Za Prijatelja si je treba čas uzet (v dokaz delovanja pravne države?!)

let in 2 meseca zapora. Naši sodni mlini, ki primere podobnega kalibra ponavadi premlevajo dolga leta, obtoženci pa zaporniške celice od znotraj ne vidijo nikoli, so s Prijateljem opravili ekspresno. V marcu zadržan s strani policistov, v  septembru  poslan v keho za več let. Postopka sicer še ni konec (Prijatelj napoveduje pritožbo), pa vendarle. Gre za triumf pravne države!  Sodniki zaradi višjih plač delajo bolje in hitreje!  Posredi je pregovorna učinkovitost ministrske LDS naveze Kresal-Zalar!  V  to bi morda bilo za verjeti, če pomenljivega odgovora na vsa vprašanja ne bi vehementno podal predsednik državnega zbora Pavel Gantar:  »novica o obsodbi Srečka Prijatelja dokazuje, da pravna država deluje, saj je nekdo sankcioniran za nezakonita dejanja, ne glede na to, kdo je, četudi poslanec.«

Stavku tretjega človeka  države se lahko upravičeno nasmihajo Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Boško Šrot, Igor Bavčar, Zoran Janković in še marsikdo. Proti vsem tem so bili sproženi raznovrstni (pred)kazenski ali sodni postopki, povezani z njihovimi poslovnimi ravnanji, a epiloga tudi po več letih niso dobili. Celo nasprotno, nihče ne ve, v kateri fazi so, kaj se z njimi sploh dogaja.  Kako si lahko v tem kontekstu razlagamo Gantarjevo izjavo? Morda postopki proti tem potekajo v pravni državi kakšnega vzporednega sveta? Saj nihče ne trdi, da so krivi, ampak naj nam pravna država spoštovanega državnozborskega predsednika končno le sporoči, da so po njenih zakonih nedolžni. In takrat bomo upravičeno verjeli v njeno učinkovitost.

Vse do tedaj pa so tovrstni nastopi  zgolj ceneni PR, floskule za zavajanje preprostega ljudstva, ki pred sodiščem nikoli nima tovrstne »sreče« (denarja, dobrih odvetnikov, vplivnih prijateljev), kot velike ribe. »Ljudje, ne dogaja se samo vam, ampak tudi poslancem!« Seveda. Samo katerim?!

Kdo je pravzaprav Srečko Prijatelj? Nepomemben poslanec obrobne, a  nebodigatreba stranke, človek, ki ga je v parlament naključno potegnilo v zavetrju  fenomena Jelinčič. Lahko pogrešljivi anonimnež, kateremu je nenadejani položaj v glavo stopil do te mere, da se je čutil močnega sprejeti igro s kapitalnimi igralci. Idealni grešni kozel torej , ki naj državljanom v poduk in pravni državi v ponos, za svoje grehe odsluži pravično kazen,  višjo, kot jo je zahtevalo tožilstvo.

Zato bo, spoštovani predsednik, za vero v pravno državo potrebno za rešetkah videti kakšen bolj rejen obraz, kot  Prijateljev. Do takrat pa bi bilo bolje kaj storiti v prid zaupanja in vere v slovenski parlamentarizem, ki je dvajset let po demokratizaciji povsem na psu z ugledom. V takšnih razmerah ne čudi, da se med izvoljenimi predstavniki ljudstva pojavljajo kalibri, ki jim ne bi bilo mesta niti v vodstvu kakšne kadrovsko osiromašene plemenske skupnosti. Družbeni prvokategorniki pač ne nameravajo nastavljati hrbta negativno nastrojenim medijem in ljudstvu, ki v poslancih vidijo le priviligirane brezdelneže, plačane za branje časopisa in stresanje nebuloz z govorniškega odra.

Izvoljenim predstavnikom slovenskega parlamenta je zato potrebno odobriti vse mogoče privilegije in jih podkrepiti z najvišjimi plačami v javnem sektorju. Le tako bomo na stolčke, kjer sedaj vedrijo poklicni bleferji, špekulanti in  delomrzneži,  dobili ugledne ljudi, morda celo intelektualce. Takrat bo Gantarjeva floskula dobila pravo težo, če jo bo sploh treba izreči, slovenski parlamentarizem pa bo, brez Prijateljev, končno zadihal s prečiščenimi pljuči. >