Varčevanje za Playstation 4 ali za skodelo riža?

Minulo sredo so slovenski in azijski otroci imeli nekaj skupnega. Nikomur ni bilo potrebno v šolo. Tudi »zabavali« so se s podobnimi igračkami. Naša mladež je doma nabijala Paystation 3, vrstniki iz dežel vzhajajočega sonca pa so v tovarni za topel obrok in dolar na dan sestavljali Playstation 4. Človek s kančkom ironije bi ob tem dejal, da so Azijci od nas več kot očitno tehnološko naprednejši, tisti z občutkom za realnost pa bi se resno vprašal, kaj neki javni uslužbenci ta dan počno na ulicah.

Kaj pa vi? Ste v obilici blagostanja kdaj podvomili v samoumevnost dejstva, da se vam meja revščine ne odmerja v skodelah kuhanega riža, ki si ga tedensko lahko privoščite? Ste kdaj pomislili, da na Daljnem vzhodu ne živijo nič drugačni ljudje od nas in da bi se vloge v prihodnje lahko tudi zamenjale? Časi evropocentrizma se nezadržno iztekajo tudi na materialno-ekonomskem področju.

Marsikdo bi mi ob tem lahko očital poenostavljanje in demagoško mešanje jabolk in hrušk.  Na konkretni ravni to morda celo drži, a pred globalnimi premiki v svetovni ureditvi si vendarle ne gre zatiskati oči. Gospodarska kriza ni problem sveta, ampak Zahodne civilizacije, ki v geopolitičnem in gospodarskem smislu vse težje parira vzhajajočim Azijskim velesilam.

V krizo nas je res popeljala pohlepna grabežljivost velikih mednarodnih finančnih korporacij in bank, a v njihovih dejanjih smo bili nezmožni videti kaj slabega, vse dokler niso začele ogrožati naše lastne blaginje. Z azijskimi in afriškimi otroci na načelni ravni sicer simpatiziramo, a z vzroki njihove bede se resno ne ukvarjamo, saj slutimo, da bi to v končni fazi pripeljalo do nas samih. Za Azijca, ki na obleke iz naših omar,  tehnološke igračke iz naših dnevnih sob ter pametne telefone iz naših žepov lepi»made in China« pač tu ni razlike – korporacije, države, njeni prebivalci – to je vse isto, zapakirano v znamko  »Zahodnega sveta«. In prav ima.

In kakšno vezo ima vse to razpravljanje o krizi ter globalnem svetu z minulo stavko v javnem sektorju?  Dejstvo, pred katerim se slepimo je, da naša blaginja izvira iz egoističnega principa in na tem principu se tudi sesuva sama vase.

Po nekaj letih krize so politiki in ekonomisti ljudstvu vendarle uspeli dopovedati, da je varčevanje neizbežno, veliko slabše pa jim gre od rok prepričevanje, da brez splošnega odpovedovanja ne bo šlo. Vsak sicer še kima varčevanju, vendar ne na svoj račun. On si svoj dohodek pač  krvavo zasluži. Vzamejo naj drugim, tistim ki imajo več od njega.  Sam za krizo ni nič kriv in je na svoj račun ne namerava plačati.

Morda osebno res ni kriv za krizo, ki je pri nas toliko hujša zaradi pohlepa nekaj posvečencev, ki so preko tajkunskih kreditov uničili podjetja ter državo spravili na kant. A obenem tudi ni zaslužen za blagostanje, v katerem se je rodil, v njem živi in ki ga v štartnih možnostih razlikuje od Azijca z 10 dolarji mesečne preživnine. Pa vendarle, ujetnik svojega sveta ostaja v dobrem in v slabem.

Če Sloveniji zmanjka 2.5 milijarde evrov letno, primanjkljaj bremeni tako profesorja v Ljubljani, kot avtomehanika v Zgornjem Dupleku. Da ga naj odplačajo »bogati«  je pravičniška puhljica, katere bistvo je v logiki egoistične zavisti in ki jo v populistične namene sindikalisti učinkovito izrabljajo. Vsi ukrepi proti »bogatašem« namreč ne prinesejo niti 100 milijonov evrov v proračun. Jaht, luksuznih vil in ljudi z ekstra visokimi dohodki pač v Sloveniji ni ravno veliko, vsaj ne dosti, da bi to državo potegnili iz krize.  Je pa obdavčitev najpremožnejših vendarle dober zgled za potešitev strasti, zaporne kazni za »tajkune« pa bi povrnile upanje v pravno državo.

Pa vendarle je jasno, da Zahodno družbo iz krize lahko potegne le njen srednji sloj.  To spoznanje bo  osnova za odgovor, ali smo svoje dolgove pripravljeni prevzeti nase, ali bomo z njimi egoistično bremenili naslednje generacije.  Naši otroci se pač ne bodo mogli zadolževati za življenje  preko svojih zmožnosti . Omogočimo jim vsaj, da bodo gospodarji lastnih življenj.

>

2 thoughts on “Varčevanje za Playstation 4 ali za skodelo riža?”

  1. Bravo Rok. Se strinjam s poanto. Prav podobno poanto sem imel na Časnik.si. Bo treba se čemu odreči. Prav vsi. Od politike pa je odvisno ali bo to naredila kolikor toliko pravično.

  2. Kriva je globalizacija. Ko so se odprle nove tovarne na Kitajskem, Indiji in drugod in smo njihovim izdelkom pustili prosto pot, so začele na veliko služiti predvsem korporacije, industrija pa je v zahodnem svetu začela počasi izginjati. Predstavljena nam je bila puhlica, da moramo zdaj biti pač bolj inovativni, izdelovati izdelke z večjo dodano vrednostjo, kar nekaj časa morebiti še gre, potem pa te dohitijo milijoni študentov iz Kitajske, ki se isto trudijo.

    Gospodarska rast se je začela povsod nižati, proizvodnja baza odmirati, zadolževanje je postajalo vedno hujše in zdaj smo, kjer smo.

    Bi pa posvaril pred željami po odrekanju. Svet ni lep kraj in močna Kitajska in močna Brazilija bosta najprej poskrbeli za svoje ljudi. Tako pri nadzoru nad resursi, kot potem pri življenjskem standardu. Če se ne bomo prilagodili, če ne bomo dovolj močni, če ne bomo, na žalost, velikokrat tudi na škodo drugih, rasli in ostajali bogati, bomo pristali v vlogi kolonij novih velikih sil, ki nas bodo nenehno držale v šahu.

    Zato moramo razmišljati, kako ohraniti nujno industrijo in kmetijstvo v zahodnem svetu, Evropi, Sloveniji, kako postajati bolj izobraženi, bolj zdravi, tudi močnejši in da, kako omogočiti otrokom, da bodo imeli še Playstation 5 in 6, ne le to, kar že imajo. Ker na Kitajskem in v Indiji bodo trdo delali na tem, da bodo to imeli njihovi otroci. Pa četudi bodo evropski potem morali živeti ob skodelici riža, ker preprosto ne bo za vse.

Comments are closed.