O navadnih tunah, ki bi rade bile Calvo

V zlatih časih oddaje Trenja je večno mladi Miši Molk ušel stavek, na katerem pot do slave in uspeha kujejo vse navadne tune tega sveta. »Vsako kokoš, ki jo postaviš na TV in predvajaš 14 dni noč in dan, narediš za zvezdo«, je dejala. Naj bo Tuna, kura ali petelin, za sveto resnico medijskega marketinga je praktično vseeno.  Glavno, da so nekateri za medijski preboj pripravljeni narediti vse: na TV pokazati tiča, joške, če je nuja tudi oboje, pred kamero spletkariti, lagati, varati, ji zaupati najbolj umazane  skrivnosti iz spalnice moža, ljubimca, soseda, profesorja, šefa.

Nikar jih ne podcenjujte, saj je prav ekshibicionizem navadnih tun gonilo napredka sodobne družbe. Pomislite – zaradi visokih rejtingov gledanosti se odlično prodaja in prinaša veliko denarja, ki je glavna kapitalistična vrednota.  Postavlja stilske izzive finim damam, seksualne standarde razočaranim kmeticam, vedenjske vzorce (pred)pubertetnim otrokom, subjekte zgražanja starim devicam.  Njegovi produkti so kolaps tradicionalnih norm, odsotnost vsakršnih pravil, razkroj avtoritete,  masovna potrošnja, patološki narcizem, čredni nagon, intelektualna plehkost, psihopatska bolezenska stanja  …   Absurdno a resnično, celotna družba je  ujetnica okov medijskega ekshibicionizma.

Ampak kaj navadne tune, te povprečneže brez talenta, znanj in delovnih navad, v tako ekstremni meri žene, da bi vendarle nekoč postali Calvo? Motivira jih fikcija uspeha navadnih tun predhodne jate, ki jim je uspel preboj v sanjski svet slave, glamurja, ekstaznih stanj, divjih zabav. Nihče jim ne zaupa, da gre zgolj za nebeško kuliso umazanih stanj, najhujših nočnih mor, ki si jih človek lahko predstavlja. V teh nebesih ni prostora za poštenje, pridnost, talent, človeško dostojanstvo. Sveti Peter je kosmati slinavec s ključem do zakotnih bordelov in zbledelih hotelskih sob, namesto pečenih pišk je na jedilniku uvelo korenje in kukavičja jajca, v bedrcah uživajo zgolj veliki šefi.

Konec koncev njih to sploh ne moti. Ob oseki so za ideal pripravljene požreti vse, trikratno. Medijsko tržišče javnosti tako servira novo porcijo tun Calvo, sočnejših od vseh primerkov do sedaj. Vsaka nova verzija je bolj cenena, na končnega uporabnika deluje še bolj neposredno. Konzumacija je zmeraj lažja, pomislekov vse manj. Vse bolj so samoumeven del našega vsakdana. Njihove vrednote postajajo naše vrednote, njihov svet naš svet. Počasi postajamo vsi Calvo.

V Calvo svetu se zvečer ob osmih gleda Štalo, partnerskih odnosov nas učita Artur in Latoya,  kako je biti moški Damjan Murko, kako pokazati joške in uspeti Nina Osenar. To je svet, v katerem predsedniki držav vpijejo »Kdor ne skače ni Slovenc«, predsedniki vlad fuzbalerjem čistijo kopačke, svoje avenije dobivajo komunistični diktatorji, državna odlikovanja vodje terorističnih tajnih služb.  V Calvo svetu ni prostora za realnost,  gospodarski kolaps, socialno bedo delavcev z minimalnimi plačami v podjetjih z bajno bogatimi lastniki, stisko 100.000 brezposelnih, v Calvo svetu so umetnost, znanost, zgodovina, tradicija, kultura pozornosti nevredne teme.  To je svet čustvene in intelektualne otopelosti, poraz humanizma, kritičnega mišljenja, zdrave pameti.

Navsezadnje si priznajmo, te Mišine televizijske kokoši iz katerih se tako norčujemo in jih zasmehujemo, nas v resnici vse pospravijo v žep. Njihova izmena se začne po naši dvanajsturni, ko se sprostitve željni zleknemo pred ekran.  In ko bomo prvič vstali s kavča za wc ali prigrizek, bodo oni svoje v glavnem že oddelali, z našim mesečnim prihodkom v žepu. »Kdo je v resnici tu neumen?« nas nikoli ne pozabi vprašati slavček brez posluha, lastnih pesmi in koncertov.  Naj se sliši še tako neumno, a spoznanje bo prišlo v trenutku, ko bomo enga Murka vzeli resno. >

Lepotna tekmovanja – šteje znanje geografije ali izhod v kopalkah?

Kadar tu in tam pogledam kakšno lepotno tekmovanje, vedno dobim občutek, da od naših misic pričakujemo preveč. Pomislite, dekleta na takšne izbore pridejo v dobri veri pokazati rit in joške, mi pa jih morimo s tem, kako nasititi lačne in rešiti svetovni mir. Bizarno, sploh če si predstavljamo, kakšne priprave so za svoj »performans« primorane dati skozi. Puljenje dlak, cvarjenje v solarijih, nategovanje butt shaperja, mazanje s smrdljivimi kremami po delikatnih delih telesa … kaj bi našteval, vložek truda je ogromen.  In zdaj si zamislite, da jih takole voljne nekdo preseneti z vprašanjem o glavnem mestu ZDA. Nezaslišano!

Sploh pa, ste opazili, da tovrstnih abotnih vprašanj ne postavljajo moški?  Jasno, pokažite mi enega, ki bi od napol nage lepotice recimo zahteval, da našteje praštevila do sto. Ne, intelektualni masaker nad najlepšimi primerki svojega spola izvajajo ženske. In to praviloma one ne tako lepe, občudovane s strani močnejšega spola, kot njihove popularne »prijateljice«. In ko adolescenčna frustracija življenja v senci končno dobi priložnost v obliki mikrofona v roki in kamere, uperjene v tipiziran objekt (ne)prikritega sovraštva, ni za pričakovati drugega kot vprašanje s podtonom »na, prasica, tu imaš, kar si zaslužiš!«

In prav slednje jasno dokazuje, da se za vsakim ženskim dejanjem, najsi gre za lepotna tekmovanja, karierno uveljavitev, body lifting ali sobotni šoping … , skriva nepotešljiva želja po občudovanju s strani moškega spola. S tem seveda ni nič narobe, saj je v ozadju  evolucionistični boj za alfa samca, ki bo zaplodil genetsko dominantnega potomca. Problem nastane, ko zadeva ni več domena seksualnosti, ampak frustracij, ki se udejanjajo v skrajnostih, kot je zavračanje moških kot partnerjev ali očetov njihovih otrok.

Boj feminističnih možač za nadvlado na tipično moških kariernih področjih ni nič drugega, kot neprestano dokazovanje  svojim moškim kolegom, da so pametne, sposobne, vredne pozornosti, občudovanja,  skratka nekoč in nekdaj z moške  strani povsem po krivici spregledane.

S tem seveda ne trdim, da je mesto žene zgolj in edino v kuhinji, horizont njene poklicne ustvarjalnosti pa vzgoja  njunih otrok. Lahko je tako, če ženska materinstvo kot najlepši dar, ki ga moškim nikoli ne bo dano imeti, razume kot svoje življenjsko poslanstvo. A če njeni  talenti  posegajo tudi v katero drugo področje, bi jih bil greh zanemariti, poteptati ali nanje pozabiti.

Vendar pot do uspeha ne sme biti tlakovana s frustracijskimi zablodami spopada za enakost med spoloma. Takšna zmaga, paradoksalno, pripelje do kontra efekta,  pirove zmagovalke pa umirajo same, neljubljene in zagrenjene.  Še enkrat več so jih namreč »nadmudrile« kolegice, ki so pravi čas doumele, da pri vsem skupaj ne gre za vprašanje spolne prevlade.  Vprašajte moške, nič ni bolj občudovanja vrednega, kot uspešna ženska in obenem dobra žena in mati.

Če se vrnemo k misicam, jim zato, drage dame, igranja na karto dolgih nog, kompaktne riti in štrlečih joškov ne smemo zameriti. So pač ocenile, da je njihovo telo največji talent, ki so ga od Boga prejele.  Prav zato bi se gospodična, ki je misico pobarala o glavnem mestu ZDA, lahko povsem zadovoljila z ugotovitvijo lepotice, da gre za vprašanje iz geografskega področja.  Ali je zdaj to Miami, Velika Britanija ali London, je navsezadnje vseeno. Na tron dometa svojih sposobnosti se pač ne bo povzpela kot učiteljica geografije, ampak kot zmagovalka nepozabnega izhoda v kopalkah. >

Odprto pismo

Človek bi pomislil, da se med Slovence vrača pristnost medčloveških odnosov, kakršno smo nekoč že poznali.  Zdi se, da je mrtev telefon, prav tako elektronska pošta, messenger, sms in podobni komunikacijski kanali tehnološke revolucije. Ljudje se namreč ponovno sporazumevajo preko pisem, natančneje, odprtih pisem. Tako tudi jaz danes ne pišem bloga, niti komentarja, članka, kolumne ali kakršnegakoli drugega žurnalističnega besedila. Svoj zapis naslavljam kot odprto pismo. Ta so pač očitno v modi in spodobi se, da sodobnim trendom sledimo tudi na Drugem svetu.

Dejali boste, »ampak pismo zahteva tudi naslovnika«.  Res je. Dragi Borut, dragi Slavko, dragi Tone in še kdo, to najbolje vedo.  Nasloviti pismo, sploh po imenu, daje občutek osebnega stika,  intime, medsebojnega zaupanja.  Teh vrlin je v slovenski politiki očitno veliko, vsaj kolikor imamo možnost to opaziti bralci visoko nakladnih časnikov in dobro obiskanih spletnih strani. »Love is in the air«, bi celo lahko vzneseno vzkliknili.  A kaj ko se ob prebiranju zdi, da vsebina bolj kot na ljubezenske izpovedi spominja na zakonske prepire. Takšne, za katere bi se spodobilo, da ostanejo znotraj štirih sten, ne pa da se z njimi mori širše občestvo.  Razen seveda, če je takšen njihov resnični namen.

In če malo pomislimo, v tem primeru naslovnik sploh ni pomemben in ga lahko mirno izpustimo.  Jaz pač nisem Borut, a mi je bilo vseeno dano brati, kaj pravi Slavko in prav tako nisem Aleš, pa vem popolnoma vse, kar si o nekom s tem imenom misli ena Urša. Zato tudi moje odprto pismo nima naslovnika. V njem se pač z lahkoto najde vsak, ki mu je namenjeno.  In vse te pozivam, ne posiljujte nas z lastnimi problemi, frustracijami, zablodami, ne poneumljajte ljudi za dosego osebnih interesov! Zakaj bi Slovence morali zanimati egotripski spopadi znotraj vladajočih garnitur, zakaj bi morali biti podrobno seznanjeni o vseh kurbarijah znotraj nekih »ljubezni na prvi kup denarja«, skratka o vsakdanjih primerih, kakršnih je v današnji družbi na sto tisoče??!!?

Edina žalostna resnica je, da se spori, prepiri, škandali, osebne tragedije pač prodajajo. Še več,  odlično prodajajo. Od tega dobro živijo številni družbeni paraziti, ki v življenju niso s prstom mignili, danes pa preko TV zaslonov, časopisnih strani in spletnih portalov širše množice učijo trendovskega »lajfa«. Človeška rasa ima pač veliko slabost, ki je poznana že tisočletja in jo z blagim izrazom imenujemo vodljivost. In ta nas je v interesu potrošništva pripeljala tako daleč, da je novica s takšnim naslovom približno stokrat bolj brana od besedila s pričujočo sporočilno vrednostjo.

In kje je rešitev? V  Regulativi? Ob današnjih interpretacijah pravice do svobode govora je praktično nemogoča. V samoukinitvi  rumenega tiska? Iluzija v svetu, ki mu vladata pohlep in denar. Edini izhod iz recesije duha se zdi lahek in težak hkrati.  Prenehajmo brati rumene novice! Enostavno ne klikajmo na senzacionalistične naslove! Dajmo raje priložnost kvalitetnim, pozitivnim vsebinam! Zavedajmo se, če ni gledanosti, branosti, klikov, ni denarja in s tem uničimo bit vseh rumenih medijev tega sveta! In kaj lahko storimo blogerji? Pišimo o banalnosti rumenega tiska, smejmo se  neumnostim, ki jih objavljajo in ljudem, ki jih prebirajo. Naj jih postane sram klikniti na naslove tipa »Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija«.

Idealistično? Morda. A utopični idealizem je vendarle v naravi odprtih pisem  in če hočem vas, dragi bralci, prepričati, da je to pisanje vredno svojega naslova, se  ščepcu tega  ne smem izogniti. Zgolj tako, za priokus. Saj cilji, zaradi katerih naj bi se odprta pisma sploh pisala, po pravilu niso nikoli doseženi.  Pomembna je le »kolateralna škoda« in  na to računajo njih avtorji. In nič drugače ni z menoj. >

Pravice, ki ubijajo

Zadnje dni je v slovenskih medijih veliko prahu dvignil tragični napad bulmastifov na lastnika. Smrt izpod čekanov lastnih pasjih ljubljencev je sicer redkost na svetovni ravni, a tovrstni dogodki naslovnic najuglednejših časopisov običajno vendarle ne vidijo. Čemu je torej naš novinarski ceh tako zagrizel v zgodbo o psih in lastniku, ki je po ostri pravni bitki preprečil njihovo usmrtitev ter jih dobil nazaj v last? Tragično-ironični razplet ni edini razlog za tako obsežno medijsko obravnavo.

V javnih nastopih kinologov, veterinarjev in drugih poznavalcev konkretne situacije se je med vrsticami dalo razbrati scenarij zgodbe, ki je ostal neizrečen. Ta šepeta o uglednem zdravniku (zdravnici) Saši Baričeviču, ki naj bi s pomočjo »vseh pravnih sredstev« (predvsem pa vez in poznanstev) na koncu dosegel svoje. Njegovemu pravnemu zastopniku Miru Senici je uspelo izpodbiti tri odločbe o usmrtitvi psov, ki jih izdala veterinarska uprava.  Zamenjana je morala biti strokovna komisija, da je nova vendarle presodila v lastnikov prid. Odločbo je  »požegnal« še  minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. Trmasta vztrajnost je Sašu vrnila pse, a mu na kocu tudi vzela življenje.

Kar to zgodbo dela veliko je občutek, da so se nevarnosti tovrstne odločitve in načina, na katerega je bila dosežena, zavedali vsi vpleteni poznavalci kinološke stroke. Poznali so scenarij, še preden se je zgodil, a so bili kot strokovnjaki pri njegovi preprečitvi nemočni. Vrnitev psov se naj bi enostavno “morala zgoditi“.

Kateri general je po bitki najpametnejši, danes niti ni tako pomembno. Ostaja dejstvo, da je umrl človek,  ki ga država ni zaščitila pred samim seboj. Ključnega pomena je ugotovitev, da jim ni spodrsnilo zaradi slabe strokovne ocene, napake v postopku ali česa podobnega, ampak zaradi pravne spretnosti in izjemnega pritiska s strani vplivnih znancev pokojnega zdravnika, ki so odločitev uspeli obrniti v njegov prid. Morda menite, da bi bili psi vrnjeni navadnemu državljanu brez vez in poznanstev??!!??

Naša družba bi se morala resnično zamisliti nad nevarnimi razsežnostmi tega spoznanja. Gre za zastrašujočo demonstracijo moči vplivnih posameznikov in skupin, ki iz ozadja vse bolj obvladujejo našo državo. Primer zagotovo ni osamljen. Javnost je zanj izvedela le zaradi njegovih tragičnih posledic.

In vprašanje krivde? Priča smo, kot ponavadi, prelaganju odgovornosti. Na koncu bo ostala na bremenih tragično preminulega. On je pač ne more zanikati, saj je navsezadnje mrtev. A če bi spoštovani zdravnik napad preživel, bi se imel vso pravico sklicevati na državno odločbo, podpisano s strani ministra, s katero so mu nabito šibrovko vrnili v varstvo. Roke si lahko operejo tudi njegovi odvetniki in drugi vplivni znanci. Oni so pač zagovarjali njegov prav, a to še ne pomeni, da bi ga morala “požegnati“ tudi država. Zato je jasno, da je objektivno odgovoren podpisani minister na odločbi o vrnitvi.

Pričakovati njegov odstop bi bilo za nivo slovenske politične higiene enostavno preveč. Da bo odstavljen s premierove strani, prav tako. Kaj pa je en smrtni primer v primerjavi s Karlovimi kantami?!?

Ironično, a resnično, tipično in predvidljivo. Posledice te svinjarije bodo znova nosili nedolžni – štirinožni ljubljenci in njihovi lastniki. Ministrica Kresalova že napoveduje strožjo zakonodajo na tem področju. Ljudje, polni strahu ob prenapihnjeni zgodbi, ji zavzeto prikimavajo. Pri pisanju novih pasjih zakonov ji bo lahko svetoval življenjski partner Miro Senica, dober poznavalec te problematike.

Na nas je, da se zamislimo, kam gre ta država.  Vse več je posameznikov in družbenih skupin, ki v imenu pravic gredo do konca in še čez ter ne poznajo besede “ne“.  Patološka narcisoidnost postaja sprejeti vzorec delovanja družbe, ki ne priznava avtoritet – strokovnih, etičnih, moralnih, celo uradnih, državnih. Pomembna ostaja samo osebnostna pravica posameznika, za dosego katere cilj opravičuje sredstva. Četudi gre za pravico, ki ubija. Vprašanje je, zakaj popušča država kot vrhovna instanca in avtoriteta. Morda zato, ker je to liberalno, moderno, svobodno. Svobodno v življenju, svobodno v smrti. >

Recesija duha

Vstopili smo v novo leto in verjetno bi se tudi na Drugem svetu spodobilo objaviti bilance, statistike, analize. V dobrobit informiranja bralcev bi se bilo za pohvaliti s  konstantno naraščajočo obiskanostjo, pomahati z impresivno številko »Absolute Unique Visitors«, našteti države sveta, kjer brez našega spletnega časopisa praktično več ne morejo, ob tem pa vse skupaj zaviti v celofan še nekaterih manj pomembnih številk, da vendarle ne bi izpadli preveč očitni. Ampak, dragi bralci, vi vendar že veste, da smo uredniki vašega blogerskega časopisa res od hudiča in da nam v slovenski blogosferi ni para, tako da tega nima smisla več ponavljati.  Zato se bom raje lotil kakšne manj dogmatične, a toliko bolj aktualne teme, s katero nas »duhovni vodje« in njihovi glasniki strašijo že kar nekaj časa. BUUU!! Recesija!!

Da, po letih družbene prosperitete, materialnega blagostanja in duhovnega prebujenja v naukih religij osvobajajočega postmodernizma, se naj bi napreden človek kar naenkrat znašel v krempljih nepredstavljivo hude krize. Ta grda grda recesija, le od kod se je vzela ravno sedaj, ko smo priča največjemu razvojnemu pospešku v zgodovini človeštva?! Polet v vesolje in hoja po Luni sta za nas že kamenodobna preteklost, danes se ukvarjamo z genetskim inženiringom in kloniranjem človeka, s simulacijami »velikega poka« ustvarjamo nova vesolja in samo mišji nas še loči do znanstvenega izkustva, s katerim bomo Bogu končno dokazali, da v resnici ne obstaja!

A vso človekovo znanje in védenje, pravijo, v boju proti recesiji nič ne pomaga, kot ne pomagajo cepiva proti AIDSU, poskusi zdravljenja raka in napori misic za dosego svetovnega miru.  A vsa ta dejanja, poskusi in prizadevanja imajo nekaj skupnega. »Obstajajo« in »so« zaradi človeka samega. Očitno so pač nekakšni stranski produkti napredka. In nič drugače ni z napovedano recesijo.

Sam ne dvomim v Jinovo katastrofično napoved za leto 2009. Materialna recesija bo udarila hudo in močno, in kot v vsaki vojni, bodo bolj kot krivci sami zaradi nje trpele predvsem nedolžne žrtve – delavci, ljudje z najnižjimi dohodki.  In naj se nam še tako zdi, da so se črni oblaki nad našim svetom zgrnili čez noč, nas zgodovina uči, da so imeli vzroki za takšne dogodke vedno čas pognati globlje korenine.

Odprimo oči in se ozrimo malo naokoli, katerim bogovom te mesece nebesa padajo na glavo. Finančnim korporacijam, bankam, megalomanskim podjetjem, borznim špekulantom, podjetniškim oportunistom in drugim povzpetnikom, ki so sadove potrošniškega kapitalizma zajemali s (pre)veliko žlico. Žal bodo njihova dejanja v brezno potegnila tudi številne nedolžne ljudi, a večina srednjega ter višjega sloja recesije z eksistencialnega vidika vendarle ne bo pretirano čutila. Res je, da bodo v najslabšem primeru primorani prodati svojo jahto, nekoliko počakati z nakupom novega Mercedesa in duhovna središča potrošniškega sveta obiskovati samo še na nedelje in praznike. A slednje bo vsaj delno zajezilo poglabljanje recesije duha, kateri smo ljudje nezavedno podlegli že davno, oziroma takrat, ko so naši »Spiritus Santi« postali samooklicani najboljši sosedje v obliki prikupnih Tej Stuša in so nas o življenjskih vrednotah začeli poučevati lutkarji iz gledališča Big Brother šovov.

Ob vseh pregovorno negativnih posledicah gospodarske krize nam očitno ta zna prinesti tudi kaj dobrega. Zgodovina kot najboljša učiteljica nas ne pušča na cedilu in pravi, da  krizi ponavadi sledi katarza ter civilizacijski prehod na višje »stanje duha«. In verjetno se strinjamo, da kakšen katarzični duhovni šok zahodni civilizaciji tu in tam ne bi prav nič škodil.

Sicer pa tako vas kot mene drugi svet zagotovo ne bo poslala recesija, tako da nam za prihajajoči čas vendarle ni potrebno biti preveč črnogledi. Nasprotno, optimizem predstavlja precej bolj zdrav pristop k reševanju izzivov prihodnosti in tega nam na Drugem svetu res ne manjka.  Zato vam ob priložnosti želim izzivov polno in kreativno leto 2009. Obljubimo, da bo takšno tudi na vašem in našem blogerskem časopisu. >

Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija (ali zakaj ljudje radi beremo sranje?)

Ni potrebno narediti doktorata iz nacionalne raziskave branosti, da bi vedeli, kakšne vsebine najbolj privlačijo povprečnega slovenskega bralca (poslušalca, gledalca). Dovolj je recimo zgolj bežen pogled na pet najbolj branih novic agregata najdi.si za ugotovitev, da spletne bralce kazalec najbolj zasrbi na seksualno-škandalozno-brutalnih novičarskih naslovih. Predstavljajte si, da bi zvedav Marsovec v dobri veri širjenja obzorij o naši civilizaciji prisurfal na kakšen pozareport.si. Pa saj bi ubogi zelenko dobil vtis, da na tem planetu živimo sami psihopati, serijski morilci in spolni perverzneži. Vsi normalni ljudje seveda vemo, da temu ni tako (ali pač?) in seveda, nihče od nas niti slučajno ne bere tega sranja. Ampak bodimo pošteni do sebe in drugih ter priznajmo, da nam prst na miški pošteno zadrhti na kakšnem »linku« tipa Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija.

Ste našli nazaj? OK, potem pa lahko nadaljujemo.

Dejstvo je, da ljudje preberemo vsako sranje, ki nam ga lansirajo, saj če ne bi bilo tako, bi nekateri za vsakdanji kruh pometali ceste, ne pa pisali novice, reportaže in kolumne. 24ur.com pa ne bi bilo med 200 najbolj obiskanimi slovenskimi spletnimi stranmi.

Sam se sicer vsebin te vrste izogibam (res!), pa ne zato, da me klik kdaj ne bi zamikal, ampak bolj zaradi strahu pred bulimijo. Kljub temu pa ob urednikovanju blogerskega spletnega portala v opisanem medijskem ozračju večkrat ne morem mimo vprašanja, kaj je v človeški naravi takšnega, da nas pritegne k branju škandalov, ekscesov in novic o nesreči drugih. Ampak to je bolj vprašanje za kakšno psihologinjo (Katja?).

Na Drugem svetu se skušnjavi vabljenja bralcev na limanice z negativnimi novicami na vse pretege upiramo, saj želimo, da bi ti našo uredniško politko lahko poistovetili z mislijo o zanimivem, raznovrstnem, predvsem pa pozitivnem pristopu do obravnavanih vsebin. Navsezadnje za mnoge predstavljamo ogledalo slovenskih blogov in raje ne pomislim, kaj bi številni kvalitetni blogerji naredili z nami, če bi laični javnosti potrjevali posplošene stereotipe o človeških zavrtežih z bujno domišljijo in brez lastnega življenja.

Zame tako dobra novica ni tista, ki prinese največ obiskov na Drugi svet, ampak tista, ki povzame kvaliteten aktualen, sporočilen in vsebinsko bogat blogerski zapis (in hkrati prinese največ obiskov na Drugi svet 🙂 ). Na moje zadovoljstvo opažam, da so takšne novice na DS vse bolje obiskane, kar pomeni, da ne pridobivamo samo na kvantiteti, ampak tudi na kvaliteti bralcev. In te potem preusmerimo naprej na kvalitetne blogerje, ki si takšnega bralstva tudi zaslužijo.

Daleč od definicije medijskega mrhovinarstva smo želeli biti tudi (in predvsem) v primeru tragedije na Savi, o kateri smo objavili zgolj dve novički. Verjetno ni potrebno omenjati, da sta imeli izredno visoko branost, ena celo najvišjo v slabem letu delovanja Drugega sveta. Približno 8000 bralcev je zanimala novica, ki je povzemala mnenje blogerjev o tem nesrečnem dogodku. Visokim številkam navkljub si iskreno želimo, da nam novic o podobnih tragedijah ne bo potrebno nikoli več objavljati.

Da pa od tega zapisa vendarle ne bomo odsurfali z žalostnim srcem, naj za konec omenim še novico pozitivnejšega značaja, ki je rekorde branosti rušila v mesecu aprilu. Šlo je za sporočilo o ribiškem incidentu med Slovenijo in Hrvaško na sotelskem Vonarskem jezeru. Rekli boste, da novica sama po sebi vendarle ni sinonim za pretirano radost in veselje. No, morda boste mnenje spremenili ob informaciji, da je šlo za prvoaprilsko šalo, kateri je nasedlo 5000 ljudi. Vonarsko jezero pač v naravi že leta ne obstaja, ljudje pa s sosedi preko Sotle živijo v sodelovanju, slogi in sožitju.

Kot vidite tudi Drugemu svetu včasih ni povsem za verjeti… 🙂 >

Ona Sanja Pariz

Še ne tako dolgo nazaj se mi je nekje zapisalo, da imamo Slovenci Sanjo Grohar in njej podobne fine dame radi natančno takšne kot so in naj nikar po nepotrebnem ne odpirajo ust še v kakšne druge, kot neretorične namene. Posledice so namreč po pravilu opisljive s tisto Smolarjevo »Prelepa si, dokler molčiš…«, obenem pa mi sploh ni jasno, zakaj bi vse rade bile kot kakšna Bondova dekleta; mlade, lepe in hkrati raketne znanstvenice. Na Sanjino žalost Vest.si pač ni visoko proračunska bondiada in Jonas ne James, ekipa Drugega sveta pa pri česanju slovenske blogosfere tudi ne slepa in gluha.

Sicer pa moj namen ni moralizirati o etičnosti plagiatorstva ali bohnasvaruj Sanji soditi za domnevno krajo intelektualne lastnine (navsezadnje so svojo sodbo podali bralci Drugega sveta in številnih drugih medijev). Bolj kot to me fascinira samopromocijska multitalentiranost zmagovalcev raznih lepotnih tekmovanj, pevskih natečajev, bitk talentov in Big Brother šovov. Kar naenkrat naj bi vsi bili nekakšni »wunderkindi«, ki plešejo, pojejo, komentirajo, svetujejo, vodijo (kvazi)intelektualne TV oddaje, se na pomembnih prireditvah družijo s pomembnimi ljudmi in za oblikovanje svoje postave uporabljajo Buttshaper. Vsa ta popolna bitja nam mediji prodajajo v bleščeči embalaži prime time televizijskih oddaj in časopisnih naslovnic in zato sploh ne čudi, da je Slovenija polna ljudi s kroničnim pomanjkanjem samozavesti ter simptomi manjvrednostnega kompleksa. Na koncu se seveda vedno izkaže, da za vsako Sanjo stoji ena Philia in da zlati dečki in deklice niso nič manj človeški od zadnjega Francija iz Kačjega Dola. Še več kot to, posledice triumfa medijske slave so v neizbežnih časih njenega zatona zanje pogostokrat katastrofalne, obratnosorazmerno s finančno srečo njihovih psihiatrov.

Če je vsaj kanček resnice v njenem visokem IQ bi Sanja morala razumeti, da je Michael Jordan še vedno car, pa čeprav ne zna igrati baseballa in Desa Muck priljubljena pisateljica blazno resnih tem o seksu, pa čeprav si je sploh ne želim videti v čipkastem perilu. Sicer razumem Damjana Murka, ki ne zna ničesar, pa se smeši pred TV kamerami za svojih pet minut pozornosti, ampak Sanji tega res ni treba. Vsi namreč zelo dobro poznamo njene kvalitete, ko pa se nam bo zaželelo prefinjenega intelektualnega nalaganja, pa bomo že preklopili na Marka Crnkoviča. Zgolj za kratek čas seveda.

Z zdravo mero nalagalske samokritičnosti pa pred koncem moram izpostaviti še vlogo Drugega sveta pri odkrivanjih domnevnih kraj vsebine s slovenskih blogov. Ta je kot kaže bolj pogosta, kot se zdi na prvi pogled. Če odkritje plagiatorstva in ustrezna reakcija nanj ne predstavljata problema za uveljavljene blogerje tipa Had in Marko Pigac, pa slednje ne velja za številne manj poznane blogerske ustvarjalce. Prepričani smo lahko, da so kraje z blogov kot je Philiin v večini primerov spregledane oziroma omejene na doseg avtorjevega blogerskega sveta. Uredniki slovenskega blogerskega časopisa smo z medijsko odmevnim opozorilom na primer »Philia-Sanja« pokazali zobe vsem, ki se zanašajo na domnevno marginalnost mase blogerskih individuumov. Naj jih ne bo strah krasti samo od »velikih« ampak tudi od »majhnih«.

In da se, kot na koncu vedno, vrnem k Sanji. Nisem je sicer (žal)sanjal zadnje dni, je pa bila na mojih ustnicah pogosteje kot običajno, pa čeprav zgolj v Brendijevem refrenu. »Ona Sanja Pariz, ona Sanja London…«. Takšne zgodbe se pač ponavadi končajo tako kot sporoča Brendi. »A naj k vragu gre svet, naj že mine ta noč, zjutraj s fičkom odpeljem jo v moj Portorož«. Mislim, da je »s fičkom v Portorož« za Sanjo kar sprejemljiva avantura. >