Alenka Bratušek in njena marsovska socialna država

»Vsi skupaj smo veseli, da nam bo s proračunom uspelo ohraniti raven socialne države,« je Alenka Bratušek pospremila predlog državnega proračuna za prihodnje leto. V isti  sapi je napovedala pol milijarde evrov dodatnih davčnih bremen, katerih v državnega prašička verjetno ne bodo vplačali Marsovci. Ti navsezadnje ne uporabljajo naših (avto)cest, ne živijo v dvonadstropnih stanovanjskih hišah in socialističnih blokih, ne obdelujejo slovenskih polj, travnikov in  gozdov, ne igrajo tri krat tri ter ne kupujejo špecerije v Tušu in Mercatorju. Morda sicer kdo meni drugače, a na splošno velja, da se Marsovcem raven socialne države res ne bo znižala.  S Slovenci je žal nekoliko drugače.

Politika je umetnost možnega,  kar ustreza definiciji, da ob liziki, ki jo državljanu vtakneš v usta, temu neopazno izmakneš  denarnico z dvesto evri.  Nekaj podobnega se te dni trudi narediti predsednica vlade in kot kaže ji bo tudi uspelo.  Bomo pač še kakšno leto več živeli v svetu megle in zatiskanja oči. A realnost nas bo slej kot prej udarila direktno v čelo.

Vladno koalicijo gre pohvaliti za spoznanje, da življenje na kredit enostavno ni več mogoče, pa čeprav so to lekcijo morali osvojiti v Bruslju. Zameriti pa jim gre, da na račun ujčkanja lastne volilne baze nadaljujejo z logiko stiskanja tistih, ki v tej državi edini še proizvajajo dodano vrednost.

Ob tem iz čiste politične preračunljivosti in pomanjkanja občutka za državno dobro ohranjajo nedotaknjen javni sektor, pokojninsko blagajno, socialne transferje tistim, ki se jim »ne splača« delati za 600 evrov plače, z novimi davčnimi bremeni pa bodo nesorazmerno bolj obremenili prebivalce na podeželju, kot v mestih. Ve se pač, da slovensko »levico« nadpovprečno volijo družboslovno izobraženi kadri, zaposleni v javnem sektorju, stanujoči v mestih in s »tapravim« družinskim poreklom, ki dediju in babici kapne dodaten sold iz malhe borčevskih pokojninskih bombončkov.

Iz Predloga proračuna 2014 in celotne politike Bratuškove vlade veje duh socialistične miselnosti, katere ujetnica je vsa država. Po tej je kapitalu kot razrednemu sovražniku potrebno zategniti uzde vsakič, ko mu po oceni politkomisarjev za enake možnosti gre bodisi predobro, ali njihovim preslabo. Pod parolo, da “ko ni, je treba vzeti bogatašem”, se z dajatvami dodatno obremenjuje podjetnike, obrtnike in (večje) kmete, skratka tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost in s tem ustrezajo marksistični definiciji buržoazije.

Tako namesto, da bi s strukturnimi ukrepi ljudi spodbujali k inovativnemu delu ter jih motivirali z možnostjo dobrega zaslužka,  tovrstno iniciativo zatirajo z davščinami, dajatvami in birokratskimi ovirami napihnjenega državnega aparata.  S tem resda dosegajo tako želeno družbeno enakost. Slovenci smo vse bolj enaki v revščini, namesto v blaginji kvalitete življenja.

Svojega denarja vredna fama je deklarativni boj za socialno državo, s katero levičarska oblast v navezi s sindikati lastne državljane slepi pred neizbežnim. Poglejmo kaj se skriva za »ohranitvijo ravni socialne države« po Bratuškovo.

Vzemimo tipični primer kakršnih na slovenskem podeželju ne manjka. Predstavljajte si  vdovo s povprečno pokojnino, živečo na propadajočem »gruntu« s stanovanjsko hišo, dvema ali tremi gospodarskimi objekti in večjo količino zemlje.  Posest je neobdelana, saj so otroci zapustili domačijo in se preselili v mesto; obdelovanje zemlje se enostavno ne splača.

Tej vdovi je Erjavec res obranil nekajodstotni poseg v pokojnino, kar se ji morda zdi fino in bo naslednjič verjetno obkrožila DeSUS. A ker ni brezplačnega kosila, bo to poračunano z novim nepremičninskim davkom, ki jo bo za nefunkcionalno posest obdavčil do petkratno glede na sedanji davek. Zaradi dviga DDV že plačuje 2% dražjo elektriko, komunalo in ter osnovne življenjske potrebščine kot so kruh, mleko, maslo, čevlji, obleka … Zaradi višjih cen goriva bo dodatno plačala še vsakodnevno pot do trgovine, kjer bo zapeljala v cestno luknjo, za krpanje katere ni več državnega denarja. In to kljub temu da je pri registraciji vozila julija plačala 13% višjo cestno pristojbino, kmalu pa bo še 15 € višjo letno vinjeto. Za popravilo poškodovane vzmeti na avtomobilu bo vaškemu mehaniku na roko odštela 200 evrov, saj si popravila v uradnem servisu že lep čas ne more privoščiti.

Ja, to je ohranjanje ravni socialne države prosto po Alenki Bratušek.

»Država bo vzela, kar je njenega,« je proračunsko tiskovno konferenco zabelila premierka. Razumevanje stare modrosti, da »tam, kjer ni, še vojska ne more vzeti,« je za domet te vlade vendarle preveč.

Čas premierka potrebuje zgolj še za pripravo javnosti na neprijetno resnico. In ko se v provladnem Delu znajde članek z naslovom: »Španski model bi bil privlačen za Slovenijo,« s podnaslovom: »ESM kot rešilna bilka: Države s težavami pri financiranju primanjkljajev lahko dobijo milijarde cenejših posojil,« človek ve, da je usoda Slovenije zapečatena.

>

4 thoughts on “Alenka Bratušek in njena marsovska socialna država”

  1. Tale proračun kaže predvsem to, da vlada ščiti birokrate, ki jih na raznih ministrstvih, agencijah in drugod mrgoli. Razen zadolževanja do sedaj ni storila nič pametnega, bo pa se zapisala v zgodovino države po inovativnosti, kako priti do novih davkov. Vladi predlagam, da ustanovi nov direktorat za Inovatovno razmišljanje o novih davkih, kjer bi lahko zaposlili nove Gašparje Gašarje, ki so se dokazali z mukotrpnim strankarskim delom.

  2. glavni problem prav vseh vlad do sedaj je bil, da so razmišljali in delali le na tem, kako bi najemali kredite za vsako ceno, ne pa na tem, kako jih ne bi…..vse ostalo so samo vzročne posledice…..jasno je, da nas z nobenimi od teh, ki so sedeli in sedijo v parlamentu od začetka ne čaka ne le svetla prihodnost, ampak nobena….
    Bratuškova in Janša pa sta v svojih izvedbah prakse itak samo enojajčna dvojčka…..

  3. Mencingerjeva teza
    “Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?”, se še dandanes sprašuje dr. Jože Mencinger.

    Kako pa potem vlada vodi državo in gospodarsko politiko, g. dr Mencinger? Kar na slepo?

    Kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? A se tu ne začne poslanstvo, odgovornost in vloga družboslovnih nacionalnih ekonomski strok, a ni to njihova prva naloga, da to pokažejo družbi in državi, vladi?
    Ta »Mencingerjeva teza je največja slovenska anomalija, prava razvojna zavora in zabloda.
    Politika naj se pokončno in odgovorno vpraša, ko odobrava “račune javne stroke iz proračuna” za račun davkoplačevalcev, ko tako brez prizivno financira javno stroko, ki državi in vladi ne daje strateških predlogov razvojnih usmeritev, projektov.
    Kriči pa ta stroka, “mi smo avtonomni”! Čemu in komu v korist? Vsak kmet bi bil tako neodgovorno avtonomen, če bi ga ljudstvo financiralo, četudi nima pridelkov za ljudstvo.
    Nevzdržno, država se vodi kar na slepo? Sprevrženo, mar ne?
    Vrhunska stroka, zlasti ekonomska, marketinška, pa predvsem na proračunu, ne na trgu, na trgu so samo brezposelni. Pošteno? NE
    Če bodo le delodajalci skrbeli za odkrivanje strateških potencialov Slovenije, kot sicer meni dr. Jože Mencinger, ne pa najprej vrhunska javna stroka in politika in vlada, bomo kmalu doživeli stroške dela na ravnin šivilj v Bangladešu, kot tudi pravi dr. Jože Mencinger!?

  4. Zgledovati bi se morali po Islandcih.
    Za stanje v Sloveniji nismo krivi državljani ampak banke, katere so ustvarile tajkune.
    Imamo petnasjst bank.
    Potrebujemo samo trideset strokovnjakov, da pregledajo samo petnasjst največjih dolžnikov (se pravi 1500 računov) in naj objavijo dložnike.
    Potem naj naj policija opravi svoje delo.
    Slovenci se moramo tako kot Islandci upreti vračanju tajkunskih dolgov.
    SLOVENCI MORAMO TAKOJ ZAČETI Z VSTAJO, DA VSI TRENUTNI POSLANCI ZAPUSTIJO PRALAMENT. ONI SO NAJVEČJI KRIVCI ,!!!!!

Comments are closed.