Talci improvizacije na improvizacijo

Bili so časi, ko smo se nasmihali političnim kolobocijam v Italiji, kjer so vlade padale hitreje kot najstnice v postelji karizmatičnega ex premiera Silvia Berlusconija. A po tretjem padcu slovenske vlade v zadnjih prav toliko letih je nasmeh tudi na ustih slovenskih državljanov vse bolj grenak.

Le kaj se je zgodilo s to državo, se zadnje čase upravičeno sprašujejo tisti, ki jim ob kazalnikih z repa konkurenčnosti ter splošnega gospodarskega razvoja ni prav nič do smeha.  A le redkim v ušesih še odzvanja označba “improvizacija na improvizacijo”, ki najtočneje zadene bistvo prakticiranja demokracije po slovensko, zaradi katerega bodo aktivni državljani volilne lističe lovili po recepcijah kampov in hotelov vzhodnega Jadrana.

To natančno diagnozo je postavil doktor politologije, katerega imena in priimka se danes nihče več ne spomni, saj so ga najprej odpisali mnenjski voditelji in mediji, posledično volivci, na koncu se mu je odrekla tudi lastna stranka.

Da politoloških ocen, še posebej če držijo, aktivnim politikom ni dobro izrekati na glas, je profesor dr. Igor Lukšič izkusil na lastni koži. A greh, ki so mu ga očitali, v kontekstu slovenske družbeno-politične realnosti izzveni prav groteskno; bil naj bi preveč radikalen pri opozarjanju na instant produkcijo političnih strank za enkratno uporabo, ki se je zadnja leta razpasla predvsem na levi politični sceni.

Kaj je torej z vidika delovanja stabilne, zrele demokratične države radikalno: to, da par tednov pred vsakimi volitvami nastane nekaj novih strank, ki čez noč osvojijo relativno volilno zmago, ali je radikalen tisti, ki opozarja, da je s tovrstnim impulzivnim političnim šopingom nekaj hudo narobe? Je radikalno to, da uspeh teh strank temelji na poimenovanju po njihovem voditelju, podprtem s populistično medijsko promocijo »novih političnih obrazov«, ali je radikalno mnenje tistega, ki si upa na glas povedati, da bi na volitvah morali odločati programi, tradicija in preteklo opravljeno delo?

Je torej radikalna politika »improvizacije na improvizacijo« ali tista, ki poudarja pomen politične stabilnosti, kontinuitete in zmernosti?!?

O tem je pametno razmisliti, ko boste pregreti od sonca iskali recepcijo, na katero vam je državna volilna komisija poslala list, ki naj bi simboliziral praznik demokracije, ne pa njeno pokvečeno in ponižano verzijo, kakršno smo iz nje uspeli narediti v Sloveniji.

In nikar ne nasedajmo preusmerjanju pozornosti na predsednika države, Ustavno sodišče ali kogarkoli drugega, ki jim lakaji tovrstne politične prakse želijo podtakniti krivdo za to počitniško situacijo absurda. Njihove odločitve so posledica spoštovanja Ustave kot vrhovnega akta države in edinega branika pred tem, da tovrstna praksa (p)ostane prevladujoč način političnega delovanja v Sloveniji. Pomembno je zavedanje, da gre pri obtožbah za stare zamere do njih, ki v tej državi še predstavljajo glas razuma in zagovarjajo politiko sodobnega, evropskega tipa, ki v naši mladi demokraciji še ni uspela pognati močnejših korenin.

Razumevanje, da nas je v sedanjo situacijo pripeljalo nasedanje politiki improvizacije na improvizacijo, ki nima ne koncepta, ne programov, ne pozitivne kadrovske selekcije in ne izkušenj z upravljanjem države na najvišjem nivoju, je ključno za nujen preobrat v družbeni destrukciji, katere talci smo zadnja leta.

In ko bo to poletje politika kalila vaš duševni mir na zasluženem dopustu, ne pozabite, da se imate za to zahvaliti skoraj dvotretjinski večini novih obrazov v Državnem zboru ter od njih izvoljeni vladi tretjerazrednih političnih oportunistov, ki bi v zdravi politični konkurenci kvečjemu dobili priložnost vodenja četrtne skupnosti v kakšnem od Boga pozabljenem slovenskem mestu.

>

9 thoughts on “Talci improvizacije na improvizacijo”

  1. Hm Rok? /danes sem te iskal na Tinskem /
    Morda bi zraven pasal kakšen povzetek.
    Vem, na nekoga si se spravil, a ob enem samem branju ne najdem poante.

  2. Se strinjam, ampak…ko gledam poslance v DZ, ugotavljam, da čim dlje je nek poslanec tam, manj idej in energije ima. Potem je to samo neka službica, kjer leta in leta uporablja 10 enakih fraz, ki jih obrača levo in desno. In če je takšen poslanec v opoziciji, je proti vsemu tudi, če gre za najboljše predloge na svetu. In obratno, če je na vladi, bo podprl z vsemi štirimi najbolj idiotske predloge, ki jih ne bi pri zdravi pameti podprl niti deževnik z za deževnike podpovprečnim IQ-jem. Mislim, da ni problem v novih obrazih v politiki, problem je s politiko samo, ki ne zmore zdrave pameti, povezovanja in odgovornosti, za to pa so krivi predvsem stari obrazi.

  3. Andrej, nisem a priori proti novim obrazom; nasprotno, politična scena mora biti živ organizem, kjer starejši, ko jim zmanjka energije in idej, odstopijo mesto mladim, svežim, ambicioznim politikom.

    A ta selekcija, menjava generacij če hočeš, se mora dogajati postopoma, predvsem pa po nekih pravilih, zakonitostih. Novi obrazi se morajo najprej kaliti, nabirati izkušnje, si status zaslužiti z opravljanjem vsakovrstnih del – lepljenjem plakatov, fotokopiranjem raznašanjem letakov ipd.. Skratka morajo iti skozi proces neke pozitivne selekcije, kjer se na vrh prebijejo najvztrajnejši, najsposobnejši.

    Ne pa tako kot pri nas, kjer novi obrazi tako rekoč padejo z neba na vodilne politične stolčke v državi, potem pa se pogosto izkaže, da gre za tretjerazredne oportuniste, raznovrstne kljukce sumljivih praks, celo ponarejevalce, plagiatorje in prevarante.

    V nasprotju s prepričanjem mnogih, ki menijo, da je politik lahko vsak, ki ima 5 minut časa, je politika obrt, kot vsaka druga. Celo več, gre za obrt opravljanja z državo, ki ima neposreden in vitalen vpliv na kakovost življenja vseh državljanov.

    Zdaj pa si predstavljaj, da v lastnem podjetju na ključne funkcije denimo imenuješ ljudi kar tako na pamet, brez podjetniške kilometrine, izkušenj in dokazljivega znanja obrti. Kaj se bo s takšnim podjetjem slej kot prej zgodilo, ni težko napovedati.

    In tako Slovenija približno zgleda danes, z “novimi obrazi”, ki ob vsakih volitvah dežujejo z neba v parlamentarne in vladne fotelje

  4. Rok,

    ljudje iščejo nove obraze predvsem zato, ker s starimi niso zadovoljni. Koliko bodo novi obrazi res novi in koliko bodo uspešni, pa bomo videli. Sicer pa, če bi bilo pri nas vse normalno bi bil res sistem izbire kandidatov tak, kot si ga opisal in ki je v deželah z demokratično tradicijo običajen, v redu, ampak, marsikaj pri nas na žalost ni normalno.

    Kot pa sem v svojem zadnjem blogu zapisal, pričakujem, da bodo politiki tokrat govorili o gospodarstvu, porabi našega denarja in o prihodnosti in predvsem da bodo povedali, kako bodo svoje obljube uresničili. In hkrati upam, da se bodo ljudje odločili na podlagi tega, argumentov torej, in ne zato, ker ima nekdo lepše oči od drugega. Meni je čisto vseeno, kdo bo vladal: levi ali desni, zgornji ali spodnji, samo naj bodo uspešni, pošteni in odgovorni.

  5. Ljudje volijo “nove obraze”, ker še niso preklopili iz socialističnega razmišljanja, da morajo zanje poskrbeti sposobni vodilni politiki, namesto njih.

    Zato volijo vodje namesto programov oziroma vsebine. Zato je zmagal Jankovič, ki so mu bili pripravljeni odpustiti vse njegove nečednosti, kajti verjeli so, da bo vse zrihtal. Priljubljenost je izgubil, ko se je izkazal kot popolnoma nesposoben sestaviti koalicijo.

  6. Rok,

    še vedno sem prepričan, da se ljudje za nove obraze odločajo zato, ker so tako temeljito razočarani nad starimi obrazi, da bodo raje volili tudi mačka v žaklju. V stilu, češ, saj slabši od teh, ki so, pač ne morejo biti. In potem imamo nove obraze, ki so samo obrazi, zadaj pa… Šoltes je že izgubil kontrolo nad lastno stranko, en mandat bo zdaj lepo sedel v evroparlamentu in vlekel plačo, potem pa bo že našel kako novo dobro plačano službo, kaj več pa od te stranke ne bo. Sem pa te dni o (v tem trenutku možnem zmagovalcu) MC želel dobiti kaj več podatkov, za kaj se zavzemajo, kaj bodo naredili na krčenju državne birokracije, kako bodo pomagali gospodarstvu in podobno. Spletno stran sem našel preko Wikipedije, na Facebook profilu pa razen nekaj objavljenih anket in obvestila o odprtju pisarne v Ljubljani nobene vsebine, še na vprašanja ljudi nobenega odgovora, kar je na FB največji greh. Kot da se jim ne ljubi komunicirati s potencialnimi volivci. Programska načela, najdena na spletni strani, so tako splošna, da bi midva, če greva skupaj na dve pivi, skupaj spravila enak (ali še boljši) dokument. Skratka, nobene vsebine razen tega, da je predsednik Miro Cerar. In kot veliko ljudi zdaj ugotavlja, se nekako ponavlja zgodba Gregorja Viranta s tem, da kot v kolumni ugotavlja Janez Šušteršič, je šlo pri DLGV za stranko liberalnega tipa z ustreznim programom, pri SMC pa pravzaprav ne vemo, za kaj gre. In v tem, Rok, je tista žalost slovenske politike: razočaranje ljudi, da raje volijo nek nov (sicer znan) obraz, kot obstoječe stranke. Ne verjamem pa, da so v “starih” strankah doumeli poanto in so še kar naprej prepričani, kako so oni delali dobro, samo tisti pred njimi in za njimi so vse uničili. Potrebno je samo poslušati v parlamentu, ko se obtožujejo za napake. In kaj se nam obeta? Verjetno levosredinska vlada, v kateri bodo vsi, ki se bodo uvrstili v parlament razen Janše in Jankovića, morda tudi brez NSi, vlada ne bo trdna, sprememb na bolje pa ne bo, ker bo vsak ščitil svoje lastne interese. In potem bo razočaranje ljudi spet veliko in na naslednjih (predčasnih) volitvah se bo našel kak nov obraz, ki…

  7. Rok, iskrene čestitke za Vaše članke.

    Že dolgo Vas berem.

    Pišete argumentirno in umirjeno a ste tudi pronicljivo ostri.

    Želim Vam še več tako dobrih člankov!

    Vaš soimenjak,

    P.S. – ne sekirajte se zaradi uporabnika Rado. Oglaša se tudi na drugih blogih. Je znan funkcionar bivšega sistema, ki misli, da še vedno lahko dela po starem.

Comments are closed.