Zavožena politika kaznovanja prometnih prekrškov

V današnjih časih bi lahko aktualni oblasti očitali marsikaj; da je neučinkovita, nesposobna, kaotična, izgubljena  …  zagotovo pa ji ne moremo odrekati pomanjkanja domišljije za izumljanje načinov, kako od državljanov pobrati denar. Zakonodaja, ki naj bi v sodobni državni ureditvi služila ljudem, je postala nepogrešljivo orodje za zagotavljanje proračunskih virov. Ukrepi za oživitev gospodarstva in vzpodbujanje potrošnje, ki bi polnili državno blagajno z davkom na dodano vrednost, so potisnjeni v drugi plan. Zakaj dajati, dokler je kaj vzeti, je očitno slogan, ki bi naj Slovenijo rešil pred finančnim bankrotom.  Pod pretvezo večje varnosti  v cestnem prometu država ta čas uveljavlja revidiran mehanizem v službi zgornjega namena. Kazni za prometne prekrške po novem dvakratno presegajo minimalno slovensko plačo.

Tudi slepcu je jasno, da drastično visoke kazni niso pot do večje varnosti na naših cestah. Vzemimo denimo norca, ki na avtocesto namerno zapelje v nasprotno smer. Ga bo od izvedbe tovrstnega samomorilskega dejanja res odvrnila dilema, ali se to sploh (finančno) splača?!? Saj veste, zna biti hudič, da te orubijo za 1200 evrov in vzamejo izpit, če že slučajno preživiš.  Potem pa res imaš še razlog več za samomor.  Da se ne pogovarjamo o starčku, ki je kot mladi voznik po kraljevini Jugoslaviji divjal z volovsko vprego, na stara leta pa mu refleksi in oči že nekoliko pešajo. Bogate prometne izkušnje včasih ne pomagajo, ko se je potrebno odločiti za uvoz na avtocesto. Če je preživel svetovno vojno, bo sicer verjetno tudi to adrenalinsko avanturico, ob izstavljenem računu s strani države pa mu srčna kap najbrž ne uide.

Prometna zakonodaja temelji na predpostavki, da večini zla na slovenskih cestah botruje hitrost. To je sicer res, a našim vrlim strokovnjakom ne potegne, da ni problem v preveliki, ampak v premajhni hitrosti. Ljudem, dolga leta zastraševanim od rigorozne prometno-prekrškovne politike, je udobneje voziti pod omejitvami, kot pa  stalno oprezati za modrimi angeli, skakajočimi iz koruze. Ob tovrstnih nenadnih ukrepih represivnih organov je zgolj kanček nepazljivosti dovolj, da katerega predčasno zbiješ še v nebesa.  Štirideset v naselju in šestdeset med njivami in travniki je tako varneje, ceneje, predvsem pa manj stresno. A žal samo za prvega voznika v nastajajoči koloni.

Gostota prometa je v zadnjih letih drastično narasla, medtem ko ceste ostajajo takšne kot so – ozke, ovinkaste in luknjaste.  Spreminjajo se zgolj prometni znaki, ki omejujejo hitrost na vedno več odsekih in polne črte, ki ukinjajo še zadnje prehitevalne ravnine. V takšni prometni situaciji je zgolj en nedeljski voznik dovolj za nastanek kilometrske kolone s potovalno hitrostjo med 30 in 40 km/h.  Polžja mobilnost medkrajevnega potovanja je dandanes realnost, s katero se težko sooča večina voznikov na slovenskih cestah. Ob takšni vožnji živci popustijo še tako potrpežljivemu človeku. Nenadni manevri kot posledica tega so povzročitelji situacij, o katerih beremo v črnih kronikah.

Kako bi torej država morala pristopiti k problematiki varnosti v cestnem prometu, če cilj ne bil bi zgolj pobiranje denarja?  Verjetno je izgradnja širših, boljših cest utopija še za kakšno desetletje ali dva. V dani situaciji bi se zdelo smiselno sprostiti promet  na številnih odsekih, ki hitrost po nepotrebnem omejujejo na 60km/h, skrajšati razdaljo med tablami za naselje, prekiniti nekatere polne črte, predvsem pa znižati kazni za prometne prekrške ter raje povečati učinkovitost izterjav. S tovrstnimi ukrepi bi nekaj sproščenosti in samozavesti povrnili tudi voznikom,  da si bodo upali stopiti na plin in kazalce dvigniti do omejitev. Najstrožje kaznovana pa mora biti vožnja pod vplivom alkohola in objestnost na cesti, izražena v divjanju, prehitevanju v ovinek, v škarje in podobno.

Ne delam si utvar, da bi ta zapis dejansko kaj spremenil, četudi bi dosegel odgovorne.  Država pač potrebuje sveži denar in zavožena prometno-prekrškovna politika je tu zgolj kolateralna škoda.  Statistično je smrti na cestah iz leta v leto manj, kar pred javnostjo tovrstne ukrepe upravičuje, s kvaliteto življenja v naši državi pa se oblast že dolgo več ne obremenjuje. Avtomobilsko potovanje od A do B tako (p)ostaja loterija za tiste z močnimi živci in debelo denarnico. >