Ave Triumpfhator, pozdravljajo te tisti, ki jim je usojeno umreti!

Stožice so zgrajene, naj se igre začnejo! V Emoni, antični naselbini  velikega Rimskega cesarstva, ljudstvo živi po načelu »Panem et circenses«.  Živi in  zabava se na žuljih suženjske delovne sile, ki so amfiteater najprej zgradili, nato pa jih v areno, tako za zabavo svobodnih ljudskih množic,  mečejo levom. Navdušenje med Emonci je neizmerno, Cesar vreden vse časti in slave. In dosmrtnega mandata.  Je danes, dobri dve tisočletji pozneje, v Ljubljani res tako drugače? Poglejmo.

Ljubljana športni park Stožice takšnih dimenzij nesporno potrebuje. Šele zdaj je naše glavno mesto postalo metropola, vredna evropskega porekla. Prepričani smo lahko tudi, da podobnega projekta ne bi bila sposobna izpeljati nobena od prejšnjih županskih garnitur.  Če v ljubljanskem kokošnjaku, imenovanem Mestna hiša, ne bi zavladal Zoki, prestolnica sodobnih športnih objektov tega nivoja ne bi videla še desetletja.

Pa vendarle, zakaj ima ta godlja grenak priokus?!  Je »keč« res zgolj v tem, da desničarji »a priori« zavračajo Zokijeve velike projekte, ker ga pač enostavno ne marajo? Morda, a nič manjša kot slepota desnih, ni tema pred očmi njegovih neizmernih oboževalcev  levega političnega prepričanja. Ironija je velika, saj skrivnost Jankovićevega uspeha izvira iz doslednega ravnanja po najbolj divjih načelih (turbo)kapitalizma. Brez tovrstnega (turbo)pospeška turboštadion pač ni mogoč, da se o odvečnosti balasta pridevnikov na »socialni« sploh ne pogovarjamo.

Smo se v vsej tej evforiji okrog odprtja Stožic kdaj sploh vprašali, zakaj že morajo v funkcijo stopiti prav to poletje?! Čemu sploh takšna ihta?! Bi brez njih jutri morda propadel ljubljanski šport? Težko, ker je propadel že včeraj. Bi košarkarska in nogometna reprezentanca ostala brez domačih prizorišč? Nikakor, povsem mirno in uspešno nastopajo v slovenskih športnih dvoranah in v Ljudskem vrtu.

V čigavem imenu so bili torej delavci prisiljeni garati dneve in noči,  nedelje, praznike, v temi, dežju, snegu, temperaturah pod lediščem, samo zato, da bo štadion končan do letošnjega julija? V imenu socialnih pravic morda,  na katere pregovorno prisega vsak deklarirani levičar? In v čigavem imenu podizvajalci niso prejeli zasluženega plačila za opravljeno delo? Morda v imenu socialne in pravne države? Zakaj že Stožic z bolj človeškim odnosom do delavcev in podizvajalcev ne bi mogli končati v razumnih rokih, morda do julija naslednje leto?? Zakaj že je treba za denar izsiljevati državo, zakaj je treba tožiti  podizvajalca, ki je v obupu s svojimi tovornjaki županu salutiral pred novozgrajeno dvorano? Kako hudo mora v resnici biti, da človek naredi nekaj takšnega??!!

In vse to zato, ker se je tako odločil socialno čuteči ljubljanski župan, deklerirani levičar Zoran Janković.  Kaj mu je bilo v resnici tega treba? Po Danici in Viki bi za zmago na volitvah zadostovalo že tistih nekaj prebarvanih fasad.  Kaj je torej v ozadju?

Morda zgolj nečimrna aroganca človeka, ki pri doseganju svojih ciljev v življenju ni vajen gledati na druge. Navsezadnje, pravijo, da je dandanes to najlažja pot do bogastva, uspeha. Morda pa so v ozadju kakšni posli, za katere nočemo niti vedeti. Prav tako, kot v soju blišča modernih gladiatorskih aren nočemo vedeti in videti agonije tistih, ki so jih gradili nam v zabavo, županu v čast. Ali, kot je o Stožicah pred meseci dejal Oskar Komac, sekretar sindikata delavcev gradbenih dejavnosti:  “Ta objekt  bo nekoč Ljubljani in Ljubljančanom v ponos. V resnici pa bo predstavljal spomenik poteptanim temeljnim človekovih pravicam ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo.”  So časi sužnjelastništva res že minili?!? >