Strah pred Toninom ali Kdo se boji črnega moža

Verjetno se spomnite priljubljene igrice iz otroških let, ko vas je po sobi lovil strašen črn mož in če se vas je dotaknil, ste postali njegovi pomočniki. Na krik »Kdo se boji črnega moža?« ste seveda vpili, »nihče!«, a v resnici so vas z njim strašile mame, kadar niste bili pridni; bil je vaš skriti strah, pogosti gost vaših nočnih mor.

Kasneje, nekje na poti v odraslost ste dozoreli za spoznanje, da črni mož živi le v otroški domišljiji kot priročen starševski bavbav za discipliniranje razpuščene otročadi. Verjeli ste, da je enkrat za vselej odšel iz vašega življenja. A v resnici vas z njim, samo v drugi formi in vsebini, manipulatorji vseh sort po potrebi strašijo še dandanes.

»Za dobrim konjem se praši,« pravi star pregovor in v zadnjem času se na desni medijsko-politični sceni najbolj dviga prah za mladim politikom Nove Slovenije Matejem Toninom. Prevratnim namenom njegovega lika in dela ta čas niso posvečeni le posamezni diskreditacijski pamfleti, ampak celotne številke domnevno resnih politično-tematskih revij in to iz tedna v teden, iz meseca v mesec.

Prikazujejo vam ga kot zlonamerneža, ki ogroža ustaljeni red in harmonijo in vas bo s svojim zapeljivim nasmeškom potisnil v naročje samega satana; kateremu je, ne pozabite, izglasoval prav lepo pokojnino!

Bavbav lik Mateja Tonina, kakršnega vam slikajo ti pravljičarji, je kot črni mož iz vašega otroštva. Kot strah, ki je v sredini votel in ga okrog nič ni, a hkrati zelo priročen za zastraševanje potencialno nediscipliniranih volivcev.

A pripovedovalci teh bajk se ga še kako bojijo. Je namreč edini politik na obzorju sodobne krščanske demokracije, ki dolgoročno lahko ogrozi primat neke druge opcije, ki se je trdno vkopala v ta vrtiček in ga zlepa ne namerava prepustiti komu drugemu. Samo tem se Tonin v resnici prikazuje v nočnih morah kot črni mož, ki z objemom svojih lovk spreminja njihove volivce v nekakšne zombije, kateri na volilnih lističih nato obkrožijo NSi.

In ti bodo naredili vse, da ga ustavijo. Tudi novo stranko, če bo potrebno.

Kaj je pravzaprav Toninov greh? V očeh samooklicanih čuvajev politične pravovernosti na desnici je neposlušen, samosvoj, brezbrižen in nespoštljiv, predvsem pa preveč sposoben, karizmatičen in nepredvidljiv, da bi ga pustili rasti izven dosega roke Velikega brata. Lahko bi jim namreč zrasel čez glavo, zato je varneje slediti logiki »če ga ne moremo imeti, ga raje uničimo,« dokler je za to še čas.

Namreč, če trezno razmislite; mar res verjamete, da sta Matej Tonin in Ljudmila Novak dejansko Kučanova agenta na tajni misiji razbijanja desnice in edine prave pomladne politike, kot jo definira trenutna dominantna stranka? Ali ste se morda zgolj pustili prepričati, da sta zavedena ali da jima »piškotki z mize levih gospodarjev« pomenijo več od vrednot in prepričanj, iz katerih izhajata?

Tovrsten lov desničarskih inkvizitorjev na komunistične čarovnice spominja na anekdoto iz življenja velikega pustolovca Jamesa Cooka, ki je ob pristanku na nekem polinezijskem otoku vprašal plemenskega poglavarja, če tam živi kaj ljudožercev. »Nikakor ne,« mu je odgovoril poglavar, »včeraj smo pojedli zadnjega.«

Povedano pod črto; bolj kot s prividi črnih mož in medsebojnimi spopadi za primat bi se slovenska desnica morala ukvarjati z enačbo, v kateri A+B+C ni zgolj 26, ampak vsaj 46. Svoj čas je Novakova v državnem zboru učenca s trdo bučo že ustrezno podučila o pomenu takšnega seštevanja in ne bi škodilo, če bi gospa profesor lekcijo odčitala še komu iz sorodne desne.

Pri odločitvi kako in s kom naprej v svetlejšo prihodnost slovenske pomladne politike je Einsteinovo definicijo norosti kot »prizadevanje nekoga, ki kar naprej počne isto, pričakuje pa drugačne rezultate«, treba nujno upoštevati.

>

10 thoughts on “Strah pred Toninom ali Kdo se boji črnega moža”

  1. Ja, če jih je 45, ali 46 se vedno najde denar in izvedenec, da se stvari uredijo po naške! Po Pucku je bilo njih še kar nekaj, vendar ne tako očitnih. “Para buši, gde burgija ne može”. Ta pregovor še drži in tudi uporabljajo ga razni pravoverni, ki jim je le malo mar za domovino. Bil sem dolgoletni član SKD in NSi, pa sem razočaran nad vsemi predsedniki, izjema je le pokojni gospod Bajuk. Ljudmila je imela milo srečo, da ji je cerkvena oblast stala ob strani in se še ni zgodil Zvon 1, Zvon dva in ostale finančne zagate v cerkvi, da smo prišli v parlament. Danes se kaj takega tudi po čudežu nebi več zgodilo. Milka je resnično pridobila, ko je podprla zakon o arhivih, ko je dajala intervju v provladnih medijih. Kaj je pa Matej dobrega naredil za stranko pa res ne vem? Morda me bo kdo tudi s tem seznanil, v kar pa dvomim.

  2. He, he, Rok.
    Zdaj ko gre za Tonina, smešiš protikučanovsko paranojo, kadar gre pa za razgovor o levici, ti pa taista paranoja čisto prav pride.
    Ja, ja, Rok. Imaš kvalitete politika.

  3. Tole s Toninom je dokaj zmešana zadeva.
    Razumem reakcije na desnici, kjer v slovenski deformirani politiki delovanje diktira katoliški kler, ki se je jasno opredelil, da kdor ni za Janšo, ”božjeg lica neće videti”, kot pravi Thopson v eni svojih pesmi.
    Ni mi pa razumljivo navdušenje nad Toninom na levici.
    Ker je to, kar v Sloveniji velja za desnico ideološki monolit (domobransko-neoliberalna agenda, lokalizirna verzija krščanske demokracije intonirana na ohranjanje tekovin kolaboracije), ideoloških razlik med Toninom in Janšo ni . Resda Tonin ponuja manj načelno verzijo, ki je pripravljena tudi simbolično podkupiti Kučana za plasiranje agende, a tudi njegov ”katolicizem s človeškim obrazom” je zgolj to. Tonin se zavzema za iste cilje kot Janša in bolje je, da ”križarsko vojno proti komunizmu” vodi Janša v zaporu kot pa Tonin v koaliciji. Toninu dejansko lahko uspe, če upoštevamo, da je v pogajanjih za koalicijo dosegel, da je Cerar pristal (!) na neposeganje v verski zakonik & državno-sponorirano pokopavanje domobrancev. Janši tako daleč ne bi uspelo priti.
    Tako da v tem pogledu več upa polagam na diskreditacijsko-likvidacijsko krvoločnost desne medijske krajine kot pa kratkovidno obsedenost z Janšo leve.

    Kar se pa tiče nove desne stranke, pa ne vem, koliko se tu misli resno. Ob že prej omenjeni ideološki monolitnosti slovenske desnice, tu najbrž ponudbe ni premalo. Morda bi bila perspektiva v evro-skeptični desnici (po možnosti brez identifikacije z v 2. svetovni vojni poraženo stranjo), če je to sploh realno, upoštevajoč, da je kljub videnim ”nožem v hrbet” slovenski desničarski um bazično hlapčevski do vsakokratne ”Velike Nemčije”.

  4. Vladimir Veligor,
    nova desna stranka je čisti blef. Ljudje se bodo pozicionirali za NSi, za SDS pa morebiti za SLS, če jim bo slednjim uspelo narediti kakšen kadrovski preboj. Za novega Viranta na desnici ni več prostora. (Ga je zavzel že Cerar).

    1. Novi Virant, t.j. nova neoliberalna stranka globalno gledano ni ravno pametna poteza, čeprav smo v Sloveniji vedno en čas zadaj. V mislih sem imel post-liberalno stranko.

      Je pa zanimivo: kaj pa če je Tonin dejansko novi Virant (sekundarno virantovanje), neke vrste navidezno nasprotovanje Janši, v resnici bi se pa domobransko-neoliberalna agenda pretihotapila v morebitno koalicijo. Tako bi se Cerarjeva neoliberalna (in vidno preveč do RKC tolerantna) opcija zgolj okrepila.

    2. Cerar je prevzel levico, ne desnice. Rado, tako si ekstremističen, da še tega ne veš, kdo je lev in kdo desen.

  5. Članek je provokativen, komentarji bolni. Sem že mislil, da je čas opranih glav za nami. Oddahnil sem si, ni. Nikakor ne morem razumeti, da je v ljudeh, ki sebe razglašajo za kristjane, toliko zadrtosti, nesposobnosti sprejeti nekoga, ki je sposoben misliti z lastno glavo. Ker je Tonin nekajkrat pokazal, da hoče misliti s svojo, mu je to potrebno zameriti in uporabiti za diskreditacijo. Meni pa je prav to, da zna in zmore lastni premislek, najprej kvaliteta. Kljub temu pa se mi ni potrebno z vsakim premislekom tudi strinjati. Tako svet politike postaja barvit, vse preveč pa je teh, ki silijo v monokromatsko politiko. Tako politiko v SDS zahteva Janša, zunaj te stranke pa je to samo ovira in ni nikaršna kvaliteta. Prav NSi bi se morala potruditi širiti prostor pogovora, misli in idej, ne da bi pri tem anametizirala drugačnosti. Res pa je, da je ozkost pogledov posledica socialne nezrelosti, osebnih razočaranj, krivic, neuresničenih ambicij, ali pa še česa drugega, kar posameznik ni znal pri sebi sanirati. Veseli me, da je poleg Tonina v stranki še nekaj mladih, ki dajejo nov ton politiki. Sam bom vedno podpiral ljudi, ki bodo mislili in delali v dobro vseh in vsakogar, brez predhodne selekcije.

    1. marjan, predstavljate si, da bi na lepotnem tekmovanju zmagala lepotica , ki bi žirijo prepričevala z besedami:”Izberite me, najboljša sem zato, ker mi črnolaska, tretja z leve, meče polena pod noge.”

      kako bi se počutili, ko bi prišli k zdravniku, pa bi vam dejal naslednje:” Jaz sem najboljši za vas. dr. Polde iz druge bolnišnice vas bo sigurno spravil na drugi svet. Nimam sicer dokazov- a bojte se ga in me ubogajte!”

Comments are closed.