (ne)spretnosti povezovanja na levici oziroma števila akterjev, ki se bodo na tem polu potegovali za volilne glasove.

Naslednji tedni bodo pestro-zanimivi in zna se zgoditi, da bo za kisle kumarice to poletje zmanjkalo medijskega prostora.

>

V imenu ljudstva: zaprimo Janeza Janšo

Janez Janša gre ponovno v zapor. To je po odločitvi drugostopenjskega sodišča neizpodbitno dejstvo; vse drugo v kontekstu afere Patria je velika megla manipulacij, spinov in zavajanj v političnem spopadu dvajsetletja, katerega končni izid je s trenutkom pravnomočne obsodbe negotov kot še nikoli.

Odpiranje šampanjcev večnih Janševih nasprotnikov je preuranjeno podcenjevanje prvovrstnega političnega stratega, ki ima še kako prav v trditvi, da s to obsodbo Slovenska demokratska stranka postaja še močnejša. Pohod SDS-a na oblast na predčasnih volitvah 2014 vodi skozi jetniško celico opozicijskega prvaka. Učinkovitejše oglaševalske kampanje od »Resničnostnega šova Dob 2014« niso sposobne sproducirati tudi najprestižnejše marketinške agencije in zanjo bi Janša, kot je dejal na novinarski konferenci, v zapor šel še dvakrat.

Po vseh teh letih vztrajati v trditvi, da Patria ni politični proces par exellence je veliko sprenevedanje ali popolno nerazumevanje realpolitike po slovensko. Pri tem ni toliko pomembno, ali je pri prodaji oklepnikov Janša dejansko sprejel obljubo nagrade za Stranko ali ne; mnogi pred njim niso sprejeli zgolj obljube, ampak precej bolj otipljive koristi, in to zase. Tako pač potekajo posli med »big playerji«, ki pa kot afere pridejo na dan le, ko je potrebno »namočiti« koga, ki ni spoštoval nepisanih pravil igre ali pa se je komu preveč »zameril«, pri čemer ne gre za ideologijo, ampak izključno za denar. Želite vedeti, kdo je namočil Janšo? Dovolj je preverba največjih osmoljencev v slovenskem poslu z oklepnimi transporterji 4×4.

S političnega parketa torej ni absolutno nujno umakniti opozicijskega liderja, ki se ukvarja z rdečimi zvezdami, komunisti, UDBO, domobranci in kar je še teh arhaizmov za zavajanje preprostega ljudstva. Likvidirati je treba politika s premierskim dometom, ki posle z enormnim denarnim tokom daje nekomu drugemu kot klanu tistih, ki jim neodtuljiva pravica do njih pripada že desetletja.

Potem ko smo razčistili motive iz ozadja, se posvetimo še tehniki političnega spopada.

Levica Janšo lovi na »spoštovanju vladavine prava« kot pregovornega temelja demokratične družbe, kar naj bi Slovenija kot članica razvitega sveta vendarle bila. »Odločitve sodišč je treba spoštovati,« pravijo, pri tem pa z dosleno kadrovsko selekcijo skrbijo, da so te nesporno takšne, da jih lahko »spoštujejo« tudi sami.

Če bi jim res toliko šlo za ugled in pregovorno neodvisnost pravosodne veje oblasti, na ključna mesta v sodstvu in tožilstvu ne bi nastavljali ljudi z znanimi političnimi pedigreji in izkaznicami, katere povrhu vsega bremeni še domnevna vpletenost v sumljiva, s človekovimi pravicami skregana dejanja. Mar v pravosodnem sistemu ni na stotine sposobnih, etično in politično neobremenjenih kadrov, ki bi s svojo pojavo in avtoriteto sodstvu in tožilstvu dali pečat strokovnosti, nepristranskosti in politične neodvisnosti?!?

Po drugi strani pa je Janša kot prekaljeni politični strateg igro obrnil v svojo prid. Z vztrajanjem na mestu predsednika večno stigmatizirane stranke si zagotavlja status opozicijskega liderja, preganjanega od komunistične paradržave, ki oblasti v Sloveniji ni nikoli spustila iz rok. H krepitvi verodostojnosti njegovega scenarija  ključno prispevajo od sovraštva zaslepljeni družbeno-politični nastavljenci v sodstvu, tožilstvu, medijih, sindikatih in civilni družbi. Ti ob Janševi podobi niso sposobni brzdati svoje agitatorske vneme, zaradi česar so dvojna merila v odnosu do barve oblasti v Sloveniji očitna že Marsovcem, kaj šele kakšnemu ameriškemu ambasadorju.

In kaj si lahko v kontekstu politične propagande opozicija v postkomunistični državi zaželi lepšega, kot da v političnem procesu (para)oblast za zapahe spravi njihovega liderja? Prav zato Janša ne bo odstopil z mesta predsednika SDS, dokler ta proces epiloga ne bo dobil na najvišji možni instanci; le želijo si lahko, da na Evropskem sodišču za človekove pravice. Si predstavljate triumf politične ideologije SDS in njenega voditelja, če ta obsodba pade na evropskem nivoju?!? Princ Janša bo domov prijahal na belem konju in Sloveniji vladal dokler se mu bo zahotelo.

Prav zaradi tega bi se tvegana igra strategov paradržave v končni fazi lahko obrnila proti njim in jih dokončno razgalila do obisti. V tej smrtonosni igri pokra je ključno vprašanje, ali bodo z odprtimi kartami tvegali do konca, ali pa bodo morebitno rehabilitacijo političnega sovraga zaustavili na instanci, na katero še imajo vpliv. V drugi fazi postopka se za to očitno niso odločili, a morda zgolj kupujejo čas za zastaranje procesa kot najbolj elegantnega izhoda iz negotovosti v kateri so se znašli. Prihodnost bo dala odgovor tudi na to vprašanje.

Na političen epilog sodnega primera Patria bomo čakali še leta. Medtem se bo v Sloveniji zgodilo marsikaj, najprej predčasne volitve, na katerih ima SDS pod patronatom zaprtega predsednika realne možnosti za ponovno relativno zmago.  Njegov blagoslov za suplenco bo prejel politično in medijsko manj osovraženi namestnik; Vizjak in Šircelj se zdita pripravna kandidata za to vlogo.

Z relativiziranim »antijanša« refleksom in pričakovanim triumfom desnice na Evropskih volitvah se razdrobljeni levici na sledečem najpomembnejšem ljudskem glasovanju ne obeta nič dobrega.

>

Česa ne razumete, gospod Zoran Janković?

Odkar se je čez noč pojavila na političnem prizorišču, so s stranko Pozitivna Slovenija in ljudmi, ki so se vanjo natepli, sami križi in težave. Kot smo ugotavljali že prejšnjič, je njihov skupni imenovalec  v tem, da ne razumejo ničesar. Ali pa vsaj vsi drugi mislimo, da ne razumejo in se nekako čutimo poklicane, da jim stvari venomer razlagamo in dopovedujemo, kako bi  morali ravnati.

Pri tem prednjačijo osrednji mediji, za katere se zdi, da je ukvarjanje s tem, kaj naj bi Pozitivna Slovenija bila in kako se naj bi njeni člani na političnem parketu obnašali, glavna prime time agenda zadnjih dveh let in pol. Najprej so Jankovića tri mesece prepričevali, naj vstopi v državno politiko in premaga Janšo. Po nezanemarljivem doprinosu k volilni zmagi so se čutili poklicane za pomoč pri sestavljanju koalicije. Tako hitro kot so ga vzljubili, so ga po zakockanem premierskem stolčku, ki je na oblast ponesel osovraženega JJ, odpisali ter na piedestal postavili novo izbranko, anonimno Alenko Bratušek. Po njeni izvolitvi so se dva meseca ukvarjali z G. G. Mišićem, nato z Borisom Štefanecem, sedaj pa nas že teden dni z naslovnic in ekranov posiljujejo s prepričevanjem volilnih upravičencev PS, naj Jankovića ne izvolijo za predsednika njihove stranke.

Od kod takšen občutek poklicanosti za vmešavanje v to, kako naj se odločajo pregovorno avtonomni člani pregovorno samostojne in suverene politične grupacije?!? Od kdaj je v demokratičnem sistemu ocenjevanje (ne)primernosti kandidatov za predsednike političnih strank domena uredniško-novinarskih kolektivov in ne strankinega članstva in volivcev, ki ji (ali pa ne) namenijo svoj glas?!? Ste kdaj denimo gledali TV Dnevnik, v katerem bi dan za dnem  prvih dvajset minut programa članstvo Slovenske nacionalne stranke prepričevali, naj za svojega predsednika ne izvoli Zmaga Jelinčiča, češ da gre za politično neprimernega kandidata?!?

Vsa ta kolobocija absurda, ki PS spremlja vse od njene ustanovitve, je posledica prvinskega nesporazuma glede tega, kdo je za politični uspeh te instant stranke sploh zaslužen. Kot sem svoj čas že pisal, je o svoji ključni vlogi za njen triumf iskreno prepričan Zoran Janković. Strici iz magistrata se temu le smejijo, a zadnje čase smo na TV lahko videli, da je ob Zokijevem trmoglavljenju njihov nasmeh vse bolj grenak. Do smeha že lep čas ni mnenjskim voditeljem mainstream medijev, ki si intimno prav tako pripenjajo medalje za prevratniški vzpon leve vlade na oblast. In vsak ima po svoje prav. Nas ob vsem tem ta zmešnjava sploh lahko še čudi? Mnogo babic, kilavo dete, pravijo.

»Kaj pa politična stabilnost v državi, mar ta ne legitimira tovrstnega zunanjega vplivanja na notranje odločitve političnih strank?!« boste argumentirali. Morda, a zgolj v državah, kjer se demokracija začne in konča z zapisom te besede v njihovem imenu.

Pomena politične stabilnosti denimo ni nihče izpostavljal, ko so v najbolj občutljivih trenutkih za državo ulice preplavili vstajniki in so naokrog letele kocke ter ognjene rakete, ko so opozicija in sindikati ključne vladne ukrepe blokirali z referendumi in je poročilo KPK spodneslo Janševo vladavino. In prav je, da je temu bilo tako.

Zato medijska histerija ob morebitni izvolitvi Zorana Jankovića za predsednika ene od  političnih strank ne koristi ničemer drugemu kot zgolj nazorni karikaturi, kako daleč od prave demokracije je Slovenija. Kdor ni zlonameren, slep ali neumen, vidi, da problem ni (zgolj) v politiki, ampak tudi v drugih družbenih mehanizmih, ki sicer v razvitih demokracijah delujejo nepristransko, neodvisno in suvereno.

Česa torej ne razume Zoran Janković? On zgolj želi kot član politične stranke v skladu s pravico, ki mu jo daje njen statut, zakonodaja in navsezadnje Ustava Republike Slovenije, kandidirati za njenega predsednika. Pri tem mu ne moremo oporekati legalnosti tovrstne odločitve, še manj pa njene legitimnosti. Mar ni prav v svobodnem odločanju o udejanjanju pravice voliti in biti voljen zajet duh demokracije v svojem najglobljem bistvu?!?

Kdo tega ne razume? Nekdo, ki uveljavlja svojo ustavno demokratično pravico ali tisti, ki mu jo odreka z besedami,  da je zaradi nje »pripravljen razsuti vlado in lastno stranko«?!? Ga ne razume tisti, ki želi aktivno participirati na kongresu stranke kateri pripada, ali oni, ki medijsko moč zlorablja za pritisk in ustrahovanje njegovih so-članov, da mu te pravice v enakovrednem boju ne bi omogočili?!?

V imenu kakšnih, katerih, čigavih interesov se ti postavljajo nad ustavo, zakone in duha demokracije?

To je bistveno vprašanje, odgovor na katerega nas pripelje korak bližje k razumevanju rak rane prakticiranja demokracije po slovensko. >

Česa ne razumete, gospa Alenka Bratušek?

V Sloveniji imamo hud problem z (ne)prevzemanjem odgovornosti. A še bolj zaskrbljujoče je, da ljudje, ki se zadnje čase usedajo v vodilne državne fotelje, očitno sploh ne razumejo konteksta, zaradi katerega se pričakuje njihov odstop, čeprav je slednji kristalno jasen vsakomur; od profesorja prava na Harvardu do čistilke Micke iz Doljne vasi. Zoran Janković, Gašpar Gašpar Mišič, Boris Štefanec, Alenka Bratušek … njihov skupni imenovalec je članstvo v ad hoc stranki, ki je v nekaj tednih iz nič dobila volitve in se na koncu tudi povzpela na oblast. Naključje? Ne verjamem.

»Skrbi predvsem vse bolj očitno dejstvo, ob katerem si marsikdo še zatiska oči. Slej kot prej prihaja spoznanje, da je oblast v teh težkih kriznih časih prevzela ekipa tretjerazrednih karieristov,« sem zapisal pred slabim letom dni in, gospe in gospodje, pred vami je rezultat te sanjske ekipe: 8 milijardna zadolžitev v enem letu (z 20 milijardami podlage skupaj 81% BDP), propadel nepremičninski zakon z 20 milijoni vrženimi skozi okno in država v povsem zavoženem položaju, iz katerega praktično ni normalne rešitve. Slovenija je talka brezglave improvizacije ljudi nedoraslih svojim funkcijam.

Še vedno ne verjamete? Samo tretjerazrednemu kadru je potrebno napisati, narisati, pobarvati, desetkrat razločno in počasi ponoviti, da na koncu še vedno ne razume, »zakaj le bi moral odstopiti, lepo vas prosim?!?«

Kot večni optimisti poskusimo še na tem mestu. Lepo počasi, enostavno. Gospa Alenka Bratušek, strateško politiko svoje vlade ste postavili na dveh temeljih: dvigu davkov in zadolževanju. Ob DDV, ki vam ga je uspelo dvigniti brez kakšnega kolapsa sistema (hvalabogu gre za dovolj enostaven ukrep), ste z vašim drugim ključnim davkom – nepremičninskim – rinili z glavo skozi zid. V arogantni zaslepljenosti niste poslušali nikogar; svarili so vas strokovnjaki, gospodarstveniki, kmetje, obrtniki, pravniki, opozicija, navsezadnje vsak s kančkom zdrave pameti.

Še več kot to; na njihov račun ste zbijali cinične šale o pregrešno dragih traktorjih, ljudstvu grozili s kriznim davkom in 20 odstotnim znižanjem pokojnin, ignorirali sestanke z 200 župani iz združenja občin, zasmehovali poslanske kolege iz opozicijskih klopi.

Šli ste celo tako daleč, da ste na zakon vezali zaupnico ob glasovanju o proračunu (ter s tem mimogrede volivce prenesli okrog še z navidezno uresničitvijo obljube o preverjanju zaupnice v letu dni vladanja).

Zaradi davka ste na noge spravili vso državo; ljudje so jemali dopuste za večurno čakanje pred državnimi uradi, v obupu spreminjali rezidenčnost, podpisovali nesmiselne pogodbe, prodajali zemljišča, dokazovali, da štale na propadlem gruntu niso bajno premoženje, ampak breme zapuščenih starcev

Še narisal bi Vam, če bi za tovrstno umetnijo imel vsaj malo talenta. A jaz se stvari, ki jih ne obvladam, raje ne lotevam.

In po vsem tem zakon pade na najvišji državni sodni instanci. Kaj so ti ljudje slišali od Vas? Morda vsaj priznanje napake in kratko opravičilo za vse nevšečnosti, ki ste jim prizadejali?

»Zakaj le, lepo vas prosim?!« ste odmahnili z roko in krivdo, kako tipično za kasto nesposobnih, prevalili na vse druge.

»Ne posreči se vsaka stvar v življenju, ta pač ni uspela,  bo pač naslednja …« je v vašem imenu ljudstvu lahkotno sporočil minister Čufer.

Spoštovana gospa Alenka Bratušek, če se ne bi zavedal vaših intelektualnih, empatičnih in drugih omejitev (ni jih malo), bi bil resnično jezen, da nas imate tako za norca. Tako pa Vam Vaš domet štejem kot olajševalno okoliščino in sem razkurjen predvsem na tiste, ki so dovolili, da vodenje države v teh kriznih časih prevzamejo ljudje vašega kalibra.

Spoštovani sodržavljani, volilni upravičenci naše skupne domovine, morda zdaj veste, zakaj ni smiselno, simpatično, niti modro svoj volilni glas nameniti vsaki iz nič nastali instant grupaciji ljudi, ki si tik pred zdajci spomni biti poklicana za vodenje te države, pa čeprav vas v to sili antijanša refleks ter prepričujejo mediji, spin doktorji in četica stricev na magistratu?! Rotim vas, v skupno dobro, da naslednjič vsaj temeljito razmislite, preden ponovno padete na lepe plave oči!

Za razliko od naših tretjerazrednih voditeljev bomo namreč državljani morali prevzeti odgovornost za zablode tistih, ki smo jih večinsko izvolili. Za tolažbo so nam, medtem ko nam praznijo žepe, pravljice za lahko noč o skorajšnjem okrevanju Slovenije.

>

Ozadje političnega spopada na desnici: kdo bo moral k spovedi in po hostijo?

»Nekaj je treba priznati. Ko na desnici frči perje, frči big time,« je s kančkom zlobne privoščljivosti politični crash med SDS in NSi na twitterju komentiral eden izmed levo nazorskih kolumnistov in težko bi oporekali vsebinski točnosti njegove slikovite primere.

Navsezadnje so nad nič kaj prijazno dinamiko med dosedanjima trdnima zaveznikoma dodobra zmedeni tudi pomladni volivci. Kaj se vendar dogaja? Kako je mogoče, da Janša odločitve Nove Slovenije označuje za sramotne, da Reporter ter drugi desni mediji dosedanje politične zaveznike neprizanesljivo diskreditirajo z metodami, kakršne sicer uporabljajo za večne komunistične sovrage na levici?!

Bi se NSi kot stranka intelektualne konservativne-katoliške baze res prodala kučanovcem, kot jim sedaj podtikajo v SDS?! Bi zakon, ki bi dejansko zapiral udbovske arhive res podprli dediči tistih, ki jih je prejšnji režim najbolj preganjal, agresivno rušili pa oni, ki so se tiste čase sončili v udobnih partijskih službah, ob prevratu pa skesanih obrazov pravočasno zamenjali stran?!

To so dileme, ki ta trenutek medejo dobro tretjino slovenskega volilnega telesa.

Za razumevanje dejanskega dogajanja med strankami desnega političnega pola je v zgodbah, kot je zadnja o arhivih, potrebno poiskati motive vpletenih strani, nato pa jih postaviti v širši kontekst.

Da zaradi pretirane zazrtosti v drevo ne bi spregledali  gozda, se onkraj motivov v podrobnosti arhivske problematike ne bomo spuščali. Bistvo je v 140 znakih najbolje zadel dr. Žiga Turk s tvitom: »Kot ima prav @NovaSlovenija, je zdaj več arhivskega gradiva teoretično odprtega. Kot ima prav @strankaSDS, pa je odprtost veliko bolj ovirana.« Ovira je v tehničnem smislu pri pregledu občutljivih osebnih podatkov žrtev (in ne udbašev, kot insinuirajo nekateri), ki jih je potrebno zavarovati pred curljanjem v javnost. Dokumentacije je pač ogromno.

Prav v zaščiti intime žrtev bi lahko bil glavni motiv NSi kot stranke preganjanih, ob zavedanju, da bodo ti dokumenti raziskovalcem še vedno dostopni, vendar z zamikom največ 60 dni. Slednje seveda ni všeč raziskovalcem, ki bi občutljive dokumente želeli zdaj, takoj in na najenostavnejši način, kar pojasni motiv nasprotovanja zakonu Omerze in drugih, ki kopljejo po arhivih. Politična prikladnost tematike za načrtno gojenje ideološko-kulturnega boja, iz katerega svojo politično moč črpa SDS, pa razjasni motivacijska obzorja najmočnejšega playerja v spopadu med zavezniki.

Postavitev zgodbe v kontekst razkriva mnogo širše razsežnosti prerazporejanja politične moči v tem usodnem družbeno-političnem trenutku za slovensko desnico. Človek bi še verjel v minljivo slučajnost pričujoče politične dinamike, če ne bi bila tako očitno predvidljiva in napovedana že pred meseci.

Obširneje sem o tem pisal v tekstu Nova Slovenija, moja dežela, na kratko pa gre za spopad za izvorno volilno telo konservativne demo-krščanske opcije, ki jo je ta zaradi naivne-nespretnosti v preteklosti izgubila na račun politično izkušenejših »zaveznikov«. Slednji si iz pragmatičnih razlogov tradicionalni konservativni stranki želijo točno tam kjer sta danes; tik nad robom parlamentarnega praga. Preko svoje stranke namreč posedujejo večino njune volilne baze, ki pa ne presega 35% celotnega volilnega telesa. Že jasna matematika pove, da je tu prostora le za enega dominantnega akterja.

Mladi izobraženci v NSi so životarjenja na obrobju naveličali in se s podporo predsednice podali v politični spopad za izgubljene volivce. Spretno so izkoristili načrtni obrat SDS v ideološko-kulturno tematiko preteklosti in se z usmeritvijo v reševanje problemov sedanjosti javnomnenjsko okrepili do te mere, da je pokroviteljskega velikega brata pošteno zaskrbelo. Sledili so disciplinski ukrepi in diskreditacije preko medijskih izpostav, ki bodo trajali, dokler samovolja predrznega oprode ne bo dokončno zlomljena.

Primer zakona o arhivih je ena redkih napak, ki so si jo strategi nove politike NSi do sedaj privoščili. S partnerjem so namreč vse do zadnjega sodelovali pri dopolnjevanju vladnega zakona in mu prav preveč krščansko zaupali, da bo na tej ladji ostal do konca. A izkušeni politični mački so tik pred pristanom izskočili ter zaveznike pustili na suhem, nato pa jim nož v hrbet zarili z referendumsko zahtevo.

Nova Slovenija je tako postavljena v lose-lose situacijo, v kateri je bila iz varnega zavetja ukvarjanja s problemi sedanjosti uspešno zvabljena na čistino ideološke preteklosti, kjer tradicionalno izgublja, ne glede na to s katere strani piha veter. Situacija absurda je svoj vrhunec dosegla v Odmevih, kjer je predsednica krščanske stranke branila vladni zakon o udbovskih arhivih proti človeku s pedigrejem strokovnjaka, raziskovalca in odličnega poznavalca arhivske problematike. Če bodo referendumski podpisi dejansko zbrani, bodo arhivi vroča (in za NSi boleča) tema pred evropskimi volitvami, kar že hude glavobole povzroča Lojzetu Peterletu, ki je preventivno v svoji stari egoistični navadi dvignil glas proti lastni stranki.

Ob spretnem manevru za v učbenike politične taktike ne čudi težko prikrito zadovoljstvo vodilnih arhitektov zgodbe, ki se po družabnih omrežjih naivnim demo-kristjanom pokroviteljsko posmehujejo, preko svojih medijev pa jih na očeh volilne baze mrcvarijo do onemoglosti.

Dr. Vinku Gorenaku je denimo v trenutku samozadovoljnosti ušel iskren stavek, katerega posmehljivi podton so katoliki sicer vajeni slišati iz ust kakšnih starih partijcev: »No no lagati je greh dragi mladci, nismo bili proti… brž k spovedi in priznati greh, pa po hostijo,« jih je na twitterju pokroviteljsko podučil o pristnih krščanskih vrednotah.

In kaj ob vsem tem pravi levica? Hvaležna za politični mir se neprizanesljivo muza.

>

Who the f**k is Igor Šoltes?

»Igor Šoltes je bil kredibilen kandidat s podporo stroke, poleg tega pa je imel tudi polno podporo PS.«

.                                                                                                                   Premierka Alenka Bratušek, 20. 1. 2014

»Botri iz ozadja so danes zagotovo zadovoljni, saj jim je uspelo sesuti kandidaturo Igorja Šoltesa za ministra za zdravje.«

.                                                                                                                Kirurg Erik Brecelj, dr. med, 20. 1. 2014

»Ne, Šoltes ni imel nobene podpore stroke, saj medicinska stroka za mnenje sploh ni bila vprašana.«

.                                                                          Konrad Kuštrin, dr. med,  predsednik sindikata FIDES, 27.1. 2014

Tisti, ki vsaj bežno spremljate slovenske medije, zagotovo veste kdo je Igor Šoltes. Gre za kredibilnega neodvisnega strokovnjaka, ki je s svojim znanjem in izkušnjami praktično edini, ki bi se uspešno spopadel s koruptivnimi lobiji v zdravstvu. Iz časov učinkovitega vodenja računskega sodišča velja za največjega poznavalca sistema javnega naročanja kar je ključna referenca za zdravstvenega ministra. Povabilo bi v dobro Slovenije sprejel, če mu iz zavisti in strahu tega ne bi preprečila preračunljiva politika pod vplivom botrov iz ozadja.

Šoltes je užival vso podporo premierke Bratuškove in kar je še pomembneje, na to mesto ga je kandidirala stroka. Z njegovim imenovanjem se večinsko strinjajo tudi državljani, ki premierko podpirajo v tem, da se ne ozira na strankarske kvote, ampak naj ji bo merilo strokovnost kandidatov.

To je v vzporednem vesolju slovenske družbene realnosti, ki jo kreirajo osrednji mediji bolj ali manj vse, kar je v tem trenutku pomembno da veste o Igorju Šoltesu. Morda bi pripoved zaokrožili še s prisrčno vestjo, da glasbenik po duši še vedno rad v roke vzame bas kitaro, katero je v mladosti igral v rock bandu, v prostem času pa se sprosti na bližnjem travniku ob nabiranju marjetic in požvižgavanju partizanskih pesmi.

Za razumevanje sveta v katerem živite, hodite v službo (če jo imate), plačujete davke in na dva do štiri leta izbranemu politiku zaupate svoj glas za vodenje države, je v tem trenutku povsem nepomembno vzeti v obzir, da je Igor Šoltes frontman nastajajoče politične stranke, ki ima na naslednjih volitvah namen naskočiti zmago in premiersko funkcijo.

Pa saj je idealen kandidat, boste dejali; je strokovnjak in ne politik, sposoben in dokazano učinkovit. In prav takšne ljudi si želimo za svoje voditelje, kajne?!

Ste doživeli deja vu?

V nekem drugem vzporednem vesolju obrnjenih političnih polov ceteris paribus je Igor Šoltes po medijskih pričevanjih preverjen kader stricev, politično kadrovan na stolček predsednika računskega sodišča. Zaradi njegovega nesposobnega in neučinkovitega opravljanja te nadzorne funkcije se je v sistemu javnega zdravstva, državne uprave in gospodarskih družb v državni lasti razbohotila korupcija neobvladljivih razsežnosti. V času njegovega mandata je Slovenija po mednarodnih kazalcih pristala med najbolj skorumpiranimi državami na svetu.

Najnovejša politična agenda vnuka Edvarda Kardelja in njegovih botrov je instant reciklaža političnih strank za enkratno uporabo s ciljem nove volilne prevare, že tretje zapovrstjo. Po Zaresu in Pozitivni Sloveniji se tako obeta nov poskus volilnega natega, katerega edini cilj je ohranitev oblasti kontinuitete, ki tej državi vlada že 70 let.

Kateri svet v slovenskem multiversumu je torej pristen? Kdo je Igor Šoltes, kakršnega  poznate vi?

V tej igri medijsko-političnih manipulacij, spletk in prevar je gotovo nekaj. Arhitekt spina, ki je v obstoječi realnosti Igorja Šoltesa uspel prikazati kot nesojenega zveličavnega rešitelja slovenskega zdravstva, ki je padel zaradi ozkoglednih političnih interesov Lukšičeve SD in njenih botrov, si zasluži oskarja za posebne dosežke. Resda je pri tem imel vso podporo dominantnih medijev s prvim manipulatorjem Delom na čelu, kar pa ne zmanjšuje mojstrovine uspešnega izkrivljanja realnosti pri kovanju Šoltesovega političnega kapitala za prihodnost.

Mala šola manipulacije:
Mala šola manipulacije: po enotedenskem utrjevanju "strokovnosti" in "neodvisnosti" odpisanega kandidata je objavljena anketa, kjer ga ljudje večinsko podprejo. Kombinacija naslova in velike fotografije sugerira kdo je strokovnjak, ki bi moral postati minister za zdravje.

Najmočnejša stranka na levici je bila namreč potisnjena v lose-lose situacijo, v kateri se je odločila za manj tvegano, a nič manj bolečo opcijo; Šoltesovo ambicijo po samopromociji v vladi nekih drugih strank je zatrla v kali. Medijsko kanonado nekdaj njim naklonjenih peres je prenesla stoično in kot kažejo sveže ankete s škodo, ki je sprejemljiva. A to je le uvodna bitka z novimi obrazi s frontne črte vojne, ki jo iz zaledja vodijo stari stričevski rivali.

Who the fuck is Igor Šoltes? Priznajte, o tem človeku v resnici veste bore malo. Morda toliko, kot ste vedeli o “resničnem” Zoranu Jankoviću pred njegovo zmago na volitvah. >

Dragi Slovenci, Joseph A. Mussomeli ima vas rad

Prelahko vam je bilo. Kaj, deset ljudi je umrlo v vaši vojni za neodvisnost. Menim, da takrat, ko ljudje skupaj krvavijo, skupaj trpijo, se skupaj borijo, imajo več občutka za narodno identiteto.”
.                                                                     Veleposlanik ZDA v Sloveniji, 16. januar 2014

Joseph A. Mussomeli je tiste vrste človek, ki jih ljudje bodisi ljubijo, bodisi sovražijo. Zanje je značilna močna karizma in izrazna neposrednost, morda lastnosti, ki bolj pritečejo političnim liderjem kot diplomatskim figuram, vsaj po naši predstavi je tako.

In res, medtem ko večina drugih veleposlanikov, tudi bivših ameriških, na vprašanja o Sloveniji in Slovencih oddrdra tisto zlajnano o prelepi deželi in krasnih ljudeh, Mussomeli raje odgovori na vprašanje. Medtem ko prvi uživajo v danostih dežele miru in blaginje ter si mislijo svoje, Mussomeli domačine te nepomembne, na svetovnem zemljevidu komajda opazne države jugovzhodne Evrope jemlje iskreno resno. Ni zgolj mimobežni opazovalec s karierno srečo opravljanja poklica v tako neproblematičnem kotičku sveta, ampak nekdo, ki si nakopičene frustracije in zablode prebivalcev alpskega raja resnično jemlje k srcu. Nekateri so mu zato hvaležni, drugi ga sovražijo iz dna srca.

Situacijo z Mussomelijevimi pogosto bolečimi izjavami lahko primerjamo z debeluško, ki se pri sebi v vseh pogledih zaveda svojih telesnih hib, morda pa nekoliko manj frustracij, ki izvirajo iz tega. A ko ji prijatelj na vprašanje »sem debela?« brez leporečenja nastavi ogledalo, ga užaljeno ozmerja, češ da žali njena čustva in ogroža njun partnerski odnos.

Ko tako ameriški veleposlanik na vprašanje o kandidaturi Danila Türka za generalnega sekretarja OZN pove, da človek nima resnih možnosti zaradi nekaterih napak v času svojega predsednikovanja, kar je izgubljena priložnost za Slovenijo, ni povedal nič takšnega, česar ne ve večina ozaveščenih Slovencev z diplomatskim zborom na čelu, ostalim pa je zgolj odprl oči za mednarodnopolitično realnost.

To, da Türk Slovence razdvaja in ne povezuje, je jasno vsakemu slepcu v državi, saj je navsezadnje zato pogorel na predsedniških volitvah. Izjave o drugorazrednosti genocidnih tem pa imajo nasploh v mednarodnih odnosih precej večjo težo, kot smo nanje občutljivi Slovenci, ko gre za našo lastno preteklost. Morda pa nam Mussomeli zgolj želi dobronamerno povedati, da še imamo čas za boljšega kandidata?!

Skratka, če bi slednje ambasadorju lahko spregledali, ali mu celo šteli v dobro, se na videz omalovažujoče opredeljevanje do osamosvojitvene vojne med dobrimi prijatelji zares ne zdi primerno. Kljub temu pa je buren odziv nekaterih organizacij, institucij in posameznikov zanimiv predvsem v kontekstu privzgajanega odnosa do osamosvojitve na splošno.

Zavedanje zgodovinskosti trenutka, v katerem živi generacija, ki je uresničila tisočletni narodov sen o samostojni in neodvisni državi Slovencev je namreč praktično nikakršno. Države ne spoštujemo, o njej govorimo slabo in jo goljufamo kjerkoli moremo, državni prazniki so zgolj priložnost za podaljšan morsko/smučarski dopust, kaj šele, da bi izobesili zastavo, raje ponosno mahamo s kakšno iz drugih časov.

A za vse to ni kriv narod, temveč njegovi voditelji, ki so v minulih letih znali poskrbeti, da se patriotizem, domoljubje in domovinske vrednote smatrajo kot nekaj preživetega, da se v šoli z zgodovino osamosvojitve opravi uri ali dveh in da se ob pomembnih praznikih nenehno poudarja, da je samostojnost Slovenije pravzaprav domena nekega drugega časa in neke druge vojne.

Človek se ob vsem tem vpraša, ali so se najglasnejši ob ambasadorjevih besedah resnično v srcu čutili užaljene, ali pa so zgolj zaigrali blef užaloščene vdove, ki ob smrti moža narejeno glasno joče, skušajoč prikriti veselje ob prigrabljeni dediščini. Imam občutek, da bi zgornje Mussomelijeve besede o neki drugi vojni pri njih sprožile precej bolj pristen refleks besa in jeze, če ne celo vojno napoved osovraženi imperialistični sili, ki jo ambasador predstavlja.

In v uvodu citirana izjava veleposlanika ZDA v Sloveniji Josepha A. Mussomelija je govorila ravno o medijsko zamolčanem kontekstu domoljubne otopelosti sinov sloveče matere, ki se danes, dobrih 150 let po smrti svojega največjega pesnika sramujejo zapeti njegovo domoljubno izpoved: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!«

In resnica je, da ambasadorjevo sporočilo ni v srce zadelo, ker bi bilo tako nesramno, ampak ker je tako krvavo resnično.

Ste bolečino občutili tudi vi? Sočuteče boste prepoznali po tem, da so bili ob njej iskreno tiho.

>

Dobrodošli v deželi dvojnih meril in diktature selektivne strpnosti

»Mag. Branka Grimsa smo med gostujoče pisce povabili, ker je uredništvo od krogov blizu vladi deležno ponavljajočih se očitkov, da ne razumemo prizadevanj, naporov in dosežkov zdajšnje vlade.«

.                                                                  Urednik spletnega portala Siol.net,  16. 12. 2013

»Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode,«  je v mandatu prve Janševe vlade odmeval krik na pomoč 571 svobodnih in neodvisnih novinarjev, ki so svoje ime zastavili v bran vrednot svojega ceha in osebne integritete. Praksa izvajanja oblasti danes, v drugem Janševem mandatu, priča o še brutalnejših posegih v medijsko avtonomijo  in v strokovnost ter neodvisnost novinarskega dela. Navajamo nekaj najočitnejših primerov, ki so simptom sistematičnega zatiranja medijske svobode ter pričajo o političnem prevzemu nadzora nad javno sfero po vzorcu neofašističnih praks.

Ob nastopu nove oblasti je novinar tednika Mladina v državnem zboru prestregel e-mail ki dokazuje prakso načrtnih kadrovskih čistk Janševe vlade v ministrstvih in drugih vladnih uradih. V njem ministru za obrambo Jožetu Tanku znani Janšev operativec Krkovič našteva strokovne in neodvisne ljudi v obrambnih strukturah ministrstva, ki jih je potrebno zamenjati s politično kompatibilnimi kadri. Predlagana čistka sega vse do načelnika generalštaba Slovenske vojske. Ob objavi spornega kadrovanja je oblast novinarja odstranila z mesta opravljanja njegovega dela ter mu prepovedala vstop v državni zbor, obrambni minister pa je proti njemu sprožil sodne postopke.

Politkomisarski refleks ministra za obrambo se je manifestiral tudi pri ideološkem šikaniranju vojaškega duhovnika, ki je ob obletnici Dražgoške bitke daroval mašo za padle partizane, na slovesnosti po maši pa je bil prisoten v vojaški uniformi Slovenske vojske. Minister je dejanje označil kot nesprejemljiv poklon komunistični revoluciji in rdeči zvezi, proti vojaškemu duhovniku pa sprožil interni disciplinski postopek. Zaradi medijske cenzure nedopustno ministrovo ravnanje v javnosti ni doseglo odmeva, kot bi si ga po svoji totalitarni naravi zaslužilo.

Manifestacija moči avtoritarne Janševe vladavine je doletela ugledne javnomnenjske voditelje, ki so si drznili javno nasprotovati nesprejemljivim metodam desničarske oblasti. V dneh po odmevni javni tribuni v Cankarjevem domu je policija na zaslišanje privedla publicista Vlada Miheljaka, profesorja dr. Darka Štrajna, zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca in pisatelja Vena Tauferja z obtožbo neprimernega kritičnega izražanja do institucij demokracije in pravne države. Tovrstne grožnje z namenom utišanja intelektualcev spominjajo na ravnanje fašistične oblasti na Primorskem med obema vojnama in v času okupacije.

Vladajoča politika se je preko svojih medijskih izpostav lotila tudi družin političnih nasprotnikov. Prorežimski tednik je objavil fotografijo prvaka opozicije dr. Igorja Lukšiča z ženo in štirimi otroki na slovesnosti ob dnevu OF v Stožicah ob fotografiji družine nacističnega zločinca Josepha Goebbelsa, ki je ob porazu nacional-socializma zastrupil svoje otroke. Prizadeta družina Lukšič se je po sodno varstvo obrnila na sodišče, ki je presodilo, da je takšna objava zaradi javne narave Lukšičeve politične funkcije  sprejemljiva.  Odločitev sodnice po mnenju mnogih priča o uzurpaciji sodstva za namene primitivne diskvalifikacije političnih nasprotnikov.

Politični pritiski so odnesli tudi številne ugledne novinarje, komentatorje in urednike, ki so slovensko družbeno realnost prikazovali neodvisno od interpretacij vladajoče politike. Uradno zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in predrage produkcije je bila kljub visoki gledanosti na nacionalni televiziji ukinjena oddaja Studio City, voditelj Marcel Štefančič in urednik Bojan Krajnc pa sta ostala brez pogodbe o delu. S paradržavnega spletnega portala je bil odstranjen kolumnist Blaž Zgaga, zaradi kritičnih besed na račun vladnih ekonomistov pa se je z gospodarskega dnevnika moral posloviti ugledni komentator dr. Jože Mencinger.

Avtoritarna logika Janševe vladavine posega tudi v druge pore državnega aparata, v gospodarstvo in celo v izobraževanje in civilno družbo. Ob nastopu funkcije je novi premier s parlamentarnega govorniškega odra uradnike na višjih položajih v državni upravi, imenovane v obdobju minule vlade, pozval k prostovoljnemu odstopu, sicer bodo zamenjani s strani nove oblasti. Notranji minister Gorenak je nemudoma preklical imenovanje dveh načelnikov upravnih enot, ki nista bila po godu vladi, superminister Turk pa je z izgovorom, da »želi sodelavce po lastnem izboru« z mesta glasnika digitalnih tehnologij odstranil neodvisnega strokovnjaka Zemante Aleša Špetiča in na njegovo mesto imenoval spletnega komunikatorja Jerneja Pavlina. Proti bivšemu ministru je vlada sprožila tožbo zaradi podeljevanja visokošolskih koncesij. Po zamenjavi oblasti je vodenje največje slovenske univerze prevzel dr. Dimitrij Rupel, dekan ekonomske fakultete je postal dr. Bernard Brščič, v direktorski stolček Luke Koper pa se je povzpel Franc Pukšič.

Ob naštetih »dosežkih« v samo osmih mesecih vladavine desne koalicije se novinarji  571 ponovno sprašujemo, kakšno sporočilo državljanom Evropske unije daje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode.

**************************************************************

Imate občutek, da je v zgornjem tekstu nekaj hudo prav in hkrati zelo narobe? Ne motite se. Hudo problematičen je predstavljen koncept izvajanja oblasti. Zelo narobe pa je, da kritičen odnos do dejanj vladajoče politike obstaja le v vzporednem vesolju, kjer Sloveniji še vedno vlada desna koalicija.

Za smiselno ujemanje realnosti vzporednih vesolj je dovolj, da zamenjate imena. Namesto Janše, Tanka, Miheljaka, Štefančiča … na odgovarjajoča mesta vstavite Bratuškovo, Jakiča, Štuheca, Slaka in ostale. Dobili boste Slovenijo danes, v razcvetu svobode in demokracije pod vladavino leve koalicije.

Dobrodošli v deželi dvojnih meril in diktature selektivne strpnosti. >

Politika za klateže in filozofe

S pikrim pozdravom »Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi pa lahko delal v politiki.« je v slovo pomahal še en predčasno odhajajoči gospodarski minister, katerega dediščina se bo verjetno po tem stavku pomnila bolj kot po njegovih delih. Obenj so se obregnili mnogi, a za (ne)posrečeno stavčno formo se skriva bistvo zablod prakticiranja demokracije po slovensko.

Odkar jo formalno imamo, so njeni temeljni postulati pod neprestanim kvazi moralističnim udarom medijev in drugih dežurnih pridigarjev o tem, kakšna že bi demokracija morala biti. V dobrih dvajsetih letih smo  uspeli v sončni prah zmleti ugled parlamenta, poslancev, političnih strank, pomena volitev, skratka demokratičnega procesa per se. Ob iskanju iveri v očesu naših političnih predstavnikov je bruno v naših očesih omogočalo prikritim lobijem in interesom nenadzorovano plenjenje imovine ustvarjenega narodovega bogastva.

Preden v možganskih celicah pregorijo opozorilne luči pred domnevnim opravičevanjem tistih, katerim smo tako prikladno naložili krivdo za vse slabo v tej državi, ni odveč še enkrat poudariti, da so politiki ogledalo ljudstva, politična kultura pa refleksija državljanske kulture na najvišji ravni. Dejansko so krivi zgolj tega, da delujejo na način, kot njihovi volivci od njih pričakujejo. V nasprotnem primeru bi se s scene kaj hitro poslovili, kar je navsezadnje nekatere že doletelo.

S tem, ko prime time najbolj gledanih informativnih oddaj in mastne naslovnice časopisov zapravljamo za čistunsko nažiganje o sporni podjetniški žilici resornih ministrov in tem kdo Janši plačuje položnice za komunalo, smo od dejanskega problema oddaljeni kot Martin Strel od olimpijske zmage na 100m kravel. In če je trojka KPK dejansko odstopila zaradi »protesta, ker se v politiki nič ne spremeni«, potem hvalabogu, saj so svoj čas in davkoplačevalski denar zapravljali za napačne namene.

Posledici dolgoletnega pogroma nad instituti demokracije in njihovimi akterji sta predvsem dve. Najprej, danes je sposobne, delovne in uspešne ljudi v politiko praktično nemogoče dobiti. Veliko raje ostajajo v uglednih službah na visokih plačah, kot da bodo svoj strokovni ugled postavili na pranger hujskaškega pljuvanja za pol nižji denar in negotovo karierno prihodnost. Paradoksalna posledica tega je, da so tako želeni »novi obrazi« v glavnem tretjerazredni oportunisti, ki se jim kako drugače ni uspelo prebiti iz anonimnosti in povzpeti na družbeni lestvici. Ob njih se Pukšič, Veber, Jerovšek in Potrata zdijo kot zlati zborček dinozavrov iz najbolj cvetočega obdobja podalpskega parlamentarizma. Stepišnik se v poslovilnem govoru ni motil; politika je vse bolj rezervirana za filozofe in klateže.

In drugič, v zavetrju medijskih viharjev proti nosilcem političnih funkcij omrežja nomenklature (prav ta izraz je minuli teden uporabil ugledni Financial times) daleč od oči javnosti nemoteno plenijo ustvarjeno narodovo bogastvo. Vanje iz oportunističnih razlogov in tudi strahu ne dreza praktično nihče;  kadar pa se kak junak vendarle najde, čez čas nenadoma utihne, izgine, odstopi, ga cenzurirajo ali enostavno ukinejo. Poslovno preživetje, osebna dobrobit ali celo lastno življenje so, pod črto, vrednejši  kot osamljeni don kihotovski boj z mlini na premog, nafto, operacijske mize, morsko vodo in kar je še teh zadev iz malhe prakticiranja kulta karga.

Zato, ko nas zasmehujoče prepričujejo, da so »strici« (ali kakorkoli ta omrežja že imenujemo) zgolj plod domišljije s teorijami zarot obsedenih umov, jim sicer lahko verjamemo in živimo v idealnem svetu, v katerem so za vse tegobe krivi razni Kanglerji, Stepišniki in Janša. A žmah v ustih kolikor toliko razmišljujočemu človeku zbuja dvom ali nemara vendarle nismo ujetniki največjega hudičevega trika, ki je prepričal svet, da ne obstaja.

Res verjamete, da to državo vodi politika?! Hočete imena?

Kevin Lomax: What are you?
John Milton: Oh, I have so many names…
Kevin Lomax: Satan.
John Milton: Call me Dad.
(dialog iz kultnega filma The Devil’s Advocate)

>

Zora somraka zaupnice vredne Vlade

Za nami je teden triumfa Alenke Bratušek in njene vlade, prvega in verjetno edinega v mandatu. Vendar glavni sponzorji tega »uspeha«, državljani Slovenije, od njega žal ne bodo imeli kaj dosti. No, račun zanj bodo po priporočeni pošti prejeli kmalu po novem letu. A to ni skalilo prešernega razpoloženja  lagodno-sproščene ministrske ekipe, ki ji za triumfalni foto-termin ni bilo težko čakati vse do zore naslednjega dne.

Po starodavni šarlatanski praksi je namreč vladarica na sončni vzhod vezala zaupnico v potrditev sebe in svoje vlade. V stoletjih preverjeni recept, ki so ga za utrjevanje svoje čarovniške karme prakticirali že majevski vrači, ko so sredi belega dne za trenutek ugasnili sonce, je za zavajanje preprostega ljudstva uporaben še danes.  Sončni mrk ali sončni vzhod, oboje pride prav, če je raja le dovolj naivna.

Blažev žegen na sprejeti proračun je dopoldne istega dne prišel še iz prestolnice EU, ki je v izogib novemu porazu njene politike – še eni državi v programu pomoči – pripravljena prikimati še takšnim proračunskim pravljicam. Finančnemu ministru Čuferju je potrebno priznati, da vrhovni finančni akt države na papirju zgleda povsem dostojno; kar za dobre pol milijarde povečuje dohodke in krepko zmanjšuje proračunski primanjkljaj. A kaj ko zunaj vlade ni ekonomista, ki bi mu pripisal kakršnokoli realno vrednost. Rebalans napovedujejo že za prvi del prihajajočega leta.

Kljub temu, da leva vlada glavno breme zahtevane konsolidacije javnih financ nalaga desni volilni bazi, ima hud problem s svojimi volivci. Tem bruseljski blagoslov prej kot kompliment pomeni simptom pretiranega klanjanja zunanjemu gospodarju, na kar pa so naši levičarji alergični od nekdaj.

No, kadar so na oblasti, so načela njihovih voditeljev izredno raztegljiv pojem. Poglejte samo mirovnika in borca za demilitarizacijo Romana Jakiča; nekoč glavni nasprotnik Slovenske vojske in vstopa Slovenije v NATO danes kot obrambni minister, oblečen v vojaško uniformo, nasmejan v razkošnem Falconu leti v Afganistan, na mednarodnih konferencah pa predava o svetli prihodnosti tega čezatlantskega obrambnega zavezništva.  Nazoren primer »kaviar levičarstva« za v učbenike političnega oportunizma.

Ob takšnih ekscesih je bes po srcu in nazoru iskrenih pripadnikov levičarske misli lahko razumeti. Prav zato imajo novo nastajajoče skrajno levičarske stranke kljub vsej spregledljivi populistični  folklori svoj potencial, da premešajo karte na domači politični sceni.

Sploh zato, ker vsej krizi levičarske paradigme navkljub slovenska desnica tega ni sposobna materializirati v svoj politični triumf. Prav groteskno je, da ob takšnih oblastniških fiaskih, kot si jih zadnja leta dovoljuje leva politična garnitura, desne stranke na volitvah ne morejo pobrati relativne zmage. Glavna ovira temu je retro-radikalna strategija (zaenkrat še) največje desničarske stranke, ki je ujetnica oblatene karizme njenega večnega voditelja. Sicer se prerazporejanje moči dogaja tudi na desnici, a za kakšne tektonske spremembe je potreben čas.

Prav zato je bolj ali manj jasno, da bo aktualna vlada na oblasti zdržala do konca mandata, saj predčasne volitve v tem trenutku res nikomur niso v interesu. Ne koalicijskim niti opozicijskim strankam, kaj šele poslancem, svoj čas za politično formiranje potrebujejo vstajniki, mainstream medijem je pomembno zgolj, da ne vlada Janša, kot hudič križa pa se nove politične nestabilnosti v Sloveniji boji EU.

Do volilnega oktobra 2015 se bodo tako bolj ali manj odvijale parcialne bitke za evropske in lokalne stolčke, ključen pa bo boj za interpretacijo, kdo je Slovenijo potisnil v naročje neizogibne evropske pomoči.

Novo nepričakovano tajno izpeljano zadolžitev v višini 1.5 milijarde evrov po nesprejemljivi 4.7% obrestni meri na triletne obveznice je potrebno razumeti prav v tej luči. Vlada si namreč, dokler si lahko, kupuje denar za izpeljavo mandata do volitev jeseni 2015. Nobena politična garnitura namreč ni pripravljena nase prevzeti bremena zaprosila za pomoč evropske Trojke, tudi za ceno zadolževanja po izjemno visokih obrestnih merah. Denar za vračilo tega dolga bodo namreč od državljanov prisiljene terjati neke druge vlade, odgovornost pa bo s politično-medijskimi spini ustrezno preusmerjena in zamegljena.

Iskreno veselje oblastnikov od podpisu nove dolgoročne sponzorske pogodbe z državljani tako ni nič presenetljivega.

>