Medijski samomor časnika Delo

Sliši se absurdno, a Delova zgodba o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta ima za demokratizacijo javnega diskurza v Podalpju izreden pomen. Dejanu Karbi je uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – na najbolj plastičen, šokanten, njemu svojevrsten »in your face« način je slovenske bralce pripeljal do ključnega družbeno-kritičnega spoznanja: da časopisom (medijem) ni vedno verjeti. Povprečnemu bralstvu, do sedaj prepričanem v absolutno resnico zapisanega na časopisnem papirju, je s svojim profesionalnim polomom, hočeš, nočeš, vzbudil zdravo mero dvoma in kritične distance do informacijskega “junka”, ki ga vsakodnevno konzumirajo.  Sprožiti tovrstno spoznanje pa je nedvomno dosežek, vreden novinarske nagrade. No, nekaj malega mu je pri tem pripomogel tudi Franc Rode.

Po svoje je sicer žalostno in zaskrbljujoče za ceh in nekoč osrednji, »resen« slovenski časopis, da je spoznanje moralo priti preko žurnalističnega kolapsa tovrstnih razsežnosti. Besede samoopravičevanja in sklicevanja na profesionalnost ter javni interes, Delu v tem primeru ne pomagajo. Novinarjeva intenca ter medvrstična sugestija v seriji člankov je opazna tudi slepcu.

Uredniško izgovarjanje na »upravičeno sklepanje o grehih javne osebe«,  ne deluje le neverodostojno, ampak tudi patetično. Delu nihče ne očita objave zgodbe. Post festum jih tepe predvsem dejstvo, da je bila servirana s tabloidno vehemenco, v kateri je zdravo mero objektivne kritične distance zamenjala slabo prikrita privoščljiva tendencioznost. Skušnjava ustvarjanja družbene realnosti namesto poročanja o njej, je bila še enkrat več premočna.

Novinarju in urednici v bran gre povedati, da slednje ni nič novega, saj je postalo nekakšna praksa, praktično raison d’etre večine slovenskih medijev. A po navadi se tovrstnega “stvarjenja” ne da znanstveno razbliniti s testom DNK. In prav na eksodusu iz sveta družboslovne subjektivnosti, ki prenese več resnic, na teren naravoslovne realnosti, ki dopušča zgolj eno, absolutno resnico,  je naivno nasedel teolog Karba.

Kaj je pri tem razmišljal, ve samo on. Morda so v ozadju stare zamere, morda mu je slast po škrlatni krvi zameglila sposobnost kognitivne presoje o tem, ali se bodo Njegova Ekselenca  spustili na nivo dokazovanja »čistosti« v  posvetnem medicinskem postopku. A po večmesečnem vložku trdega raziskovalnega dela mu je uspelo dokazati zgolj to, da sta on in Romana Dobnikar Šeruga edina, za katera lahko z gotovostjo zatrdimo, da ju je kardinal Rode nategnil. Nekaj je, ampak, ali je res vredno naslovnic osrednjega časopisa?!<

Bolj kot kardinalski nateg pa je za javni interes vendarle pomembnejša ugotovitev, ki se je lepo izkristalizirala v tem plastičnem primeru (propadlega) poskusa medijskega umora. Tako urednica, kot novinar in tudi sprenevedava “ugledna” komentatorja »Od srede do srede« niso sposobni pogleda v resnico ogledala, priznanja zmote in opravičila prizadetemu ter javnosti. Celo več kot to, nosilci “greha” si v imenu strokovnosti in poštenosti umivajo roke nad vsakršno krivdo.

Vam je vzorec znan? Ja, vsakodnevno smo ga priča na polju političnega – Srečko Prijatelj, Ivan Simčič, Branko Marinič, Ivan Vogrin, Borut Ambrožič, so zgolj nedavni primeri. A za politike nas ne sme skrbeti. Problem nastane, ko na isti poden profesionalno-etične kulture telebnejo tisti, ki bi nad njimi morali bedeti ter na javni sramotilni steber obešati karikature njihove dvojne morale in nedostojnih sprenevedanj.

Padec politične verodostojnosti demokratična država še lahko prenese. Kolaps verodostojnosti četrte veje oblasti pa je zanjo lahko usoden.

>

5 thoughts on “Medijski samomor časnika Delo”

  1. Rok, zelo objektivna ocena tvojega ceha.
    Mi smo mlada demokracija in je tako trg kot lastniki časnikov še zelen in še vse preveč politično obarvan. Nikakor nikoli in nikdar pa ne moreš mimo resnice. Časi, ko je Delo objavljalo laži tako dolgo, da je laž postala resnica sama po sebi, so definitivno mimo. Trg bo naredil svoje.

  2. Ko berem razne zapise, se mi zdi, da mediji lahko naredijo skoraj vse. Ustvarijo “resnico”, če že resnice ni.
    Kdo bi se znašel v vsem tem in vedel zares, kaj je res, kaj je najbolj res, kaj je edino res?
    Zapovrh se srečujem z zapisi, ko imam občutek, da je človek prepričal samega sebe, da izjave, ki morda niso prepričljive, postanejo prepričljive. Ko se nekaj zasuka tako, da bo spet “verodostojno”. Tako sem čutila tudi danes pri enem prispevku o kardinalu Rodetu – nekje drugje.

    Želim vse dobro!

  3. Žal v državi nimamo niti enega medija, ki bi objektivno nudil volilcem suport v informacijah pri izbiri kandidatov za politične funkcije. Na RTV je levo sito tako močno, da ne prikažejo niti aktualnih svetovnih novic ali novic iz držav bivše juge, ki imajo vsebine, ki kažejo, da je levica pokvarjena in da je glavna pri korupciji in krajah državnega premoženja. Povprečen Slovenec dobiva informcije v Nedeljskem dnevniku in Slovenskih novicah in je totalno neinformiran. Zaradi nerazgledanosti in zastrašenosti bomo zgubili vse kar smo že imeli. En del krivde je tudi na mladih, ki jim je počitika ravno mpolje in jim je važnejši žur kot prihodnost.

Comments are closed.