Zgodovinska zmaga levice, Janez Janša včeraj in nikoli več

»Volivci imajo vedno prav« je zlizana floskula za vse čase in potrebe, še posebej uporabna za zaključevanje neprijetnih medijskih izjav ob bolečih volilnih porazih. A genialni politični strategi znajo razbrati njeno sporočilnost in se po njej ravnati. Če imajo volivci vedno prav, jim je pač potrebno ponuditi tisto, k čemer stremijo, pričakujejo, želijo, ali pa jim vsaj ne servirati nasprotnega. No, vsaj (relativni) večini, če želiš večer volilnega dne dočakati kot zmagovalec. Slednje je tokrat uspelo Miru Cerarju, še enkrat več pa pri tem spodrsnilo prvaku desnice Janezu Janši. Naključno? Zagotovo ne.

Predčasne volitve 2014 so za Slovenijo v marsičem prelomne. Jasno, brezkompromisno in nedvoumno so na smetišče zgodovine pometle logiko kulturkampfa, iz katere se je vodilna politika na obeh polih napajala zadnjih dvajset let. Če komu po minuli volilni nedelji ni jasno, da so volivci dokončno siti zdraharstva, rušenja za vsako ceno, zmerjanja, primitivizma in histeričnega nadaljevanja svetovne vojne z drugimi sredstvi,  potem na domači politični sceni nima prihodnosti.

Prizemljitev tovrstnega radikalizma na svoje mesto; pod parlamentarni prag ali pa tik nadenj, je sicer najbolje uspela volivcem levega političnega spektra. V prahu in pepelu je končala zadnja zmagovalka, Jankovićeva Pozitivna Slovenija, da se mu ni pridružila, se ima ex premierka Bratuškova zahvaliti le »pisnem blagoslovu« murskosoboškega škofa Štumpfa, pred tem je zdraharski ekstremizem pokopal že LDS in Zares. Na pogorišču starih struktur levice se izrisuje nekakšna nova liberalna demokracija Drnovškovega tipa, ali bo njen rok trajanja presegel predhodnico, pa je v tem trenutku nemogoče reči.

Na drugi strani imajo volivci nazorov in vrednot slovenske pomladi s tem nekaj več problemov. Razumljivo, desni politični prostor je uzurpiral sicer nesporni junak slovenske osamosvojitve in pomemben politik zadnjega dvajsetletja, a na žalost v zadnjih letih ni zaznal naraščajoče tendence volilnega telesa po sodobnejših političnih vzorcih. Zaveznike na desnici, ki so sporočila ljudstva bolje doumeli, pa je striktno discipliniral preko svojih paravzvodov in medijskih izpostav.

Erozijo nekdaj trdnega volilnega telesa SDS, ki je segalo tam do 250 tisoč volilnih upravičencev, sta nakazali že zadnji dve ljudski glasovanji – volitve v Evropski parlament in referendum o arhivih, na katere je SDS kljub intenzivni kampanji in pričakovani visoki motiviranosti uspelo pripeljati pod 100 tisoč volivcev. Spretna propaganda ob Janševem zaporu je SDS prinesla 178 tisoč glasov, kar je boljši rezultat, kot bi ga verjetno dosegli sicer, a na račun izvornih volivcev drugih dveh pomladnih strank, ki so SDS podprli iz nelagodja in čustvene afektiranosti ob zaprtem predsedniku. Ti se bodo, vsaj k Novi Sloveniji, vrnili kmalu po volitvah, Ljudski stranko pa je, ob nekaj lastnih napakah, psihološki pressing konkurenta stal celo uvrstitve v Državni zbor.

Prav Nova Slovenija je s svojo zgodbo ponujanja odgovorov na realne probleme ljudi začrtala edino mogočo pot nove slovenske pomladi, če ta opcija še kdaj želi voditi to državo. Dobrih 5,5 % sicer ni blesteč rezultat, a je v danih razmerah ustvarjene kolektivne psihoze na desnici dober, saj so pridobili ogromno novih volivcev, medtem ko se je del jedrne baze čutil obvezanega, da podpre zaprtega sopotnika.

Slovenska ljudska stranka se od parlamenta poslavlja predvsem zaradi odločitev zadnjih dveh predsednikov stranke. Najprej Radovana Žerjava o odhodu iz politike, s čemer je Miru Cerarju poklonil dva odstotka tistih, ki so SLS podprli zaradi predsednikove karizme, 120 glasov, ki bi jim prinesli štiri poslanske sedeže, pa je Franc Bogovič v zaščiti bruseljskega stolčka zakockal s kandidiranjem izven domačega volilnega okraja. Vsaka šola nekaj stane, nekatere celo parlamentarnega statusa.

Simptomi in posledice najhujšega poraza pomladne opcije v njeni zgodovini so predmet posebne obravnave drugega zapisa, a jasno je, da politična strategija dominantnih strategov na desnici, ki je nasprotnikom na levici prinesla zgodovinsko dvotretjinsko zmago, popolnoma izčrpana in zlizana do prozornosti.

Ob volilni anomaliji na tretjem mestu, imenovani DeSUS, je vredno omeniti izjemen preboj Združene levice, ki je s skoraj sedmimi odstotki pretresla temelje razmerij na levem koncu palice. Pri tem niso toliko pomembne njihove všečne, a utopične parole, kot je fascinantno dejstvo, da lahko en sam blesteč nastop v prime time TV terminu prinese 50 tisoč volilnih glasov. Ob takšnem cost/revenue razmerju bi tako učinkovito stranko človek želel videti na čelu države, če seveda v resnici ne bi šlo za srečni preblisk simpatične spontanosti Luke Mesca.

Po drugi strani pa polom Socialnih demokratov ni posledica kakšnega nesrečnega naključja, ampak napačne diagnoze glavnih razlogov za padajoči trend njihove javnomnenjske podpore. Zanimivo bo videti ali je  doseženih 6 odstotkov pripomoglo k spoznanju, da Igor Lukšič ni (bil) del problema, ampak kot izvrsten analitik del rešitve, ali bo za spregled potreben izpad iz državnega zbora.

Karte so razdeljene, naj se »špil« začne. Kaj v »handu« skriva zmagovalec kvalifikacij, še nikoli ni bilo tako negotovo, kot sedaj.

>

4 thoughts on “Zgodovinska zmaga levice, Janez Janša včeraj in nikoli več”

  1. Negacija napisanega bi bila solidna politična analiza volitev.
    Predvsem bode v oči smešno zanikanje zmagovalne moči kulturno-bojne karte v slovenskem prostoru. DeSUS je stranka svoje bazne strukture in nikoli ne bi imela več kot okoli 5%. Logika kulturkampfa (izpostavitev sodelovanja z Rusijo v ekonomskih vprašanjih) je Erjavca ponesla nad nepojmljivih 10%. Še boljši prikaz je Alenka Bratušek. Čeprav posledično temu, da so volitve realno bile zaradi njenega odstopa in po pravem ne bi smela parlamenta od daleč videti, je z ostro obsodbo cerkvenega zaganjanja v pravosodje dosegla nesluteno – prišla je v parlament, medtem ko njej bivša PS, ki ima gotovo mogočnejšo bazo na terenu, ni.
    Tako da volitve logiko kulturkampfa nikakor niso pometle na smetišče zgodovine – ravno nasprotno: pokazale so njegovo odločilno in predvsem dobitno vlogo v slovenskem političnem prostoru.

  2. Sonce je zašlo, vzšel je Mesec! ( izjava Violete Tomič, tudi aktualne poslanke zl
    ob njihovi zgodovinski zmagi )
    Če bo nova modra vlada vsaj privatizacijo, razmerje plač in nepotrebno varčevanje na plečih najšibkejših dala na uzdo, potem so danes dovoljene sanje, jutri pa je spet nov brezposelen dan.

    Rok, samo tako naprej!

Comments are closed.