Gospodu Predsedniku se je zgodilo ljudstvo

»Dimitriju Ruplu ne zaupam. Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki jih imenuje.«

Besede, s katerimi je gospod predsednik RS Danilo Türk pred leti z levo roko opravil s strokovnimi kompetencami trikratnega ministra za zunanje zadeve pri veleposlaniški kandidaturi, se v današnjem kontekstu morda zdijo nepomembne, bizarne, nevredne možganske celice zgodovinskega spomina.

Takšne bi tudi bile, če se Türku ne bi zgodila ljudska nezaupnica kolosalnih razsežnosti. V drugem krogu volitev je zanj glasovalo približno toliko državljanov, kot svoj čas za Ivana Krambergerja. Prvič v zgodovini samostojne države se je zgodilo, da aktualni predsednik ni dobil drugega mandata. Sporočilo ljudstva je bilo jasno: »Danilu Türku ne zaupamo. Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki ga imenujejo.«

A od kod takšna erozija zaupanja v gospoda bivšega Predsednika? Navsezadnje človek na prvi pogled ne zgleda napačno: ugleden, dostojanstven, umirjen, spoštljiv, z bogato mednarodno diplomatsko kariero. Takšne lastnosti imajo slovenski ljudje praviloma radi, saj v njihovih očeh ustrezajo profilu nekoga s predsedniško titulo. Da bi takšen človek zgolj v petih letih izgubil zaupanje skoraj pol milijona Slovencev? Türkovo prepevanje Beatlov sicer pojasni marsikaj, takšnega fiaska pa vendarle ne.

Resnica je pri Dimitriju Ruplu. Pustivši ob strani (ne)simpatičnost zunanjega ministra za vse čase, pa njegovo bližnje srečanje s Türkovo predsedniško avtoriteto nakazuje ključni razlog kolosalnega poraza gospoda bivšega Predsednika nekaj let kasneje.

Gre zgolj za enega od primerov, v katerem se je izkazalo, da je gospod bivši Predsednik opravljanje svoje funkcije prenesel iz državniškega na osebni nivo. Slednje je storil v tistem trenutku, ko veleposlaniško imenovanje kandidata ni presojal po kriterijih kompetentnosti in strokovnosti, ampak  po kriteriji antipatičnosti, zamerljivosti in verjetno tudi osebnega maščevanja.

Dimitriju Ruplu lahko namreč očitamo marsikaj – da je vzvišen, ohol, da rad govori bedarije in da ga je težko prenašati, a strokovnih kompetenc za veleposlaniško mesto mu ne more oporekati nihče, sploh ne skozi prizmo kadrovske selekcije slovenskih diplomatskih predstavnikov.

Tovrstne osebne kriterije je gospod bivši Predsednik ponotranjil in jih redno uporabljal pri opravljanju svojih predsedniških nalog. Huda Jama tako ni obsojanja vreden zločin, ampak drugorazredna tema, polet za 80.000 evrov je vreden gospoda Predsednika in nevreden opravičila, nedokončani projekt Stožice ni sramoten spomenik kršenja človekovih pravic, ampak zgleden projekt političnega podpornika, politiki predstavnikov več kot četrtine glasujočega volilnega telesa je potrebno reči »ne«, njihovega liderja pa ignorirati pri protokolarnem predlogu za mandatarja in tako naprej.

Vse to so odločitve na osebni in ne na državniški ravni. In po takšnem zgledu so v nedeljo ravnali tudi volivci. Spretno negovana Predsednikova javna podoba se je preko TV soočenj prelevila v prozorno vrečko pasjega kakca, pravkar pobranega na cesti. Ko je ljudstvo Danila Türka enkrat prebralo, je bilo z njim konec. Predsedniškega comebacka ne bi mogli urediti vsi strici, tete, sinovi in nečaki tega sveta.

Vendar gospod bivši Predsednik ni edini poraženec minulih volitev. Hudo jo je skupila tudi struktura »stare levice«, kot to omrežje imenuje dr. Igor Lukšič. Verjetno se dejansko starajo, saj jim zadnje čase res nič več ne uspeva.

V zadnjih letih sta jim propadli dve stranki, tretja je navkljub volilni zmagi vse zakockala v parlamentu in na oblast spustila največjega sovraga, sedaj pa so izgubili še predsedniški stolček. V taki črni seriji si človek verjetno res zaželi, da se o prihajajoči apokalipsi 21. decembra Maji ne bi motili. Pa še priročno bi bilo – prisega novega predsednika je namreč predvidena za naslednji dan. Če že moram umreti, naj umrem vsaj kot gospod Predsednik, si verjetno misli Türk.

Z dolgimi nosovi pa te dni po svetu hodijo tudi medijski apologeti omenjene strukture. Če jih ni prepričalo drastično padanje naklad in dvojni sovragov vzpon na premierski položaj, pa jim je po zadnjem volilnem porazu najverjetneje le jasno, da so izgubili medijsko moč in vpliv, primat nad manipulacijo z javnim mnenjem.

Najprej so se v svojih  pamfletih iz protikandidata norčevali in ga zasmehovali. Ko se je za čuda izkazalo, da večni luzer pridobiva zaupanje ljudi, so poskusili z žaljenjem in poniževanjem. Po realnosti prvega kroga jih je zajela jeza in obup. Poslušati s podiuma Cankarjevega doma pravljice o zvezdah, vračajočih se na črno nebo, pa je zanje vendarle bilo preveč. V izlivih se kar ne morejo načuditi ljudski naivnosti in neumnosti.

Kot se je izkazalo, je bil zadnji poraz Državnika novega kova dejansko korak do njegove končne zmage. Ali ga bodo ubogale tudi vse bolj zbledele zvezde slovenskega političnega neba, bomo pa šele videli.

>

9 thoughts on “Gospodu Predsedniku se je zgodilo ljudstvo”

  1. “Dimitriju Ruplu lahko namreč očitamo marsikaj – da je vzvišen, ohol, da rad govori bedarije in da ga je težko prenašati, a strokovnih kompetenc za veleposlaniško mesto mu ne more oporekati nihče, sploh ne skozi prizmo kadrovske selekcije slovenskih diplomatskih predstavnikov.”

    Dragi Rok Čakš,
    jaz pa tebi očitam selektivni spomin. Recimo, Rupel je podpisal Vilnjuško izjavo.
    Saj se še spomneš. Izjava, ki je bazirala na diplomski nalogi ene Angležinje in ki naj bi “dokazovala” obstoj orožja za množično uničenje v Iraku. Diplomatska blamaža brez primere.
    Vse kar je Rupel dobrega naredil za Slovenijo je bilo v letih 1990 do 1992. Od takrat dalje se je obnašal kot slon v trgovini s porcelanom.

    “Slednje je storil v tistem trenutku, ko veleposlaniško imenovanje kandidata ni presojal po kriterijih kompetentnosti in strokovnosti, ampak po kriteriji antipatičnosti”

    Resnica je ta, da je bil Rupel bil s predsednikom Türkom dogovorjen za en spisek kandidatov za položaje v diplomaciji, ki jih je predsednik odobril, vlada pa je prišla na plano z drugim spiskom. Preprosto rečeno, Rupel je Türka “nategnil”.
    Torej ni šlo za vprašanje antipatičnosti, ampak za vprašanje zaupanja, kot je dr. Türk vseskozi trdil.

    Razočaran sem Rok. Le na eno stran igraš. Od časnikarja bi pričakoval več politične nevtralnosti, tako pa desničarsko navdušenje kar seka iz tebe. Tvoj članek se bere, kot SDS-ovo sporočilo za javnost.
    Škoda.

  2. Rado, a to je edini greh, ki ga lahko očitaš Ruplu? Naj te spomnim, da je za to izjavo stala celotna Ropova vlada, le, da je zaradi nepriljubljenosti tega podpisa potunkala Rupla.

    Drug del obtožbe, je pa Türkova laž. Rupel ni počel nič takega, kar mu Türk očita, pa še škandal bi takrat nastal.

    Tebe pa itak moti vse, kar ni komunajezrsko sporočilo za javnost in vse, kar ne paše sem noter, je kar SDSovsko.

  3. Rado, če uporabim tvoj besednjak: moj članek se bere kot sporočilo za javnost 68% aktivnega volilnega telesa. Verjetno se strinjava, da to ni domet SDS, kajne?

    Sicer pa “nevtralni politični komentarji” ne obstajajo. Komentar je vedno mnenje, takšno ali drugačno in mnenje je vedno subjektivno in nikoli objektivno, nevtralno.

    Toliko o tem.

  4. ” moj članek se bere kot sporočilo za javnost 68% aktivnega volilnega telesa.”
    Novinarjeva naloga ni, da piše tisto kar bi javnost (manjšina, ali večina) rada brala.
    Novinarjeva naloga je, da piše resnico in samo resnico. Novinarski standard torej ni tisto, kar so mnogi časnikarji s strankarskimi plašnicami na očeh postavili kot povsem legitimno.
    Slivnikova paradigma za katero se je zavzemal vse od osamosvojitve dalje, je da je ustreznemu delu levičarskega časopisja prirediti ustrezno količino desničarslih medijev. Pa da bo vse v redu.
    Vraga bo vse v redu. Malo levih laži, pa malo desnih laži, pa bo bralec prišel do resnice.
    Malo morgen! Pravi novinar bo zapisal tudi tudi tisto, kar je v nasprotju z njegovim političnim prepričanjem, ČE DEJSTVA TAKO KAŽEJO. Takšnemu novinarju bomo bralci verjeli, tudi če bomo sami v dvomih.
    Temu se reče novinarska kredibilnost (v nasprotju s servilnostjo).

    Da povzamem: Če pišeš o neuspehu dr. Türka ne smeš pozabiti še na specialno vojno, ki si jo je šel Janša z dr. Türkom celotnih 5 let! Pet let kontinuiranega polivanja gnojnice. Ustavna obtožba, falsificiranje dokumentov, očitanje udbovstva.
    Še posebej je bilo orkestrirano zadnjih nekaj mesecev: Politikis, Demokracija, Reporter, ša še kakšna komercialna TV in nazadnje poleg vseh drugih še Siolov portal.

  5. Vse, kar si naštel, ne doseže in prepriča več kot 30% volilnega telesa. Verjeti, da ima JJ moč spodnesti predsedniški stolček kandidata tipa Danilo Türk je utopija.

  6. Rupla nikoli nisem marala, odbijal me je njegov cinizem in klošarski videz z tistim trapasti rdečim šalom vred. Da je pa Danilo Türk, ki se je spotaknil ob vsako trsko in kljub slovesu svetovnega diplomata, prav na tem področju naredil toliko napak, Ruplu očital neprofesionalnost in nesposobnost, se mi pa zdi nezaslišano.

    Da se trda levica stara je očitni in vzbuja upanje, da bomo končno tudi tega zla rešeni. V zadnjem času se jim res pretežno vse skazi, hvala Bogu. Bil je pa pravi obliž na mojo “drugo razrednost” ko sem v nedeljo zvečer gledala obupane, zaprepadene in malce prestrašene obraze Türkovega spremstva. Zlasti pa bivšega “očeta naroda” Kučana, ki ga je ta dogodek v hipu postaral za deset let.

    Mediji; tudi njim čedalje več stvari ne gre po začrtani poti. Spodletel je linč kardinala Rodeta, Türk je padel s podesta na katerem so ga umetno ohranjali pet let, ankete se jim redno “sfižijo” najboljši gospodarstveniki (Janković), ne uspevajo itd…………….Žal ljudje ne nasedamo več na lažne pravljice.

    Še o razmerju med Janšo in Türkom.
    Janša; je pač tak, kot je, trden, premočrten, odločen z velikim čutom za pravičnost. Je edini, ki mu je uspelo ustvariti močno stranko in jo ohraniti skoraj dvajset let. Vse ostale stranke so v nihanju in propadanju. Celo trdoživi Jelinčič je lansko leto pogorel. Uspelo mu je, da je ostal osebno trden in sposoben delati, kljub maksimalnemu trudu medijev in levice, da bi ga uničili. Priznam pa, da bi njegovi medijski podobi in splošni priljubljenosti koristilo če bi bil malo bolj “hinavski”.
    Türk; je koristolovec, ko ga pred petimi leti v SDS niso sprejeli z fanfarami (tudi tukaj se kaže načelnost Janše, ki ni hotel delati proti Peterletu), je postal smrtni sovražnik desnih, štiri leta nam tega ni skrival. Letos zgodaj spomladi je pa postal ena sama dobrota, prijaznost in ljubeznivost, tudi do desnih. Ker nas le ni malo in na volitvah naši glasovi enako štejejo. Hvala Bogu, ni se mu izšlo.

    Je že tako, KOLO SREČE SE OBRAČA, enkrat si zgoraj, drugič si spodaj, verjetno g. Türk za zmeraj ostal spodaj.

  7. “Janša; je pač tak, kot je, trden, premočrten, odločen z velikim čutom za pravičnost. ”

    Tole me pa spominja na “druže Tito mi ti se kunemo”. Pravičnost? Že v svoji stranki je Janša diktator. Preživijo le tisti, ki se mu popolnoma uklonijo. Najprej je odstranil Pučnika, potem zvezdo devetdesetih v parlamentu, Ivo Hvalico, pa podpredsednika SDS Brejca. Odrekel se je svojega nekdanjega ideologa Jambreka. (bil je premalo radikalen) Vse kar se mu zdi, da ga ogroža, odstrani. Machiavellija obvlada v nulo!

  8. In ljudstvo bo Janšo in njegove poslalo v ropotarnico zgodovine. Le denar od orožja,… bo potrebno prinesti nazaj, skupaj z denarjem, tistih, ki jih je Janša postavil in so oropali podjetja in državo. Ljudstvo bo kaznovalo takšne vojne dobičkarje.

  9. Rado ne laži. Janša ni odstranil Pučnika. Pučnik je bil polnopraven član stranke ves čas do svoje smrti, zato se ne laži.

    SDS je čisto demokratična stranka, le tebi ni všeč, ker ni dovolj leva in nobenega od njih ni v Dražgošah vsako leto.

Comments are closed.