Razgledi s križa objektivne odgovornosti

Minuli teden se je v Sloveniji zgodilo nekaj do sedaj ne videnega. Zaradi objektivne odgovornosti sta odstopila vodilna moža organizacije večjega družbenega pomena. Ali sta to storila po lastni iniciativi ali na sugestijo višje instance ni toliko bistveno kot dejstvo, da v Sloveniji institut (objektivne) odgovornosti ni več »jeti, ki baje obstaja, a ga v praksi še nihče ni videl«.

Zgled z zanjo bolečim žrtvovanjem vodilnih intelektualnih ideologov katoliška Cerkev postavlja z namenom javne moralne katarze in novega začetka na finančno skromnejših, a duhovno bogatejših temeljih. Vendar se po prvih odzivih zdi, da s precedenčnim zgledom tovrstnega odpustka v dominantnih medijih in javnosti vsaj kratkoročno niso dobili. Ob prebiranju slovenskega tiska človek prej dobi občutek hijenskega napada na večnega ideološkega sovražnika v trenutku izkaza njegove ranljivosti, šibkosti. Vzorec, ki je zelo nevaren za demokratično družbo na splošno. Poglejmo zakaj.

V Sloveniji imamo ogromen problem v prevzemanju objektivne odgovornosti  na vseh družbenih nivojih, najbolj opazno pa v politiki, gospodarstvu, sodstvu.  Za razumevanje termina »objektivna odgovornost« je pomembno povedati, da ta izvira iz funkcije, ki jo nekdo zaseda in ne iz subjektivne vpletenosti v sporno dejanje. Kljub temu v Sloveniji za napačne odločitve na svojem področju praktično nihče ne odgovarja, razen z ogorčenimi vzkliki: »Zakaj neki, lepo vas prosim?!?«

Sedaj lahko ta strah pred prevzemanjem objektivne odgovornosti vsaj delno razumemo. Pred časom ga je najnazorneje opisal Zoran Janković, ko je zahteve po odstopu z mesta župana Ljubljane zaradi vpletenosti v korupcijsko afero zavrnil s pojasnilom, da bi javnost to lahko interpretirala kot priznanje krivde. Iz podobnih razlogov ne odstopajo ministri, poslanci, bankirji, menedžerji, oziroma kdorkoli, ki je za kakšen polom odgovoren po funkciji in ne nujno osebno. Sklepajoč po medijskih odzivih na odstopa Stresa in Turnška so njihovi strahovi upravičeni.

Katoliška Cerkev v Sloveniji se je tako znašla v lose-lose situaciji, saj njeno dejanje samožrtvovanja ni umirilo, temveč še potenciralo napade nanjo s strani njenih večnih kritikov. Ti gredo v absurdu spopadov ideologij tako daleč, da so se za uničenje intelektualnega vodstva domačega ideološkega sovraga na neki fiktivni ločnici med lokalno in globalno Cerkvijo pripravljeni (začasno) postaviti na stran matice. Vatikana torej, na račun katerega sicer ne štedijo z zaničujočimi ocenami o »tuji državi, ki preko lokalnih izpostav krade in zaseda našo, slovensko imovino«. Priložnostni zavezniški obrat torej, vreden logike »cilj opravičuje sredstva«, ki  je v matrici domačega kulturnega boja prej zgodovinsko pravilo kot izjema, in to na obeh straneh.

Med Vatikanom in njegovimi lokalnimi Cerkvami seveda ni kakšnih ločnic ali sporov, še manj med papežem in njegovo Cerkvijo. Samo v našem norem svetu se lahko v osrednjih TV poročilih (komercialke) sliši bebavost nepredstavljivega formata: »Papež Frančišek je udaril po katoliški Cerkvi …«. Papež je Cerkev, skupaj z množico kardinalov, ki so ga večinsko izvolili v rekordno kratkem času in ki skupaj s škofi, duhovniki ter laiki tvori največje svetovno duhovno občestvo.

A pripadajo mu ljudje s človeškimi slabostmi in napakami; od tod anomalije, kot so pedofilski škandali ali gospodarske katastrofe manjšinskih, lokalnih udov vesoljne Cerkve.

Prav zaradi tega je Cerkev organizirana tako, da lahko v ud, ki jo pohujšuje, zareže brez večje škode za nedolžno večinsko občestvo. Nadškofije in župnije so tako samostojne pravne osebe in same prevzemajo odgovornost za svoja dejanja.

Pozivi celotni Cerkvi na Slovenskem k poplačevanju dolgov so tako všečni hujskaški propagandni populizem, ki pravno-formalno nima nobene podlage, kar seveda tisti, ki ga za notranjepolitične potrebe razpihujejo, zelo dobro vedo.

Kdo bo torej po tej logiki vrnil prihranke kupcem delnic državne NKBM, ki so jih pred leti kupili po 28 evrov, danes pa so vredne 0,1  evra? Kdo bo davkoplačevalcem vrnil milijarde, vložene v državne banke ali stomilijonska proračunska nakazila v propadajoča podjetja? Ste morda zasledili, da je za izgube države in državljanov kdo prevzel odgovornost, morda odstopil, ste slišali kakšen priimek? Znana niso niti imena odgovornih, kaj šele, da bi od njih kdo terjal vračila dolgov.

Od Mariborske nadškofje se bo terjal njen dolg – 27 milijonov evrov, zaradi katerega bodo izgubili praktično vso iztržljivo imetje. Ostali dolg je na ramenih podjetij/skladov, ki so bili v njeni posredni lasti. In z njihovim bankrotom je materialno največ izgubila prav Mariborska nadškofija sama.

A s tem si ne umije rok moralne krivde, ki izvira iz dejstva, da je certifikate v svoje družbe pridobivala na podlagi zastave svoje avtoritete in zaupanja, kar je zlorabila s tvegano ekonomsko politiko na gospodarskih trgih.

Vendar bi ozaveščen vernik moral znati ločiti med moralno/duhovnim in materialnim poslanstvom Cerkve ter svoj certifikat, če že, v cerkveni Zvon vložiti po izključno ekonomski logiki. Slednja pravi, da bi s prodajo delnic v Zvonih še leta 2009 zaslužil večkratnik vložene vrednosti. Danes tega denarja seveda ni, kot je izpuhtel v stoterih ostalih delniških skladih, pidih in drugih gospodarskih subjektih, kamor so ljudje vložili svoje certifikate, prihranke in denar. Vzel ga je vrag z imenom »svetovna gospodarska kriza«.

Odstopi nadškofov iz objektivne odgovornosti so tako upravičeni v smislu priznanja moralno/etične krivde Mariborske nadškofije za pretirano ukvarjanje s poslanstvom, ki ni izvorno njeno. To kazen bo pošteno plačala tako v materialnem kot moralnem smislu. Le verniki lahko razumejo, da je za tovrstno kesanje slovenska Cerkev žrtvovala veliko. In na njih je, da bo bodo to žrtev znali spoštovati in sprejeti.

Od večnih ideoloških nasprotnikov Cerkve tega priznanja niti ni pričakovati.

>

Slovenskega naroda žrtev

Zapis o protestomaniji, ki je preplavila Slovenijo, sem načrtoval nekaj časa. Ko pa sem prebral Slovenskega naroda žrtev blogerke Barbine Blondine, mi je bilo jasno, da se bistva ne da bolje zapisati, kot je to storila ona.

Zdi se namreč, da karkoli je na to  temo povedanega v “mainstream” medijih, se začne z enako začetnico in konča z enako piko. Človek kar pogreša kaj svežega, drugačnega, ne toliko monotonega. A v tej družbi javno res razmišljamo vsi po enakih, “zaželenih” vzorcih?

Barbina je dokaz, da temu vsaj na blogih ni tako. Z njenim dovoljenjem  objavljam tekst, ki je vaše današnje obvezno branje.

Naša država je zavožena. Ljudje pa očitno tudi. In še takrat, ko naša politika premore zbrati svoje nadvse bistroumne ideje v kakšen varčevalen ukrep (ki jih je btw. itak premalo), se zbuni že vsak posameznik/sektor. Kaj vam ni jasno? Namesto, da bi tej zavoženi državi pomagali, vsi gledate samo na svoje riti in nekaj protestirate. Slovenci, skulirajte se! 

Ne zagovarjam politike. Kje pa. Prav nasprotno – mislim, da je politika znatno prispevala k situaciji, v kakršni smo danes. Vendar pa – država smo ljudje. In ljudje volimo politike. Torej je krivda tudi na naši strani. Na strani ljudstva in ne samo na strani politikov. Če le ne bi bil v Sloveniji tako popularen fenomen kazanja s prstom na druge in nezmožnost priznanja in prevzemanja lastne odgovornosti in krivde!

Protestiranje na dnevni tapeti. Ljudje protestirajo. Velika večina jih sploh ne ve proti komu ali čemu oz. zakaj. Razumem, da se je narod naveličal teh slovenskih »mogočnežev«, ki izrabljajo zakone in kopičijo denar. Vendar to ni nič posebnega. To se dogaja po celem svetu, se je dogajalo skozi zgodovino in se bo najverjetneje tudi nadaljevalo v prihodnosti. Ljudje imamo izrabljanje svoje moči menda zapisano že v svojem DNK-ju. Več moči kot imamo, več jo hočemo in še bolj jo izrabljamo. V kapitalizmu očitno še toliko bolj, saj moč dajeta denar in položaj. Denar kupi vse, vrednote ljudstva so na psu in kot logična posledica naštetega, nastane država, kot je naša.

Sedaj protestirajo še študentje in univerza. Proti varčevalnemu ukrepu, ki se jih dotiče. Reveži pravijo, da brez denarja, za katerega jih bo »oropala«  država, naš visokošolski sistem ne bo preživel. Boga Slovenija! Torej Slovenija ne bo več imela prevelikega števila študentov, ki hočejo na vsak način izkoriščati to državo s svojimi navideznimi vpisi in statusi? In fakultete ne bodo imele nič več prevelikega števila vpisanih na posameznih smereh, ki ne zagotavljajo delovnih mest? In ne bo nič več nepotrebnih študijskih smeri in teoretičnih predmetov iz kamene dobe?

»Vaše krize ne bomo plačevali mi!« se je glasil slogan tega protesta. Bravo, če slovenski izobraževalni sistem svoje učence vzgaja na ravni žrtve, ni nič čudnega, da smo, kjer smo – na prelaganju krivde na ostali svet. In takega izobraževalnega sistema Slovenija sploh ne potrebuje! Zgodovina je dokaz, da znanje in razvoj preživita vedno in povsod, kjer je volja in zagnanost. Še ko je zakon prepovedoval znanje in razvoj, je le-ta preživel. A slovenski visokošolski sistem z okrnjenim proračunom pa ne bo? No, če ne bo, ni vreden niti centa, ki bi ga davkoplačevalci namenili njegovemu razvoju.

Sicer pa je čas, da se naš izobraževalni sistem postavi na glavo, se ga pošteno pretrese in tudi otrese premnogih kvazi intelektualcev, ki s kamuflažo znanja in poučevanja izkoriščajo svoje stolčke za brezdelje in lenarjenje. Zadnji čas je, da se v slovenski izobraževalni sistem uvede red in šolnine. Da se iz kvantitete naredi kvaliteto! Šele takrat bo slovenski študent kaj vreden. Dandanes lahko študira že vsak fič firič, ki je spackal srednjo šolo. In kvantiteta študentov je naš izobraževalni sistem RAZVREDNOTILA! Naj se uvedejo šolnine in se mladina vsaj ne bo več vpisovala na fakultete zaradi statusa. Kdor je brihten in dovolj dober, bo lahko s štipendijami prav tako študiral, četudi mu njegovi starši ne bodo mogli privoščiti študija. Kdor pa ni dovolj dober, naj gre raje delati kaj drugega, ne pa sestavljati t.i. vrh slovenske inteligence.

In nazadnje še volitve. Narod se pritožuje. Narod protestira. Narod hoče spremembe. Ko pa napoči čas volitev, se pokaže realno stanje miselnosti slovenskega naroda. Nihče noče sprememb. Če bi jih, bi to pokazali tudi rezultati! Sram me je, da živim v državi, kjer je bila zadnja volilna udeležba 42-odstotna! Sram! Skoraj 60 % volilnih upravičencev sploh ni uveljavljalo svojega glasu. Edinega glasu, ki ga kot državljani imajo in nekaj velja! Potem pa imajo ti isti ljudje celo dovolj jajc, da se zbirajo po ulicah in protestirajo! Sramota … če nisi uveljavljal svojega glasu na volitvah, molči in bodi tiho tudi na ulici. Kdor ne gre na volitve, mu je prav mar za našo državo in za nastalo situacijo. In prav zaradi takih egoističnih riti brez narodne zavesti, predanih v usodo in nemoč, je naša država tam, kjer je.

Dokler bomo Slovenci igrali vlogo žrtve in le s prstom kazali na vse ostale, se iz te krize ne bomo rešili. To ni kriza gospodarstva. To ni kriza politike. To je kriza naroda in vrednot! Slovensko ljudstvo – kar zamislite se sami nad sabo! Kdo je torej kriv za stanje v naši državi – vi (slovenskega naroda sin žrtev) ali politika?

Vir: Nori svet Barbine Blondine

>

Medijski samomor časnika Delo

Sliši se absurdno, a Delova zgodba o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta ima za demokratizacijo javnega diskurza v Podalpju izreden pomen. Dejanu Karbi je uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – na najbolj plastičen, šokanten, njemu svojevrsten »in your face« način je slovenske bralce pripeljal do ključnega družbeno-kritičnega spoznanja: da časopisom (medijem) ni vedno verjeti. Povprečnemu bralstvu, do sedaj prepričanem v absolutno resnico zapisanega na časopisnem papirju, je s svojim profesionalnim polomom, hočeš, nočeš, vzbudil zdravo mero dvoma in kritične distance do informacijskega “junka”, ki ga vsakodnevno konzumirajo.  Sprožiti tovrstno spoznanje pa je nedvomno dosežek, vreden novinarske nagrade. No, nekaj malega mu je pri tem pripomogel tudi Franc Rode.

Po svoje je sicer žalostno in zaskrbljujoče za ceh in nekoč osrednji, »resen« slovenski časopis, da je spoznanje moralo priti preko žurnalističnega kolapsa tovrstnih razsežnosti. Besede samoopravičevanja in sklicevanja na profesionalnost ter javni interes, Delu v tem primeru ne pomagajo. Novinarjeva intenca ter medvrstična sugestija v seriji člankov je opazna tudi slepcu.

Uredniško izgovarjanje na »upravičeno sklepanje o grehih javne osebe«,  ne deluje le neverodostojno, ampak tudi patetično. Delu nihče ne očita objave zgodbe. Post festum jih tepe predvsem dejstvo, da je bila servirana s tabloidno vehemenco, v kateri je zdravo mero objektivne kritične distance zamenjala slabo prikrita privoščljiva tendencioznost. Skušnjava ustvarjanja družbene realnosti namesto poročanja o njej, je bila še enkrat več premočna.

Novinarju in urednici v bran gre povedati, da slednje ni nič novega, saj je postalo nekakšna praksa, praktično raison d’etre večine slovenskih medijev. A po navadi se tovrstnega “stvarjenja” ne da znanstveno razbliniti s testom DNK. In prav na eksodusu iz sveta družboslovne subjektivnosti, ki prenese več resnic, na teren naravoslovne realnosti, ki dopušča zgolj eno, absolutno resnico,  je naivno nasedel teolog Karba.

Kaj je pri tem razmišljal, ve samo on. Morda so v ozadju stare zamere, morda mu je slast po škrlatni krvi zameglila sposobnost kognitivne presoje o tem, ali se bodo Njegova Ekselenca  spustili na nivo dokazovanja »čistosti« v  posvetnem medicinskem postopku. A po večmesečnem vložku trdega raziskovalnega dela mu je uspelo dokazati zgolj to, da sta on in Romana Dobnikar Šeruga edina, za katera lahko z gotovostjo zatrdimo, da ju je kardinal Rode nategnil. Nekaj je, ampak, ali je res vredno naslovnic osrednjega časopisa?!<

Bolj kot kardinalski nateg pa je za javni interes vendarle pomembnejša ugotovitev, ki se je lepo izkristalizirala v tem plastičnem primeru (propadlega) poskusa medijskega umora. Tako urednica, kot novinar in tudi sprenevedava “ugledna” komentatorja »Od srede do srede« niso sposobni pogleda v resnico ogledala, priznanja zmote in opravičila prizadetemu ter javnosti. Celo več kot to, nosilci “greha” si v imenu strokovnosti in poštenosti umivajo roke nad vsakršno krivdo.

Vam je vzorec znan? Ja, vsakodnevno smo ga priča na polju političnega – Srečko Prijatelj, Ivan Simčič, Branko Marinič, Ivan Vogrin, Borut Ambrožič, so zgolj nedavni primeri. A za politike nas ne sme skrbeti. Problem nastane, ko na isti poden profesionalno-etične kulture telebnejo tisti, ki bi nad njimi morali bedeti ter na javni sramotilni steber obešati karikature njihove dvojne morale in nedostojnih sprenevedanj.

Padec politične verodostojnosti demokratična država še lahko prenese. Kolaps verodostojnosti četrte veje oblasti pa je zanjo lahko usoden.

>

Ljudje kot bogovi ali vsi smo Bine Kordež

Ste kaj besni na Bineta Kordeža? Ta baraba tajkunska! Le kdo mu ne privošči pet let zapora, pa še kakšno za povrh!  Pohlep in nenasitnost po denarju sta ga prignala do tega, da je v bankrot skoraj spravil slovenskega trgovskega mogotca in ogrozil kruh več tisoč zaposlenih. Mimogrede pa še pripomogel h kreditnemu ropu Nove ljubljanske banke. Ni kaj, grehi, vredni sramotilnega stebra, na katerem se je znašel. A kje se mu je tako zalomilo, da je bil prisiljen prehoditi trnovo  pot od menedžerja leta do padlega tajkuna? Bine pač ni nič drugačen, kot je bil pet let nazaj. Spremenil se je le zorni kot, s katerega gledamo na njegova dejanja.

Bine prav tako ni v ničemer drugačen od številnih njegovih menedžerskih kolegov, ki jih danes naslavljamo z uglednimi gospodi. Brez sesutja ameriškega nepremičninskega balončka, ki je zamajal Zahodni svet in v deželo prinesel krizo globalnih razsežnosti, bi menedžer leta 2007 nadebudnim študentom še danes predaval osnove ekonomskega »know – howa«. Bil bi eden najbogatejših Slovencev in vsi bi se mu klanjali – v prvi vrsti tisti, ki ga sedaj sploh nočejo poznati in najbolj pljuvajo po njemu.

Bine prav tako v ničemer ni drugačen od nas samih. S tem v imenu ljudstva ne prevzemam kolektivne krivde kriminalca in barabe, ampak zgolj trdim, da Kordež ni nič druga kot produkt sistema in obenem njegova aktualno najočitnejša žrtev.  Žrtev sistema, ki je s prestola vrgel Boga in nanj postavil človeka – z vsemi njegovimi slabostmi. Prva in najusodnejša med njimi je napuh, ki v mešanici s pohlepom in požrešnostjo tvori smrtonosno kombinacijo stvarstva sveta po človeških merilih. Človek kot bog, kakšna, večkrat dokazana zgodovinska zmota! Na njej so padali imperiji, kako ne bi tudi Zahodna civilizacija?!

Živimo v svetu, ki mu vladamo ljudje. Mi že vemo, kako se rečem streže in kot dominantna planetarna bitja pri opravljanju svojega posla ne potrebujemo nikogar, sploh pa ne imaginarnega neobstoječega vsemogočnega bitja z njegovimi butastimi pravili in zapovedmi. Kaj navsezadnje sploh človeka loči od Boga? Znamo leteti v »ognjeni kočiji«, govoriti iz »gorečega grma«, na mah ubiti stotisoče ljudi in po potrebi klonirati nove, sposobni smo celo sprožiti vesoljni potop!  In ker Bog v resnici ne obstaja, ni nobenega pametnega razloga, da na njegovo mesto ne bi sedli mi, ljudje, najinteligentnejši ter najpopolnejši evolucionistični produkt od velikega poka, pa vse do danes.

Takšen mali, preračunljivi, pohlepni  bogec je (bil) tudi Bine Kordež. Vse dokler nevidna roka (trga?) ni pretresla temeljev njegovega Babilonskega stolpa ter ga kruto zbila iz nebeških višav v po žveplu zaudarjajoče tropske kraje.  »Od boga do padlega angela«, bi bil pravšnji naslov njegove biografije.

Svoje Babilonske stolpe v vsakdanjem življenju gradimo vsi. Združeni v kolektiv Zahodne Civilizacije nejeverno opazujemo, kako se ti počasi, a zanesljivo  (k)rušijo. Zaslepljeni od njihove mogočnosti in veličine, ne moremo dojeti, da bi se lahko sesuli v prah.  A zgodovina ne dopušča izjem, vsej naši samozaverovanosti navkljub.

Nekje na poti od človeka do boga smo namreč pozabili;  »ashes to ashes«,  prah si in v prah se povrneš.

>

Država, daj!

Letos bo huda jesen, veter bo neusmiljen in leden. Odlašanje ni več mogoče, Slovence čaka neizogiben trenutek streznitve in soočenje z resnico. Materialna blaginja, v samoumevnosti katere smo živeli zadnje desetletje, se nezadržno izteka, logika »država daj!« je izpraznjena in obstaja zgolj še kot obrabljena parola na sindikalnih transparentih ter jezikih nerealnih ljudskih pričakovanj. Slišali jo boste kmalu, a dajte jim še nekaj dni, da se vrnejo z letošnjega četrtega obmorskega dopusta. Drugo leto si bodo namreč lahko privoščili (le) enega.

Reakcije interesnih skupin in plebsa na razmeroma blag Zakon o uravnoteženju javnih financ pritrjujejo tezi, da tisto, kar je za ohranitev suverenosti Slovenije potrebno storiti, ni sposobna politično preživeti nobena demokratično izvoljena vlada. Karte so odprte, le na mizo padajo s počitniškim zamikom in v tem trenutku se zdi, da bodo odnesle glavnega igralca – iniciativa mu pač ne dopušča blefiranja po željah ljudstva, kar si trenutno še lahko privoščijo njegovi nasprotniki. Ti seveda na odprto igro ne bodo pristali – blef s praznimi kartami bi se tudi zanje končal klavrno. Zato je najrealnejši scenarij poseg od zunaj – z novimi pravili igre.

Ta opcija je sicer katarzično rešilna, a ljudje se ne zavedajo, da zanje hkrati tudi najbolj boleča. Upravljalec, ki ga za uporabo prepotrebne palice ne bodo mogli kaznovati na naslednjih volitvah, bo “v dobro Slovenije” storil vse in več, kot je potrebno. Rezi v standard državljanov bodo drastičnejši kot pod Janšo, Jankovićem ali Lukšičem, in po nekaj letih se bomo lahko veselili 50 odstotkov sedanje plače, za poletno osvežitev pa bodo namesto hladnega Jadrana skrbeli vodni topovi naše policije.

Problem je namreč hujši, kot denimo v sosednji Italiji. Situacije je tudi tam zahtevala zunanjega upravljalca, a odzivi kažejo, da so se ljudje s krizo soočili drugače, kot je to za pričakovati v Sloveniji. Od zunaj se to vidi z občutnim avgustovskim upadom italijanskih registracij na slovenskih cestah, od znotraj pa medijski dopisniki poročajo o delovni mrzlici, ki je zajela Italijane – ti ta čas po svojih delavnicah, trgovinicah in drugih prodajalnah preživijo precej več časa kot poprej, o kakšnem avgustovskem počitniškem zaprtju pa niti ne razmišljajo, kaj šele, da bi svoj čas zapravljali doma ali na uličnih protestih. »Živeli smo prek zmožnosti, treba bo delati več,« pravijo.

Pričakovati, da se bomo na primerljiv način s krizo soočili tudi Slovenci, je iluzorno. Vse preveč smo miselni ujetniki logike »država, daj!«, ki pravi, da je za naše dobro dolžna poskrbeti domovina. Kaj bi se naprezali in trudili, če smo se ji ravno že rodili, naj nas izobrazi, zaposli, poskrbi za stanovanje, dopust in blagostanje, brezplačno zdravstvo, skrb za vzgojo in odraščanje naše mladine. Do izpolnitve zahtev bomo doma sedeli in čakali, sproti pa ji mesečno izstavljali račun za »nedelo na domu«. Tu in tam bomo še fušali in Bog ne daj, plačali kakšen davek. Če bi nam slučajno našla »šiht«, bomo priskrbeli potrdilo, zakaj moramo na plačilni listi njene sociale ostati še naprej. Delo in plačevanje davkov v tej državi pač nista vrednoti – cenjeno je znanje, kako sistem prenesti naokoli.

Tisti, ki jim državnega solidarnostnega mehanizma ni nerodno uzurpirati do onemoglosti, bodo v zaščito vsega, kar naj bi jim »država vzela«, jeseni  prvi vrgli kamen v »mačehovske institucije domovine«.

In medtem, ko Italijani svoje znanje, sposobnosti in kreativnost usmerjajo v realizacijo idej, kako v spremenjenih razmerah ustvarjati dodano vrednost ter tako poskrbeti zase in za domovino, Slovenci vso to energijo trošimo v izumljanju načinov zaščite lastnih privilegijev. Prišli smo že celo do točke, ko se nam niti mednarodna pomoč ne zdi več tak »bav bav«. »Le zakaj bi se naprezali, bo že Evropa dala, če država več ne zmore«. Ja, saj bo dala res, a hkrati poskrbela, da si bo vse do zadnjega cekina povrnila, z obrestmi vred.

Cena naše prošnje po pomoči bo plačana z izgubo dostojanstva nekdaj ponosnega, poštenega in delovnega slovenskega človeka.

>

POP TV in Kanal A: zaradi prepovedi “zamika” množično izgubljajo gledalce

Se je že začelo. Ko sem prvič preizkusil funkcijo “zamik”, ki jo ponujajo naši TV operaterji, mi je bilo jasno, da gre za revolucijo v TV broadcastingu.  Gledalec je naenkrat postal gospodar svojega TV prostora/časa – programe lahko vrti nazaj, naprej, si jih, ne glede na to, kdaj so na sporedu, ogleda ob desetih zjutraj, sredi popoldneva ali pozno zvečer. Prav tako lahko prevrti oglase in druge nadležne vsebine, ki jih vsiljujejo televizijske hiše. A prav v tej točki sem se zavedal, da bo slej kot prej nastal problem.

In sprožila ga je, kako očitno, najpogoltnejša TV hiša v Sloveniji. Tista z monopolom, ki si lahko privošči vse, tudi to, da ji je interes gledalca zadnja briga. Natančneje, zanjo ne obstaja, vsaj ne takrat, ko je v navskrižju z žvenketom denarja (kar je skoraj vedno).

A zgodovina nas uči, da so napuh, pohlep in samozaverovanost uničili že močnejše hegemone, kot je ena v časovni in prostorski dimenziji razmeroma nepomembna TV korporacija.

Pro+ je tako od TV operaterjev zahteval, da gledalcem več ne omogočijo ogleda njihovega programa z “zamikom” – od sedaj naprej jih bodo tako lahko gledali le še v “živo”. Takšno scanje proti vetru, torej poskus zajezitve neizbežnega tehnološkega napredka, je primerljivo s konjušnico z monopolom nad prevozom s kočijami, ki je ob izumu avtomobila pri lastnikih cest zahtevala prepoved gibanja objektov na kolesih neživalskega izvora. Ti pač za cestni promet nimajo ustreznih pravic, so argumentirali.

Namesto, da bi pametno razmislili, kako tehnološki razvoj prilagoditi v svoj prid, jih je seveda povozilo kolo časa. V tovrstno kamenodobno razmišljanje je vonj po denarju zavedel tudi vodilne v Pro +.

Posledice so že vidne – številni blogerji in forumaši pišejo o prenehanju gledanja POP TV in Kanala A ter celo o odpovedih naročnin na razmeroma neuspešen plačniški sistem Voyo.

Odgovorni se verjetno tolažijo, da so tovrstne “manjše neprijetnosti” kratkotrajna posledica za gledalca neugodnih ukrepov in bodo, kot ostali tovrstni ogorčeni odzivi, kmalu pozabljeni in utopljeni v prenosih novega Big Brotherja in podobnih poneumljenih šovov. A tokrat se zagotovo motijo.

Ocene so, da večina TV gledalcev, ki jim je omogočena funkcija “zamik”,  90 % časa, ki ga namenijo televiziji, to gledajo le še na tak način. Ali, kot sem prebral na nekem forumu: “časi, kot bi si jih želel POP TV – da se bo družina ob sedmih zvečer zbrala pred ekranom ter si skupaj ogledala njihovo 24ur, s številnimi oglasnimi in drugimi prekinitvami vred – so minili”.

Ozaveščen gledalec in teh je vse več,  postaja racionalni gospodar svojega TV prostora/časa in gleda tisto, kar ga zanima. Omejevanje te pravice ter vsiljevanje nezaželenih vsebin, pa bo gledalca prej kot v ogled programa prisililo, da pritisne eno izmed drugih črnih tipk – navsezadnje jih ni več zgolj pet ali šest kot včasih, ampak petdeset, šestdeset, tudi sto.

In ko bo enkrat preklopil, ne bo več dolgo do takrat, ko bo ob omembi nekega TV programa vprašal: “What the fuck is POP TV?” >

Slovenske ideološke zdrahe: Deli in vladaj

Pozabite na partizane in domobrance. Vnuki enih in drugih, pa tudi tistih, ki z vso stvarjo nimajo nič skupnega,  so leta 2012 ideološko zastrupljeni bolj, kot njihovi dedje pred sedemdesetimi leti. Medtem ko Američani v ruski raketi letijo v vesolje in skupaj planirajo misijo na Mars, evropski znanstveniki v Cernu iščejo osnovni delec vesolja  in ameriški, japonski ter francoski sateliti skupaj odkrivajo Zemlji podobne planete v naši galaksiji, se Slovenci zagrizeno preštevamo na rdeče in črne ter si žugamo z odrov proslav in drugih razpoložljivih pasjih procesij.  Medtem ko se mi gremo nadaljevanje svetovne vojne z drugimi sredstvi, nas razvojno prehitevajo Poljaki, Slovaki, Turki in vsi ostali,  iz katerih smo se na račun kopalniških garnitur v zjebanih hotelih, poniževalno norčevali  še pred nekaj leti.

Preden nas tako ideološko skregane dokončno pobere kriza (tista prava, ki še pride), bi se vendarle bilo za vprašati, od kod ta razdvojenost, ki nas kot mlinski kamen vleče pod nivo naprednih evropskih družbenih konceptov. Če nekako še razumem starčke, ki jih je tragična izkušnja večletnega svetovnega spopada zaznamovala do te mere, da nikoli niso bili sposobni konceptualno zaživeti v zeitgeistu postmodernega sveta, pa ni zdravorazumskega razloga, zakaj bi njihovi potomci bili ideološki zagrizenci na dedkovo potenco. Če se ob starejšemu gospodu v partizanski uniformi in zastavi s peterokrako v rokah še prizanesljivo nasmehnem, pa se ne morem načuditi črvu v možganih njihove mladine, ki tako našemljeni skačejo naokoli izven pustnega tridnevja. In po drugi strani, o krivicah in grozotah »totalitarnega komunističnega režima« več od lastnih dedov ve smrkovje, rojeno nekaj let po odrešitvi s te »strahotne tiranije«.

Ker je realno predpostaviti, da se otroci slovenskih mater ne rojevajo z genom za ideološko delitev, ni odveč vprašanje, kdo potem mladini vceplja to sovraštvo do drugače mislečih sonarodnjakov. Je to morda posledica primarne socializacije v družini, sekundarne v procesu izobraževanja, ali terciarne preko medijev ter significant others v dobi odraslosti? Kljub temu, da ne gre zanemariti doprinosa vzgojnih vzorcev in izobraževanja, ki pri nas še pogosto pušča  jasno ideološko sled, se zdi, da ključno vlogo vendarle igra z razdvojenostjo prežeto domače družbeno okolje.

Z distančne neobremenjenosti  je namreč jasno, da celotna slovenska družba, od politike, do gospodarstva, medijev in civilne družbe, deluje po logiki globoke razdvojenosti: levi – desni, naši – vaši, rdeči – črni, partizani – domobranci in kar je še teh delitev. Te ne obstajajo po naravi danosti,  ampak so fiktivne, ustvarjene s ciljem in namenom ohranitve družbenih pozicij in moči. S sproščene energije ideoloških trenj se napaja obstoječi družbeni aparat, hkrati pa pozornost ljudstva odvrača od pomembnejših reči – parazitiranja na narodovem bogastvu, gradnje in vzdrževanja klientelističnih omrežij, izčrpavanja delovnega ljudstva in drugih procesov, s katerimi družbene elite skrbijo za svoj blagor, ki ga rade imenujejo tudi »nacionalni interes«.

Rekli boste »naši pa že ne!« A s tem zgolj dokazujete, da ste ujetniki delitev tudi sami. Aparat namreč ne funkcionira brez dualnosti – če ni notranjega sovražnika na drugem koncu ideološke premice, zastor pade in sistem se sesuje sam vase. Pri tem ni važno, katera stran je na oblasti – nekaj let napajanja pri državnih jaslih je dovolj,  da se doba suhih krav v ideološki opoziciji preživi brez resne škode. Dokler se oblast ponovno ne zamenja.

Zaradi tega je nemogoč dogodek, da bi opozicija podprla dober, za državo koristen predlog svojih političnih nasprotnikov. Zaradi tega so naši mediji ideološko radikalnejši od politične elite same – ko so na oblasti »njihovi«, se bogato molzejo na oglaševalskih evrih firm v državni lasti, v času »opozicije« pa histerično napadajo oblast, da bi se h koritu čim prej vrnil njihov »gospodar«. Nič drugače ni v podjetjih, živečih od državnih investicij ter v raznih »samostojnih« zavodih, inštitutih in drugih izpostavah civilne družbe, ki svojo meglo prodajajo za ceno proračunskega denarja.

Vsem je v interesu, da  kulturno-ideološki boj nikoli ne pojenja, država pa ostane kar se da zaprta za čezmejne, z lokalnimi delitvami neobremenjene investitorje.  V pogojih zdrave konkurence in prosperitete najsposobnejših, bi namreč njihovi vrtički trpeli neprimerno bolj, kot v kolutu ciklične izmenjave pašnje pri koritu.

Zato, kadarkoli vam v enaindvajsetem stoletju začno nabijati s partizansko/domobranskimi parolami  in udarniško interpretirati zlajnane zgodbe »pravih zmagovalcev« ne vem katere vojne že, vedite, da vam obenem iz žepov praznijo denar, pa najsi gre za banalne majice z rdečo zvezdo, čevapčiče po 12€ ali pa za banke, v katerih so požrli milijarde narodovega premoženja.

Če se res želimo rešiti močvirja, preden se dokončno utopimo v živem pesku ideoloških razprtij, bi bilo za teme pred 91′ razpisati silenzio stampa za stoletje ali dva – da se javni diskurz enkrat za vselej očisti brezplodnega samomorilskega kulturnega boja. Šele tako lahko začnemo s preporodom v moderno državo (zahodno)evropskega tipa.

>

Kako so delavcem ukradli 1. maj

Najprej so jim ukradli tovarne. Nato človeku dostojne plače. Ukinili so jim delovna mesta. Čisto na koncu pa so jim ukradli še praznik. In kar je najhuje – od vsega hudega delavci tega sploh niso opazili.

S častne govornice na njihov praznik, praznik boja za pravice delavcev, jih je nagovoril (ex) direktor supermarketa. Podučil jih je o delavski časti in oblasti, mimogrede pa jim za 12€ prodal še porcijo čevapčičev in vrček piva.

A ta zgodba ni od danes. Njena zgodovina sega več kot 30 let nazaj, v čase, ko smo se vozili še na sode/lihe dneve, kavo, sadje in kavbojke pa kupovali v tujini. Takrat, koncem osemdesetih, je tudi “eliti brezrazredne družbe” bolj kot ne postalo jasno, da so samoupravljanju s temelji marksizma dnevi šteti. Potem, ko so po naivni milosti prve demokratične oblasti uspeli preživeti v zavetjih institucij nekdanje družbene lastnine, si boljših startnih možnosti  za privatizacijo le-te res niso mogli zaželeti. Sčasoma so olastninili državno srebrnino, neperspektivne dinozavre pa poslali v stečaj – potem, ko so jih oželi do zadnje vrednosti.  Denar za vse so črpali iz državnih bank, monopol nad premoženjem pa zavarovali s parolo nacionalnega interesa. Večini je uspelo – danes jih nazivamo s »cenjenimi menedžerji«. Nekaterim pa je spodrsnilo – zamudili so trenutek, odnesla jih je svetovna gospodarska kriza.

Eden takšnih menedžerjev je imel veliko srečo. Nova politična oblast mu je stolček spodnesla ravno še pravi čas, da mu ni uspela zgodba menedžerskega prevzema po enačbi tistih, ki jih danes imenujemo »padli tajkuni«.  Vrnil ji je na boleč način – s podporo klana je postal osrednji politični obraz elite “brezrazredne družbe”, imenovane tudi »slovenska politična levica«. Včeraj še ugledni menedžer in kapitalist, danes v Sloveniji ni večjega levičarja od njega.

»Po dejanjih jih boste spoznali«, pravi Sveto pismo in odkritje največjega slovenskega levičarja nam daje možnost empiričnega vpogleda v pojem »levičarstva«, kot ga razumemo Slovenci. Raziskovalni poligon je polis, ki je zadnjih nekaj let v upravljanju prvega med levičarji.

Tam je, kot pravijo, naredil ogromno – zgradil mostove, pobarval fasade, izkopal garaže in kar je najpomembnejše, postavil amfiteater – ljudstvu v čast in oblast.

Vse to pa je zahtevalo tudi nekaj zanemarljive kolateralne škode: Nikoli plačano delo podizvajalcem in delavcem, ki so garali v nemogočih pogojih, hudo zadolžitev in dvig cen storitev v prestolnici.

A interpretacije te škode so različne:  »Kaj pa je tistih nekaj fičnikov«, je po načelu »cilj opravičuje sredstva« z roko zamahnil stric Stanovnik, sindikalist v gradbeništvu Oskar Komac pa je to interpretiral nekoliko drugače:  »Ta objekt bo nekoč Ljubljani in Ljubljančanom v ponos. V resnici pa bo predstavljal spomenik poteptanih temeljnih človekovih pravic ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo.«

Po baje legalnih dejanjih »največjega slovenskega levičarja« pa vendarle ostaja jasno: levica evropskega kova v Sloveniji ne obstaja. Tako kot tovarne, plače, delovna mesta in 1. maj, so njen duh ukradli  tisti, ki v tej formi vidijo priložnost lastnega političnega triumfa. V ta namen so uzurpirali tudi praznik dela – 1. maj. Ta je postal zgolj orodje, vzvod političnega spopada, grmenja nad potezami sovraga. Za praznik dela smo na Rožniku tako poslušali udarne protivladne govore, prepevali »Hej mašinca zagodi«  in v prvih vrstah gledali fanatike v partizanskih uniformah.

In kaj sploh še ostane tistim ki so jih oropali praznika, predvsem pa njegove vsebine – pravice do zastopstva resničnih interesov delavnih ljudi? Pravo pot so pred leti z odporniškim odnosom do spolitiziranih sindikalnih voditeljev pokazale stavkajoče delavke Mure in Gorenja.  Podobna streznitev bi jim prav prišla tudi danes.

>

Varčevanje za Playstation 4 ali za skodelo riža?

Minulo sredo so slovenski in azijski otroci imeli nekaj skupnega. Nikomur ni bilo potrebno v šolo. Tudi »zabavali« so se s podobnimi igračkami. Naša mladež je doma nabijala Paystation 3, vrstniki iz dežel vzhajajočega sonca pa so v tovarni za topel obrok in dolar na dan sestavljali Playstation 4. Človek s kančkom ironije bi ob tem dejal, da so Azijci od nas več kot očitno tehnološko naprednejši, tisti z občutkom za realnost pa bi se resno vprašal, kaj neki javni uslužbenci ta dan počno na ulicah.

Kaj pa vi? Ste v obilici blagostanja kdaj podvomili v samoumevnost dejstva, da se vam meja revščine ne odmerja v skodelah kuhanega riža, ki si ga tedensko lahko privoščite? Ste kdaj pomislili, da na Daljnem vzhodu ne živijo nič drugačni ljudje od nas in da bi se vloge v prihodnje lahko tudi zamenjale? Časi evropocentrizma se nezadržno iztekajo tudi na materialno-ekonomskem področju.

Marsikdo bi mi ob tem lahko očital poenostavljanje in demagoško mešanje jabolk in hrušk.  Na konkretni ravni to morda celo drži, a pred globalnimi premiki v svetovni ureditvi si vendarle ne gre zatiskati oči. Gospodarska kriza ni problem sveta, ampak Zahodne civilizacije, ki v geopolitičnem in gospodarskem smislu vse težje parira vzhajajočim Azijskim velesilam.

V krizo nas je res popeljala pohlepna grabežljivost velikih mednarodnih finančnih korporacij in bank, a v njihovih dejanjih smo bili nezmožni videti kaj slabega, vse dokler niso začele ogrožati naše lastne blaginje. Z azijskimi in afriškimi otroci na načelni ravni sicer simpatiziramo, a z vzroki njihove bede se resno ne ukvarjamo, saj slutimo, da bi to v končni fazi pripeljalo do nas samih. Za Azijca, ki na obleke iz naših omar,  tehnološke igračke iz naših dnevnih sob ter pametne telefone iz naših žepov lepi»made in China« pač tu ni razlike – korporacije, države, njeni prebivalci – to je vse isto, zapakirano v znamko  »Zahodnega sveta«. In prav ima.

In kakšno vezo ima vse to razpravljanje o krizi ter globalnem svetu z minulo stavko v javnem sektorju?  Dejstvo, pred katerim se slepimo je, da naša blaginja izvira iz egoističnega principa in na tem principu se tudi sesuva sama vase.

Po nekaj letih krize so politiki in ekonomisti ljudstvu vendarle uspeli dopovedati, da je varčevanje neizbežno, veliko slabše pa jim gre od rok prepričevanje, da brez splošnega odpovedovanja ne bo šlo. Vsak sicer še kima varčevanju, vendar ne na svoj račun. On si svoj dohodek pač  krvavo zasluži. Vzamejo naj drugim, tistim ki imajo več od njega.  Sam za krizo ni nič kriv in je na svoj račun ne namerava plačati.

Morda osebno res ni kriv za krizo, ki je pri nas toliko hujša zaradi pohlepa nekaj posvečencev, ki so preko tajkunskih kreditov uničili podjetja ter državo spravili na kant. A obenem tudi ni zaslužen za blagostanje, v katerem se je rodil, v njem živi in ki ga v štartnih možnostih razlikuje od Azijca z 10 dolarji mesečne preživnine. Pa vendarle, ujetnik svojega sveta ostaja v dobrem in v slabem.

Če Sloveniji zmanjka 2.5 milijarde evrov letno, primanjkljaj bremeni tako profesorja v Ljubljani, kot avtomehanika v Zgornjem Dupleku. Da ga naj odplačajo »bogati«  je pravičniška puhljica, katere bistvo je v logiki egoistične zavisti in ki jo v populistične namene sindikalisti učinkovito izrabljajo. Vsi ukrepi proti »bogatašem« namreč ne prinesejo niti 100 milijonov evrov v proračun. Jaht, luksuznih vil in ljudi z ekstra visokimi dohodki pač v Sloveniji ni ravno veliko, vsaj ne dosti, da bi to državo potegnili iz krize.  Je pa obdavčitev najpremožnejših vendarle dober zgled za potešitev strasti, zaporne kazni za »tajkune« pa bi povrnile upanje v pravno državo.

Pa vendarle je jasno, da Zahodno družbo iz krize lahko potegne le njen srednji sloj.  To spoznanje bo  osnova za odgovor, ali smo svoje dolgove pripravljeni prevzeti nase, ali bomo z njimi egoistično bremenili naslednje generacije.  Naši otroci se pač ne bodo mogli zadolževati za življenje  preko svojih zmožnosti . Omogočimo jim vsaj, da bodo gospodarji lastnih življenj.

>

Ana ima dva očka, štiri dedke in enega psička

»It’s all about kids«. Debato okrog družinskega zakonika je v vrhuncu vznesenosti spopada za in proti, namerno ali ne, zaneslo v konkretizacijo bistva vseh razprtij in sporov. Ko odstranimo zamegljevanju namenjeno navlako, se v svoji goloti izbistri resnica: na družinskem referendumu se bomo odločali o vprašanju, ali vzgoja ostaja v patronatu heterospolne (izven)zakonske skupnosti, ali pa naj družba homoseksualno zvezo formalnopravno povzdigne na nivo enakovredne alternative za odraščanje naših otrok. Konsenz, da otrok v principu ideala potrebuje očeta in mamo, namreč ni sporen. Stališča so različna pri vprašanju ali mora mamica nujno imeti luliko, ali pa materinski vlogi odgovarja tudi lulček (in obratno). 

Najbolj nazorno je omenjeno dilemo v svoji zgodbici za odrasle uspelo pririsati Cicibanu, katerega avtorji so se več kot očitno otresli pritiskov, ki so jih svoj čas silili v podpis peticije 571 proti Janševi vladi. Pa vendarle, neizpodbitnim zaslugam za razjasnitev referendumskega vprašanja navkljub, si je homoseksualni lobi z nebrzdanim dejanjem naredil slabo uslugo.

Referendum bi namreč zagovorniki zakonika z lahkoto dobili, če bi diskurz uspeli ohraniti na nivoju spopada »nazadnjaške« RKC proti »svobodomiselni« Sloveniji. Tako pa so s svojo neučakanostjo zamajali učinkovit dvodimenzionalni miselni koncept, ki so ga pred tem mesece trudoma gradili. Še pred dnevi bi ljudje na volilnem  listku obkrožali, ali sodijo med napredne, svobodomiselne državljane, ki nikomur nočejo nič hudega, ali pa med  nestrpne zagamance, ki se brezsramno vtikajo v življenja soljudi.

Sedaj pa so nasprotnikom zakonika ponudili priložnost, da obkroževalcem vsilijo svojo interpretacijo volilne dileme v smislu, ali bi našega Tončka res lahko po luleku in ritki umivala homoseksualna strica, brez, da bi mu pri tem storila kaj hudega.

Obe dilemi sta seveda popačenki v smislu »Zemlja je ploščata, ker pač takšna zgleda v atlasu«, v pogledu iz vesolja pa so stvari vendarle nekoliko drugačne. A miselna vesoljska 3D perspektiva je zaradi gravitacije predsodkov za večino ljudi težko dosegljiv ideal, na čemur gradi splošna teorija propagande, kot tudi volilni kampanji belih in črnih v aktualni referendumski dilemi.

In kaj si ob vsem tem mislijo otroci? Verjetno kaj podobnega kot: »Dve mamici, dva očka? Glavno, da imam psička. Ime mu je Fiki in ko ga božam, veselo maha z repom.«

>