Boj proti privatizaciji: komu v resnici služite, sindikati?

»V tem trenutku čakajo na naše premoženje hijene, za katere so besede družbena odgovornost podjetij in skrb za ljudi španska vas. Mnoga naša podjetja so dobra, ker je prišlo do sodelovanja s fakultetami, znanstveniki. Z razprodajo teh podjetij bo vse to šlo v franže. Tega ne smemo dopustiti, če ne želimo postati še večja kolonija, kot smo.«
.                                                                          Dušan Semolič, predsednik ZSSS, 10. 11. 2014

»Javno mnenje kreirajo sindikati. Ne glede na to katero vlado bomo dobili, bo to še naprej vodil predsednik ZSSS Dušan Semolič,«
.                                                                                     Ivo Boscarol za Finance, 24. 4. 2011

Kadarkoli se v Sloveniji na mizo vrne prodaja državnega lastništva v podjetjih, se med najgorečnejšimi braniki pred tovrstnim ravnanjem znajdejo največje sindikalne centrale. Semolič, Štrukelj in ostali gromovniki glasno svarijo pred hudobnimi tujci, ki bodo pokupili državno srebrnino in Slovenijo spremenili v kolonijo tujih velesil. Kot na mnogih drugih področjih, kjer s svojimi blokadami skrbijo za ohranjanje statusa quo, jim uspeva tudi pri privatizaciji. Vsaka vlada slej kot prej kloni pod njihovim pritiskom in posledično država po triindvajsetih letih samostojnosti še vedno ohranja lastniške deleže v 481 podjetjih.

Ob tej učinkovitosti sindikalne demonstracije moči se je vredno vprašati dvoje: od kod sindikatom oblast, s katero že leta minirajo vsakršne družbene spremembe, čeprav se v Sloveniji zaradi tega evidentno živi vse slabše, v konkretnem primeru pa se zastavlja vprašanje, po kakšni logiki je nasprotovanje privatizaciji sploh njihova agenda?

Začenši pri slednjemu je za razumevanje absurdnosti tovrstne sindikalne aktivnosti potrebna seznanitev z naslednjimi statističnimi resnicami, ki so bile nazorno navedene v novembrski oddaji Tarča o privatizaciji.

V Sloveniji pod tujim lastništvom delujejo 4 % vseh podjetij, ki ustvarijo kar 25 % vsega dobička. Tujci delavce tudi bolje plačujejo od domačih lastnikov – zaposleni »pod tujcem« v povprečju vsak mesec domov prinesejo 170 evrov več, kot dobijo njihovi kolegi od domačega gospodarja. Deset naključno izbranih podjetij, ki so v zadnjih 10 letih prešla iz domačih v tuje roke, je v tem času plačalo 2× več prispevkov za socialno varnost in kar 4× več drugih davkov kot poprej. Neplačevanje socialnih prispevkov delavcem si privoščijo predvsem podjetja v domači lasti, medtem ko so tujci do tovrstnih praks izredno zadržani in se med neplačniki praviloma ne pojavljajo.

Ob zavedanju, da je sindikalni raison d’être prav v zastopanju interesov delavstva, bi bilo glede na zgornja dejstva edino logično sindikate videti med najodločnejšimi zagovorniki tujega lastništva podjetij ter privatizacije, če se že čutijo poklicane akterje v tej zadevi. Realno gledano pa je vprašanje lastniške sestave podjetij v njihovi domeni toliko, kot bi bilo s strani lastnikov postavljanje sindikalnega vodstva v njihovi gospodarski družbi.

V deformiranem razumevanju vlog in pristojnosti je to zgolj eden izmed mnogih primerov iz vsakdanje družbeno-politične prakse, v kateri imajo sindikalni vodje odločilno besedo, čeprav se jih tematika po logiki stvari prav nič ne tiče. A Slovenci imajo njihov angažma v  mnogih tovrstnih zadevah za popolnoma samoumeven.

Če se torej glavne sindikalne centrale v Sloveniji ukvarjajo z vsem mogočim, še najmanj pa z njihovo »core« dejavnostjo, ki je v zaščiti interesov delovnega ljudstva, je na mestu vprašanje, komu torej naši sindikati v resnici služijo. Drugače rečeno; čigava interesna kolonija so v resnici?

Za odgovor je, kot po navadi, potrebno zgolj slediti denarnemu toku in poiskati tiste, ki imajo od ohranjanja državnega lastništva v podjetjih in statusa quo v slovenski družbi največ koristi.

To so rentniki, preko poslovnih dogovorov, pogodb, svetovanj, subvencij, štipendij, sponzoriranj, pokroviteljstev in drugih vrst nepovratnih sredstev prisesani na finančne tokove podjetij v državni lasti in državnega aparata na splošno. To so bratje v interesu in v ideologiji, katera jim je tovrstno rentništvo zagotavljala skozi desetletja in njeni kanali ob Prelomu nikoli niso bili resnično prelomljeni.

Najdemo jih povsod, večinoma na vodstvenih položajih – v (državnem) gospodarstvu, bankah, medijih, izpostavah civilne družbe, izobraževanju, športu, zdravstvu, znanosti, kulturi, advokaturi, sodstvu, v upokojenskih, borčevskih in nedeljskih hobi združenjih ter seveda v politiki in … sindikatih.

O njih pričajo mnogi, a zgolj v nadpomenkah; omrežje, klan, kontinuiteta; ali v tretji osebi množine: plenilci, botri, strici …  Zaradi posesti vpliva in moči gredo njihova imena v javnosti težko z jezika. V organizirani obliki na plano pridejo le ob nuji, ki zahteva kolektivno poimensko izpostavitev v zaščito ogroženih interesov.

Njih kolonije razgledanemu spremljevalcu domače stvarnosti ne ostajajo prikrite. Vsem ostalim pa v principu zadostuje zdrava pamet:

Včeraj iz lastnih žepov milijarde nameniti za nacionalni interes, danes pa podpisati bianco menico tudi za v prihodnje – duhovit nesmisel te enačbe bi moral biti spregledljiv tudi najvišje skakajočim Slovenc’em. >

5 thoughts on “Boj proti privatizaciji: komu v resnici služite, sindikati?”

  1. Čudi me,
    da ne veš Rok. Ko bo vso premoženje v privatnih rokah, bodo sindikate zlomili – po angleškem vzoru. Delavec bo le še potrošna roba, nikogar več ne bo, ki bi se boril za njegove interese. Poglej si parlamentarni spekter. Tu že zdaj ni nikogar, ki bi se boril za delavske interese (niti levica ne), ampak imajo vsi polna usta pravne države in zaščite lastnine.
    Vlade, tudi Cerarjeva išče milijone In jih komaj najde, da bi pokrila kašno socialno vrzel.
    A ko je treba pokriti banko, v trenutku najde (in sploh ne pove od kod) 190 milijonov evrov, če vzamem le zadnji primer Celjske banke.
    Verjamem, da vse do veš Rok, a vseeno pišeš propagadne članke.

  2. @Rado: Problem je, da so interesi delavstva našim sindikatom zadnja briga in to je ves point članka – oni služijo nekim drugim namenom, za kar so žrtvovali svoj raison d’être in s tem izdali ideale delovnega ljudstva. Takšnih sindikatov zato ne potrebujemo, oziroma državi povzročajo zgolj škodo, izredno nizko zaupanje javnosti, ki ga po vseh raziskavah beležijo, pa dokazuje, da se ljudje tega vse bolj zavedajo …

    Zato je toliko bolj nelogično, da imajo v slovenski družbi takšno moč in besedo.

  3. ko sem bil sam sindikalno aktiven, so mi pravili, da je razlika med politiko in sindikati v tem, da se sindikati borijo za uresničevanje kolektivne pogodbe, politika pa za oblast. zadnje čase se mi zdi, da se tudi predstavniki delavcev borijo predvsem za oblast!

  4. Rok, dvoje drži kar pišete – vodilni sindikalisti so alienirani od baze (ekscesni prejemki) ter, da obstajajo taki in drugačni “rentniki”. Ne vem sicer kako te “rentnike” odstaviti od napajanja (mislim razne politično-gospodarske združbe ozadij vseh barv). Logično bi bilo zahtevati transparentnost pri razpisih, poslovanju, a brez pravne države ni računati na moralno-etične vrednote ljudi…s tega vidika je najlažje res vse dati tujcem, a zdi se mi, da gre pri tem za “priti z dežja pod kap” – primer DUTB???. Problem DTI (ang. FDI), primer Slovaške je, da lepo izgledajo GDP, rast in nekoliko zmanjšana brezposelnost. Realna cena tega? Na Slovaškem uničiti del industrije ob pomoči domačih “tranzicijskih strokovnjakov”, povečati brezposelnost, potem pa z multinacionalkami (avto industrija), priti do poceni kvalificirane delovne sile. V članku dr. Judite Tancosove (Economic Annals 3/2014) so ugotovili, da se sploh ni bilo pogajanj glede plač (uničeni sindikati), državo pa so stisnili z davčnimi olajšavami. Opurtunitetnih stroškov iz tega naslova nikoli niso omenjali, ker so računali, da bodo po 5-ih letih ukinili slednje. Nato pa je avto industrija (delodajalec nekja 10.000-em) zagrozila, da bodo proizvodnjo preselili in država je znova pristala in se odpovedala davkom…skratka začaran krog… V uradnih stališčih pa gre še vedno za POZITIVEN EFEKT. Če je to model, ki si ga Slovenija želi, potem OK, a ob osamosvojitvi smo imeli strategijo “družbe znanja in izdelkov visoke dodane vrednosti”, zdaj pa bi radi konkurirali “kitajcem” sredi Evrope? V Sloveniji imamo “Slovake”- REVOZ, največjega izvoznika, noben se ne vpraša, kaj vse smo že dali Renaultu…opurtunitetni strošek-kaj če bi enak denar vložili v perspektivne MSP-je, ali naredili platformo za globalne start-upe? Če smo profitirali s tujimi investicijami pri znanju, ne vem kje se to odraža, razen v večji dodani vrednosti tujih podjetij (družba in država nimata nič od tega, razen, da sta poceni predala znanje ljudi izšolanih v javnem, brezplačnem šolstvu). Še vloga sindikatov – ja trenutno so nerealni v pričakovanjih, sploh nepravilno organizirani, o vodilnih ne bom izgubljal besed, vsekakor pa ob lastnem prestrukturiranju lahko odigrajo svojo vlogo (in jo morajo biti, v nasprotnem kot družba razpademo – na kapitaliste in pokvarljive podaljške strojev, brez pravic). Države/vlade so že dolgo inštrument/agent legalizacije interesov kapitala in delajo de facto pod pritiski in diktati privatnega kapitala – TISA / CETA / TTIP.

    1. Bobby, take pesimistične poslušamo od nasprotnikov privatizacije, pa seveda ne odražajo realnosti.

      O kakšnem stiskanju države z nizkimi davki ti? Slovaška kar lepo napreduje – če je rast BDPja in večanje zaposlenosti, je to dobro.

      Tudi država rabi pritisk, da ohranja zmerne davke, sicer imamo tako kot pri nas. Oderuško visoke davke, pa nič učinkovitega.

      Slovenija bo morala konkurirati Kitajcem, saj nas je miselnost, kot je tvoja, pognala tja. Slovenija je z davki (pa ne glede na to, ali so bila podjetja v rokah države ali ne – večinoma so bila), podpirala natanko to – poceni delovno silo. Medtem, ko ima Slovaška enotno davčno stopnjo – torej podpira tudi visoko izobražene.

Comments are closed.