Predvolilna soočenja: rutinerji, šolarčki in mrtve ribe

Prvi polčas soočenj na osrednjih televizijah na obrazih politikov že izrisuje duševna agregatna stanja akterjev v bolj ali manj zavidljivih položajih. Stari mački samozavestno branijo že pridobljene pozicije, dobro situirani novinci se lovijo v prikupni negotovosti, tisti s podporo v promilih z živčnimi izpadi težko prikrite agresivnosti skušajo doseči nemogoče, nekaterih so ekrani tako polni, da si v prime time lahko privoščijo bojkot z odhodom iz studia in praznim sedežem, za katerega bi spregledani ubijali … podkovani gledalec bi po njihovih nastopih bržkone uganil vsaj približni vrstni red podpore, brez pogleda na javnomnenjske lestvice.

Mavrica psiholoških stanj volilnih kandidatov je še posebej prišla do izraza v soočenjih »ena na ena«, ki jih je z dobro premišljeno preračunljivostjo pripravila komercialna TV. Povezali so pare s potencialno skupno točko konflikta in to v živo uspešno podpihovali s predpripravljenimi voditeljskimi in dokumentarnimi vložki.

Idealna za tovrstni show je bila že prva kombinacija: Alenka Bratušek proti Miru Cerarju. V hudi stiski zaradi obetajočega se političnega izbrisa je Bratuškova ob pomoči televizijcev nič kaj damsko naskočila presenečenega političnega freshmana in ob nerazgledanosti, samohvali, ignoranci, besedni ter intelektualni omejenosti na javni seznam svojih lastnosti dodala še primitivizem in pomanjkanje smisla za politični teater. Napad je bil namreč očitno pripravljen v naprej z asistenco režiserjev šova; a Bratuškova ga je odigrala tako neprepričljivo in nerodno, da je ubogi Miro izpadel kot kakšen nedolžen šolarček, na katerega se spravi neotesano frustrirano ženšče.

Na podlagi skrivaj posnetega pogovora med njim in Janšo so mu namreč želeli obesiti lakajstvo zaprtemu opozicijskemu vodji; antagonizem do katerega je glavna in edina točka programa Zavezništva AB. Trenutek je bil pravi, saj TV soočenja dejansko odločajo marsikaj, a ideologi Zaresa so zaradi Alenkine nesposobnosti gladko pognali glavnega aduta.

Sicer pa gre komaj verjeti, da so tako izkušeni politični strategi dejansko verjeli, da lahko svoj povratek na sceno formalizirajo preko nekoga, za katerega se z Marsa vidi, da je politično mrtvo kljuse. Morda so se preveč zanašali na medijski vpliv, a ta z zatonom moči osrednjih časnikov ni več to, kar je nekoč bil. Trojanski poskus velikega come-backa se bo za Zares končal približno na odstotkih volilne sramote izpred nekaj let.

Z duhom zaprtega Janeza Janše se je v naslednjem dvoboju soočil perspektivni politik sorodne NSi Matej Tonin. Ob metafizični prisotnosti opozicijskega alfa samca mu je morebiti bilo še težje, kot da bi mu zrl v obraz, a tega pred kamerami ni pokazal. Samozavesten, retorično spreten nastop s poudarki na ključnih strankinih strateških izhodiščih je še enkrat več pokazal, da gre za nadarjenega politika, katerega meteorski vzpon lahko preprečijo pregovorni politični zavezniki, kar bolj ali manj odkrito že poskušajo.

Nasploh sta se obe zmerni pomladni stranki zaradi vneme zaslepljenih Janševih nasprotnikov, da ga za rešetke spravijo za vsako ceno, znašli v kočljivi situaciji. Kot je bilo za pričakovati, so strategi SDS proces proti strankinemu predsedniku obrnili v svoj prid. Dlje kot bo Janša zaprt, bolj bodo pridobivali, predvsem na račun čustveno afektiranih volivcev NSi in SLS.

Že večkrat se je izkazalo, da je Janši bolj kot politična zmaga desnice pomembno, da on ostane glavni hegemon pomladnega bloka. Tudi tokrat je za pričakovati, da bo njegova politično-medijska mašinerija za relativno zmago naredila vse, tudi za ceno morebitnega posrkanja volivcev zavezniških strank do parlamentarnega izpada. Benefitom enormne medijski pozornosti, ki jo je ta čas deležen, je praktično nemogoče parirati.

A uresničitev takšnega scenarija bi pomenila zgolj, da bi levica ob skupni (absolutni) volilni zmagi morda dosegla še dvotretjinsko večino, kar pa bi zagotovo izkoristili za posege v Ustavo. Posledic tovrstnih lose-lose scenarijev bi se v SDS in njej naklonjenih medijih ob diskreditacijah političnih zaveznikov včasih lahko bolj zavedali.

Soočenje Franca Bogoviča in Dejana Židana ni prineslo nič omembe vrednega, saj je izpadlo kot polemična debata zadružnih veljakov o cenah svinjine na prašičjem sejmu. Pri Socialnih demokratih bo zanimivo opazovati, kdaj jim bo potegnilo, da Igor Lukšič vendarle ni bil njihov največji problem, ampak predvsem človek, ki je znal postavljati pravilne diagnoze. Oni pa so se zdravljenja glavobola lotili v slogu »operacija uspešna, pacient umrl« in mu brez premisleka odsekali glavo.

Za grand finale večera pa sta poskrbela neuničljivi Karel Erjavec in »mrtva riba« Zoran Janković.

Obupanemu Zokiju je treba priznati pogum za frontalen napad na vse ali nič, a mu je prekaljeni Karl žogice odbijal s takšno lahkoto, kot da bi Đoković odigral nedeljsko partijo tenisa s predstavnikom združenja paraolimpijcev šaleško-savinjske regije. Ob stopnjujočem se »šamaranju mrtvog magarca« se je ob izjavi za anale: »Kdaj boš pa končal Stožice?« za trenutek celo zazdelo, da bo razjarjeni Zoki naskočil ignorantskega Erjavca in ga v Suarezovem slogu ugriznil v njegov nesramno štrleči nos. Tovrstno demonstracijo nemoči je k sreči preprečil konec oddaje, a če kdaj, se je ta trenutek Janković lahko zasmilil tudi svojim največjim nasprotnikom.

Komercialni TV se ni zdelo vredno v studio povabiti še katerega od političnih outsiderjev, ampak ob preostalem izboru v stilu Združena levica, Verjamem, Naprej Slovenija in podobno gledalci verjetno niso zamudili česa usodnega.

Posamični rezultat letošnjega političnega spektakla bo odločen po zadnjih soočenjih, na večer volilnega molka, ko se bodo volivci glede na rezultat anket odločili za stranko, ki lahko premaga Janšo. Koalicija naslednjih štirih (?) let pa se bo določala na pragu vstopa v parlament.

>

2 thoughts on “Predvolilna soočenja: rutinerji, šolarčki in mrtve ribe”

  1. Saj je kar nekaj soli v tvojih ocenah soočenj Rok.

    Ko te le ne bi toliko zanašalo v teorije zarot:
    “. . . a ideologi Zaresa so zaradi Alenkine nesposobnosti gladko pognali glavnega aduta.”

    Če torej niso Murgle (za vsem), je pa Zares in Gantarjeva (Golobičeva) dolga roka.
    Rok, Rok. Me zanima, ali imate komentatorji mikrofone na obeh lokacijah, da tako vehementno razglašate te fantazme?

  2. #……retorično spreten nastop …#
    Kaj pomaga retorično tudi najboljši nastop, če za najbolj udarnimi besedami ni moči-sposobnosti, da bi “beseda meso postala”…
    To nedvoumno dokaže naša resničnost.
    Rajši imam besedno nespretnega politika, ki zna in zmore materializirati zamisli, ne pa tistega, ki prazno slamo mlati.

    Po mojem mnenju smo tako globoko zaglavili, da vsi samo še rožice sadijo.
    Nihče ne upa povedati resnice, ker je za nas razvajene – preveč mračna.
    Vsi pa, kot da tega ne vidite in ocenjujete le besedne dvoboje – kako brezplodno. Treba je videti-in vedeti v globino, in treba je vedeti KAJ iskati.

Comments are closed.