Slovenski reprezentančni nogomet v pričakovanju Godota

Slovenska nogometna reprezentanca je s porazom proti Albaniji narodu v teh težkih časih zadala udarec v srce. Vse bi še prenesli; gospodarsko krizo, zategovanje pasu, padec življenjskega standarda, podražitve bencina, nižanje plač ali celo izgubo zaposlitve, a izguba športnega nacionalnega ponosa proti lokalnim prodajalcem bureka, pa je za povprečnega Slovenca vendarle preveč.

Zato po torkovem tiranskem porazu ne čudi siloviti, plebiscitarni izbruh nezadovoljstva izpod tipkovnic ogorčenih spletnih komentarjev, ki na različne posredno-neposredne načine in z bolj ali manj sočnim besednjakom zahtevajo isto – prevzem selektorske, celo predsedniške odgovornosti za reprezentančno katastrofo treh porazov v prvih štirih tekmah kvalifikacij za svetovno prvenstvo v nogometu 2014.

Kljub temu, da je spletne anonimneže povečini vendarle potrebno jemati z rezervo, pa jim je tokrat treba dati prav – (ne)prevzemanje odgovornosti je namreč v Sloveniji simptomatični problem – tako v politiki, gospodarstvu, javnem sektorju, medijih in navsezadnje, očitno tudi v športu.

Vsako sprenevedanje je odveč, če ne celo škodljivo za slovensko nogometno prihodnost. Sicer ugleden in študiozen nogometni strokovnjak Slaviša Stojanović, ni upravičil pričakovanj slovenske nogometne javnosti in, vsaj po postavljenih ciljih sodeč, tudi ne vodstva NZS.

Izguba realnih možnosti za sodelovanje na mundialu sama po sebi niti ni tako boleča, saj od Slovenije  ni realno pričakovati rednega uvrščanja na največja nogometna tekmovanja. Boleč je način, na katerega smo športni navdušenci to spoznavali minulo leto in pol – opazovali smo gradnjo reprezentance brez koncepta, povezovalne rdeče niti, razpoznavne strategije in posledično, brez razvojnega napredka.

Slaviša Stojanovič je bil na selektorsko pot pospremljen z nespregledljivo karmo negativne energije okrog javnosti prikrito zapečatene Kekove uspešne nogometne zgodbe. Slednje je bilo nepošteno in nefer tako do prejšnjega strokovnega reprezentančnega vodstva, kot predvsem do nove selektorske ekipe, ki je breme pod preprogo pometene umazanije čutila vse od začetka svojega dela. Zagotovo tudi v tem leži del razlogov za aktualno stanje, v katerem se je znašla A reprezentanca in nad tem si rok ne more umiti niti nikoli krivo vodstvo NZS s predsedniškim zelencem na čelu.

Kljub vsemu je vendarle potrebno priznati, da si je večino težav na glavo nakopal selektor sam. Najprej so se obrvi številnih poznavalcev dvignile ob izbiri strokovnega štaba – »trenerski klovn« Safet Hadžič pač v ničemer ni dorasel analitičnemu in teoretsko podkovanemu Milanu Miklaviču. Že iz minulega Stojanovićevega trenerskega dela se zdi, da je raje kot po znanju ekvivalentne strokovnjake, ob sebi zbiral pomočnike z manj strokovnih kompetenc, nad katerimi je lažje uveljavljal svojo avtoriteto in nogometne zamisli.

Visoki rezultati, tipanje za pravimi igralci in odgovarjajočo strategijo v prijateljskih tekmah, je opazovalcem dalo vedeti, da selektor svoj koncept in udarno reprezentančno jedro še išče. Po prvem kvalifikacijskem porazu in kar petim menjavam v enajsterici druge kvalifikacijske tekme pa je že postalo jasno, da mu niti prvega niti drugega ni uspelo najti.

Obenem se ni dalo znebiti občutka, da se postava bolj kot po strokovnih ocenah oblikuje po željah javnosti – v ekipi so se znašli nogometaši, ki jih navijači nosijo po rokah, a je njihova dejanska kakovost vprašljiva. Nepoznavalci pogosto nasedejo umetniškemu vtisu poigravanja z žogo v atraktivnih napadalnih akcijah, njihovim očem pa ostaja skrit doprinos garačev ki v defenzivi skrbijo, da se ljubljenčki občinstva lahko malo žogajo.

Zmaga proti slabemu Cipru je dajala lažno upanje, da so se zadeve čez noč vendarle uredile in v tem smislu je tekma v Albaniji dejansko pomenila (hudo) uro in pol resnice. Medtem, ko so se naši ukvarjali s slabim igriščem in po njihovo še slabšimi sodniki, so Albanci igrali nogomet in vse, razen priznanja, da smo jo zgolj z enim golom v mreži še srečno odnesli, je zatiskanje oči pred resnico in realnostjo.

In ta realnost ni v zmotnem prepričanju nekaterih, da za reprezentanco ne igrajo najboljši nogometaši, ampak v dejstvu, da strokovnemu vodstvu v letu in pol ni uspelo vzpostaviti koncepta nogometne igre, ki bi imel svoj smisel in bi prinašal takšne in drugačne rezultate. Mnogo enostavneje bi bilo, če bi izgubljali zaradi napačnega koncepta. Potem je jasno, kaj ne deluje in rešitev je v njegovi spremembi. Mnogo huje pa je, če koncepta ni, saj ga potem niti spremeniti ne moreš. In če ga ni bilo do sedaj, a lahko potem pričakujemo, da se bo pod istim strokovnim vodstvom pojavil v prihodnje?

Kdor meni pritrdilno, se slepi v stilu tragikomedije Čakajoč Godota. Odlašanje z menjavo selektorja pomeni stopnjevanje agonije, za katero bo slej kot prej moral prevzeti odgovornost tisti, ki s škarjami in platnom v rokah trmasto prepričan v svoj prav noče videti nečesa, kar je jasno plebiscitarni večini tako navijaško neposrednim ljubiteljem nogometa, kot v javnosti kolegialno prizanesljivim nogometnim strokovnjakom.

Sprašujem se, zakaj je v naši državi tako težko ljudem sprejeti odgovornost za svoja dejanja in odstopiti. Ob aktualni družbeni praksi izmikanja odgovornosti na vseh področjih, bi takšno dejanje prej kot priznanje krivde, odmevalo kot dostojanstvena poteza močne osebnosti, ki je sposobna samorefleksije in priznanja, da nekaj ni potekalo v skladu s postavljenimi cilji in željami.

Če bi Slaviša Stojanovič bil tega sposoben tukaj in zdaj, bi zagotovo ohranil več spoštovanja in profesionalne integritete,  kot  takrat, ko ga bodo razjarjeni navijači s štadiona prisiljeni odnesti z nogami naprej.

Njegov neslavni odhod je namreč le vprašanje časa in načina. V klanovsko zastrupljenem ozračju slovenskega reprezentančnega nogometa pa se rešitev nakazuje le v neobremenjenem, tujem strokovnjaku.  Ime preizkušenega ugledneža slovenskih korenin se ponuja samo po sebi.

>

3 thoughts on “Slovenski reprezentančni nogomet v pričakovanju Godota”

  1. Se popolnoma strinjam z napisanim. A Stojanovic ne bo odstopil prostovoljno, se posebej zato, ker ima dobro placano sluzbo. Mislim, da je zamudil priloznost za prevetritev reprezentance: res je, da bazen igralcev ni velik, toda ce bi zacrtal neko novo smer in se je drzal (ne pa, da iz tekme v tekmo eksperimentira in isce resitve, ki bi jih ze moral imeti), bi bile kritike zaradi prenove reprezentance manj hude in potrpljenje morda malce vecje. Stojanovic je poleg slabe izbire strokovnega staba pihnil mimo pri nekaterih vpoklicih, velja omeniti le Sisica ali Kelharja. Prav tako mi ni jasno, zakaj vztraja pri trenutni obrambi, ki se na trenutke smesi. Zdi se mi, da selektor igralcem ne zna vcepiti samozavesti, zmagovalne filozofije. V ozadju pa so verjetno tudi nekatere spletke in interesi. Tuji trener slovenskih korenin se je pred casom ze potihem ponujal, a se bojim, da bo ostal tudi v prihodnje spregledan.

  2. Robert
    če mora selektor igralcem profesionalcem, sploh pa ko gre za branjenje barv naše države, vcepljati samozavest in/ali zmagovalno filozofijo, potem je jasno le, da je treba nemotivirane igralce zamenjati…..

    Rok
    sicer odličen zapis se mi zataknil za jezik ravno na koncu….pa zakaj le bi imeli tujega selektorja, četudi slovenskih korenin ?…..mar nam nista Katanec in Kek, čeprav vsak na svoj način, dokazala, da naši znajo ravno tako peljati reprezentanco na velika tekm0vanja ?…….

    dejstvo je, da so tokrat zajeb*li še najbolj igralci….a so bili vsaj toliko pošteni nekateri, da so javno povedali, da niso odigrali tistega, kar jim je selektor določil v garderobi….torej če ti kot šef določiš razpored in naloge dela svoji ekipi, polovica te pa potem sfura nek čisto svoj dil in na koncu še priznajo, da si jim ti naročil drugače v izvedbo, je potem kriv kdo ?…..ne mi reči, da bi prevzel odgovornost za vse in kar spokal, čeprav bi imel možnost izključiti tiste, ki niso upoštevali tvojih navodil v dobro cele ekipe…..

    ne bom sploh skrival, da sem dobil neko novo upanje za naš bogomet, ko je Stojanović nastopil funkcijo……ampak že naslednji dan, ko je Čeferin prijavil, da pričakuje odhod v Brazilijo mi je bilo jasno, da Slaviši ne bo lahko……

    Čeferin ga je po mojem tukaj izjemno grobo usral s to napovedjo, saj je izvršil pritisk na vso ekipo, s selektorjem na čelu….čeprav, profesionalci bi morali tudi to znati preživeti….a jasno je bilo, da bo za to Čeferinovo željo treba furati šrejšnje, kao uigrano ogrodje, z občasnimi mladimi dodatki…..biti selektor v klubu, kjer si z igralci vsak dan, večkrat na dan, seveda ni enako reprezentančnim shodom 3 – 6x letno……

    skratka, jaz upam, da bo Slaviša zdaj, ko je že itak vseeno, končno začel delati tisto, kar sem si želel in kar bi moral že takoj ob nastopu funkcije…..vse igralce, ki se sami niso sposobni motivirati in boriti od začetka do konca tekme in do zadnjeg atoma moči za to državo, bo pač treba zamenjati brez milosti……hvala za minule zasluge in adijo….

    imamo strahovit mlad potencial na vseh igralnih mestih, lačnih igranja in poštenega boja branjenja barv reprezentance in če se jih že letos začne zlagati in uigravati, jih lahko tudi Slaviša nabilda do EU 2016…..

    mislim, da ni nič sramotnega počivati ene kvalifikacije oz. jih namenjati uigravanju novega okostja, nenazadnje nismo Brazilija, ampak pod pogojem, da v tem času let uigravanj skozi gledamo kako naši igralci kot krti kopljejo po igrišču do onemoglosti…..tisti izbrani igralec, ki se pač noče zavedati, da je največ kar lahko doleti športnika igranje za reprezentanco svoje države, takšni pač nimajo kaj početi v reprezentanci…..

    ampak če Slaviša zdaj ne bo izpeljal tega reza, potem bom tudi jaz med tistimi, ki bomo zahtevali od njega odgovornost odstopa…..

  3. @Robert: Sam nisem pristaš nenehnih idej po pomlajevanju članske reprezentance. Mlade lahko (oziroma moramo jih) vzgajamo, forsiramo v mladih reprezentancah, predvsem pa v slovenskih klubih – od vključno 1. lige navzdol.

    V članski A reprezentanci pa je dejansko na prvo mesto potrebno postaviti rezultat in za ta rezultat morajo igrati tisti, ki so v tem trenutku najboljši.

    Mi pa bi vsaki dve leti pomlajali reprezentanco. Najprej smo se odrekli Novakoviću, predvsem pa Korenu, ki je v najboljših nogometnih letih in vsi ostali slovenski zadnji vezni so 2 razreda pod njegovo kvaliteto. Ceno takšnega “pomlajevanja” smo plačali v teh kvalifikacijah, sedaj pa bi “pomlajevali” celo na račun tistih, ki so leta zoreli in v najboljša leta sedaj prihajajo – Kirm, Jokić, Šuler, Birsa, Dedič …
    Če se bomo ujeli v ta kolut stalnega pomlajevanja, ne bomo nikamor prišli. Naša baza igralcev je omejena in če si še eni Italijani ne morejo privoščiti igrati brez 34 letnega Pirla in Angleži brez 32 Gerrarda, si lahko mi privoščimo odpisati 26-28 letne nogometaše? I think not.

    @Marko So bili časi, ko je bil za reprezentanco najboljši Ljubljančan Katanec in so bili časi, ko je bil za reprezentanco najboljši Mariborčan Kek. A sedaj je prišel čas, ko je zaradi intrig, zdrah in spletk v slovenskem nogometnem močvirju LJ-MB, na čelo stroke A reprezentance najbolje postaviti z domačimi umazanimi igricami neobremenjenega strokovnjaka – takšnega, ki bo sposoben objektivno oceniti kvaliteto in kateremu bo pri sestavljanju ekipe to edini kriterij. Takšnemu se ne bo treba obremenjevati, kaj o njegovem izboru mislijo slovenski strokovnjaki, klubski delavci, funkcionarji, novinarji in navsezadnje navijači, ker ne izhaja iz okolja in se vanj ne bo vračal. Jasno, da je “našim” trenerjem težko – kje drugje pa so zaposljivi, kot v našem okolju? Posledično so nanj preveč vezani tako za preteklost, kot za prihodnost …

Comments are closed.