Predsedniški obračun na levici za normalizacijo Slovenije

»Prazna retorika, demagogija, medijske manipulacije, to ni dobra država.«  Navedene fraze niso povzetek katerega od govorov Janeza Janše ob njegovih volilnih porazih, ampak dobesedni navedki  prve povolilne izjave predsednika Danila Türka, v kateri se je na tovrsten način državljanom zahvalil za svoj nedeljski volilni rezultat.

Kamere so na videz vedno vljudnega, uglajenega in uvidevnega gospoda še enkrat več ujele v trenutku, ko pred očmi ljudstva ni uspel krotiti svojega prvinsko egocentričnega karakterja. In tovrstnih ran v sicer dobro gojeni javni podobi je v minulem mandatu bilo kar nekaj, očitno preveč za ponovitev predsedniškega mandata.

Saj zmagovalec Borut Pahor v svoji človeškosti ni nič bolj popoln, prej nasprotno. A briljantnost njegovega nastopa je v tvegani odločitvi, da lastne slabosti, napake in politične poraze vkuje v bistvo svoje volilne strategije. Kako torej zašiti kandidata, ki ima odgovor na vsako, še tako problematično vprašanje: »res je, žal mi je in obljubim, da bom drugič storil bolje«. In ko je Meha iz Fužin ob praznjenju kante v smetarski tovornjak ter Jožico s Polzele ob skupnem šivanju nogavic prepričal, da misli z dna duše resno in iskreno, je pojoča travica zapela zmagoviti napev letošnjih predsedniških volitev.

Razlika med Borutom in Danilom, zmagovalcem in poražencem,  je v tem, da prvi lastne šibkosti obrača v svoje največje prednosti, drugi pa jih s piedestala predsedniške nezmotljivosti skuša razmeroma neuspešno prikriti. Kateri pristop daje rezultate je po bledih obrazih sodeč jasno tudi do nedavnega vase zelo prepričanim Türkovim dvorjanom.

Sicer pa imajo letošnje predsedniške volitve gromozansko večji pomen od navidezno površinskega prepira  o samopodobi oslove sence.  Spopad med staro in novo levico, ki v ozadju političnih kulis poteka že kar nekaj časa, s filmsko presenetljivim  dvigom odpisanega princa iz pepela, prehaja v odločilno, sklepno fazo.  Ta drama se bo odvila pred očmi vesoljne Slovenije in v njej krvi in solz ne bo manjkalo. Človeka skoraj prime, da bi obnovil zalogo kokic in avstrijskega piva ter udobno zleknjen v naslonjaču neprizadeto spremljal to morijo, morda na obisk povabil še prijatelje.

Pa vendarle gre za malenkost usodnejše stvari, kot jih prinaša razburljiv razplet kakšnega Schwarzeneggerjevega »kill them all« filma. Levičarski predsedniški spopad bo 2. decembra ob sedmi zvečer odločen z odbito glavo poraženega kandidata, kotalečo se pod nogami malega slovenskega človeka. Če bo padla tista s črno prečko, bo to pomenilo podaljšanje slovenske levo-desne agonije za nedoločen čas. Padla siva prečka pa bo točno v tistem času in trenutku oznanila neizbežen konec nekega obdobja slovenske zgodovine. Samostojna država se bo osvobodila okov tranzicije in se podala na pot demokratične normalizacije.

Zmaga kandidata nove levice bo namreč neizbežno sprožila proces vzpona modernih, zmernih strank evropskega tipa. Takšnih, ki ne delujejo v miselnosti izključevanja, sovraštva in uničenja nasprotnika za vsako ceno, ampak tistih, ki bistvo demokracije vidijo v zdravi tekmovalnosti različnih političnih konceptov, ki legitimizirajo drug drugega. Brez priznanja legitimnosti političnemu nasprotniku je demokracija zgolj farsa, vsebinsko prazen konstrukt za zavajanje ljudi, ujetih v konceptu enopartijske miselnosti.

In kar je prav tako pomembno, preobrazba slovenske levice bo sprožila neizbežen plaz sprememb tudi na desnem političnem polu, kjer premočna dominanca ene stranke onemogoča njegovo normalizacijo. Triumf radikalnosti ene in druge strani se namreč napaja prav iz te izključujoče dualnosti in hkrati krvoločno pije pozitivno energijo jalovih poskusov politične zmernosti. Pahorjev predsedniški triumf lahko enkrat za vselej preseka gordijski vozel tovrstne slovenske politične ujetosti, za katero volilna impotenca in splošna apatija dokazujeta, da so se je ljudje dodobra nasitili.

Pahorjeva predsedniška zmaga bo ob upanju, da imamo Slovenci lastnega kanibalizma vendarle dovolj, močno potegnila voz do sedaj obrobnih strank z zmernejšim političnim pristopom. Najbolj bo pridobila Lukšičeva SD, katere novi predsednik je dan po kongresni zmagi opustil populistični radikalizem in prevzel zmernejšo pahorjansko držo. Slednja mu, skupaj z zmagovito predsedniško paradigmo, omogoča 30+ na naslednjih volitvah, hkrati pa Jankovićevo Negativno Slovenijo potiska še bolj na radikalno politično margino. Z zatonom Negativcev pa bo svoj antipol izgubila tudi Janševa SDS in če ne bo sposobna hitre prilagoditve na novo politično situacijo, bo to začetek konca njene desne dominacije.

Predsedniška zmaga Državnika novega kova na letošnjih volitvah bo pomenila preskok barikad notranjepolitičnega kanibalizma na pot k normalizaciji družbeno-političnih razmer v Sloveniji.

Kaj pa Milan Zver? Ironično, a resnično, znašel se je ob nepravem času na nepravem mestu in postal kolateralna žrtev spopada za novo slovensko politično paradigmo, v kateri bi kot zmeren politik širokih obzorij prosperiral tudi sam. Najboljši so padli, pravi znani rek, in zgodovina jih hitro pozabi.

>

13 thoughts on “Predsedniški obračun na levici za normalizacijo Slovenije”

  1. Odličen prispevek, z vsem se strinjam, razen s občeslovenskim konstruktom, da je bil in je to spopad na slovenski levici.

    Ko je dosedanji predsednik prišel v Slovenijo iz OZN kot šesti pomočnik generalnega sekretarja OZN, se je šel najprej ponujat v SLS, ker tam ni bilo pozitivnih odzivov, je šel dalje celo do SDS, kjer pa so ga grobo zavrnili. To pomeni, da tudi sam ni gojil ali čutil kakšnih levičarslih vrednot, zato se levim ni ponujal. Šele v kasnejši fazi iskanja “službe” je uprabil svoje veze in poznanstva iz totalitarnega režima in se usidral na konzervativni “levici”.

    Kdor govori o novi in stari levici, naj mi argumentira, v čem so Kučan, Stanovnik, Janković levičarji, katere levičarske vrednote zagovarjajo! Nasprotno, po svojih vrednotah so celo bolj desni od Janše, s svojim 20-letnim delovanjem pa delujejo pri procesu fašizacije družbe.

    Če bi pri nas imeli neodvisno novinarstvo namesto režimskih hlapcev, se ne bi mogli dogajati dražgoško-jančevski ekscesi, kateri se vedno zgodijo, ko se se prične mehčati izrazita bipolarnost političnega prostora, medijska odtujitev pozornosti bi jim spodrezala krila.

  2. Rok, sedi pet.
    Zdaj pa nabavimo kokice, dobro lahko tudi pivo – in poglejmo. Resnično upam, da se je večina ljudi v Sloveniji že do grla najedla revolucije.

  3. Dragi pisec, predlagam ti, da se dodobra posvetiš zunanji politiki in stanju v EU, ker si sramota za besedo urednik.

    Lp

  4. Ao ima prav. Se enkrat vse skupaj premisli in napisi nov blog.
    Z Turkom ne moremo pricakovati nekaksnega izboljsanja. Je PAC staromoden” gospod ” ki bi rad se naprej verily, do penzije.

  5. Danilo!
    Želiš argument o starih levičarjih! Kdor v Sloveniji zagovarja in časti, pa opravičuje ljudsko revolucijo v času okupacije Slovenije 41-45 je stari komunist in pika . To pa so vsi okoli Kučana………

  6. Super je, ko komentatorji sploh ne preberejo, kaj piše v sporočilu, ampak samo napišejo, kar imajo vtetovirano v svojih drobnih sivih celicah. Čestitke. 🙂

  7. Ja, smela napoved, gospod Rok. Iz vaših ust v božja ušesa, a še bolje, v ušesa slovenskih volilcev.
    Če že malo popustim, ja volil bom to pot Pahorja, ki je manj slaba izbira, enako, kot sem pred petimi leti Türka, tudi manj slaba izbira pač. Morda Pahorju celu uspe, to mu privoščim zaradi nas državljanov Slovenije, njemu bi morda celo oprostil in za trenutek na dan volitev drugega kroga pozabil, kam nas je kot predsednik vlade, s svojo popustljivostjo do jastrebov in sprenevedanjem pred javnostjo, pripeljal. A da bi verjel v Lukšiča, kot leaderja moderne levice, ne, ne, to bi bilo pa noro. To, da se trenutno spet lepi na Pahorja, dela pač iz oportunizma in osebnih koristi. Pa še njegove vplivne sence se bi rešil. Kaj hitro bi popeljal “novo” levico v Jankovičev objem. Del politične taktike levice pač, da ugodi strategiji stricev in tet ….

  8. @Danilo: Kar se tiče komentarjev v zvezi s Slovenijo, tako na splošni, kot konkretni ravni pojma »levica« in »desnica« ne uporabljam v njunem vsebinskem smislu, ampak zgolj figurativno – s poimenovanji, ki so pri nas utečeni za pripadnike ene in druge politične opcije. Seveda je slovenska levica daleč od vsebine pojma v evropskem/svetovnem pomenu, verjetno pa so mu res najbližje socialni demokrati, zagotovo pa ne dediči politične opcije, katere vrh ledene gore na sceni trenutno zastopata Negativna Slovenija ter aktualni predsednik republike. Zato je SD toliko bolj za razumeti, da si tega polja ne pustijo odvzeti s strani nekih »fejkerjev«, ki so povrhu vsega še prikriti predstavniki in apologeti največjih kapitalističnih izpostav.

    Glede na to, da so interesi »stare levice« tokrat resneje ogroženi, kot če bi se vanje zaganjal kak Janša (kateri niti ni tako močan, povrh vsega pa so mu v javnosti že uspeli nalepiti fašistoidno etiketo), pa bo v teh 14 dneh zanimivo opazovati, kam vse sežejo lovke te hobotnice. Časa je namreč malo, gre pa za ključne stvari, zato bo njihovo delovanje zelo odkrito in koncentrirano – na plano bodo prilezli tako v politiki, medijih, interesnih združenjih, sindikatih, upokojenskih izpostavah, raznih nevladnih organizacijah, skratka kjerkoli lahko uveljavijo svoj vpliv. Če bi kdo želel delati njihov popis za zgodovinsko evidenco, bo to edinstvena priložnost.
    Njihova rešilna bilka bo obupen poizkus spina – prepričati ljudi, da je Pahor Janšev kandidat in da njegova izvolitev v bistvu pomeni zmago JJ, hkrati pa Pahorja čim bolj oblatiti kot nesposobnega bivšega predsednika vlade.

    Danilo Türk sam po sebi pa pri vsem tem ni neka strašna figura. Kot sam ugotavljaš, se je svoj čas ponujal trgu in na se na koncu tudi prodal, zato je čisto “vastable” material, katerega vrednost je (bila) zgolj v ljudski podpori, ki jo je užival in lojalnosti v uslugah, ki jih je vračal. Ko glasov enkrat ne bo več, bo od “svojih” hitro pozabljen in se bo izgubil v anonimnosti.

  9. Tuerk ni nikoli rekel tega, kar zgoraj navajaš! Temveč si iz celote pobral samo to, kar ti je najbolj ustrezalo.
    http://www.zurnal24.si/sem-optimist-clanek-171997
    “Mislim, da moramo v Sloveniji spoznati, da prazna demagogija, prazne fraze, razne zvijače, medijske in druge manipulacije, ki se pri nas dogajajo, sežejo vse do izginotja do pomembnega števila podpisov, izročenih v formalnem postopku. To ni dobra država, jaz se zavzemam za pošteno državo, za drugačno državo, in zato sem tudi sklenil kandidirati kot predsednik, ki se trudi, da bi v drugem mandatu tako državo pomagal soustvarjati….”

    Neumnost je tudi ta z novo in staro levico – to je samo SDS-ovski novorek, ki ne zdrži resne presoje. SD je in bo stara levica, kar je z nedavnim nastopom najlepše dokazal kar njihov novi šef. Pahor je zajebal tri leta razvoja in še marsikaj (ne pozabi, da je bil Pahor tista stara levica, ki je Tuerka sploh predlagal za prezidenteja) – ne samo Pahor temveč predvsem Pahor in njegova SD (Križanič, AUKN, NLB, TEŠ6…).
    Če hočeš neko novo levico, jo išči pri Hanžku in tisti bejbi na vozičku, ali celo pri Zares, SD pa je in bo ostala jebena partija, za PS bi najbrž lahko še najbolj rekli, da je nova SNS oziroma ista stara levica. Pravzaprav nima razen SDS nobena stranka toliko starih preverjenih partijskih kadrov kot SD.

    Ko smo nazadnje ob špricerju analizirali kandidate v predsedniški podganji dirki, smo med dvema požirkoma prišla do zaključka, da vsi trije kandidati skupaj niso vredni niti za enega slabega – tista osnovna merica ničevosti “pol pizde mrzle vode” je menda za vse skupaj absolutno nedosegljiv ideal, ki ga ne bojo nikoli dosegli niti v kateremkoli od možnih svetov znotraj brezmejnih dimenzij večnosti. Vprašanje, ki je nekako ostalo v zraku je, koliko so potem vredni tisti, ki take ničvredneže volijo. (načeloma pa za ta narod sploh ni panike: dobra polovica ljudi tokrat ni več padla na te finte)

    Zmaga Pahorja bo pomenila samo še en dokaz več, kako butasta čreda gre na volitve, mogoče se na videz Pahor res zdi nekoliko bolj SDS-ovsko kooperativen, vendar pa se nam potem obeta vsaj 10 let Pahorjanstva – k sebi bo nalegel razne Isakoviće in podobne zaslužne kadre in se delal lepega: spomni se, kako je bilo potem, ko je postal predsednik vlade, škode res ne more narediti toliko, zagotovo pa bo ostal to, kar je vedno bil – zvesti partijec.
    Po drugi bolj pragmatični strani, če zmaga Tuerk, ga po 5-ih letih ni več – gre v penzijo ali pa kamorkoli že. Predsedniška izbira tako ni nova ali stara levica, temveč stara levica za 10 let ali pa stara levica za 5 let. V tem času pa bi morda tudi desnica lahko našla že kakšnega kolikor toliko konkurenčnega kandidata za naslednjo podganjo dirko.

    V bistvu je vse skupaj kot nekakšen Monty Hall – če se že blamirate in hodite na volitve, je potem, ko je en kozel izpadel, bolje, da zamenjate svojo izbiro, če hočete glavno nagrado.

    Normalizacija žal ni nekaj, kar bi se lahko zgodilo z danes na jutri. Normalizacija je proces, ki bo trajal, dokler se par generacij ne zamenja (ali pa do nove revolucije) – Pahor je tukaj skupaj z Janšo in Tuerkom zadnja generacija komunajzarjev….

  10. zirosi, karkoli je že ”rekel” Turk, to verjetno niso njegove besede, ampak je prebral zgolj tisto, kar so mu napisali njegovi reklamni agentje.
    Glede SD pa tole: delitev na staro in novo levico je povsem verjetna, saj upamo, da mladi s floskulami starejših koelgov (NOB, Dražgoše, sovraštvo do Janše) niso toliko obremenjeni kot že omenjeni.
    Strinjam se s tabo, da bo normalizacija dolg proces, žal pa je praktično nemogoče, da bi do takrat živeli v nekakšnem brezvladju.
    Žal (2) je vlada le majhen delček vseh anomalij, ki smo jim priča.
    Praktično nas porivajo v črno luknjo predvsem drugi akterji, od skorumpiranega sodstva, do preobilnega in še kaj javnega sektorja, univerze tipa FDV, socialistično razmišljujoči sindikati, predraga delovna sila, veze in poznanstva …itd. itd.
    Vsi vemo, da Pahor ni oseba, za katerega bi mislili, da je najboljši v vsakem primeru.
    Vseeno pa moramo biti do njega pošteni: vemo, kakšen je bil, ne vemo pa, kakšen bo.
    Ker nimamo vedeževalskih sposobnosti, je prav, da o njegovih napakah govorimo v pretekliku, kajti nihče ne ve, če bo sploh postal predsednik, še manj pa, kakšen bo kot predsednik, če mu veliki met uspe.

  11. Rok, dosti bolj enostavno je in bo…..v bistvu nekaj takšnega, kot si lani prognoziral Jankoviću….najprej si v strokovno ugotovil in zapisal “Zakaj bo Zoran Janković izgubil volitve”…..le kak teden kasneje pa si, spet strokovno, ugotovil in zapisal “Zakaj je Zoran Janković zmagal na volitvah”……vidiš Rok, letos bo enako, le namesto Jankovića si (boš) vstavil Danila Türka….prvi del strokovne ugotovitve si zanj zapisal tokrat, drugega pa boš kot za Jankovića decembra…..

  12. Marko, jaz ničesar ne trdim. Je pa res, da bo Pahor verjetno zmagal, ker je Türk v lose-lose situaciji in ne vem, kaj bi morali o Pahorju privleči na dan, da bi se Danilo iz tega izvlekel … ampak nekaj se baje pripravlja… počakajmo in bomo videli …

    Glede Jankovićeve “zmage” na volitvah pa – se ti sedaj, takole z enoletne distance zdi, da je Zoki zares zmagal?! 😉

  13. saj nisem rekel, da trdiš, da prognoziraš pa…..eh Rok, meni se ne zdi, jaz že mesece trdim, da sta Janković in Janša siamska dvojčka zablode, oba sicer v določenem delu zmagovalca, a obenem oba enaka poraženca…..zagotovo bi nam brez obeh šlo bolje… 😉

Comments are closed.