Nova Slovenija, moja dežela

V modo prihajajo državniki novega kova. Ne takšni, kot bi si jih želele njihove politične stranke s stričevskimi ozadji vred, ampak oni, po kakršnih hrepeni od prepirov, hujskaštva in delitev prenasičena tiha večina. Ta mišic ne razkazuje s trošenjem sovraštva in nestrpnosti na ulicah in spletu, ampak državnika novega kova na praznik demokracije raje izvoli za predsednika Republike.

Decembrska demonstracija dvotretjinske politične volje po prekinitvi nenehnega histeričnega ideološkega boja in politični normalizaciji v skupno dobro vseh državljanov daje upanje, da bo Slovenija enkrat vendarle postala normalna, sodobna evropska država. A še prej se obeta dokončen spopad s hegemoni skrajne politične levice in desnice, ki svojo legitimnost za vodenje države utemeljujejo na kulturnem boju. Za zdaj uspešno; na zadnjih parlamentarnih volitvah so dosegli prvo in drugo mesto. Ponovitev uspeha bi bila za Slovenijo katastrofalna.

O ujetosti v domače ideološke zdrahe, zaradi katerih nas v konkurenčnem mednarodnem okolju po levi in desni prehitevajo nekdaj najbolj shirane ex socialistične države, sem pisal že mnogokrat. Borut Pahor je dokazal, da smešenju, pljuvanju, zaničevanju in metanju polen pod noge iz lastnih vrst navkljub Slovenija premore zdrav potencial levice (zahodno)evropskega kova. A normalizacija levice je soodvisna od ureditve razmer na desni, saj moč obeh radikalizmov temelji na medsebojnem antagonizmu. Povedano drugače; obstoj enega omogoča preživetje drugega in obratno.

Za normalizacijo družbeno-političnih razmer v Sloveniji bo nekaj podobnega, kot je na levici uspelo Borutu Pahorju, potrebno izvesti tudi na desnem političnem polu. Opazno je namreč, da je dominantna stranka zamudila priložnost pomika v smer zdravih, modernih političnih konceptov, ampak v pokongresnem obdobju celo radikalizira svoja stališča v sprejemanju in krepitvi večnega patološkega spopada s silami komunistične kontinuitete, zbrane pod rdečo zvezdo.

To sicer ne pomeni, da je slednja le neobstoječi mit, fama v glavah ultra-desničarjev, kar navsezadnje dokazuje nič manj bolna komunistična manifestacija ob dnevu OF v Stožicah. Frontalni spopad jo zgolj legitimira, promovira, dela popularnejšo in močnejšo kod kdajkoli prej.

Če hočemo Sloveniji dobro, bo tej noriji slej kot prej potrebno narediti konec.

Nekatere spremembe v politični strategiji kažejo, da se te nesmiselne in za domovino škodljive igre več ne gre Nova Slovenija, stranka, ki so jo (upravičeno) označevali kot podložni satelit njenega Velikega brata. Katoliški intelektualno-politični potencial se je nekje na poti od osamosvojitvenih let do danes  utopil v opciji, ki izvorno ne izhaja iz tradicionalnih evropskih vrednot krščanskega etosa, nekoč poosebljenega v zgodovinski Slovenski ljudski stranki.

Ta močni del volilnega telesa je ob razprtijah med katoliškimi brati izkoristila izvorno social-demokratska stranka, ki se je izrinjena iz deformiranega levega ideološkega bazena  zajedla v tradicionalno konservativno desno volilno telo in ga iz svojega objema ni izpustila do danes. Zdaj ga spretno goji s prefinjenimi nastopi v krščanskih medijih, obiskih maš, katoliških srečanj in intelektualnih debat ter uporabo izrazoslovja, v katerem ne primanjkuje sklicevanja na Boga in Domovino. Poskuse izvorne krščanske opcije, da se izvije iz partnerskega prijema in svobodno zaživi po svoje, pa kot pokroviteljski večji in pametnejši brat strogo disciplinira s primitivnimi diskreditacijskimi metodami v medijskih izpostavah in spletnih komentarjih.

Na čelu prebujenja sodobne krščanske demokracije se pojavlja mlad in perspektiven politik z ambicijo postati državnik novega kova po zgledu pionirja na levi, aktualnega predsednika Republike. Tem je skupno izhodišče, da politični nasprotnik ni sovrag, katerega je potrebno po vsej sili uničiti, ampak legitimni politični tekmec, katerega soobstoj je nujen za demokracijo kot tako, saj ta ne obstaja brez legitimne možnosti izbire. In kar je še pomembnejše, kljub različnim pogledom in nazorom jih združuje zavest po delu v skupno dobro domovine, Evrope, razvitega sveta, kateremu Slovenija pripada.

A pot od ideološke frustracije do politične normalizacije domače scene bo trnova in prehodljiva samo politikom s slonjo kožo; poniževanj, diskreditacij in pljuvanj ne bo manjkalo. Še bolj kot politika je v Sloveniji skrajno radikalizirana medijska scena; osrednji mediji so po vseh evropskih standardih (ultra)levičarski, v zavedanju, da brez medijske podpore ne gre, pa svoj vrtiček uspešno okopavajo tudi na skrajni desnici.

Prav zato bo v teh prelomnih časih za Mateja Tonina in njegovo Novo Slovenijo ključno, ali jim bodo pri uveljavljanju lastne politične strategije hrbet krili mediji, ki izvorno pripadajo katoliški tradiciji in nagovarjajo relativno številčno konservativno usmerjeno volilno telo. Trenutek za novo rojstvo katoliške intelektualne politične iniciative se namreč zdi pravi; dominantna desna stranka se je odločila za pomik v zgodovino in radikalizacijo ter odprla prostor za evropsko, v prihodnost orientirano alternativo. Takšne si, kot v številnih primerih kažejo reakcije volilnega telesa, ljudje očitno želijo.

A zgolj sramežljivi poskusi lastne politične iniciative, kakršni sta bili udeležba predsednice in najvidnejšega poslanca na državni proslavi in ustanovitev vlade v senci, ne bodo dovolj. Za dokončen eksodus krščanske opcije bi moral skupaj stopiti ves njen intelektualni in medijski potencial, pozabiti na zgodovinske frustracije izumirajoče manjšine, na čelo prebujene akcije pa postaviti Državnika novega kova. Sedanja predsednica, ki je odigrala ključno vlogo pri vrnitvi odpisanih v Državni zbor je svojo misijo več kot uspešno zaključila.

Učiteljica zgodovina pravi, da najhujša nevarnost nosilcem velikih idej do njihove uresničitve pogosto ne preti od političnih nasprotnikov, ampak od preračunljivih in protekcionističnih zaveznikov, zaslepljenih od lastnih frustracij, interesov in skrbi za svojo moč in vpliv. Vzpon prenovljene slovenske pomladi s svežimi idejami, novimi imeni in izvorno konotacijo najlažje spodnesejo lastni ljudje preživetih miselnih konceptov ali zavistni deklarirani zavezniki, ki so svojo priložnost za tovrstno preobrazbo zamudili.

Če bo vlak modernizacije odpeljal tudi za Novo Slovenijo se zna zgoditi, da bomo na postaji  aktualne ideološke pustinje na obljubljeno deželo čakali še nadaljnjih štirideset let.

>

10 thoughts on “Nova Slovenija, moja dežela”

  1. Marsikaj v zapisanem drži, a NS bo morala za povečanje svojega članstva in vpliva verjetno storiti kaj več, kot je doslej. Trditev, da je pod vplivom SDS-a, po moje ne pije vode in se mi zdi bolj kot opravičilo za notranjo nesposobnost strankinih kadrov, da “skonstruirajo” strukturo stranke z ustreznimi kadri in povečajo napore za prepričevanje volilnega telesa o svojih dobrih namerah. Trenutno en Tonin s svojimi občasnim drugačnim mnenjem včasih stranki bolj škodi kot koristi, ne zanikam pa njegove sposobnosti, da se razvije v dobrega politika, ki bi s svojo stranko povečal vpliv in s tem uravnoteženost v slovenskem političnem prostoru.
    Ne morem tudi spregledati dejstva, da je danes na desno sredinski sferi le en “hegemon”, ki je kolikor toliko v stanju parirati organiziranim silam kontinuitete, čeprav tega zidu prebiti ne more, pa če ga imamo radi ali ne. Da pa bi se z njegovim odhodom kaj spremenilo na levi strani, je pa zame čista iluzija. Ob tem se mora seveda tudi vsa krščanska in ljudska demokracija pogledati v ogledalo in se vprašati, koliko in zakaj sta tudi oni dve v preteklih dveh desetletjih pripomogli k takšnemu stanju, ki je trenutno že hujše kot v bivši Jugi

  2. “Še bolj kot politika je v Sloveniji skrajno radikalizirana medijska scena; osrednji mediji so po vseh evropskih standardih (ultra)levičarski”

    Hm Rok,
    ali je mnenje Financ lahko referenca za oceno medijske scene? Za časopis, ki eksplicitno zagovarja predvsem interese kapitala? Za časopis, kjer je levo vse, kar je manj od doktrine Adama Smitha. Bi pa za takšno oceno potreboval že kakšno bolj nevtralno institucijo kot so Finance in Frankl.

    Po evropskih standardih levo? Pha! Pa kaj še!
    /bi prosil za povezavo, da se poučim kaj je levo za evropske standarde/

    1. Rado, to je sicer povsem postranska zadeva v tem članku, a vendarle. Navajam dodatna 2 vira in sicer preko Wikileaks razkrito ameriško depešo iz leta 2004:

      ” Young je ugotavljal, da je informacijsko okolje v Sloveniji odprto in praktično brez cenzure, medtem ko mediji kritično in neizprosno sprejemajo kakršen koli poskus vplivanja na njihovo poročanje, čeprav jim pogosto manjka novinarskih standardov in profesionalizma, s tem, ko očitno mešajo dejstva s svojimi prepričanji …. Mediji po njegovem mnenju kažejo tudi močno levo usmerjenost, saj med drugim ne obstaja noben desno usmerjeni dnevnik. Ta “socialdemokratska” drža je značilna za slovenski akademski in nevladni sektor … Glede komentatorjev je Young zapisal, da ti novice dobivajo iz sekundarnih virov in svoje članke pišejo izključno na podlagi lastnih idej ter komentarjev brez citatov ali drugih virov. Univerzitetni profesorji in predstavniki nevladnih organizacij redno pišejo za tiskane medije in so gostje v pogovornih oddajah na televiziji, oboji pa pripadajo levosredinski usmrejenosti, tako se ne izključujejo s splošno levičarsko nagnjenostjo medijev, ugotavlja nekdanji veleposlanik.” (vir: http://www.rtvslo.si/svet/wikileaks-slovenski-mediji-naklonjeni-levici-rtv-slovenija-verodostojna/265315 )

      In še nedavna izjava sedanjega veleposlanika ZDA v Sloveniji Mussomelija (ki se deklarira za levičarja in demokrata) (vir: STA): A je zdaj čutiti precej več objektivnosti in odprtosti medijev kot pred temi leti. Poročanja so globlja, komentarji so precej bolj raznovrstni in ne več tako enotni. Pred tremi leti so bili vsi slovenski mediji tako pristranski za levico kot naš Fox za ameriško desnico.

      Sicer pa treba biti ravno doktor medijskih študij, da je človeku dejstvo o pretežni levi usmerjenosti osrednjih slovenskih medijev zlahka opazno in razumljivo.

  3. Rado, kako pa izgledajo pri nas interesi kapitala? Kaj predstavlja pri nas kapital in kaj to sploh je?
    Če nekdo pri nas, ki ustvarjamo (karkoli kar se na normalnem trgu da prodati), pričakuje da bo država omogočila svobodno podjetništvo, brez da te za vsakim vogalom čaka trop birokratov, ki te poskušajo onemogočiti – je to že skrajni kapitalizem?
    Slovencem lastna zaplankanost, kjer se ne more prenesti, da bi imel sosed boljši avto, takoj sproži pravičniški gnev o kapitalistih. Bedne kreature bi spet rade uvedle “enakopravnost”, pa magari titoističnega tipa, ki jim je v sveti preproščini tako blizu in mil. Vse kar štrli iz povprečnosti je vredno pogroma, čeprav silom prilike le besednega, če bi jim pa (njihov pokojni) bog naklonil, pa tudi dejanskega.

  4. Vidim,
    da so nekateri prešpricali srednjo šolo.
    Kapital je denar, ki se oplaja. Poseduje ga zgolj nekaj procentov Slovencev. Torej so Finance časnik, ki ga skrbi blagor zgolj nekaj procentov Slovencev. Preostala velika večina zaposlenih pa se prodaja na trgu delovne sile. Za njihove interese Financam ni mar.
    Čudim se tvoji kratkovidnosti Afnogunc. Tudi ti se prodajaš na trgu delovne sile, v komentarjih pa zagovarjaš tistih nekaj procentov z druge strani. Se ti ne zdi to malce noro?

  5. “kar navsezadnje dokazuje nič manj bolna komunistična manifestacija ob dnevu OF v Stožicah”
    Kaj je tukaj bolnega? Nekateri se dnevno in tedensko udeležujejo nekih 2000 let starih obredov in so prepričani, da je devica rodila ter podobno. Pa imajo “kongrese” – recimo v Celju. Pa želijo da vsi Slovenci upoštevamo njihove predsodke (družinski zakon).
    Pa tega ne označujemo kot bolnega, pač pa kot njihovo neodtuljivo pravico!
    Nakateri pač v komunizmu ne vidimo nič slabega (tu mislim predvsem Marxov komunizem, nikakor Stalinovega ali Janševega). Kaj pa je narobe z enakostjo ljudi, s solidarnostjo, z socialo, z enakomernejšo porazdelitvijo dobrin?
    Tako da bi prosil za kanček strpnosti. Zgoj kanček!

  6. Res ni pomoči tistim, ki poznajo samo Marxov Kapital. Toliko nerazgledanih samovšečnežev, kot jih naredi naše šolstvo, ne najdemo nikjer v primerljivih državah. Vse satelitske države sovjetskega bloka nas z velikimi koraki prehitevajo, tudi zato, ker so se po težkem mačku dokončno streznili – mi smo se pa spet zapili. Kapital je v normalnih državah isto kot mehanizacija za kmete. Naši levičarji, pa bi radi spet orali z voli. Po anketah sodeč jim to velikokrat uspe.

    1. Ob tvojih komentarjih dvomim da si ti prebral Marxov kapital, še bolj pa, da si ga razumel, če si ga že prebral. Knjiga lepo analizira svoj čas in iz tega potegne določene zaključke.
      “Kapital je v normalnih državah isto kot mehanizacija za kmete” – optimist. Grčija je po tvoje gotovo komunistična država. Sadaj jo pa “kapitalizem” rešuje! Ni problema, verjemi če želiš.

      1. Tudi sveto pismo lepo analizira takratne razmere, vendar večina ve, da gre za versko knjigo. Marxsovi verniki pa še niso (ste) ugotovili, da grejo v isti smeri, kot ostale vere in verujoči. Tudi kristjani pravijo, da bi bil raj na zemlji, če bi se držali božjih zapovedi. In marxsisti vedno znova ponavljajo, da je marxsizem idealna družbena ureditev, le ljudstvo bi se moralo ravnati po zapovedih.
        Če ne najdeš vzporednic ti res lahko samo še bog pomaga, ker pa verjetno nočeš njegove pomoči, boš pač vstrajal pri svojem.

        1. Ne boš verjel, a popolnoma se strinjam z teboj. Strinjam se, da bi bil raj na zemlji, če bi se verniki držali Jezusovih naukov in ravno tako verjamem, da bi bilo na svetu bolje, če bi ljudje upoštevali Marxove nauke. Glede na to, da je bio gospodarsvo v Marxovih časih pač malce naprednejše kot v Jezusovih (to ni nobena kritika Jezusa), bi za gospodarska vprašanja pač bolj upošteval njega.

Comments are closed.