Ljudje kot bogovi ali vsi smo Bine Kordež

Ste kaj besni na Bineta Kordeža? Ta baraba tajkunska! Le kdo mu ne privošči pet let zapora, pa še kakšno za povrh!  Pohlep in nenasitnost po denarju sta ga prignala do tega, da je v bankrot skoraj spravil slovenskega trgovskega mogotca in ogrozil kruh več tisoč zaposlenih. Mimogrede pa še pripomogel h kreditnemu ropu Nove ljubljanske banke. Ni kaj, grehi, vredni sramotilnega stebra, na katerem se je znašel. A kje se mu je tako zalomilo, da je bil prisiljen prehoditi trnovo  pot od menedžerja leta do padlega tajkuna? Bine pač ni nič drugačen, kot je bil pet let nazaj. Spremenil se je le zorni kot, s katerega gledamo na njegova dejanja.

Bine prav tako ni v ničemer drugačen od številnih njegovih menedžerskih kolegov, ki jih danes naslavljamo z uglednimi gospodi. Brez sesutja ameriškega nepremičninskega balončka, ki je zamajal Zahodni svet in v deželo prinesel krizo globalnih razsežnosti, bi menedžer leta 2007 nadebudnim študentom še danes predaval osnove ekonomskega »know – howa«. Bil bi eden najbogatejših Slovencev in vsi bi se mu klanjali – v prvi vrsti tisti, ki ga sedaj sploh nočejo poznati in najbolj pljuvajo po njemu.

Bine prav tako v ničemer ni drugačen od nas samih. S tem v imenu ljudstva ne prevzemam kolektivne krivde kriminalca in barabe, ampak zgolj trdim, da Kordež ni nič druga kot produkt sistema in obenem njegova aktualno najočitnejša žrtev.  Žrtev sistema, ki je s prestola vrgel Boga in nanj postavil človeka – z vsemi njegovimi slabostmi. Prva in najusodnejša med njimi je napuh, ki v mešanici s pohlepom in požrešnostjo tvori smrtonosno kombinacijo stvarstva sveta po človeških merilih. Človek kot bog, kakšna, večkrat dokazana zgodovinska zmota! Na njej so padali imperiji, kako ne bi tudi Zahodna civilizacija?!

Živimo v svetu, ki mu vladamo ljudje. Mi že vemo, kako se rečem streže in kot dominantna planetarna bitja pri opravljanju svojega posla ne potrebujemo nikogar, sploh pa ne imaginarnega neobstoječega vsemogočnega bitja z njegovimi butastimi pravili in zapovedmi. Kaj navsezadnje sploh človeka loči od Boga? Znamo leteti v »ognjeni kočiji«, govoriti iz »gorečega grma«, na mah ubiti stotisoče ljudi in po potrebi klonirati nove, sposobni smo celo sprožiti vesoljni potop!  In ker Bog v resnici ne obstaja, ni nobenega pametnega razloga, da na njegovo mesto ne bi sedli mi, ljudje, najinteligentnejši ter najpopolnejši evolucionistični produkt od velikega poka, pa vse do danes.

Takšen mali, preračunljivi, pohlepni  bogec je (bil) tudi Bine Kordež. Vse dokler nevidna roka (trga?) ni pretresla temeljev njegovega Babilonskega stolpa ter ga kruto zbila iz nebeških višav v po žveplu zaudarjajoče tropske kraje.  »Od boga do padlega angela«, bi bil pravšnji naslov njegove biografije.

Svoje Babilonske stolpe v vsakdanjem življenju gradimo vsi. Združeni v kolektiv Zahodne Civilizacije nejeverno opazujemo, kako se ti počasi, a zanesljivo  (k)rušijo. Zaslepljeni od njihove mogočnosti in veličine, ne moremo dojeti, da bi se lahko sesuli v prah.  A zgodovina ne dopušča izjem, vsej naši samozaverovanosti navkljub.

Nekje na poti od človeka do boga smo namreč pozabili;  »ashes to ashes«,  prah si in v prah se povrneš.

>

2 thoughts on “Ljudje kot bogovi ali vsi smo Bine Kordež”

  1. Vedno, ko pozabimo na svoje meje in hočemo postati nekaj več, vedno ko imamo občutek vsega dovoljenega in za seboj množico ki molči in malo manjšo množico tistih, ki nas treplja po ramenih prihaja do zidave stolpov, brez trdnih temeljev, ki se kaj hitro sesujejo vase. Velikokrat se sprašujem, kako sploh ne znamo uporabiti tiste pregovorne zdrave kmečke pameti, pohlep, lahko bi napisala tudi požrešnost je nekaj, kar utiša vse alarme, saj primerov kako hitro do česa takega pride nam ne manjka. Stvari bi se vseeno sesule, mogoče kakšen dan kasneje, tudi brez ameriškega nepremičninskega trga.

  2. no no no…tole pa ni ravno poznavalsko napisano oz. je zelo populistično.
    Bine Kordež je bil mogoče pohlepen po poslovnem uspehu in ne po denarju. Če bi bil po denarju bi takrat, ko je prevzel Merkur kot maneger poskrbel za svoje privatno premoženje in Merkur ne razvijal tako na veliko in ga s skupino sodelavcev šel prevzemati takrat, ko je bil vreden dosti več, ko je njegovo vodstvo prevzel od svojega predhodnika.
    No in razlika je med temi gospodi. Eni so podjetja načrtnouničevali zaradi svojihprivatnih interesov. Eni pa sorast podjetja imeli kot svoj mogoče res preveliik pohlepni izziv. Ja res bi s tem bili izredno bogat, vendar to bogastvo bi še vednobilo v podjetju in ne v jahtah in vilah…torej ne jih metati v isti koš…
    No to,da je Bine Kordeš prvi oz edini obsojen pa jeprej pokazaltelj, da ni pravi tajkun…nima on denarja,da bi koga podkupil kot drugi.
    in še nekaj – osebno ga ne poznam. Tudi poslovno nisem z njim nič poslovala. Spremljam pa kulturo in zgodbe podjetij, ki so naš ponos. Med njimi je Merkur

Comments are closed.