Od kod pravica do otroka, očeta in matere?

Sintagma človekovih pravic je izum Zahodne civilizacije in je danes najbolj zlorabljeno sredstvo za dosego individualnih, kolektivističnih ali nacionalnih ciljev v sodobnem svetu. Primere tega srečujemo na vsakem koraku, v naši državi pa ta čas pozornost od resničnih problemov odvračajo tisti, povezani s pravicami homoseksualcev in pravicami otrok. Imajo istospolni partnerji neodtuljivo pravico do otroka, katerega bi jim zaradi evolucijske nezmožnosti reprodukcije po njihovo morala zagotoviti država? In, imajo otroci pravico do življenja v skupnosti matere in očeta, čeprav v sodobni družbi tovrstno tradicionalno definirana skupnost ni več prevladujoč, kaj šele edini način vzgoje otrok? Če je temu tako, kje so te pravice določene, podane, zapisane in kdo ima oblast nad njimi?
Odgovor gre iskati v družbeni pogodbi kot temelju Zahodne civilizacije, ki predstavlja širši konsenz ljudi o načinu, pravilih in zakonitostih skupnega življenja, bivanja. Ta konsenz je odklon od »naravnega stanja«, v kakršnem ni pravil in lahko vsak počne, kar hoče. Zato ga je potrebno urediti v skupno dobro, četudi na račun določenih omejitev posameznikovih »svoboščin«. Patonat nad vsebino družbene pogodbe sta Hobbes in pozneje Rousseau zaupala zgolj in edino ljudstvu, torej ne (absolutističnemu) vladarju, drugemu posamezniku ali kakšni manjšinski skupnosti.
Človekove pravice v skupnosti zahodnega tipa tako niso nekaj, kar si nekdo želi oziroma občuti, da mu pripada, ampak nekaj, kar v družbeni pogodbi kot take definira družba sama.  Pogodba, ki smo jo z življenjem v Zahodni civilizaciji simbolično podpisali, tako recimo ne vključuje pravice moškega do poroke z več ženami (in obratno), pravice do spolnosti z živalmi ali, banalno, da prosto lulamo na javnih mestih, kot je plastično zapisal nek komentator. In tega naša družba ne dovoljuje kljub temu, da teoretično z nobenim od tovrstnih dejanj ne posegamo v pravice kogarkoli drugega in navkljub temu, da so v določenih kulturah z drugačno družbeno pogodbo takšne stvari lahko obče sprejete, dovoljene in razumljene kot normalne.
Zato je pravica do otroka, na katero se sklicujejo agresivni homoseksualni agitatorji tipa Mitja Blažič, lahko dejansko njihova pravica le, če je kot taka družbeno sprejemljiva, torej sprejeta v družbeni pogodbi, in povsem enako velja za pravico otroka do očeta in matere, katero propagirajo agresivni tradicionalisti tipa Aleš Primc.
In prav v agresivnem agitatorstvu in manipulaciji sta si omenjeni aktivistični skrajnostni gibanji podobni bolj, kot se njihovi akterji zavedajo.  Bloger Thorin je že pred časom lucidno ugotovil, da navzven med parado ponosa in shodom za družine pred parlamentom ni opaziti razlike. Medtem ko manjša skupina agresivnih homoseksualcev na račun in (prikrito) jezo svojih bolj umirjenih istospolnih kolegov forsira lastne privilegije,  skupina zagretih tradicionalistov na račun resnice manipulira s ciljem zatrtja priznanja tudi najmanjših pravic istospolnih parov.
In ta resnica je, da je bilo iz novega družinskega zakonika zaradi doseganja širšega konsenza umaknjenih večina določil, v katerih bi istospolni partnerji dobili pravico do poroke in posvojitve otroka.  Tovrstna določila so bila družbeno sprejemljiva zgolj manjši skupini skrajno liberalno usmerjenih poslancev in niso dosegala podpore niti na koalicijskem nivoju. Zato je glede tematike istospolnih v družinskem zakoniku ostalo zgolj določilo o pravici do posvojitve otroka, katerega biološki oče je homoseksualni partner. S tem želijo urediti približno 200 tovrstnih primerov v Sloveniji.
Slednjega pa seveda podpisnikom pod referendumsko zahtevo aktivisti Primčevega Gibanja za družino in pravice otrok ne povedo na jasen in razumljiv način. Posledica tega je, da 95% ljudi sploh ne ve, kaj podpisuje in čemu pravzaprav nasprotujejo.
Pri vsem tem ni sporen referendum sam po sebi, saj predstavlja mehanizem za dopolnjevanje in spreminjanje družbene pogodbe. Naj ljudje o »pravicah«, ki del te pogodbe še niso (in zato statusa »pravice« po pogodbi še nimajo) povedo, ali so večinsko zato, da se vanjo vključijo novi koncepti, ki sovpadajo z napredkom in razvojem družbe, ali pa z večinskim NE sporočijo, da slednja za tovrsten napredek (še) ni zrela. Odklanjanje ljudstvu pravice do odločanja o vsebini družbene pogodbe je namreč v nasprotju z njenim bistvom, ki oblast predaja ljudem, ne pa vladarju, posamezniku ali manjšini. S tega vidika je tovrstna praksa zelo nevarna in lahko v skrajnih primerih vodi do tiranije manjšine nad večino.
Prav tako ni in ne sme biti sporno, da se idejna, verska in druga družbena gibanja opredeljujejo do vsebine tovrstnih eksistenčno-etično-moralnih vprašanj, saj je to navsezadnje njihova družbena vloga, celo dolžnost. In vse dokler institucije politične oblasti niso zlorabljene v namene dejanskega uveljavljanja teh ciljev v nasprotju z demokratično voljo ljudi, je govoričenje o ločitvi Cerkve od države povsem brezpredmetno in izvira bodisi iz priročnega populizma, bodisi iz nerazumevanja pojmov civilne družbe in politične države.
Sporno pa je namerno zavajanje ljudi o vsebini tistega, o čemer odločajo s svojim glasom, pa najsi manipulacija prihaja s katerekoli strani že. Svojo vlogo bi v tovrstnih primerih morali odigrati mediji, saj je objektivno in neodvisno obveščanje javnosti njihova zaveza po družbeni pogodbi. Žal se v Sloveniji zdi, da so mediji v tovrstnih primerih še bolj polarizirani, agitatorski, manipulativni in agresivni, kot akterji sami. Posledica tega je drastično upadanje njihovega ugleda in naklad. Ampak to je že druga zgodba.
Na referendumski rezultat (če bo do njega sploh prišlo), bo zaradi manipulativnega značaja (pred)referendumske propagande padla senca dvoma in ta zmaga bo pirova, ne glede na to, komu bo pripadla. Žrtev v tem spopadu kljub vsemu ne bo, razen institucije referenduma kot take, na hrbtu katere se zadnja leta lomijo interesi obeh političnih polov. Razvrednotenje vrhovnega akta demokracije bo zgolj še ena od katastrofičnih posledic iztekajočega se mandata.

>

6 thoughts on “Od kod pravica do otroka, očeta in matere?”

  1. Gospod Rok,
    zapisali ste: “Imajo istospolni partnerji neodtuljivo pravico do otroka.” Jaz pa pripadam ljudem, ki trdijo, da je otrok človek in kot človek ne more in ne sme biti pravica nikogar. Tako tudi heteroseksualni partnerji NIMAJO PRAVICE DO OTROKA.

    Vaša misel je v nasprotju s 1. členom Splošne deklaracije človekovih pravic: “Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”

    Ostale človekove pravice pa si lahko preberete na:
    http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102

  2. Otrok nima pravice do staršev samo po neki abstraktni “zahodni družbeni pogodbi”, temveč predvsem v skladu z veljavno zakonodajo. Starši niso samo roditelji, ampak je njihova dolžnost tudi skrb za otrokovo dobrobit v vseh pogledih. Tudi to je del veljavne zakonodaje. Če torej oče in mati svoj položaj kot roditelja izkoriščata za maltretiranje svojega otroka, sta še vedno roditelja, nista pa več starša, saj za otroka namesto tega postaneta predvsem vir nevarnosti in po zakonu nedovoljenega ravnanja, ki naj bi se sankcioniralo. Otrok, ki ga pretepa oče alkoholik in psihično maltretira pretepena alkoholična mati, pač ne bo odraščal z občutkom, da ima starše.

    Otrok, ki ga namesto njegovih neenospolnih krutih roditeljev vzgajajo drugi ljudje (sorodniki, samo en starš, mama s prijateljico/teto/sestro/staro mamo, oče z bratom/sestro/starim očetom), ima starše, tudi če ne živi z roditelji ali ne z obema.

    Če se strinjamo, da je otrokova dobrobit najpomembnejša od vseh udeleženih oseb, potem ni razloga, da bi nasprotovali zakonodaji, ki ima v središču otroka. Njegova vloga se je namreč od 20. stoletja naprej močno spremenila: prej se je z otroci lahko delalo marsikaj, predvsem pa je bila njihova naloga, da čimprej odrastejo in s svojo delovno silo prispevajo k dobrobiti družine. Šele v drugi polovici 20. stoletja so otrokove pravice postale splošno razširjena tema in kljub svoji relativni mladosti lahko rečem, da se je na tem področju v Sloveniji MARSIKAJ spremenilo. V zakonodaji, načinu dela CSD-jev in drugih organov, predvsem pa v glavah staršev in javnosti. Kot primer naj navedem, da sama besede pedofilija nisem poznala, ko se mi je sošolka potožila, da njen foter hoče, da se sleče zanj. Dandanašnji bi poklicala policijo.

    Tako da, abstraktna zadeva, ki se ji prikladno reče “družbena pogodba”, je kot vsi drugi družbeni mehanizmi podvržena spremembam. Hvala Vesolju, da je tako.

  3. homoseksualni lobi je izjemno agresiven. Ne le v ozadju vsečesa, tudi v medijih. Pa jih je komaj kaj. Pa še ti , ki so, govorijo (beri GLAVCO na SIOLU) le o seksualnih zadostitvah. ne poznam nikogar, pa jih poznam kar nekaj, da bi kdo razmišljal o družini kot taki.
    Homoseksualni lobi je pozaugal tudi našo – slovensko- stvarnost. Dokopal se je do oblasti in denarja, sedaj hoče še naše otroke.
    Kot kaže, smo jim prvo in drugo že dali, očitno jim bomo še tisto, tretje. Potem pa nam bogpomagaj, čeprav dvomim, da sploh še obstaja.

  4. Ja, drug z drugim ravnati kakor bratje: OK povem jim, da so lezbijke in pedri sprevrženci, seksualno izprijeni in bolani. Naj se zdravijo in naj ne vsiljujejo drugačen način življenja drugim, ki so normalni.

  5. Delo 31.10. 2029

    Kaj se dogaja v naši avandgardni družbi Čiste strpnosti?

    V Jankovičevem, na Titovi cesti se je zgodil že petnajsti umor poročenih istospolnih “staršev”, s strani “njihovega” otroka.

    Včeraj je z nožem zabodel mladoletni Elvis svoji mami, ki sta srečno živeli v strpnem sožitju. Kot kaže je bil povod za grozljivo dejanje to, da zakonki nista hoteli povedati mladoletniku, katera je njegova biološka (organska) mati. Za očeta je že slišal, da je bil znan gejevski aktivist, ki se je v imenu enakih pravic blagovolil žrtvovati seme, za oploditev. Njegovo ime pa je ostalo fantu skrito. Ker mu nista hoteli izdati vseh podrobnosti, ki so pripeljale do njegovega rojstva je pobesnel. Zakonski mami sta Elvisu zabrusili, da se te stvari njega prav nić ne tičeta in naj se neha vmešavati v njuno neodtuljivo pravico do prostega raspolaganja z svojimi telesi. Po teh besedah se je mladoletniku dokončno odtrgalo, ter ju je zverinsko ubil.

    V parlamentu je že predlog prepovedi porok moških in žensk, ker to posega v pravice gejevskih in lezbičnih zakoncev. Pravijo, da otroci heteroseksualnih slabo vplivajo na samopodobo otrok istospolnih partnerjev, zaradi česar prihaja do zgoraj omenjenih zločinov zoper svobodno življenje in strpnost. Predlog bi po mnenju naših parlamentarcev zagotovo sprejet, ker smo tako ali tako zadnji v napredni evropi, ki tega še nismo sprejeli.

  6. @Aljoz: Stavek, ki ga navajate, ni trditev, ampak vprašanje z retoričnim pridihom, kar je pozornemu bralcu iz sestavka gotovo razvidno. Point je v tem, da ima nekaj status pravice le, če jo kot tako definira/določa družbena pogodba – torej nek splošni, večinski družbeni konsenz o tem, kaj je “človekova pravica” v okviru razumevanja te sintagme v Zahodni Civilizaciji (ki si je “človekove pravice” tudi izmislila). Ali je “pravica do otroka” res človekova pravica, lahko navsezadnje vsak preveri na povezavi, ki jo navajate.

    @Alcessa: Seveda, družbena pogodba je podvržena spremembam in hvala Vesolju, Stvarniku ali komu tretjemu, da je tako. In te spremembe določa konsenzualna večina prebivajočih v družbi, ki je določena s skupno družbeno pogodbo.

Comments are closed.