Veleizdajalci demokratičnega socializma

»Nobena država ne prodaja operaterjev, saj gre za nadzor nad nacionalno varnostjo. Tukaj gre za veleizdajo zaradi ogrožanja nacionalne varnosti, … s prodajo Aerodroma pa izgubimo izjemen potencial v turizmu in gospodarstvu.«
Janko Veber o stališču Socialnih demokratov do napovedane privatizacije Telekoma in Aerodroma Ljubljana, 7. februar 2013

»Vlada bo državnemu zboru predlagala prodajo 15 podjetij, med njimi Telekom in Aerodorom Ljubljana«
Finančni minister Uroš Čufer o privatizacijskih načrtih leve vlade, 9. maj 2013

Ja, biti Janko Veber, Igor Lukšič ali Alenka Bratušek ta čas ni lahko. Ob tem, da so si na pleča naložili breme in odgovornost reševanja države pred finančnim zlomom,  morajo to početi na način, ki so ga zadnje leto pljuvali, teptali, smešili in ga ustavljali z raznovrstnimi blokadami in referendumskimi zahtevami. Predstavljam si, da je za načelnega in dostojanstvenega človeka mučno čez noč postati nekdo, ki si ga v navalu zanosa še včeraj zmerjal z veleizdajalcem. In obenem pogledati v oči ljudem, ki so ti pri tem verjeli in zaupali. A nekateri so za ceno oblasti pripravljeni prenesti tudi tovrstno ponižanje.

Že ob menjavi vlade sem zapisal, da večjih sprememb v politiki prejšnje in sedanje koalicije ni za pričakovati. Do ohranitve suverenosti Slovenije namreč vodi le ena pot, vse ostalo je utopično zamegljevanje realnosti z namenom uveljavljanja interesov raznih monopolov in lobističnih struktur.

In soočenje z realnostjo v popolnosti odseva tudi program stabilnosti in reform, ki ga je v četrtek v Bruselj poslala vlada. Razlika je samo v tem, da so v prejšnji vladni zasedbi to počeli ljudje, ki so se na svoj posel spoznali in so imeli izdelano jasno vizijo in strategijo, kako ga izpeljati, nasledniki pa se na njem lovijo in učijo, obenem pa vedo, da je njihova edina alternativa, saj lastne nimajo.

Posledično so temelj reform levosredinske vlade nekoč osovraženi projekti varčevalni zakon ZUJF, privatizacija in slaba banka, ki so hkrati najmočnejši aduti za prepričevanje Evropske komisije, vse ostalo pa je diskutabilno in se spreminja dobesedno čez noč.

Čeprav se, kot vseskozi poudarja finančni minister Čufer, zavedajo, da je največ dela za uravnovešenje javnih financ potrebno narediti na odhodkovni strani, se tega iz pragmatičnih političnih razlogov izogibajo. Kot prvo želijo ohraniti vsaj malo kredibilnosti, saj so ravno pretirano varčevanje očitali Janševi vladi in kot drugo je veliko lažje dvigniti davke, kot se pogajati s fanatiki tipa Štrukelj o nujnosti znižanja  porabe javnega sektorja. Težava je zgolj v tem, da z davščinami in dajatvami preobremenjeno gospodarstvo že sedaj ni sposobno financirati javne porabe, dodatne obremenitve pa lahko kravo, od katere živi celoten narod, dokončno shirajo.

Ključen problem pa ima vladajoča levica s svojo volilno bazo. Njena precejšnja večina, ki sega tam čez tretjino slovenskega volilnega telesa, namreč miselno živi v svojem utopičnem svetu, za katerega so pred kratkim izumili izraz »demokratični socializem«. V njem enostavno mora biti denar za razbohoten javni sektor, socialne pravice, borčevske pokojnine in druge privilegije, nihče pa se ne vpraša, od kod in kje ta denar prihaja.

To, da ne raste na drevesu jim je verjetno jasno, a da nam ga za vzdrževanje sistema posojajo osovraženi tuji kapitalisti in finančne institucije pa si niso pripravljeni priznati. Po eni strani se sklicujejo na državno suverenost in neodvisnost, po drugi strani pa ne razumejo, da je njun branik le uravnotežen proračun, ki bi ga zagotavljalo fiskalno pravilo v ustavi, kateremu z vso silo nasprotujejo.

Edini način za izgubo suverenosti je namreč odvisnost od tujega denarja in ta narašča z vsakim novim državnim zadolževanjem. Državni dolg znaša 19 milijard evrov in se je podvojil samo v zadnjih treh letih. Od tega dolga Slovenija letno plačuje 900 milijonov obresti, torej toliko, kot je načrtovan izplen celotnega vladnega  reformnega programa, ki so ga na mizo postavili v četrtek. Ves dohodek iz dviga DDV, davka na nepremičnine, znižanja mase plač v javnem sektorju, pokojnin, dviga zdravstvenega zavarovanja in vsega ostalega, kar je pripravila vlada, bo šlo samo za letno plačilo obresti na trenutni dolg države, še nadaljnjih  900 milijonov pa za še eno dokapitalizacijo državnih bank, ki jih izvajamo na nekajmesečni agendi. Kam to vodi, verjetno ni potrebno ugibati in namesto milega Janševega »dobro jutro« bi nam v glavah morale pobliskavati rdeče luči in tuliti delavske sirene.

Kazanje na zunanjega sovražnika v tej situaciji je seveda prikladen način za zamegljevanje resnične odgovornosti za stanje, v kateri se je znašla Slovenija. Evropska unija in finančni trgi namreč niso odnesli denarja iz državnih bank, katere smo pod parolo nacionalnega interesa tako vneto branili pred tem istim osovraženim tujim kapitalom. Prav tako nam famozna evropska trojka ne grozi, ampak zgolj pomaga na našo lastno prošnjo, ko se znajdemo v stanju proračunske nelikvidnosti. Nihče nas z njo ne sili, lahko jo tudi odklonimo, če smo pripravljeni na mesečna neizplačila pokojnin, plač in socialnih transferjev iz bankrotirane državne blagajne. To bi potem bila prava in resnična suverenost po definiciji »demokratičnega socializma«.

Edina sreča Slovenije v tej situaciji je, da je članica skupnosti razvitih Zahodnih držav Evropske unije, s katerimi vsaj na načelni ravni delimo vrednote in pravila, po katerih pregovorno želimo živeti. Četudi jih v praksi ne upoštevamo, jih bomo v prihodnosti morali, če želimo ostati del razvitega sveta, ki ga EU pooseblja. Igra po pravilih bo sedaj, ko smo zabredli že tako globoko, trnova in boleča. A dolgoročno gledano je to za našo skorumpirano in moralno sesuto državo edina rešitev.

Slovenija brez Evropske unije bi namreč v tem trenutku bila navaden balkanski mafijski pašaluk, nič drugačen od kakšne Albanije.

>

8 thoughts on “Veleizdajalci demokratičnega socializma”

  1. “Državni dolg znaša 19 milijard evrov in se je podvojil samo v zadnjih treh letih. Od tega dolga Slovenija letno plačuje 900 milijonov obresti, torej toliko, kot je načrtovan izplen celotnega vladnega reformnega programa, ki so ga na mizo postavili v četrtek. ”

    Rok, to je strukturni problem oz. ukana svetovne bančne elite. Poglej si na primer The Money Masters dokumentarec.

    Se zavedaš, da so mnoge države po svetu zadolžene bistveno bolj kot mi?
    * “UK National Debt – how Britain owes over £900 billion” (miljard!!)
    * ZDA “$12,097,053,278,689”
    Kitajska “$1,406,301,639,344”, kar znese “le” 1055 dolarjev na prebivalca
    * trenutni svetovni dolg: “$50,580,732,636,005
    “Fifty Trillion, Five Hundred and Eighty Billion, Seven Hundred and Thirty Two Million, Six Hundred and Thirty Six Thousand Five US Dollars””

    economist(pika)com/content/global_debt_clock

    Drugo, se ti ne zdi problem, da moramo še celo hrano uvažati iz celotnega sveta, da je nismo sposobni doma pridelati; da pijemo coca-colo in pepsi in sprite; da moramo imeti najnovejše mobitele in ipade; da vsaka napravca, ki se pokvari, gre med odpadke…..

    Nekako se bo potrebno znebiti te denarne hipnotiziranosti in vse gledati le skozi številke, simbole in tabelce. … Denar je nekaj vreden, če lahko z njim kupimo hrano, pijačo, oblačila, imamo streho nad glavo, topel dom,…. In nekako nesmiselno se je le pritoževati nad nizkimi prihodki in visokimi denarnimi stroški, medtem ko doma nihče več ne prideluje hrane (kot da vse zraste v veleblagovnicah). …. ….. Največji štos je pa v tem, da to hipnozo z dneva v dan spodbujajo preko medijev in podobnih kanalov, “al se sploh še splača delat, ko je pa v trgovini vse tako pocen” (takšna miselnost nas spremlja vsaj zadnjih 30 let). … …. tako da, če gre politike (po vseh državah) kaj kriviti, potem so krivi te izdaje svojega naroda, da nas prodajajo multinacionalkam. … … Stvari so precej enostavne, sam mal se treba znebit te pogojenosti in ujetosti v sistem. …

    A kapiš približn?
    Al me boš spet zbrisal?

    1. @črka L:
      Domnevno nižja slovenska zadolženost od nekaterih drugih držav je še eno zatiskanje oči pred realnostjo in zadnji/edini argument zagovornikov presežne javne porabe. Postavljali so ga leta 2009, ko smo bili zadolženi 20% BDP, kot leta 2011, ko je ta številka narasla na 45% BDP in iz žepa ga vlečejo danes, ko se bližamo 65% BDP. Ob vsej tej eksponentni rasti dolga države pa s tem denarjem nismo naredili nič pametnega, nismo ga investirali, vložili v gospodarstvo preko vzpodbud ali kako drugače, porabili smo ga za vzdržavanje visokih plač, pokojnin in socialnih transferov. In kaj bomo dejali leta 2014, ko bomo zadolženi 70% BDP? Da smo še vedno pod povprečjem? Kam to vodi?
      Resda so nekatere svetovne velesile bolj zadolžene kot SLO, ampak 1. Oni si ne sposojajo denarja po 6% ampak po 1.5-2% obrestni meri, sposojen denar vlagajo v gospodarstvo in se tam obrača, Američani kot največji zagovorniki politike “ob krizi stresaj dolarje iz letala” pa ga itak tiskajo noč in dan in rešuje jih zgolj to, da je dolar svetovna valuta (da še ni te vloge prevzel evro) ter da so največji lastniki njihovih obveznic Kitajci, zato velesile eksistirajo v soodvisnosti. Ampak tudi ta sistem bo enkrat počil, a takrat bomo mi (Zahod) na strani poražencev (beri: tistih, ki bodo naj****).

      Drugo; multinacionalke in korporacije držijo svet v rokah in s tem je lahko na neki etično-moralni ravni marsikaj narobe, a naj smo še tako kritični do tega, zavedati se moramo, da smo v tem sistemu mi na strani priviligiranih, torej tistih, ki živijo na račun nekoga, ki naše telefončke, računalnike in playstatione sestavlja za 10 dolarjev na mesec (o tem imaš v mojem arhivu članek z naslovom Varčevanje za Playstation 4 ali za skodelo riža?).
      V tem je spet velika naša hipokrizija, ko bi sicer imeli pravičen svet, vendar ne na račun padca našega življenjskega standarda, kar pa seveda ne gre skupaj. Najbolj smešni so, kot jih imenujejo, “kaviar levičarji”, ki na protestih vpijejo proti diktaturi tujega kapitala, pri tem pa se, oblečeni v prestižne znamke snemajo z najnovejšimi iPhoni in tableti. Če bi res bili za stvar, bi živeli brez telefončkov, tabletov in ostalih priteklin, oblečeni bi bili v noname jeans hlače ter obutev kupovali v Peku. Spoštujem tiste redke, ki za svoja stališča tudi živijo, čeprav je težko, za ugodja vajeno večino pa je to enostavno “too much”.
      Sicer se pa na načelni ravni strinjam s to tvojo drugo točko in kapiš vsaj približno.

      btw, ne spomnim se, da bi črko L že kdaj zbrisal.

  2. L, bistveno je, da ti vsega tega ni treba početi. Lahko prideluješ svojo hrano in ne piješ kokakole če hočeš. Če hočeš jo pa lahko piješ in hrano kupiš v trgovini. In jaz ne poterbujem nikogar, ki mi bo govoril kaj v tem primeru lahko in kaj ne.

    Pa še ena misel, stroji za pridelavo hrane delajo na uvoženo nafto. Pot majhne odprte slovenije v samozadostnost je pot v revščino.

  3. Sedanje krize ni mogoče rešiti z metodami, ki so pripeljale svet v to stanje. Politiki in bogataši pa počnejo prav to – krizo poskušajo rešiti na napačen način, z napačnimi prijemi. Namesto, da bi vlagali v razvoj, v nova, t.i. zelena delovna mesta, v zaščito okolja, se uničujoči kapitalizem še naprej bohoti.
    To je bistvo problema.
    Brez delovnih mest ni razvoja nobenega segmenta družbe. Današnji kapitalizem je prišel do točke, ko dobesedno uničuje ljudi, tako zaposlene v podjetjih pri kapitalistih, kot tiste izven podjetij, posebej brezposelne.
    Delati danes velja kot nekaj negativnega, včasih je bilo drugače. Delati je pomenilo zagotovitev blaginje. Zmanjševanja števila zaposlenih pa je imperativ delodajalcev za katere so zaposleni samo strošek, ki znižuje dobiček. Brezposelnost je pojem, ki človeka prestraši. Sistem za brezposelne ljudi je naravnost krut in tako brezoseben, da ni vreden človeka. Večina delavcev je pred pričetkom brezposelnosti trpinčenih in mesece brez plač in plačanih (njihovih) prispevkov in davkov. Ko pa občutijo maltretiranje države preko Zavoda za zaposlovanje, potem ljudem pade še tisto malo ponosa, ki so ga imeli do takrat.
    Človeštvo mora dojeti, da mora oblikovati povsem nov družbeni in ekonomski sistem. Posamezniki so del družbe, ki se vse bolj oddaljuje od družbe blaginje. Produktivnost, konkurenčnost, avtomatizacija in robotizacija se vse bolj in bolj uveljavljajo v proizvodnji in jemljejo kruh in življenja ljudem. Bogataši pa so slepi in gluhi pred dejstvom, da to tudi njih pelje v pogubo, saj kmalu ne bodo imeli več komu prodajati svoje proizvode in storitve.
    Kapitalistični sistem, kot ga pozna svet, je preživet in za človeštvo neprimeren. To dokazuje dejstvo, da zaradi finančne krize še nihče ni šel v zapor. Ali to tudi pomeni, da nihče ni kriv? To pomeni, da je kriv sistem. Nastati mora neki nov sistem. Nekatere vrednote morajo umreti, in dokler ne bomo dvignili rok zaradi spoznanja, da tako ne gre več naprej, sprememb ne bo.
    Nov sistem bo moral zagotoviti naslednje vrednote in načela:
    socialno varnost in blaginjo za vse državljane; pokojnine, ki starejšim delavcem omogočajo, da svoja življenja dokončajo dostojanstveno; nacionalizacijo energetskih virov in obdelovalne zemlje in vodnih virov, zavarovalnic in velikih bank; resnično ekonomsko in družbeno demokracijo, ki odpravlja ekonomijo velikega obsega in finančni fevdalizem; preseganje konfliktov, medsebojno razumevanje, potrpežljivost; pravičnost, etiko; trajnostni razvoj.
    Celotna človeška družba se ne sme podrediti zdajšnji mednarodni diktaturi finančnih trgov, ki predstavlja veliko grožnjo miru in demokraciji. Naše skupnosti morajo temeljiti na pravicah, katerih kršenje ne sme ostati nekaznovano, ne glede na to, kdo jih krši.
    Obsedenost s podjetništvom (že v osnovni šoli) in malikovanje produktivnosti je svet pripeljala v krizo, iz katere se lahko izkopljemo samo s prelomom z nepremišljeno vnemo za ‘več, in še več’ na finančnem, pa tudi na znanstvenem in tehnološkem področju. Prevladati mora skrb za etiko, pravičnost in trajnostni razvoj.

  4. To kar se gremo danes bi morali storiti že leta 92.(Zakaj je bil že Sach tukaj?) Zaradi tega se je sesul tudi takratni Demos, ker se niso znali dogovoriti, kako privatizirati in kaj bo kdo pobasal v žepe. In tako so v igri “kjer se prepirata dva tretji dobiček ima” priplavali na površje spet tisti, ki so imeli niti (beri oblast) v rokah pred letom 91.
    Ja slovenska fovšija in pohlep nimata meja pa še slep postaneš.
    Pejte si pogledat v drage slovenske kraje (Portorož, Kranjska Gora, Bled) kdo je postal lastnik dragih nepremičnin
    Fuj in fej

  5. ((((Ja, biti Janko Veber, Igor Lukšič ali Alenka Bratušek ta čas ni lahko. Ob tem, da so si na pleča naložili breme in odgovornost reševanja države pred finančnim zlomom, morajo to početi na način, ki so ga zadnje leto pljuvali, teptali, smešili in ga ustavljali z raznovrstnimi blokadami in referendumskimi zahtevami. Predstavljam si, da je za načelnega in dostojanstvenega človeka mučno čez noč postati nekdo, ki si ga v navalu zanosa še včeraj zmerjal z veleizdajalcem. In obenem pogledati v oči ljudem, ki so ti pri tem verjeli in zaupali. A nekateri so za ceno oblasti pripravljeni prenesti tudi tovrstno ponižanje.)))))

    ROK !

    To so plazilci , ki lažejo lastnemu narodu in TUJCEM nekam LEZEJO ! FUJ in ŠE ENKRAT FUUUUUUJ !!!!!!!!!!!!

  6. Janez Pavlič:
    “To kar se gremo danes bi morali storiti že leta 92.(Zakaj je bil že Sach tukaj?) ”

    Če bi takrat udejanili Sacha potem bi danes imeli Madžarsko tu. /dninarji na tujem premoženju/.
    Se ti zdi Madžarska boljši scenarij?

Comments are closed.