»Nismo več v komunizmu,« je finančni minister dr. Dušan Mramor pokroviteljsko podučil sodržavljane, zgražajoče se nad vrtoglavimi honorarji za popoldansko garanje izbrane akademske elite.
Profesorjev poduk je bil sicer deležen časniških naslovnic in udarnih televizijskih špic, a globljih analiz njegove dejanske sporočilnosti ni bilo zaslediti. In dilem glede tega je kar nekaj.
Je denimo oceno »nismo več v komunizmu« podal kot ekonomist, analizirajoč domačo gospodarsko situacijo, ali kot politik, ocenjujoč notranjo družbeno-politično realnost, morda kot zgodovinar, opisujoč konec nekega obdobja in navsezadnje, nemara celo kot mistik, nanašajoč se na prevladujoče stanje duha v jugovzhodnem Podalpju?
Ker si dodatnih pojasnil v tem smislu od spoštovanega profesorja najbrž ne moremo nadejati, nam ne preostane drugega, kot da sami vsebinsko ovrednotimo tako lucidno-prodorno oceno, podano s strani kredibilnega predstavnika vladajoče oblasti.
Kaj je torej z »nismo več v komunizmu« poet v resnici mislil?
Dr. Mramorja poznamo kot uglednega ekonomista, finančnega ministra dveh levih vlad ter rednega profesorja, celo dekana Ekonomske fakultete. Zato se najbrž v našem prizadevanju po iskanju resnice ni napačno najprej nasloniti na njegov ekonomski renome.
A realni podatki tezi, da se je doktor opredelil v ekonomskem smislu, le stežka zadostijo. Večinski delež državnega lastništva v podjetjih je najvišji v Evropi. Takoj za Grčijo smo najmanj privlačna država za tuje investicije. Po stopnji ekonomske svobode si s Sierro Leone delimo 105. mesto med 152 državami, Imamo nadpovprečno obremenitev dela med najrazvitejšimi državami ter najvišjo dohodkovno egalitarnost na stari celini.
Vse to (in še marsikaj drugega) je verjetno botrovalo oceni ugledne poslovne revije Forbes, ki Slovenijo vidi kot najbolj socialistično evropsko državo .
Ob teh statistikah »nismo več v komunizmu« izzveni prej kot slaba šala, kot kompetentna trditev doktorja ekonomskih znanosti.
Je torej Mramor odmevni stavek izrekel kot politik? Navsezadnje opravlja eno najpomembnejših političnih funkcij v državi.
Kar 85 % časa v štiriindvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije je oblast zasedala leva politična opcija, h kateri kajpada spada tudi aktualni finančni minister. Vse številne mandate so se bolj ali manj pritajeno medsebojno prerekali, spodkopavali drug drugega, rušili lastne vlade in čez noč postavljali nove, pogosto tudi javno žalili in zaničevali.
A vedno in povsod jih poenoti le eno – ideološka komunistična nostalgija, vedno znova opevana in izpričana na številnih proslavah in manifestacijah, kot je razvpito stožiško praznovanje ob prevzemu oblasti 27. aprila 2013.
Po ogledu pričujočega videa si desetkrat ponovite »nismo več v komunizmu«. Vas je prepričal?
Izločili smo torej ekonomsko in politično komponento Mramorjevega izreka in vprašati se je, ali ne gre morda za zgodovinsko oceno preloma z nekim obdobjem v »narodovem zorenju«, ki naj bi bil dandanes končno presežen.
Prehode skozi zgodovinska obdobja praviloma zaznamujejo civilizacijski preskoki, mnogokrat predvsem v miselnem, intelektualnem smislu – denimo razvoj in dominacija antične misli, pa srednjeveška temačnost duha in njegova osvoboditev v humanizmu in renesansi …
Za odgovor na vprašanje ali smo Slovenci ob formalno-pravnem prehodu v demokracijo hkrati opravili tudi ta civilizacijski preskok, je dovolj pogledati v jaške Hude jame in brezna stoterih drugih kotanj, v katerih zakopani, zazidani, zaminirani, zdemolirani, daleč od vesti in srca politikov, medijev in javnosti ležijo naši drugorazredni rojaki, pozabljeni, nevredni dostojnega pokopa.
Mar ne bo zgodovinska stroka s par stoletno distanco prelomnico s komunizmom postavila tudi glede na zrelost narodove zavesti, odražajoči v višjem miselnem spoznanju in osvojeni lekciji minulega obdobja?
Kar nas pripelje do morebitnih Mramorjevih prostočasnih mistično-filozofskih praks. Je morda konec komunizma spoznal v splošnem stanju duha Slovencev in njihovem zavedanju o preživetosti socialističnega samoupravljanja kot ekonomsko nevzdržne in moralno-etično zavržene oblike družbenega bivanja?
Da je temu težko verjeti, pričajo že vse zgornje ugotovitve, podkrepljene s številnimi drugimi simptomi današnje slovenske realnosti: splošno dojemanje države kot skrbnice vsega in vsakogar, zagrizeno zagovarjanje »nacionalnega interesa« ter nasprotovanje privatizaciji in zasebni pobudi v šolstvu, zdravstvu in drugod, skoraj patološko sovraštvo do katoliške Cerkve, nostalgično obujanje spominov na čase, ko smo »vsi imeli službe« in smo »brez izjeme vsi počitnikovali na morju« ter ko smo »v svetu nekaj pomenili«. In navsezadnje pričakovanje, da v vsej državi ne sme nihče zaslužiti kaj dosti več od povprečne delavske plače.
Upoštevajoč vse navedeno bi težko zaključili, da je človek akademske kapacitete misel »nismo več v komunizmu« dejansko izrekel v katerem od predstavljenih konceptov.
Ostane nam zgolj še domneva, da smo dr. Mramorja nekako morali narobe razumeti.
Kaj pa če je spoštovani doktor z besedami, izrečenimi v prvi osebi množine, pravzaprav mislil na »nas«, za razliko od »vas«? Torej »mi smo tisti, ki nismo več v komunizmu«, za razliko od »vas na oni strani, ki ste še vedno v komunizmu …« ?
Domneva pridobi na logičnosti, če jo razvijemo korak naprej. Torej mi, družbeno in intelektualno superiorna elita, nismo več v komunizmu, zato ni ovir za visoke honorarje, prelite v naše žepe preko davčno ugodnejših odvodov iz institucij skupnega »nacionalnega interesa«. Za razliko od vas, ki ste deležni vsega tistega, za kar se tudi mi sicer pregovorno zavzemamo: visoke obdavčitve plač, stroge državne regulative, državnega lastništva podjetij, oviranje zasebne pobude na vseh ravneh, vsesplošne uravnilovke in vsega ostalega, kar vzpodbuja povprečnost in zatira odličnost.
Edino v tem pogledu pokroviteljski poduk ministra za finance »nismo več v komunizmu« dobi svoj smisel.
In prav ta duhovno-materialna odmaknjenost voditeljev avantgarde socialističnega delovnega ljudstva levo prepričano rajo v aferi »honorarji« najbolj boli.
Prestiž in luksuz na njihov račun so namreč pripravljeni odpustiti le maršalu Titu, nikakor pa ne nekemu Maksu Tajnikarju, Metki Tekavčič ali Stanki Whothefuck Cankar.
>