Dragi Slovenci, Joseph A. Mussomeli ima vas rad

Prelahko vam je bilo. Kaj, deset ljudi je umrlo v vaši vojni za neodvisnost. Menim, da takrat, ko ljudje skupaj krvavijo, skupaj trpijo, se skupaj borijo, imajo več občutka za narodno identiteto.”
.                                                                     Veleposlanik ZDA v Sloveniji, 16. januar 2014

Joseph A. Mussomeli je tiste vrste človek, ki jih ljudje bodisi ljubijo, bodisi sovražijo. Zanje je značilna močna karizma in izrazna neposrednost, morda lastnosti, ki bolj pritečejo političnim liderjem kot diplomatskim figuram, vsaj po naši predstavi je tako.

In res, medtem ko večina drugih veleposlanikov, tudi bivših ameriških, na vprašanja o Sloveniji in Slovencih oddrdra tisto zlajnano o prelepi deželi in krasnih ljudeh, Mussomeli raje odgovori na vprašanje. Medtem ko prvi uživajo v danostih dežele miru in blaginje ter si mislijo svoje, Mussomeli domačine te nepomembne, na svetovnem zemljevidu komajda opazne države jugovzhodne Evrope jemlje iskreno resno. Ni zgolj mimobežni opazovalec s karierno srečo opravljanja poklica v tako neproblematičnem kotičku sveta, ampak nekdo, ki si nakopičene frustracije in zablode prebivalcev alpskega raja resnično jemlje k srcu. Nekateri so mu zato hvaležni, drugi ga sovražijo iz dna srca.

Situacijo z Mussomelijevimi pogosto bolečimi izjavami lahko primerjamo z debeluško, ki se pri sebi v vseh pogledih zaveda svojih telesnih hib, morda pa nekoliko manj frustracij, ki izvirajo iz tega. A ko ji prijatelj na vprašanje »sem debela?« brez leporečenja nastavi ogledalo, ga užaljeno ozmerja, češ da žali njena čustva in ogroža njun partnerski odnos.

Ko tako ameriški veleposlanik na vprašanje o kandidaturi Danila Türka za generalnega sekretarja OZN pove, da človek nima resnih možnosti zaradi nekaterih napak v času svojega predsednikovanja, kar je izgubljena priložnost za Slovenijo, ni povedal nič takšnega, česar ne ve večina ozaveščenih Slovencev z diplomatskim zborom na čelu, ostalim pa je zgolj odprl oči za mednarodnopolitično realnost.

To, da Türk Slovence razdvaja in ne povezuje, je jasno vsakemu slepcu v državi, saj je navsezadnje zato pogorel na predsedniških volitvah. Izjave o drugorazrednosti genocidnih tem pa imajo nasploh v mednarodnih odnosih precej večjo težo, kot smo nanje občutljivi Slovenci, ko gre za našo lastno preteklost. Morda pa nam Mussomeli zgolj želi dobronamerno povedati, da še imamo čas za boljšega kandidata?!

Skratka, če bi slednje ambasadorju lahko spregledali, ali mu celo šteli v dobro, se na videz omalovažujoče opredeljevanje do osamosvojitvene vojne med dobrimi prijatelji zares ne zdi primerno. Kljub temu pa je buren odziv nekaterih organizacij, institucij in posameznikov zanimiv predvsem v kontekstu privzgajanega odnosa do osamosvojitve na splošno.

Zavedanje zgodovinskosti trenutka, v katerem živi generacija, ki je uresničila tisočletni narodov sen o samostojni in neodvisni državi Slovencev je namreč praktično nikakršno. Države ne spoštujemo, o njej govorimo slabo in jo goljufamo kjerkoli moremo, državni prazniki so zgolj priložnost za podaljšan morsko/smučarski dopust, kaj šele, da bi izobesili zastavo, raje ponosno mahamo s kakšno iz drugih časov.

A za vse to ni kriv narod, temveč njegovi voditelji, ki so v minulih letih znali poskrbeti, da se patriotizem, domoljubje in domovinske vrednote smatrajo kot nekaj preživetega, da se v šoli z zgodovino osamosvojitve opravi uri ali dveh in da se ob pomembnih praznikih nenehno poudarja, da je samostojnost Slovenije pravzaprav domena nekega drugega časa in neke druge vojne.

Človek se ob vsem tem vpraša, ali so se najglasnejši ob ambasadorjevih besedah resnično v srcu čutili užaljene, ali pa so zgolj zaigrali blef užaloščene vdove, ki ob smrti moža narejeno glasno joče, skušajoč prikriti veselje ob prigrabljeni dediščini. Imam občutek, da bi zgornje Mussomelijeve besede o neki drugi vojni pri njih sprožile precej bolj pristen refleks besa in jeze, če ne celo vojno napoved osovraženi imperialistični sili, ki jo ambasador predstavlja.

In v uvodu citirana izjava veleposlanika ZDA v Sloveniji Josepha A. Mussomelija je govorila ravno o medijsko zamolčanem kontekstu domoljubne otopelosti sinov sloveče matere, ki se danes, dobrih 150 let po smrti svojega največjega pesnika sramujejo zapeti njegovo domoljubno izpoved: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!«

In resnica je, da ambasadorjevo sporočilo ni v srce zadelo, ker bi bilo tako nesramno, ampak ker je tako krvavo resnično.

Ste bolečino občutili tudi vi? Sočuteče boste prepoznali po tem, da so bili ob njej iskreno tiho.

>

3 thoughts on “Dragi Slovenci, Joseph A. Mussomeli ima vas rad”

Comments are closed.