Evropske volitve 2014: zmagoslavje prizadetih

“Jaz seveda mislim, da je bolje za nas, če gre več volivcev, ker najbolj trdni so volivci desnih strank, ki so zelo ubogljivi, in normalni volivci prihajajo šele, če jih je veliko, drugače pa ne pridejo na volitve.”

.                                                                               Prof. dr. Jože Mencinger, 21. 5. 2014

Kako se počutite po lepi sončni volilni nedelji? Sodite med »normalneže«, ki so Mencingerjevo falango pustili na cedilu, ali njihove pretežno omejene sodržavljane, ki so z aktivno večino v Evropski parlament izvolili pet predstavnikov Evropske ljudske stranke? Med elito genialcev, ki so v Mencingerju spoznali vrednega volilnega glasu vas po njegovem volilnem rezultatu sklepajoč verjetno ni veliko. A kljub vsemu vam nedeljska uvrstitev na Mencingermetru najbrž ni pokvarila večera.

Spoštovani prizadeteži med vami, nerodno odkritemu starcu ne smete zameriti. Povedal je zgolj tisto, kar si povprečen samoprepričani »levi intelektualec« za pregovorno fasado strpnosti in spoštovanja do različnosti v resnici misli o povprečnem konservativnem volivcu. Redki med njimi so pri nekomu, ki denimo nasprotuje splavu ali voli Janšo, sposobni izključiti gotovost padca opeke na glavo v rani mladosti ter v njem prepoznati človeka na enakem umskem nivoju. S tem se nima smisla obremenjevati, saj je, gledano z vidika spoštovanja drugače mislečih, to njihov in ne vaš problem. Ampak le, če podobnih stališč ne gojite tudi vi do njih.

Pa vendar je bolj kot psihoanalizi slovenske patološke razdeljenosti ta zapis namenjen zanimivostim, ki so jih naplavile minule evropske volitve. O teh je bilo v zadnjih dneh prelitega že mnogo digitalnega črnila, zato se na kratko dotaknimo dejstev, nato pa osredotočimo na pomenljive podrobnosti, ki so jih posplošene analize morda spregledale.

Prvo izmed dejstev je, da zmaga desnice ni tako triumfalna, kot se zdi na prvi pogled. Celo SDS, stranka zvestih in motiviranih volivcev, je na volišča uspela pritegniti le kakšno tretjino svojega potencialnega dosega. Zagotovo so njeni strategi z Generalom na čelu nad tem dejstvom zaskrbljeni bolj, kot te dni kažejo njihovi nasmehi. Zmagovalni domet SDS na državnozborskih volitvah je po nedeljskem glasovanju še bolj vprašljiv in v veliki meri odvisen od tega, v kako širok antijanša blok se bodo povezali na levici. Tam namreč razlika med dominantnima opcijama obeh polov ne bo tako velika, kot sedaj kažejo vzporedne ankete. Antijanša refleks bo v zadnjih dneh pred glasovanjem ponovno koncentriral glasove pri tisti izbiri na levici, ki ji bodo ankete na dan pred volilnim molkom kazale najbolje.

Dobrih šestnajst odstotkov za združeni NSi in SLS in dva poslanska sedeža v EP je sicer zadovoljiv rezultat, a z nekoliko grenkim priokusom. Upravičeno se smeje Bogoviču, ki brez povezovanja nikoli ne bi videl bruseljskega parlamenta, a dejstvo je, da samostojni nastop strank dodatnega sedeža za EPP ne bi prinesel. Če bi se dobljenih 16% razdelilo na dve listi glede na porazdelitev preferenčnih glasov, bi  »Bogovičev« mandat pripadel Pozitivni Sloveniji z Mencingerjem in ne Hojsu ali komurkoli drugemu s konservativne opcije.

Prav zato je javno kisanje nekoga, ki je z drugega mesta na listi pridobil le tisoč preferenčnih glasov, skorajda pomilovanja vredno in ga je potrebno razumeti v kontekstu splošnega nasprotovanja pro-SDSovcev v stranki povezovanju z SLS. Namen je zanetiti spor med strankama in preprečiti koalicijski nastop na bližnjih parlamentarnih volitvah, kar že podpihujejo SDS-u naklonjeni mediji. A skoraj podvojen, 7,9 % rezultat za NSi v vzporednih meritvah podpore za državnozborske volitve kaže, da so Novakova, Tonin & Co na pravi poti in da jim načrtne medijske diskreditacije ne škodijo pretirano.

Tretje mesto in pridobljen poslanski mandat Šoltesove Verjamem je uspeh, ali pa tudi ne, če ga primerjamo z Jankovićevimi volilnimi triumfi. »Who the f*** is Igor Šoltes?« smo se spraševali pred časom in k razjasnitvi tega niso pripomogli niti nekarizmatični in vsebinsko prazni nastopi v predvolilnih soočenjih. Če bi tistih 10% volivcev, ki so mu dali glas, povprašali po njegovih stališčih, najbrž ne bi znali navesti niti enega. A zanje to niti ni pomembno. Zadostuje status izbranega naslednika znane linije levice, ki se je po razpadu LDS manifestirala v instant strankah za enkratno uporabo. Nič drugače ne bo v prihodnje; pričakujemo lahko poroko Šoltesa in Bratuškove ter morda še kakšne volilno ponižane vstajniške stranke. Obnovljen paket bo ob nekritični medijski podpori resen pretendent za volilno zmago na državnozborskih volitvah.

Prav slednja »improvizacija na improvizacijo« pa je predsednika Socialnih demokratov Lukšiča (raz)jezila tako močno, da ga je na koncu stala položaja v stranki. Kot strokovnjak in analitik se pač težko sprijazni s tovrstno prakso plehkega instant političnega potrošništva ob zavedanju, da to najeda tretjinsko bazo social-demokratskega volilnega telesa, ki ga nagovarja njegova stranka kot edina stalnica levega političnega prostora zadnjih let. V osnovi ima profesor prav; tovrstna igra na »impulzivno odločanje« nima veze z zdravo demokracijo in ima za Slovenijo škodljive posledice, ki jih najbolje demonstrira saga okrog ponovnih predčasnih volitev.

Lukšičev problem je, da tega ni znal predstaviti tako, da bi vsaj delno zaobšel bes medijskih spin doktorjev, ki so mu izključevanje njihovih novih adutov logično zamerili. S samouvrstitvijo na prvo mesto evro-liste je naivno naletel na ost, ki ga je stala politične kariere. Njegov naslednik Židan je že napovedal spravljivejšo (ubogljivejšo) politiko do svežih igralcev na levi sceni, kar je v osrednjih medijih pričakovano poželo precej več odobravanja kot Lukšičevo kljubovanje.

Od ostalih strank je vredno omeniti še konstanten vzpon DeSUSa, ki bo žel glasove tudi v prihodnje in bo povzročal glavobole katerikoli vladi že, ter 6% volilni uspeh Združene levice. V evropskem parlamentu ta skrajna leva skupina zaseda le 45 sedežev, a dejstvo je, da je vsaj v Sloveniji ni za podcenjevati. V kontekstu domače politične scene je namreč njena radikalnost prepoznana kot nov obraz levice z velikimi simpatijami v dominantnem javnem diskurzu. Mnogo je denimo govora o evropskem desnem ekstremizmu, a ta beseda se dosledno ne uporablja za Ciprasovo Sirizo, čeprav o njenem statusu ekstremne levice v evropskem prostoru ni dvoma. Prav razlike v zaznavi radikalnosti na eni in drugi strani političnega spektra kažejo, kako močno je slovenski družbeno-politični koordinatni sistem pomaknjen v levo.

Evropske volitve so sicer posebna zgodba, a določene smernice glede bližajočih se državnozborskih volitev se kljub temu da potegniti. Poglobljena analiza nakazuje, da je desnica pod patronatom Janše od uspeha na DZ volitvah oddaljena bolj, kot se po nedeljskih volilnih rezultatih zdi na prvi pogled. Razplet bo v mnogočem odvisen od (ne)spretnosti povezovanja na levici oziroma števila akterjev, ki se bodo na tem polu potegovali za volilne glasove.

Naslednji tedni bodo pestro-zanimivi in zna se zgoditi, da bo za kisle kumarice to poletje zmanjkalo medijskega prostora.

>