Upokojenci so velesila

»Pri Bogu in v politiki je vse mogoče«, je svoj čas povedal Kristus in čeprav se je skozi stoletja prevodov knjige vseh knjig kakšna beseda izgubila, izrek ni izgubil svoje interpretativne vrednosti. Z mislijo »Nisem prišel, da bi spremenil postavo, ampak jo samo dopolnil,« je 2000 let pozneje starosta slovenske politike Ivan Oman izrekel zgodovinske besede: »Na volitve gremo, da zmahamo!«. Od takrat naprej, ne glede na volilni rezultat, v slovenski politiki ni več poražencev, ampak samo še zmagovalci.

Volitve so tako en srečen trenutek demokracije, v katerem so, vsaj pred javnostjo, v svoji interpretaciji zmagoslavja vsi zadovoljni. Ob narejenih nasmeških in sijočih obrazih prepoznavanje tistega, ki je vendarle zmagal nekoliko bolj kot drugi, ni tako lahka naloga. Če bi jo na konkretnem primeru minulih lokalnih volitev zaupali kakšnemu brucu politologije, ta zagotovo ne bi brcnil v temo, če bi na piedestal postavil rojenega zmagovalca Karla Erjavca. Realno gledano je upokojenska stranka  edina prava zmagovalka tokratnih volitev.  Z  12 % povprečjem je postala tretja politična sila v državi, obenem pa ji trend naraščanja podpore ne pojenjuje.

Volilni uspeh upokojencev glede na demografske trende morda ni toliko presenetljiv, kot je zaskrbljujoč. DeSuS namreč ni stranka v pravem pomenu besede, ampak je interesno združenje  ljudi, ki jih ne povezuje podoben svetovni nazor ali ideologija, ampak neki parcialni interes. S tem seveda ne bi smelo biti nič narobe, dokler je njihov uspeh odraz demokratične volilne podpore.  Problem je v tem, da je ta odvisna od doslednega uresničevanja lastnega interesa,  ki je zanje pomembnejši od interesov drugih družbenih skupin ali države. Pogosta Erjavčeva konotacija: »meni ni pomembno, kaj vlada sprejme, samo, da pusti pri miru pokojnine«, je tipični odraz tega.

Tovrstne interesne stranke so zato lahko simpatične in zanimive, dokler dosegajo štiri ali pet odstotkov politične podpore in je njihov politični vpliv temu primeren. Dvomestni volilni rezultat in tretje mesto med političnimi silami v državi pa je razumeti  kot opozorilo, da je z demokratičnim političnim sistemom  nekaj narobe.

Sicer pa se upokojencev  ne da razumeti, kaj sploh točno hočejo.  Po eni strani ščitijo visoke pokojnine, zagovarjajo čim daljši pokojninski staž in krajšo delovno dobo, po drugi strani pa bi njihovi predstavniki radi bili poslanci, župani, občinski svetniki in celo ministri. Očitno nekatere petintrideset let delovne dobe v socializmu ni izčrpalo toliko, da se ne bi mogli baviti z zavzetim političnim aktivizmom in to uspešneje od večine sodržavljanov mladih ali srednjih let. V dobro prihajajočih  generacij bi tudi s tega vidika bilo bolje, če bi svojo psiho-fizično kondicijo raje demonstrirali z gojenjem solate ali sprehajanjem svojih pasjih prijateljev. Navsezadnje so se za to borili in delali vse življenje, ali ne?!

Z dolžnim spoštovanjem do nosilcev izkušenj in modrosti, a dokler temu ne bo tako, se bo masa upokojencev s svojo stranko in neuničljivim Karlom Erjavcem sončila na plečih delovno aktivnega prebivalstva. To bo slej kot prej klonilo pod bremenom privilegijev sedanjih upokojenskih generacij, posledice kolapsa pokojninskega sistema pa bodo z dosmrtnim delom in mizernimi pokojninami za redke preživele,  plačali prav sedanji vzdrževalci pokojninske blagajne.  To bo radikalen konec DeSuSa in dobe, ko je medgeneracijska solidarnost zašla v enosmerno slepo ulico. Zgodbice o srečni starosti pa se vodo brez izjem začenjale s pravljičnim uvodom »Pred davnimi davnimi časi …«. >