Kako so delavcem ukradli 1. maj

Najprej so jim ukradli tovarne. Nato človeku dostojne plače. Ukinili so jim delovna mesta. Čisto na koncu pa so jim ukradli še praznik. In kar je najhuje – od vsega hudega delavci tega sploh niso opazili.

S častne govornice na njihov praznik, praznik boja za pravice delavcev, jih je nagovoril (ex) direktor supermarketa. Podučil jih je o delavski časti in oblasti, mimogrede pa jim za 12€ prodal še porcijo čevapčičev in vrček piva.

A ta zgodba ni od danes. Njena zgodovina sega več kot 30 let nazaj, v čase, ko smo se vozili še na sode/lihe dneve, kavo, sadje in kavbojke pa kupovali v tujini. Takrat, koncem osemdesetih, je tudi “eliti brezrazredne družbe” bolj kot ne postalo jasno, da so samoupravljanju s temelji marksizma dnevi šteti. Potem, ko so po naivni milosti prve demokratične oblasti uspeli preživeti v zavetjih institucij nekdanje družbene lastnine, si boljših startnih možnosti  za privatizacijo le-te res niso mogli zaželeti. Sčasoma so olastninili državno srebrnino, neperspektivne dinozavre pa poslali v stečaj – potem, ko so jih oželi do zadnje vrednosti.  Denar za vse so črpali iz državnih bank, monopol nad premoženjem pa zavarovali s parolo nacionalnega interesa. Večini je uspelo – danes jih nazivamo s »cenjenimi menedžerji«. Nekaterim pa je spodrsnilo – zamudili so trenutek, odnesla jih je svetovna gospodarska kriza.

Eden takšnih menedžerjev je imel veliko srečo. Nova politična oblast mu je stolček spodnesla ravno še pravi čas, da mu ni uspela zgodba menedžerskega prevzema po enačbi tistih, ki jih danes imenujemo »padli tajkuni«.  Vrnil ji je na boleč način – s podporo klana je postal osrednji politični obraz elite “brezrazredne družbe”, imenovane tudi »slovenska politična levica«. Včeraj še ugledni menedžer in kapitalist, danes v Sloveniji ni večjega levičarja od njega.

»Po dejanjih jih boste spoznali«, pravi Sveto pismo in odkritje največjega slovenskega levičarja nam daje možnost empiričnega vpogleda v pojem »levičarstva«, kot ga razumemo Slovenci. Raziskovalni poligon je polis, ki je zadnjih nekaj let v upravljanju prvega med levičarji.

Tam je, kot pravijo, naredil ogromno – zgradil mostove, pobarval fasade, izkopal garaže in kar je najpomembnejše, postavil amfiteater – ljudstvu v čast in oblast.

Vse to pa je zahtevalo tudi nekaj zanemarljive kolateralne škode: Nikoli plačano delo podizvajalcem in delavcem, ki so garali v nemogočih pogojih, hudo zadolžitev in dvig cen storitev v prestolnici.

A interpretacije te škode so različne:  »Kaj pa je tistih nekaj fičnikov«, je po načelu »cilj opravičuje sredstva« z roko zamahnil stric Stanovnik, sindikalist v gradbeništvu Oskar Komac pa je to interpretiral nekoliko drugače:  »Ta objekt bo nekoč Ljubljani in Ljubljančanom v ponos. V resnici pa bo predstavljal spomenik poteptanih temeljnih človekovih pravic ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo.«

Po baje legalnih dejanjih »največjega slovenskega levičarja« pa vendarle ostaja jasno: levica evropskega kova v Sloveniji ne obstaja. Tako kot tovarne, plače, delovna mesta in 1. maj, so njen duh ukradli  tisti, ki v tej formi vidijo priložnost lastnega političnega triumfa. V ta namen so uzurpirali tudi praznik dela – 1. maj. Ta je postal zgolj orodje, vzvod političnega spopada, grmenja nad potezami sovraga. Za praznik dela smo na Rožniku tako poslušali udarne protivladne govore, prepevali »Hej mašinca zagodi«  in v prvih vrstah gledali fanatike v partizanskih uniformah.

In kaj sploh še ostane tistim ki so jih oropali praznika, predvsem pa njegove vsebine – pravice do zastopstva resničnih interesov delavnih ljudi? Pravo pot so pred leti z odporniškim odnosom do spolitiziranih sindikalnih voditeljev pokazale stavkajoče delavke Mure in Gorenja.  Podobna streznitev bi jim prav prišla tudi danes.

>

5 thoughts on “Kako so delavcem ukradli 1. maj”

  1. Rok – žal si vox clamantis in deserto, glas vpijočega v puščavi . . .
    Delovno ljudstvo pa pod vplivom medijev grmi čez vlado:
    štiri noge dobro, dve nogi slabo!

  2. Načeloma dober članek, le da je v osnovi socialistična logika: ” so nam drugi vzeli”.

    Kaj ti je kdo vzel? Družbene lastnine nikoli nisi imel. Vedno so jo upravljali mafijaši. Imeli smo možnost volitev, imel si možnost kandidirati in predstaviti nove ideje, vpoglede.

    Kaj je masi delavcem kdo vzel? jim poslal slabe firme v stečaj? Sami so se poslali v stečaj, če so slabo delali in imeli slabo vodstvo. Ves čas je masa ljudi v Sloveniji nora, da take socialistično nore in roparske voditelje izbira, ter pa konzervira ( ultrakonzervativno telo) roparski sistem Socializma.

  3. Politiki, opravičite se delavcem, vsaj za 1. Maj
    Ona, 24.04.2012
    Najprej se nam je zgodila zakonita privatizacija skupnega družbenega premoženja, brez dejanskega osebnega plačila, kar je kraja. Zasluga predvsem leve politike in stroke. Rektor univerze, minister, profesor pedagog, ekonomist Jože Mencinger je namreč za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To je bil po moje konec javne morale in pravne države za poštene državljane. Filozofija Jožeta Mencingerja, »certifikati so samo papir in vse za naše prave menedžerje«, je že dala rezultate. Tajkune in dolgove, le inovacij in delovnih mest ne! Obveljalo je nepojmljivo: »Kreditov ne bomo vračali!« Unikatno, »uspešni vzorni nagrajeni menedžerji« predavajo o tem celo na Univerzi. Sanacija je v teku. Državne banke so v krču.
    Slovenska podjetja so poleg grških najbolj zadolžena v Evropi!
    Koliko prikritih dohodkov, kapitala v tujini, imajo iznajdljivi, se seveda še točno ne ve. Utajeni davki, »smrtni greh demokracije«, so še tabu tema. Pošteno? Kulturno? Ne. To ni po skandinavsko, to je po balkansko! Državo, poštene državljane, se samo krade! Delitev dobička delavcem. V Evropi pravilo, pri nas še vedno le izjema. Državni svetniki, nato pa še poslanci, so 2010. zavrnili zakon o udeležbi delavcev pri dobičku.
    Slovenski delojemalci, delavci zopet v 18. stoletju? Gospodarstvo je/bo ostalo konkurenčno? Ali res? Kaj pa razvoj in inovacije, raziskave in osvajanje novih trgov? Politika, leva in desna, 15 let pomaga podjetjem, menedžerjem in lastnikom, tako da ti lahko prikrito kradejo del plače, lažejo, goljufajo zaposlene in jim ne plačujejo prispevkov, povsem nekaznovano, ne da bi oškodovancem povrnili škodo. Kje so ostali neplačani prispevki? Še lani jeseni se je minister Križanič trudil omogočiti neplačevanje prispevkov! Šele ustavno sodišče, na pobudo Semoličevih sindikatov, lani jeseni le ustavi kratenje lastninskih pravic zaposlenih, to je »zakonito prikrito krajo delavcem«! Politiki in stranke, npr. poslanec Jože Tanko, SDS, pa še vedno svetohlinsko pravijo, samo »pomagali smo podjetjem«. Kako? Pokvarjeno, prikrito, kar z delom delavčeve plače!
    Politika, leva in desna, tudi še vedno ne zmore sprejeti novega volilnega zakona, da bo volivec, tudi prizadeti državljan, delojemalec, delavec, končno le sam odločal, kdo bo po njegovi volji izvoljen na listi stranke, ne da to določijo kar vodje strank sami. Ta pravica volivca je demokratična, skladna z ustavo, volilni zakon pa že dolgo ne. Navidezna demokracija! Kako naj torej državljani, delojemalci, vsaj na tajnih volitvah sankcionirajo nepoštene stranke in poslance in nagradijo poštene? Zato bi bilo civilizirano in spodobno javno opravičilo okradenim državljanom vse politike, ki je pri tem sodelovala, LDS, SD, DeSUS, tudi SDS, NSi, SLS. Opraviči naj se zlasti prvi avtor teh prevar premier mag. Anton Rop, tudi Janez Janša in seveda Borut Pahor! Tudi predsednik dr. Danilo Türk bi se lahko oglasil na to sramotno temo. Opravičilo je znak spoštovanja in kulture! Kdo ga zmore?
    Franc Mihič, univ. dipl. inž.

Comments are closed.