Boj proti privatizaciji: komu v resnici služite, sindikati?

»V tem trenutku čakajo na naše premoženje hijene, za katere so besede družbena odgovornost podjetij in skrb za ljudi španska vas. Mnoga naša podjetja so dobra, ker je prišlo do sodelovanja s fakultetami, znanstveniki. Z razprodajo teh podjetij bo vse to šlo v franže. Tega ne smemo dopustiti, če ne želimo postati še večja kolonija, kot smo.«
.                                                                          Dušan Semolič, predsednik ZSSS, 10. 11. 2014

»Javno mnenje kreirajo sindikati. Ne glede na to katero vlado bomo dobili, bo to še naprej vodil predsednik ZSSS Dušan Semolič,«
.                                                                                     Ivo Boscarol za Finance, 24. 4. 2011

Kadarkoli se v Sloveniji na mizo vrne prodaja državnega lastništva v podjetjih, se med najgorečnejšimi braniki pred tovrstnim ravnanjem znajdejo največje sindikalne centrale. Semolič, Štrukelj in ostali gromovniki glasno svarijo pred hudobnimi tujci, ki bodo pokupili državno srebrnino in Slovenijo spremenili v kolonijo tujih velesil. Kot na mnogih drugih področjih, kjer s svojimi blokadami skrbijo za ohranjanje statusa quo, jim uspeva tudi pri privatizaciji. Vsaka vlada slej kot prej kloni pod njihovim pritiskom in posledično država po triindvajsetih letih samostojnosti še vedno ohranja lastniške deleže v 481 podjetjih.

Ob tej učinkovitosti sindikalne demonstracije moči se je vredno vprašati dvoje: od kod sindikatom oblast, s katero že leta minirajo vsakršne družbene spremembe, čeprav se v Sloveniji zaradi tega evidentno živi vse slabše, v konkretnem primeru pa se zastavlja vprašanje, po kakšni logiki je nasprotovanje privatizaciji sploh njihova agenda?

Začenši pri slednjemu je za razumevanje absurdnosti tovrstne sindikalne aktivnosti potrebna seznanitev z naslednjimi statističnimi resnicami, ki so bile nazorno navedene v novembrski oddaji Tarča o privatizaciji.

V Sloveniji pod tujim lastništvom delujejo 4 % vseh podjetij, ki ustvarijo kar 25 % vsega dobička. Tujci delavce tudi bolje plačujejo od domačih lastnikov – zaposleni »pod tujcem« v povprečju vsak mesec domov prinesejo 170 evrov več, kot dobijo njihovi kolegi od domačega gospodarja. Deset naključno izbranih podjetij, ki so v zadnjih 10 letih prešla iz domačih v tuje roke, je v tem času plačalo 2× več prispevkov za socialno varnost in kar 4× več drugih davkov kot poprej. Neplačevanje socialnih prispevkov delavcem si privoščijo predvsem podjetja v domači lasti, medtem ko so tujci do tovrstnih praks izredno zadržani in se med neplačniki praviloma ne pojavljajo.

Ob zavedanju, da je sindikalni raison d’être prav v zastopanju interesov delavstva, bi bilo glede na zgornja dejstva edino logično sindikate videti med najodločnejšimi zagovorniki tujega lastništva podjetij ter privatizacije, če se že čutijo poklicane akterje v tej zadevi. Realno gledano pa je vprašanje lastniške sestave podjetij v njihovi domeni toliko, kot bi bilo s strani lastnikov postavljanje sindikalnega vodstva v njihovi gospodarski družbi.

V deformiranem razumevanju vlog in pristojnosti je to zgolj eden izmed mnogih primerov iz vsakdanje družbeno-politične prakse, v kateri imajo sindikalni vodje odločilno besedo, čeprav se jih tematika po logiki stvari prav nič ne tiče. A Slovenci imajo njihov angažma v  mnogih tovrstnih zadevah za popolnoma samoumeven.

Če se torej glavne sindikalne centrale v Sloveniji ukvarjajo z vsem mogočim, še najmanj pa z njihovo »core« dejavnostjo, ki je v zaščiti interesov delovnega ljudstva, je na mestu vprašanje, komu torej naši sindikati v resnici služijo. Drugače rečeno; čigava interesna kolonija so v resnici?

Za odgovor je, kot po navadi, potrebno zgolj slediti denarnemu toku in poiskati tiste, ki imajo od ohranjanja državnega lastništva v podjetjih in statusa quo v slovenski družbi največ koristi.

To so rentniki, preko poslovnih dogovorov, pogodb, svetovanj, subvencij, štipendij, sponzoriranj, pokroviteljstev in drugih vrst nepovratnih sredstev prisesani na finančne tokove podjetij v državni lasti in državnega aparata na splošno. To so bratje v interesu in v ideologiji, katera jim je tovrstno rentništvo zagotavljala skozi desetletja in njeni kanali ob Prelomu nikoli niso bili resnično prelomljeni.

Najdemo jih povsod, večinoma na vodstvenih položajih – v (državnem) gospodarstvu, bankah, medijih, izpostavah civilne družbe, izobraževanju, športu, zdravstvu, znanosti, kulturi, advokaturi, sodstvu, v upokojenskih, borčevskih in nedeljskih hobi združenjih ter seveda v politiki in … sindikatih.

O njih pričajo mnogi, a zgolj v nadpomenkah; omrežje, klan, kontinuiteta; ali v tretji osebi množine: plenilci, botri, strici …  Zaradi posesti vpliva in moči gredo njihova imena v javnosti težko z jezika. V organizirani obliki na plano pridejo le ob nuji, ki zahteva kolektivno poimensko izpostavitev v zaščito ogroženih interesov.

Njih kolonije razgledanemu spremljevalcu domače stvarnosti ne ostajajo prikrite. Vsem ostalim pa v principu zadostuje zdrava pamet:

Včeraj iz lastnih žepov milijarde nameniti za nacionalni interes, danes pa podpisati bianco menico tudi za v prihodnje – duhovit nesmisel te enačbe bi moral biti spregledljiv tudi najvišje skakajočim Slovenc’em. >

Kongres Nove Slovenije: konec začetka

»To še ni konec. To ni niti začetek konca, morda je konec začetka.« Tako je legendarni britanski premier Winston Churchill ovrednotil zavezniško zmago v Afriški kampanji druge svetovne vojne in slednje bi lahko dejali tudi ob razpletu minulega kongresa Nove Slovenije – krščanskih demokratov. 

Mlajša linija pod pokroviteljstvom stare-nove predsednice Novakove je z zmago nad Alešem Hojsem  stranko simbolno »osvobodila« pregovornega vpliva Velikega brata na desnici, a vojne še zdaleč ni dobila. Kaj dobila, v svojem maršu iz varnega zaledja proti prvim frontnim črtam si vojaških škornjev  niti še ni dobro umazala. Ob volji in ambiciji bo za prevzetje praporja pobude potrebno pokazati še marsikaj.

Bistveno izhaja iz zavesti o resničnem nasprotniku z drugega brega domače notranjo-politične konstelacije, ki se je ob znotrajblokovskem  prerivanju nekoliko zameglila. Čeprav mnogokrat pritlehen in umazan, je spopad za dominacijo med siceršnjimi zavezniki v političnem kontekstu legitimen in razumljiv. Ob prejetih praskah mladi gardi prinaša tudi določene koristi. Njegova intenzivnost priča, da v ambiciji po rasti sledijo pravi strategiji, saj z nepomembneži in analfabeti nihče ne izgublja časa. V primeru uspešnega preboja pa jim bo utrjena koža ob trku z resničnimi centri politične moči prišla še kako prav. Sedanjega simpatičnega trepljanja tekmecev z leve bo v tem primeru hitro konec.

Naivno bi namreč bilo verjeti, da je za prizanesljivim »božanjem« s strani medijskega mainstreama kaj več kot oportunistična računica na škodo Janše in njegove stranke. Tovrstni veter v jadra je bilo seveda smiselno zajeti, a zgolj z zavedanjem, da bi ob dejanski prerazporeditvi politične moči na desni namesto prijetnega vetriča zapihal neusmiljeni vihar. V ofenzivi preverjene ideološke navlake, uporabne za vse čase in potrebe ne bo pomagal še tako opevan in prehvaljen gospodarski program.

Izzivi in preizkušnje blokovskega liderstva so vendarle drugačni od sproščenih poigravanj z odgovornostjo ob petodstotni volilni podpori. Iz frontalnega spopada za oblast na najvišji ravni se ni moč zateči v zavetje maminega krila. Zdrava ambicija, sorazmerno z uspehom in rastjo lahko preraste v vsevedno aroganco, ki v nemar pusti zakladnico izkušenj skeptikov ter veteranskih prvoborcev. Brez teh si uspešnega vladanja ni moč zamisliti.

Skoraj tako kot sledenje začrtani politični strategiji bo za pokongresno Nsi pomembno upoštevanje  tistih dobrih sto glasov manjšine, ki kljub avtoriteti obuditeljice nekoč že klinično mrtve stranke Novakovi niso naklonili svojega glasu. Na mestu je namreč vprašanje, ali gre za nezaupnico predsednici ali politiki(kom) pod njenim okriljem – in obratno – so vsi glasovi zanjo res obenem glas za tiste, ki jih je s svojo kandidaturo obvarovala tveganja izločitve iz dolgoročne politične tekme, še preden se je ta zanje dodobra sploh začela.

Mladi snovalci nove moderno-konservativne politike, ki je dobila legitimnost na kongresu, nedvomno so prihodnost te stranke, slovenske desnice in morda tudi naše domovine. A ne pozabimo, preden opravijo z vsemi Janezi, Milani in zmaji drugih vrst na sceni, jih slej kot prej čaka še najtežji preizkus – tisti v lastni stranki.

Namesto njih je tokrat zmagala gospa Novak. Naslednjič si bodo zmago morali izboriti sami.

>

Strah pred Toninom ali Kdo se boji črnega moža

Verjetno se spomnite priljubljene igrice iz otroških let, ko vas je po sobi lovil strašen črn mož in če se vas je dotaknil, ste postali njegovi pomočniki. Na krik »Kdo se boji črnega moža?« ste seveda vpili, »nihče!«, a v resnici so vas z njim strašile mame, kadar niste bili pridni; bil je vaš skriti strah, pogosti gost vaših nočnih mor.

Kasneje, nekje na poti v odraslost ste dozoreli za spoznanje, da črni mož živi le v otroški domišljiji kot priročen starševski bavbav za discipliniranje razpuščene otročadi. Verjeli ste, da je enkrat za vselej odšel iz vašega življenja. A v resnici vas z njim, samo v drugi formi in vsebini, manipulatorji vseh sort po potrebi strašijo še dandanes.

»Za dobrim konjem se praši,« pravi star pregovor in v zadnjem času se na desni medijsko-politični sceni najbolj dviga prah za mladim politikom Nove Slovenije Matejem Toninom. Prevratnim namenom njegovega lika in dela ta čas niso posvečeni le posamezni diskreditacijski pamfleti, ampak celotne številke domnevno resnih politično-tematskih revij in to iz tedna v teden, iz meseca v mesec.

Prikazujejo vam ga kot zlonamerneža, ki ogroža ustaljeni red in harmonijo in vas bo s svojim zapeljivim nasmeškom potisnil v naročje samega satana; kateremu je, ne pozabite, izglasoval prav lepo pokojnino!

Bavbav lik Mateja Tonina, kakršnega vam slikajo ti pravljičarji, je kot črni mož iz vašega otroštva. Kot strah, ki je v sredini votel in ga okrog nič ni, a hkrati zelo priročen za zastraševanje potencialno nediscipliniranih volivcev.

A pripovedovalci teh bajk se ga še kako bojijo. Je namreč edini politik na obzorju sodobne krščanske demokracije, ki dolgoročno lahko ogrozi primat neke druge opcije, ki se je trdno vkopala v ta vrtiček in ga zlepa ne namerava prepustiti komu drugemu. Samo tem se Tonin v resnici prikazuje v nočnih morah kot črni mož, ki z objemom svojih lovk spreminja njihove volivce v nekakšne zombije, kateri na volilnih lističih nato obkrožijo NSi.

In ti bodo naredili vse, da ga ustavijo. Tudi novo stranko, če bo potrebno.

Kaj je pravzaprav Toninov greh? V očeh samooklicanih čuvajev politične pravovernosti na desnici je neposlušen, samosvoj, brezbrižen in nespoštljiv, predvsem pa preveč sposoben, karizmatičen in nepredvidljiv, da bi ga pustili rasti izven dosega roke Velikega brata. Lahko bi jim namreč zrasel čez glavo, zato je varneje slediti logiki »če ga ne moremo imeti, ga raje uničimo,« dokler je za to še čas.

Namreč, če trezno razmislite; mar res verjamete, da sta Matej Tonin in Ljudmila Novak dejansko Kučanova agenta na tajni misiji razbijanja desnice in edine prave pomladne politike, kot jo definira trenutna dominantna stranka? Ali ste se morda zgolj pustili prepričati, da sta zavedena ali da jima »piškotki z mize levih gospodarjev« pomenijo več od vrednot in prepričanj, iz katerih izhajata?

Tovrsten lov desničarskih inkvizitorjev na komunistične čarovnice spominja na anekdoto iz življenja velikega pustolovca Jamesa Cooka, ki je ob pristanku na nekem polinezijskem otoku vprašal plemenskega poglavarja, če tam živi kaj ljudožercev. »Nikakor ne,« mu je odgovoril poglavar, »včeraj smo pojedli zadnjega.«

Povedano pod črto; bolj kot s prividi črnih mož in medsebojnimi spopadi za primat bi se slovenska desnica morala ukvarjati z enačbo, v kateri A+B+C ni zgolj 26, ampak vsaj 46. Svoj čas je Novakova v državnem zboru učenca s trdo bučo že ustrezno podučila o pomenu takšnega seštevanja in ne bi škodilo, če bi gospa profesor lekcijo odčitala še komu iz sorodne desne.

Pri odločitvi kako in s kom naprej v svetlejšo prihodnost slovenske pomladne politike je Einsteinovo definicijo norosti kot »prizadevanje nekoga, ki kar naprej počne isto, pričakuje pa drugačne rezultate«, treba nujno upoštevati.

>

Primer A. Bratušek: ne gre za fovšijo, ampak za zdravo pamet

Blamaža Alenke Bratušek in z njo države predlagateljice pred evropskimi poslanci je popolna. Odbora za energijo in okolje sta jo zavrnila kar s 113 glasovi proti 12, kar pomeni, da glasov ni dobila niti s »svoje« liberalne skupine v EP, kaj šele od ostalih. Kot najslabšo kandidatko doslej so jo ocenili tudi tuji novinarji specializiranih medijskih hiš, ki poročajo iz Bruslja. Njena evrokomisarska kariera je tako bolj ali manj zapečatena, čaka jo vrnitev v slovensko poslansko povprečnost, kjer se bo zagotovo počutila precej bolj domače.

Medtem ko Kizo na Portalu Plus v vrhunski analizi konkretizira manipulativno moč medijev, ki so Bratuškovo nekoč zgradili, sedaj pa jo pljuvajo, se še najdejo osamelci, ki se ponovno sklicujejo na pregovorno slovensko favšijo in vztrajajo, da bi Slovenci morali biti na Bratuškovo ponosni.

Nina Krajčinović v Delovem  »Levem mnenju« tako komentar z očitajočim naslovom »Prvaki fovšije« zaključuje s ciničnim nagovorom bralcev: »Čestitke, narod, nižje res ne gre.« Na nek način se s tovrstnim epilogom lahko celo strinjamo, vendar le v kontekstu dramskega trikotnika Alenkine tragikomedije, ki jo je del slovenske politike v krčevitem hlastanju po oblasti spisal v zadnjih dveh letih.

Iz čistega političnega oportunizma in oblastne slasti so brezbarvno uradnico tretjerazrednih kvalitet najprej naredili za predsednico slovenske vlade, nato pa še skoraj za podpredsednico evropske komisije za energetiko.

Največja ironija pri tem je, da je s svojimi omejenimi sposobnostmi zavita v vato nekritične servilnosti dominantnih medijev in kolegov s politične levice gladko prestala vse domače politične preizkuse. Na koncu pa je v svojo in narodovo sramoto razgaljena odletela z odra visoke evropske politike.

Njena nedoraslost praktično vsem dodeljenim funkcijam je bila tako očitna, da se je porajalo vprašanje, ali ni vsa ta kamuflaža posledica njene vodljivosti, česar si strategi, lobiji in interesi iz ozadja pri tovrstnih političnih nastavljencih želijo. Vse bolj se zdi, da bi to lahko bil ključni Junckerjev kriterij, zaradi katerega je kandidatura Bratuškove za tako visoko funkcijo dobila njegovo brezkompromisno podporo .

Poglavje zase je bil včerajšnji nastop njenega »svetovalca« Romana Jakiča v Odmevih. Gre za človeka, pri katerem je s politološkega vidika vredno občudovati njegovo neverjetno intuicijo za tajming  menjavanja političnih gospodarjev. Odkar je na sceni, smo Slovenci zamenjali politični sistem, na smetišče zgodovine poslali vsaj pet levičarskih strank in v Evropsko unijo imenovali dva komisarska kandidata, a vsem tem zgodovinskim dogodkom je skupna njegova nasmejana bradata faca.

Človek, ki kot kakšen pohištveni inventar vedno stoji za svojim aktualnim političnim šefom, je bil tokrat primoran stopiti v ospredje in v bran vzeti svojo zadnjo gospodarico, ki se še očitno ni pobrala od doživetega energetskega evro-šoka.

In povedal je marsikaj zanimivega. Bratuškovo so zrušila preigravanja med političnimi ter lobističnimi skupinami, zavistni sonarodnjaki, ki so si poželeli njen stolček, najbolj zabavna in tudi predvidljiva pa je bila tista, da gre pri vsem skupaj za Janševo zaroto, češ da je Bratuškovo pred evro-poslanci očrnil kot komunistko.  In njen nastop pred odboroma? Dober, celo boljši od marsikaterega drugega kandidata. Za prepričljivejši vtis bi lahko zaokrožil zgolj še z analogijo umetnikov, katerih veličino znamo ceniti šele po njihovi smrti.

Lahko se čudimo, držimo za glavo ali zgražamo, a vzorec Jakičevega nastopa je pravzaprav globoko vtkan v domačo družbeno realnost. Začne se v šolskih klopeh, ko so za učenčevo neznanje in negativno oceno krivi vsi drugi: pokvarjena učiteljica, privoščljivi sošolci, neprijazen hišnik, nesramna šolska kuharica in morda še kakšen potres ali poplava. Dandanes očki in mamice tovrstne zadrege rešujejo z raznimi Čeferini.

Zato, dragi sonarodnjaki, če ste se po včerajšnjem debaklu vaše kandidatke za evro komisarko počutili notranje pomirjeno in zadovoljno, vam ni potrebno biti prav nič nerodno. To zgolj pomeni, da ste ohranili zdravo pamet in trezno presojo, kakšni selekcijski kriteriji bi v naši družbi morali obveljati za izbor vodstvene elite.

Slovenci namreč nikoli nismo imeli težav podpreti karierno uspešnih ljudi, ki so si priznanje in čast naroda zaslužili pravično in pošteno, v potu svojega obraza.

>

Bratuškova v poslanici šolarjem: Želim vam, da bi postali egoistični povzpetniški samohvalni stremuhi

Alenka Bratušek bo evropska komisarka, kar je najvišja in najbolje plačana politična funkcija namenjena Slovencu v Evropski uniji.  Donosne evropske službe postajajo nagrade za zavožene domače politične kariere in porazne volilne rezultate odsluženih politikov levice. Spomnimo se  Toneta Ropa, Milana Cvikla in številnih drugih funkcionarjev nekdanje »velike LDS« … danes jih  najdemo v  raznih evropskih finančnih institucijah, daleč od oči, srca in spomina slovenskih državljanov. Kaj si ljudje ob tem mislijo, jih ne zanima dosti. Ugledno delovno mesto in lepa mesečna vsota na tekočem računu jim da vedeti, da so oni nad vsem tem; oni so pametnejši, spretnejši, so zmagovalci.

In Alenka Bratušek je zmagovalka. Miljenka sistema kadrovske selekcije, v kateri neznana državna uradnica omejenih strokovnih, intelektualnih in osebnostnih kapacitet čez noč postane predsednica vlade, nato pa še glavna pretendentka za stolček evropske komisarke. In vse to, zamislite si, praktično brez podpore ljudstva. Edinkrat, ko je pri državljanih preverila zaupanje v njene voditeljske kompetence, ji je prikimalo le 4 %  udeležencev volitev.

A napak bi jo bilo za vse to obsojati. Ona je zgolj sistemska naplavina s pravim političnim pedigrejem, ki je v danem trenutku izkoristila priložnost, da v zameno za podporo Slovenije konkretni evro-politični odločitvi iztrži nekaj zase. Zakaj bi to bilo sporno, saj gre vendar za politiko?! Človek bi bil navsezadnje izvoljen tudi brez slovenske podpore in zakaj ne bi k neizogibnemu pragmatično pristavila svojega lončka? Kakšni etično-moralni pomisleki vendar, zanje v tem svetu ni prostora.

Pa vendarle, če bi želeli moralizirati, bi sedaj zapisali, da pri kritiki Alenkinega samoimenovanja nikakor ne gre za pregovorno slovensko »faušijo«, ampak za željo, prizadevanje, da bi se na vrh hierarhične lestvice naše družbe povzpeli sposobni ljudje s pristnimi, zdravimi človeškimi vrednotami:  osebno integriteto, etiko, poštenjem, dostojanstvom, solidarnostjo, empatijo, skromnostjo …  Navsezadnje smo vse to poosebljeno izvolili na zadnjih volitvah.

Ali pač ne?

(Bodočemu) premierju Cerarju očitajo, da so njegove besede o nujnosti etično-moralnega v politiki le prazne puhlice, ki jim primanjkuje odločnosti v dejanjih. Prav na njihovem udejanjenju stoji in pade njegova verodostojnost pred volivci, ki so mu večinsko zaupali vodenje države. Zato je odločitev ali samokadriranje bivše premierke ustaviti ali zamižati na obe očesi, zanj morda usodnejša, kot se sam zaveda. Z umikom Bratuškove ugled Slovenije ne bi trpel tako zelo, kot bi z neukrepanjem njegova premierska avtoriteta. Zdaj skeptikom lahko pokaže, da se o njem motijo. Priložnost zamujena ne vrne se nobena, pravi stara modrost.

Predstavljajte si Mira Cerarja in Alenko Bratušek, kako ob prvem šolskem dnevu obiščeta zvedavo-radovedno mladino, ki se trudi najti svojo formulo uspeha v današnjem svetu. Miro jih vehementno nagovori o vrednotah etike, morale, poštenja, solidarnosti in trdega dela kot nujnih sestavinah uspešne osebnostne in karierne poti. Alenka pa jim zaželi, da bi postali egoistični, povzpetniški samohvalni stremuhi, kar jim nekoč morda lahko prinese mesto poslanca, predsednika vlade ali celo evropskega komisarja.

Komu bodo, skupaj z vsemi nami, po zaključku sage z imenovanjem evropskega komisarja, lahko verjeli?

>

Luka Mesec in njegova protiimperialistična fronta

Res je, Miro Cerar je veliki zmagovalec minulih volitev, a v senci preverjene, podoživete instant zmagoslavne zgodbe se je zgodil pristni volilni fenomen, kakršnega ta država še ni videla. Petnajst minut televizijskega prime time-a je javnosti neznanemu mladeniču Luki Mescu zadostovalo, da je razburkal domišljijo in srca petdeset tisočih volivcev, ki so svoj glas čez noč namenili Združeni levici. En nastop, preblisk mladostniške inteligence, posloljene s ščepcem pristnega idealizma je nadomestil stotine plakatov, letakov, kilometrov na terenu, stiskov rok, radijskih sporočil in televizijskih spotov … en nasmeh, vreden sto tisoč oglaševalskih evrov …

Ne čudi, da guruji političnega marketinga o fenomenu Mesec raje molčijo – uspešni zgledi vlečejo, sploh če so poceni in dva ali trije takšni Mesci bi oglaševalsko industrijo hitro spravili ob prihodek.

Opevanemu uvodu navkljub bi bilo naivno verjeti, da je šest odstotkov Združene levice zgolj in edino posledica Meščevega briljantnega televizijskega nastopa in da se tovrsten preboj lahko zgodi brez ustreznih okoliščin, ki ga omogočajo.

Vsak marketinški strokovnjak vam bo znal zdrdrati, da je za učinkovitost tržnega komunicirana potrebna dobra zgodba s kupom vsebujočih pritiklin; ljudem mora biti znana, verjetna, konkretna, edinstvena in verodostojna, potrošnika (volivca) mora pritegniti, čustveno afektirati in z njenim bistvom poistovetiti. Nujno mora vsebovati konflikt, po možnosti še element presenečenja ter, če je le mogoče, srečen konec (volilni uspeh), na katerem se da graditi za prihodnost.

Veliki igralci z neomejenimi proračuni tovrstne zgodbe ustvarjajo. Spretneži z omejenimi ali ničelnimi sredstvi zajahajo že obstoječo zgodbo, ji nataknejo uzde in postanejo njeni glavni protagonisti.

Velika sreča za Združeno levico je, da njihove ideje v veliki meri sovpadajo z domačim medijskim mainstreamom zadnjih let. Odpor proti zunanjemu sovražniku v obliki pogoltnih finančnih trgov, ki z »zahtevami« iz Bruslja ogrožajo našo dobrobit, se je preko prefinjene družbeno-medijske propagande zasidral globoko v zavest slovenskega državljana. »Divji neoliberalizem« kot skupni imenovalec vsega slabega, kar prinaša sistem zahodnjaškega kapitalizma, zahteva antagonističen pristop revolucionarjev sodobnega časa, junakov, ki bodo na vrednotah narodnoosvobodilnega boja trden branik pred ponovno okupacijo Slovenije s strani sil nesmrtnega zahodnega imperializma.

Po intimnem prepričanju mnogih je čas za novo protiimperialistično fronto in le komu bi se škornji glavnega junaka tovrstne retro-nostalgije prilegali bolje kot mlademu, pravovernemu tovarišu Luki Mescu?!

Od vseh levih strank Združena levica najbolj dosledno, neposredno in verodostojno zastopa tovrstna radikalna socialistična stališča, ki pa se v naši javni sferi smatrajo kot izkaz edine pristne levičarske ideologije.

Seveda so rdečega žrebca v preteklosti pragmatično zajahale tudi druge stranke levega političnega pedigreja. Tovrstni rodeo se je njim v škodo obrnil v trenutku prevzema oblasti, ko so pod sunki streznitvene realnosti odletele s sedla utopičnega populizma in končale v prahu in pepelu neizbežnega volilnega poloma.

Po pravilu so namreč z realpolitiko oblastne odgovornosti izdale idealistična pričakovanja njihovih volivcev, ki so jih zato na vsakršnih volitvah menjavali kot pokakane Pampers plenice.

Te napake Mesec s svojimi združenolevičarji očitno ne bo ponovil. Takoj po izvolitvi so dali jasno vedeti, da jih oblastna funkcija ne zanima; v zavedanju, da bi ujeti v realnost globalne družbeno-politične ureditve tudi sami neizbežno razočarali svoje pristaše in verjetno tudi sami sebe.

Dovolj so inteligentni v zavedanju, da lahko obljube njihovim volivcem test realnosti prestanejo le v (ne)odgovornosti opozicijskega delovanja. Le tam bo njihova ideja utopičnega demokratičnega socializma plamenela vse do njenega vrhunca, ki se lahko izrazi v tudi do dvajset odstotni podpori na naslednjih volitvah.

Potencialnega političnega dometa Združene levice tako nikakor ni za podcenjevati. Težave z iskanjem lastne identitete in ohranjanjem pozicij v novi parlamentarni konstelaciji bodo prej imele vse druge stranke na levici, kot Meščeva protiimperialistična fronta. A skok na najvišjo stopnico – prevzem oblasti – jim je, brez izdaje lastnih idealov, v aktualni globalni družbeno-politični realnosti po demokratični poti vendarle nedosegljiv.

Za to bi potrebovali kakšno vojno ali pa vsaj malo resnejši oborožen konflikt. Zgodovina nas uči, da si česa takega resnično ni za želeti.

>

Zaton slovenske pomladi: Janša in njegova Zgodba o (ne)uspehu

Piše se 3. oktober 2004. Janez Janša z visoko dvignjenimi rokami praznuje prvo volilno zmago slovenske pomladi po razpadu Demosa 1992. Beleži ga le malo kamer in fotografskih objektivov, saj večina novinarske srenje z namišljeno stavko bojkotira volilni dan. Njegova SDS je dobila rekordno podporo 281.710 volivcev, skupaj z drugima pomladnima strankama so zbrali 435.815 glasov. DeSUS, ki se je za 200 glasov izognil izpadu in s tem politični smrti, jim je odnesel absolutno zmago ter v Janševi vladi začel svoj vzpon na tretje mesto med političnimi strankami, dosežen v letu 2014.

Deset let kasneje, 13. julija 2014 v preblisku vznesenosti z dvignjenimi pestmi praznujejo večni Janševi nasprotniki, sam pa volilni poraz, namesto v družbi političnih sopotnikov, doživlja obdan s kriminalci v  najstrožje varovanem slovenskem zaporu.

Njegova SDS je na volitvah dosegla zgolj 20% podporo in zbrala 179.436 glasov, volilna baza strank slovenske pomladi pa se je skrčila na skupnih 262.102 volivcev. Skoraj 21 tisoč manj, kot jih je samo za SDS svoj glas oddalo desetletje prej.

Slovenska levica, ki je v dveh mandatih po pojavu svetovne gospodarske krize državo spravila na kolena, je v tretje dobila celo dvotretjinsko parlamentarno večino.

»Kako je kaj takšnega mogoče?« je bistveno vprašanje, na katerega si morajo, predvsem s spoznanjem in priznanjem lastnih zmot, napak ter stranpoti, odgovoriti glavni strategi dominantne politike na desnici, če hočejo še kdaj voditi to državo. Prelaganje krivde za vse svoje poraze na zunanjega sovražnika – »temačne sile komunistične nomenklature« bi pomenilo zgolj podaljševanje agonije, v kateri so se, predvsem po lastni krivdi, znašli.

Res je, da pri tem ni moč prezreti starih monopolov v gospodarstvu, medijih, sindikatih in civilni družbi, ki so vedno pripravljeni storiti vse in več za poraz pomladne politike. A ti so še v močnejši obliki in z več vzvodi družbene moči obstajali tudi pred letom 2004; pa jim je slovenska pomlad kljub temu spodnesla politično oblast v državi.

Le kaj so takrat počeli tako prav in sedaj tako narobe?

Pomladna politika 1992-2004: Od poraza preko poraza do končne zmage

Zavedajoč se pomena političnega dogajanja do leta 2004, se na tem mestu tega obdobja zaradi osredotočanja na bistveno ne bomo dotaknili.  Ključno je zgolj poudariti, da je desnici ob hudem volilnem porazu leta 2000, ko so skupaj zbrali 365 tisoč glasov (a še vedno 100 tisoč več kot denimo na zadnjih volitvah!) v naslednjih štirih letih uspel veliki met prevzema oblasti, čemur je sledilo najuspešnejše razvojno obdobje v zgodovini samostojne Slovenije, kar pa ni zadostovalo za volilno zmago in ponovitev mandata leta 2008.

Napak bi bilo zanemariti probleme LDS po odhodu Drnovška na mesto predsednika republike leta 2002, a dejstvo je, da je Janša tedanje volitve dobil z zmernejšo in konstruktivnejšo držo, kot jo je prakticiral kdajkoli prej in kasneje v svoji politični karieri. Stranka se je osredotočala na ključne gospodarske in druge dileme Slovenije ob vstopanju v EU,  z umikom ideologije s strankine PR agende pa v dobršnji meri razorožila njej nenaklonjene medijske manipulatorje. Rezultat tovrstne strategije je bil (ne)pričakovan – preobrat in zmaga v fotofinišu volilnega molka.

Pomladna politika 2008-2014: Od poraza preko poraza do končnega poraza

Zakaj je Janša političen pristop, ki je žel uspehe, kasneje zamenjal z radikalnejšo držo in vrnitvijo v sfero kulturnega boja s silami komunistične kontinuitete, ve samo on in morda nam bo čez leta to zaupal v kakšni knjižni uspešnici svoje Zgodbe o neuspehu. Morda so mu do kože vendarle prišli kontinuirani pritlehni napadi stričevske paradržave in je sprovociran navsezadnje le izgubil živce, ko so mu dva tedna pred volitvami lansirali afero vseh afer, katere dobesedni ujetnik je še danes.  A ni mogoče prezreti dejstva, da je od trenutka preobrata v strateški politični usmeritvi s pomladno opcijo šlo le še navzdol.

Volilni rezultat 2008 se v absolutnih številkah morda zdi še dober – dobrih 307 tisoč glasov je celo 25 tisoč več od zmagovite cifre leta 2004, a zaradi pojava taktičnega »antijanša« glasovanja to ni zadostovalo za zmago, obenem pa je servilno zaveznico NSi Janševo pozivanje na TV soočenjih: “za zmago potrebujemo vsak glas” stalo uvrstitve v parlament.

Začela se je erozija SDS-ovega sredinskega dometa, ki se je uspešno skrila v posrkanih glasovih politične zaveznice z desne. Počasi a zanesljivo je SDS svoj nov volilni bazen začel kopati na konservativnejši desnici ter načrtno vse bolj posegal v izvirno krščansko-demokratsko bazo.

SDS se je tako dokončno odcepila od zmernega centra in sčasoma postala bolj desna od desnice, s tem pa na obrobje preživetja potisnila zaveznici, ki zaradi tradicionalnih krščansko-konservativnih vrednot težko posegata v volilno polje politične sredine.

Vse bolj je postajalo jasno, da je Janši njegova hegemonija na desnem polu pomembnejša od skupnega volilnega uspeha strank slovenske pomladi.

Vzpon in padec Virantovih liberalcev

Janševa težnja po hegemoniji je postala še očitnejša ob poskusu skupine liberalcev, zbrane okrog Gregorja Viranta, da zapolnijo politično sredino, katero je SDS načrtno prepustila vnemar komurkoli že in morda na tihem računala na njeno volilno pasivizacijo.

Strateško gledano za desno-sredinsko politiko je bila ustanovitev Liste Gregorja Viranta genialna politična poteza … če se zanjo kasneje ne bi izkazalo, da je plod naključnega soliranja in ne spretnega načrta strategov pomladne politike.

Stranka je namreč zajela razpuščeno sredinsko liberalno bazo in bi jo ob zmernejši Janševi politiki z lahkoto vrnila v desno-sredinski politični pristan; če jih po glavi ne bi lopnil prav Janša, ki je v solo akciji svojega nekdanjega ministra prepoznal elemente nediscipline in grožnjo lastni hegemoniji. Njegovi mediji so Viranta sesuvali v sončni prah in ga s 30 odstotne štartne podpore do volitev »spravili« na 9 %, pri tem pa jim je s svojo nespretnostjo pomagal Virant sam. Slaba politična presoja, etično moraliziranje in karakterna neracionalna zaletavost so ga kasneje dokončno stale politične kariere in potopa resnične liberalne stranke, brez katere desno-sredinska pro-evropska politika v Sloveniji ne more več oblikovati oblasti.

Praznino, ki je nastala za liberalci, je v blietzkriegu po že utečeni formuli v nedrje levice pred dnevi ponovno popeljal novi  instant politični obraz – dr. Miro Cerar.

Der Untergang 

SDS-ovo strateško usmeritev v načrtni psihotični kulturni boj s temačnimi silami komunistične kontinuitete je Janša javno dokončno legitimiral na strankinem kongresu maja 2013. Takrat se je že nakazovalo, da ga bodo večni politični nasprotniki na podlagi majave sodbe v aferi Patria vendarle spravili v zapor. Edina učinkovita obramba, pri kateri je Janši potrebno pripisati genialnost, je bila gradnja imidža preganjanega vodje opozicije v tranzicijsko neizživeti postkomunistični državi.

Pravilno je ocenil, da bi sestop z občutljivo izpostavljene politične pozicije pomenil njegov konec, postal bi politično in osebnostno truplo, nad katerim bi se mrhovinarji paradržave znašali do onemoglosti. Tako pa bo kot žrtev režima – analogija s Pučnikom tu ni naključna – prej kot slej dosegel internacionalizacijo primera s potencialno veliko zmago na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Od boja za oblast se je dominantna desna stranka tako fokusirala na ustvarjanje psiho-družbenega konteksta za reševanje generala Janše, žrtev česa je (bila) slovenska pomlad kod celota, kar je najnazorneje razgalil nedeljski volilni rezultat.

Načrtno ustvarjanje umetne identifikacijske točke, temelječe na psihološki frustraciji od komunističnega režima preganjanih državljanov je namreč pripeljalo do skorajda patološke zaverovanosti dela pomladnega volilnega telesa v biblični boj dobrega in zla med branikom svobode Janšo ter temačnimi silami komunistične kontinuitete, ki ga hočejo na vsak način uničiti. Posledica tega je brezpogojna vera in zvestoba zaprtemu odrešeniku naroda, simbolni žrtvi brambe  idealov, pokopanih na (ne)znanih mestih pod slovenskimi travniki, gorami in gozdovi.

V nedeljo se je izkazalo, da je psiho-vezivo »prijelo« na precej manjši bazi državljanov, kot so strategi pričakovali, odvrnilo pa številne nekdanje pomladne volivce, ki jih tovrstna politika odbija in z njo ne želijo imeti ničesar skupnega.  V zavedanju, da je v obstoječem razmerju moči na desnici tudi glas za obe drugi pomladni stranki pravzaprav prispevek k novi Janševi vladi, so bodisi raje ostali doma, bodisi obkrožili na videz ideološko neobremenjenega Mira Cerarja.

Kako naprej

Če kdaj, je po teh volitvah dokončno jasno, da je tovrstna  politična strategija dominantnih akterjev na desnici izčrpana do onemoglosti in kontraproduktivna za kakršenkoli potencialni uspeh pomladnega bloka v prihodnje. Slednje velja tudi v primeru Janševe oprostilne sodbe in če se vodilni v SDS s tem ne bodo sprijaznili, radikalno preokrenili politične smeri ter se ustrezno kadrovsko osvežili, se bo agonija pomladnih strank samo še nadaljevala, njihov zmernejši desno-sredinski domet pa bo prevzela SMC ali katera druga instant stranka, ki jo bo v to polje potisnila prebijajoča se radikalna levica. Slednje velja tudi za SDS-ove medijske in civilnodružbene izpostave, ki v sedanji situaciji pomagajo zapirati limitiran pomladni politični domet.

Za novo strategijo desnice Janše ni potrebno žrtvovati na oltarju prepotrebne politične katarze, dovolj bo, da se mu podeli (častno) funkcijo, njegovim zgodovinskim zaslugam primerno.

>

Zgodovinska zmaga levice, Janez Janša včeraj in nikoli več

»Volivci imajo vedno prav« je zlizana floskula za vse čase in potrebe, še posebej uporabna za zaključevanje neprijetnih medijskih izjav ob bolečih volilnih porazih. A genialni politični strategi znajo razbrati njeno sporočilnost in se po njej ravnati. Če imajo volivci vedno prav, jim je pač potrebno ponuditi tisto, k čemer stremijo, pričakujejo, želijo, ali pa jim vsaj ne servirati nasprotnega. No, vsaj (relativni) večini, če želiš večer volilnega dne dočakati kot zmagovalec. Slednje je tokrat uspelo Miru Cerarju, še enkrat več pa pri tem spodrsnilo prvaku desnice Janezu Janši. Naključno? Zagotovo ne.

Predčasne volitve 2014 so za Slovenijo v marsičem prelomne. Jasno, brezkompromisno in nedvoumno so na smetišče zgodovine pometle logiko kulturkampfa, iz katere se je vodilna politika na obeh polih napajala zadnjih dvajset let. Če komu po minuli volilni nedelji ni jasno, da so volivci dokončno siti zdraharstva, rušenja za vsako ceno, zmerjanja, primitivizma in histeričnega nadaljevanja svetovne vojne z drugimi sredstvi,  potem na domači politični sceni nima prihodnosti.

Prizemljitev tovrstnega radikalizma na svoje mesto; pod parlamentarni prag ali pa tik nadenj, je sicer najbolje uspela volivcem levega političnega spektra. V prahu in pepelu je končala zadnja zmagovalka, Jankovićeva Pozitivna Slovenija, da se mu ni pridružila, se ima ex premierka Bratuškova zahvaliti le »pisnem blagoslovu« murskosoboškega škofa Štumpfa, pred tem je zdraharski ekstremizem pokopal že LDS in Zares. Na pogorišču starih struktur levice se izrisuje nekakšna nova liberalna demokracija Drnovškovega tipa, ali bo njen rok trajanja presegel predhodnico, pa je v tem trenutku nemogoče reči.

Na drugi strani imajo volivci nazorov in vrednot slovenske pomladi s tem nekaj več problemov. Razumljivo, desni politični prostor je uzurpiral sicer nesporni junak slovenske osamosvojitve in pomemben politik zadnjega dvajsetletja, a na žalost v zadnjih letih ni zaznal naraščajoče tendence volilnega telesa po sodobnejših političnih vzorcih. Zaveznike na desnici, ki so sporočila ljudstva bolje doumeli, pa je striktno discipliniral preko svojih paravzvodov in medijskih izpostav.

Erozijo nekdaj trdnega volilnega telesa SDS, ki je segalo tam do 250 tisoč volilnih upravičencev, sta nakazali že zadnji dve ljudski glasovanji – volitve v Evropski parlament in referendum o arhivih, na katere je SDS kljub intenzivni kampanji in pričakovani visoki motiviranosti uspelo pripeljati pod 100 tisoč volivcev. Spretna propaganda ob Janševem zaporu je SDS prinesla 178 tisoč glasov, kar je boljši rezultat, kot bi ga verjetno dosegli sicer, a na račun izvornih volivcev drugih dveh pomladnih strank, ki so SDS podprli iz nelagodja in čustvene afektiranosti ob zaprtem predsedniku. Ti se bodo, vsaj k Novi Sloveniji, vrnili kmalu po volitvah, Ljudski stranko pa je, ob nekaj lastnih napakah, psihološki pressing konkurenta stal celo uvrstitve v Državni zbor.

Prav Nova Slovenija je s svojo zgodbo ponujanja odgovorov na realne probleme ljudi začrtala edino mogočo pot nove slovenske pomladi, če ta opcija še kdaj želi voditi to državo. Dobrih 5,5 % sicer ni blesteč rezultat, a je v danih razmerah ustvarjene kolektivne psihoze na desnici dober, saj so pridobili ogromno novih volivcev, medtem ko se je del jedrne baze čutil obvezanega, da podpre zaprtega sopotnika.

Slovenska ljudska stranka se od parlamenta poslavlja predvsem zaradi odločitev zadnjih dveh predsednikov stranke. Najprej Radovana Žerjava o odhodu iz politike, s čemer je Miru Cerarju poklonil dva odstotka tistih, ki so SLS podprli zaradi predsednikove karizme, 120 glasov, ki bi jim prinesli štiri poslanske sedeže, pa je Franc Bogovič v zaščiti bruseljskega stolčka zakockal s kandidiranjem izven domačega volilnega okraja. Vsaka šola nekaj stane, nekatere celo parlamentarnega statusa.

Simptomi in posledice najhujšega poraza pomladne opcije v njeni zgodovini so predmet posebne obravnave drugega zapisa, a jasno je, da politična strategija dominantnih strategov na desnici, ki je nasprotnikom na levici prinesla zgodovinsko dvotretjinsko zmago, popolnoma izčrpana in zlizana do prozornosti.

Ob volilni anomaliji na tretjem mestu, imenovani DeSUS, je vredno omeniti izjemen preboj Združene levice, ki je s skoraj sedmimi odstotki pretresla temelje razmerij na levem koncu palice. Pri tem niso toliko pomembne njihove všečne, a utopične parole, kot je fascinantno dejstvo, da lahko en sam blesteč nastop v prime time TV terminu prinese 50 tisoč volilnih glasov. Ob takšnem cost/revenue razmerju bi tako učinkovito stranko človek želel videti na čelu države, če seveda v resnici ne bi šlo za srečni preblisk simpatične spontanosti Luke Mesca.

Po drugi strani pa polom Socialnih demokratov ni posledica kakšnega nesrečnega naključja, ampak napačne diagnoze glavnih razlogov za padajoči trend njihove javnomnenjske podpore. Zanimivo bo videti ali je  doseženih 6 odstotkov pripomoglo k spoznanju, da Igor Lukšič ni (bil) del problema, ampak kot izvrsten analitik del rešitve, ali bo za spregled potreben izpad iz državnega zbora.

Karte so razdeljene, naj se »špil« začne. Kaj v »handu« skriva zmagovalec kvalifikacij, še nikoli ni bilo tako negotovo, kot sedaj.

>

Predvolilna soočenja: rutinerji, šolarčki in mrtve ribe

Prvi polčas soočenj na osrednjih televizijah na obrazih politikov že izrisuje duševna agregatna stanja akterjev v bolj ali manj zavidljivih položajih. Stari mački samozavestno branijo že pridobljene pozicije, dobro situirani novinci se lovijo v prikupni negotovosti, tisti s podporo v promilih z živčnimi izpadi težko prikrite agresivnosti skušajo doseči nemogoče, nekaterih so ekrani tako polni, da si v prime time lahko privoščijo bojkot z odhodom iz studia in praznim sedežem, za katerega bi spregledani ubijali … podkovani gledalec bi po njihovih nastopih bržkone uganil vsaj približni vrstni red podpore, brez pogleda na javnomnenjske lestvice.

Mavrica psiholoških stanj volilnih kandidatov je še posebej prišla do izraza v soočenjih »ena na ena«, ki jih je z dobro premišljeno preračunljivostjo pripravila komercialna TV. Povezali so pare s potencialno skupno točko konflikta in to v živo uspešno podpihovali s predpripravljenimi voditeljskimi in dokumentarnimi vložki.

Idealna za tovrstni show je bila že prva kombinacija: Alenka Bratušek proti Miru Cerarju. V hudi stiski zaradi obetajočega se političnega izbrisa je Bratuškova ob pomoči televizijcev nič kaj damsko naskočila presenečenega političnega freshmana in ob nerazgledanosti, samohvali, ignoranci, besedni ter intelektualni omejenosti na javni seznam svojih lastnosti dodala še primitivizem in pomanjkanje smisla za politični teater. Napad je bil namreč očitno pripravljen v naprej z asistenco režiserjev šova; a Bratuškova ga je odigrala tako neprepričljivo in nerodno, da je ubogi Miro izpadel kot kakšen nedolžen šolarček, na katerega se spravi neotesano frustrirano ženšče.

Na podlagi skrivaj posnetega pogovora med njim in Janšo so mu namreč želeli obesiti lakajstvo zaprtemu opozicijskemu vodji; antagonizem do katerega je glavna in edina točka programa Zavezništva AB. Trenutek je bil pravi, saj TV soočenja dejansko odločajo marsikaj, a ideologi Zaresa so zaradi Alenkine nesposobnosti gladko pognali glavnega aduta.

Sicer pa gre komaj verjeti, da so tako izkušeni politični strategi dejansko verjeli, da lahko svoj povratek na sceno formalizirajo preko nekoga, za katerega se z Marsa vidi, da je politično mrtvo kljuse. Morda so se preveč zanašali na medijski vpliv, a ta z zatonom moči osrednjih časnikov ni več to, kar je nekoč bil. Trojanski poskus velikega come-backa se bo za Zares končal približno na odstotkih volilne sramote izpred nekaj let.

Z duhom zaprtega Janeza Janše se je v naslednjem dvoboju soočil perspektivni politik sorodne NSi Matej Tonin. Ob metafizični prisotnosti opozicijskega alfa samca mu je morebiti bilo še težje, kot da bi mu zrl v obraz, a tega pred kamerami ni pokazal. Samozavesten, retorično spreten nastop s poudarki na ključnih strankinih strateških izhodiščih je še enkrat več pokazal, da gre za nadarjenega politika, katerega meteorski vzpon lahko preprečijo pregovorni politični zavezniki, kar bolj ali manj odkrito že poskušajo.

Nasploh sta se obe zmerni pomladni stranki zaradi vneme zaslepljenih Janševih nasprotnikov, da ga za rešetke spravijo za vsako ceno, znašli v kočljivi situaciji. Kot je bilo za pričakovati, so strategi SDS proces proti strankinemu predsedniku obrnili v svoj prid. Dlje kot bo Janša zaprt, bolj bodo pridobivali, predvsem na račun čustveno afektiranih volivcev NSi in SLS.

Že večkrat se je izkazalo, da je Janši bolj kot politična zmaga desnice pomembno, da on ostane glavni hegemon pomladnega bloka. Tudi tokrat je za pričakovati, da bo njegova politično-medijska mašinerija za relativno zmago naredila vse, tudi za ceno morebitnega posrkanja volivcev zavezniških strank do parlamentarnega izpada. Benefitom enormne medijski pozornosti, ki jo je ta čas deležen, je praktično nemogoče parirati.

A uresničitev takšnega scenarija bi pomenila zgolj, da bi levica ob skupni (absolutni) volilni zmagi morda dosegla še dvotretjinsko večino, kar pa bi zagotovo izkoristili za posege v Ustavo. Posledic tovrstnih lose-lose scenarijev bi se v SDS in njej naklonjenih medijih ob diskreditacijah političnih zaveznikov včasih lahko bolj zavedali.

Soočenje Franca Bogoviča in Dejana Židana ni prineslo nič omembe vrednega, saj je izpadlo kot polemična debata zadružnih veljakov o cenah svinjine na prašičjem sejmu. Pri Socialnih demokratih bo zanimivo opazovati, kdaj jim bo potegnilo, da Igor Lukšič vendarle ni bil njihov največji problem, ampak predvsem človek, ki je znal postavljati pravilne diagnoze. Oni pa so se zdravljenja glavobola lotili v slogu »operacija uspešna, pacient umrl« in mu brez premisleka odsekali glavo.

Za grand finale večera pa sta poskrbela neuničljivi Karel Erjavec in »mrtva riba« Zoran Janković.

Obupanemu Zokiju je treba priznati pogum za frontalen napad na vse ali nič, a mu je prekaljeni Karl žogice odbijal s takšno lahkoto, kot da bi Đoković odigral nedeljsko partijo tenisa s predstavnikom združenja paraolimpijcev šaleško-savinjske regije. Ob stopnjujočem se »šamaranju mrtvog magarca« se je ob izjavi za anale: »Kdaj boš pa končal Stožice?« za trenutek celo zazdelo, da bo razjarjeni Zoki naskočil ignorantskega Erjavca in ga v Suarezovem slogu ugriznil v njegov nesramno štrleči nos. Tovrstno demonstracijo nemoči je k sreči preprečil konec oddaje, a če kdaj, se je ta trenutek Janković lahko zasmilil tudi svojim največjim nasprotnikom.

Komercialni TV se ni zdelo vredno v studio povabiti še katerega od političnih outsiderjev, ampak ob preostalem izboru v stilu Združena levica, Verjamem, Naprej Slovenija in podobno gledalci verjetno niso zamudili česa usodnega.

Posamični rezultat letošnjega političnega spektakla bo odločen po zadnjih soočenjih, na večer volilnega molka, ko se bodo volivci glede na rezultat anket odločili za stranko, ki lahko premaga Janšo. Koalicija naslednjih štirih (?) let pa se bo določala na pragu vstopa v parlament.

>

Talci improvizacije na improvizacijo

Bili so časi, ko smo se nasmihali političnim kolobocijam v Italiji, kjer so vlade padale hitreje kot najstnice v postelji karizmatičnega ex premiera Silvia Berlusconija. A po tretjem padcu slovenske vlade v zadnjih prav toliko letih je nasmeh tudi na ustih slovenskih državljanov vse bolj grenak.

Le kaj se je zgodilo s to državo, se zadnje čase upravičeno sprašujejo tisti, ki jim ob kazalnikih z repa konkurenčnosti ter splošnega gospodarskega razvoja ni prav nič do smeha.  A le redkim v ušesih še odzvanja označba “improvizacija na improvizacijo”, ki najtočneje zadene bistvo prakticiranja demokracije po slovensko, zaradi katerega bodo aktivni državljani volilne lističe lovili po recepcijah kampov in hotelov vzhodnega Jadrana.

To natančno diagnozo je postavil doktor politologije, katerega imena in priimka se danes nihče več ne spomni, saj so ga najprej odpisali mnenjski voditelji in mediji, posledično volivci, na koncu se mu je odrekla tudi lastna stranka.

Da politoloških ocen, še posebej če držijo, aktivnim politikom ni dobro izrekati na glas, je profesor dr. Igor Lukšič izkusil na lastni koži. A greh, ki so mu ga očitali, v kontekstu slovenske družbeno-politične realnosti izzveni prav groteskno; bil naj bi preveč radikalen pri opozarjanju na instant produkcijo političnih strank za enkratno uporabo, ki se je zadnja leta razpasla predvsem na levi politični sceni.

Kaj je torej z vidika delovanja stabilne, zrele demokratične države radikalno: to, da par tednov pred vsakimi volitvami nastane nekaj novih strank, ki čez noč osvojijo relativno volilno zmago, ali je radikalen tisti, ki opozarja, da je s tovrstnim impulzivnim političnim šopingom nekaj hudo narobe? Je radikalno to, da uspeh teh strank temelji na poimenovanju po njihovem voditelju, podprtem s populistično medijsko promocijo »novih političnih obrazov«, ali je radikalno mnenje tistega, ki si upa na glas povedati, da bi na volitvah morali odločati programi, tradicija in preteklo opravljeno delo?

Je torej radikalna politika »improvizacije na improvizacijo« ali tista, ki poudarja pomen politične stabilnosti, kontinuitete in zmernosti?!?

O tem je pametno razmisliti, ko boste pregreti od sonca iskali recepcijo, na katero vam je državna volilna komisija poslala list, ki naj bi simboliziral praznik demokracije, ne pa njeno pokvečeno in ponižano verzijo, kakršno smo iz nje uspeli narediti v Sloveniji.

In nikar ne nasedajmo preusmerjanju pozornosti na predsednika države, Ustavno sodišče ali kogarkoli drugega, ki jim lakaji tovrstne politične prakse želijo podtakniti krivdo za to počitniško situacijo absurda. Njihove odločitve so posledica spoštovanja Ustave kot vrhovnega akta države in edinega branika pred tem, da tovrstna praksa (p)ostane prevladujoč način političnega delovanja v Sloveniji. Pomembno je zavedanje, da gre pri obtožbah za stare zamere do njih, ki v tej državi še predstavljajo glas razuma in zagovarjajo politiko sodobnega, evropskega tipa, ki v naši mladi demokraciji še ni uspela pognati močnejših korenin.

Razumevanje, da nas je v sedanjo situacijo pripeljalo nasedanje politiki improvizacije na improvizacijo, ki nima ne koncepta, ne programov, ne pozitivne kadrovske selekcije in ne izkušenj z upravljanjem države na najvišjem nivoju, je ključno za nujen preobrat v družbeni destrukciji, katere talci smo zadnja leta.

In ko bo to poletje politika kalila vaš duševni mir na zasluženem dopustu, ne pozabite, da se imate za to zahvaliti skoraj dvotretjinski večini novih obrazov v Državnem zboru ter od njih izvoljeni vladi tretjerazrednih političnih oportunistov, ki bi v zdravi politični konkurenci kvečjemu dobili priložnost vodenja četrtne skupnosti v kakšnem od Boga pozabljenem slovenskem mestu.

>