Odprto pismo

Človek bi pomislil, da se med Slovence vrača pristnost medčloveških odnosov, kakršno smo nekoč že poznali.  Zdi se, da je mrtev telefon, prav tako elektronska pošta, messenger, sms in podobni komunikacijski kanali tehnološke revolucije. Ljudje se namreč ponovno sporazumevajo preko pisem, natančneje, odprtih pisem. Tako tudi jaz danes ne pišem bloga, niti komentarja, članka, kolumne ali kakršnegakoli drugega žurnalističnega besedila. Svoj zapis naslavljam kot odprto pismo. Ta so pač očitno v modi in spodobi se, da sodobnim trendom sledimo tudi na Drugem svetu.

Dejali boste, »ampak pismo zahteva tudi naslovnika«.  Res je. Dragi Borut, dragi Slavko, dragi Tone in še kdo, to najbolje vedo.  Nasloviti pismo, sploh po imenu, daje občutek osebnega stika,  intime, medsebojnega zaupanja.  Teh vrlin je v slovenski politiki očitno veliko, vsaj kolikor imamo možnost to opaziti bralci visoko nakladnih časnikov in dobro obiskanih spletnih strani. »Love is in the air«, bi celo lahko vzneseno vzkliknili.  A kaj ko se ob prebiranju zdi, da vsebina bolj kot na ljubezenske izpovedi spominja na zakonske prepire. Takšne, za katere bi se spodobilo, da ostanejo znotraj štirih sten, ne pa da se z njimi mori širše občestvo.  Razen seveda, če je takšen njihov resnični namen.

In če malo pomislimo, v tem primeru naslovnik sploh ni pomemben in ga lahko mirno izpustimo.  Jaz pač nisem Borut, a mi je bilo vseeno dano brati, kaj pravi Slavko in prav tako nisem Aleš, pa vem popolnoma vse, kar si o nekom s tem imenom misli ena Urša. Zato tudi moje odprto pismo nima naslovnika. V njem se pač z lahkoto najde vsak, ki mu je namenjeno.  In vse te pozivam, ne posiljujte nas z lastnimi problemi, frustracijami, zablodami, ne poneumljajte ljudi za dosego osebnih interesov! Zakaj bi Slovence morali zanimati egotripski spopadi znotraj vladajočih garnitur, zakaj bi morali biti podrobno seznanjeni o vseh kurbarijah znotraj nekih »ljubezni na prvi kup denarja«, skratka o vsakdanjih primerih, kakršnih je v današnji družbi na sto tisoče??!!?

Edina žalostna resnica je, da se spori, prepiri, škandali, osebne tragedije pač prodajajo. Še več,  odlično prodajajo. Od tega dobro živijo številni družbeni paraziti, ki v življenju niso s prstom mignili, danes pa preko TV zaslonov, časopisnih strani in spletnih portalov širše množice učijo trendovskega »lajfa«. Človeška rasa ima pač veliko slabost, ki je poznana že tisočletja in jo z blagim izrazom imenujemo vodljivost. In ta nas je v interesu potrošništva pripeljala tako daleč, da je novica s takšnim naslovom približno stokrat bolj brana od besedila s pričujočo sporočilno vrednostjo.

In kje je rešitev? V  Regulativi? Ob današnjih interpretacijah pravice do svobode govora je praktično nemogoča. V samoukinitvi  rumenega tiska? Iluzija v svetu, ki mu vladata pohlep in denar. Edini izhod iz recesije duha se zdi lahek in težak hkrati.  Prenehajmo brati rumene novice! Enostavno ne klikajmo na senzacionalistične naslove! Dajmo raje priložnost kvalitetnim, pozitivnim vsebinam! Zavedajmo se, če ni gledanosti, branosti, klikov, ni denarja in s tem uničimo bit vseh rumenih medijev tega sveta! In kaj lahko storimo blogerji? Pišimo o banalnosti rumenega tiska, smejmo se  neumnostim, ki jih objavljajo in ljudem, ki jih prebirajo. Naj jih postane sram klikniti na naslove tipa »Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija«.

Idealistično? Morda. A utopični idealizem je vendarle v naravi odprtih pisem  in če hočem vas, dragi bralci, prepričati, da je to pisanje vredno svojega naslova, se  ščepcu tega  ne smem izogniti. Zgolj tako, za priokus. Saj cilji, zaradi katerih naj bi se odprta pisma sploh pisala, po pravilu niso nikoli doseženi.  Pomembna je le »kolateralna škoda« in  na to računajo njih avtorji. In nič drugače ni z menoj. >