Grdi, umazani, zli na slovenskem trgu dela

»A odpuščali bi radi lažje, o ti barabini!« je tipična, po svoje tudi razumljiva impulzivna reakcija povprečnega državljana ob omembi tega ukrepa v sklopu potrebnih reform trga dela v Sloveniji. Na tovrstnem populizmu jadrajo tudi sindikati, ki so med glavnimi krivci za težko zaposlitveno situacijo v državi, v kateri na račun prekercev prosperira sindikalno zaščitena manjšina zaposlenih za nedoločen čas.

Deformiran trg dela je dejansko velik problem Slovenije, a razlogi zanj se nikakor ne skrivajo v »hudobnih delodajalcih, ki izkoriščajo uboge delavce,« kot pred kamerami vehementno vpijejo Dušan Semolič in kompanija. Težava je sistemska in z razumevanjem njenega bistva imajo probleme celo novinarji, kaj šele navadni državljani. Ob obravnavanju te problematike v ugledni radijski informativni oddaji je denimo novinarka odločno zanikala aksiom o nefleksibilnosti trga dela v Sloveniji, češ, da vse več prekernega dela dokazuje ravno nasprotno – da je namreč naš trg dela še preveč fleksibilen.

Za stretje pretrdega oreha za novinarko nacionalnega radia je v izhodišču potrebno preseči arhaično socialistično miselnost, da je odpuščanje za delodajalce nekakšen hobi, kar počno iz razvedrila ali celo iz čiste zlobe. Izjeme so, ampak prekinitev delovnega razmerja je praviloma reakcija na razmere v konkurenčnem globalnem tržnem okolju. Časi socialističnih monopolnih gospodarskih dinozavrov so minili in podjetja, ki se danes niso sposobna prilagoditi situaciji na trgu, slej kot prej propadejo. Razlika med preživetjem in bankrotom je mnogokrat zgolj v sposobnosti hitre stroškovne prilagoditve razmeram, kar omogoča fleksibilno zaposlovanje in odpuščanje presežnih kadrov.

Sliši se kruto kapitalistično, a samo, če trg dela ni ustrezno sistemsko – zakonsko urejen (kot denimo ni v Sloveniji). Fleksibilnost zaposlovanja in odpuščanja pomeni, da bi podjetje ob pridobljenem večjem poslu mirno zaposlilo večje število delavcev, z zavedanjem, da v težjih časih ti ne bodo kot mlinski kamen viseli z njegovega vratu. Ob pomanjkanju naročil bi delavci z odpravnino trenutnega delodajalca zapustili in se kmalu zaposlili v drugi firmi, ki zaradi pridobitve posla potrebuje novo delovno silo.

Fleksibilnost trga dela tako ne bi pomenila zgolj odpuščanja, ampak bi enormno prispevala k povečani ponudbi delovnih mest in zaposlovanju, ambicioznim bi odpirala nove strokovne ter karierne izzive.

In kako je danes v Sloveniji? Obstoječa zakonodaja je toga in izredno zaščitniška do tako imenovanih »delavskih pravic«. Odpuščanje brez zapletov in tveganja dolgotrajne ter stroškovno obremenjujoče sodne bitke je prej izjema kot pravilo. Na videz delavcem to koristi, ampak v resnici so posledice negativne tako za delodajalce, kot zanje.

Če želijo podjetja ohraniti konkurenčnost, so se namreč prisiljena prilagoditi tudi na tovrstno zakonsko situacijo. Posledica tega je razmah zaposlovanja za določen čas ter naraščanje pogodbenih razmerij preko s.p., študentskih, avtorskih in podjemnih pogodb.

Druga prilagoditev je še bolj drastična – podjetja celo zavračajo ponujene posle, samo da si ne bi nakopale bremena delovne sile, ki bo nekoč postala obremenjujoči presežek.

Pristop k reševanju tovrstne situacije minulih levih vlad je bil povsem zgrešen. Namesto, da bi se povprašali o vzrokih tovrstnih deformacij, se raje lotevajo posledic z represivno logiko dodatne regulacije, omejevanja in davčnega obremenjevanja razpoložljivih oblik prekernega dela. Vse to pa zgolj dodatno bremeni od številnih podobnih sistemskih okov hirajoče gospodarstvo.

Politična stranka, ki dejansko razume problem trga dela v Sloveniji in je sistemske rešitve posvojila v svojem programu, je Nova Slovenija. Predlog o takojšnji možnosti odpustitve delavca brez navedenega razloga ob izplačilu nadomestila v višini trimesečne plače je bistven korak v pravo smer. A žal zaradi prežetosti s socialistično miselnostjo zmagovitega bloka na volitvah te ideje (še) niso dobile domovinske pravice. Slabih šest odstotkov glasov za to stranko je premalo, da bi se pristop k reševanju problematike trga dela koreniteje spremenil.

Volivci so se pač večinsko odločili za opcijo, ki jim tudi na tem področju zagotavlja status quo. Vse lepo in prav, če se sprijaznimo, da zaradi nekonkurenčnosti gospodarsko ohromljeni vse bolj capljamo tudi za nekdanjimi vzhodnoevropskimi eksoti.

(Članek izvorno objavljen v tiskanem brezplačniku Domovina) >

4 thoughts on “Grdi, umazani, zli na slovenskem trgu dela”

  1. Iz vaših ust v Božja ušesa – odlično napisano. 🙂 Časi so se spremenili in danes ne bomo več opravljali določenega dela 20 let. Čeprav je to morda malo zastrašujoče, saj implicira veliko sprememb, a hkrati pomeni tudi izziv – na vsakem novem delovnem mestu se bomo učili česa novega od novih ljudi. In četudi morda obstaja prisoten strah, da bomo z zakonodajo, ki omogoča lažje odpuščanje, izgubili socialno varnost, se je treba zavedati, da slednja raste z gospodarsko močjo. Drugače povedano: več denarja kot se steče v državno blagajno, več ga lahko namenimo za ranljive skupine.

  2. Rok, popolnoma mi dol visi, kako in kje se odpušča, bolj me skrbi, ker se nič
    ne zaposljuje, niti trga malega dela za nekaj ur ali 5,10 Evrov ni. Preseneča pa, da se s kolikor rednim štepanjem brezplačnih nagardnih iger da relativno dobro zaslužiti.

    Trd oreh pa so pri nas medijske hiše, radijske postaje, tv ki apriori, če tam nobenega ne poznaš, zlepa ne zaposle. Še večji problem je dobiti prostovoljno delo,
    t.i. zapsolitveno rehabilitacijsko invalidske, stigma oziroma ” persona non grata ” deluje.

    Več časa, ko da bi erkli da, porabijo za ne. Stigma jih grize, porkaduš, na srečo pa še vedno obstaja zavod Papilot, koncesionar zrsz, ki ti nudi vsaj pridobitev stausa invalida, s delovno rehabilitacijo, in svetovanje, vsaj za to pa dobiš povrnjene potne stroške.

    velik posluh do nas umetnikov ima tudi jskd, tam lažje pad ekak honorar za kako objavo ali predavanje, kot pri sveh ostalih delodajalcij.

    Dolgoročno pa je, za 50 letnika kot sem, pridobitev spiz invalidske, ker na snihče nobe niti zastonj vzet.

    Splača pa se tudi vzet ta dolgo delavnico zavoda za zaposlovanje, tako si vsaj v družbi, in dobivaš povrnjene potne stroške.

    Če vi vidi kake druge rešitve, jaz jih ne, litearni zaslužki pa so praktično na nuli.

    In če bi janša dobil vlado, boga mu, bi vse to črtal, ker taki kot sem jaz, smo za njega nebodigatrebe. Brez skrbi, še leto in pol bo sedu na Dobu!

  3. Ko bi le bilo tako enostavno, kot se hoče razložiti to področje v navedenem blogu.

    Najprej le ena pripomba, koliko pa je v tej državi resničnih poznavalcev področja trga dela. Druga pripomba, kaj je smisel in bistvo trga dela? Tretje, naši lastniki zaostajajo vsaj 100 let za dojemanjem lastne vloge kot imetnikov kapitala. Torej ne razumejo, kaj je družbena odgovornost “lastnikov kapitala” in kaj so dolžni vrniti s svojim ravnanjem tej družbi, ki jim omogoča dostop na ekonomski trg.

    Da poenostavim – te lumparije in neoliberalističnega pisanja imam dovolj in vrh glave. Da ima nekdo dostop do ekonomskega trga pomeni, da mu je podeljen privilegij, da “mlati profit”. Država pa bi ga morala le opozarjati, da ta privilegij ni enostranska obveza, temveč vzajemni medsebojni odnos, kjer se morajo odnosi temelječi na družbeni pogodbi preprosto spoštovati!

    Se pa strinjam, da imamo določen problem! Pa ne predvsem z nekaterimi sindikalisti (a la Semolič) in kapitalisti (a la Šešok), temveč tistimi “intelektualci”, ki zgoraj napisanega preprosto ne razumejo.

    Ali obstaja rešitev? Vsekakor, in to s tem kot bo ta “kapitalistični perpetum mobile” nebrzdanega pohlepa po profitu dokončno crknil in ko se bodo zapolnila vsa polja njegove ekspanzije. Kajti, v tem primeru bo izhod le eden – vojna. Le poskrbeti moramo, da bodo kolateralne žrtve predvsem tisti, ki so se do sedaj v vseh predhodnih vojnah tej vlogi spretno izognili!

  4. (((Za stretje pretrdega oreha za novinarko nacionalnega radia je v izhodišču potrebno preseči arhaično socialistično miselnost, da je odpuščanje za delodajalce nekakšen hobi, kar počno iz razvedrila ali celo iz čiste zlobe. …))))

    ŽAL ROK , tudi taki so ! Ne odpuščajo za HOBY , ampak ZA DENAR , ki ga za nove zaposlitve DOBIJO od DAVKOPLAČEVALCEV ! O tem bi lahko napisal roman oz. posnel DOKUMENTAREC , na kakšne vse načine se IZŽIVLJAJO NAD DELAVCI !
    In da so za nastalo situacijo KRIVI SINDIKATI ???????? Ja od kje si pa TO PRIVLEKEL ?????

Comments are closed.