Pravice, ki ubijajo

Zadnje dni je v slovenskih medijih veliko prahu dvignil tragični napad bulmastifov na lastnika. Smrt izpod čekanov lastnih pasjih ljubljencev je sicer redkost na svetovni ravni, a tovrstni dogodki naslovnic najuglednejših časopisov običajno vendarle ne vidijo. Čemu je torej naš novinarski ceh tako zagrizel v zgodbo o psih in lastniku, ki je po ostri pravni bitki preprečil njihovo usmrtitev ter jih dobil nazaj v last? Tragično-ironični razplet ni edini razlog za tako obsežno medijsko obravnavo.

V javnih nastopih kinologov, veterinarjev in drugih poznavalcev konkretne situacije se je med vrsticami dalo razbrati scenarij zgodbe, ki je ostal neizrečen. Ta šepeta o uglednem zdravniku (zdravnici) Saši Baričeviču, ki naj bi s pomočjo »vseh pravnih sredstev« (predvsem pa vez in poznanstev) na koncu dosegel svoje. Njegovemu pravnemu zastopniku Miru Senici je uspelo izpodbiti tri odločbe o usmrtitvi psov, ki jih izdala veterinarska uprava.  Zamenjana je morala biti strokovna komisija, da je nova vendarle presodila v lastnikov prid. Odločbo je  »požegnal« še  minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. Trmasta vztrajnost je Sašu vrnila pse, a mu na kocu tudi vzela življenje.

Kar to zgodbo dela veliko je občutek, da so se nevarnosti tovrstne odločitve in načina, na katerega je bila dosežena, zavedali vsi vpleteni poznavalci kinološke stroke. Poznali so scenarij, še preden se je zgodil, a so bili kot strokovnjaki pri njegovi preprečitvi nemočni. Vrnitev psov se naj bi enostavno “morala zgoditi“.

Kateri general je po bitki najpametnejši, danes niti ni tako pomembno. Ostaja dejstvo, da je umrl človek,  ki ga država ni zaščitila pred samim seboj. Ključnega pomena je ugotovitev, da jim ni spodrsnilo zaradi slabe strokovne ocene, napake v postopku ali česa podobnega, ampak zaradi pravne spretnosti in izjemnega pritiska s strani vplivnih znancev pokojnega zdravnika, ki so odločitev uspeli obrniti v njegov prid. Morda menite, da bi bili psi vrnjeni navadnemu državljanu brez vez in poznanstev??!!??

Naša družba bi se morala resnično zamisliti nad nevarnimi razsežnostmi tega spoznanja. Gre za zastrašujočo demonstracijo moči vplivnih posameznikov in skupin, ki iz ozadja vse bolj obvladujejo našo državo. Primer zagotovo ni osamljen. Javnost je zanj izvedela le zaradi njegovih tragičnih posledic.

In vprašanje krivde? Priča smo, kot ponavadi, prelaganju odgovornosti. Na koncu bo ostala na bremenih tragično preminulega. On je pač ne more zanikati, saj je navsezadnje mrtev. A če bi spoštovani zdravnik napad preživel, bi se imel vso pravico sklicevati na državno odločbo, podpisano s strani ministra, s katero so mu nabito šibrovko vrnili v varstvo. Roke si lahko operejo tudi njegovi odvetniki in drugi vplivni znanci. Oni so pač zagovarjali njegov prav, a to še ne pomeni, da bi ga morala “požegnati“ tudi država. Zato je jasno, da je objektivno odgovoren podpisani minister na odločbi o vrnitvi.

Pričakovati njegov odstop bi bilo za nivo slovenske politične higiene enostavno preveč. Da bo odstavljen s premierove strani, prav tako. Kaj pa je en smrtni primer v primerjavi s Karlovimi kantami?!?

Ironično, a resnično, tipično in predvidljivo. Posledice te svinjarije bodo znova nosili nedolžni – štirinožni ljubljenci in njihovi lastniki. Ministrica Kresalova že napoveduje strožjo zakonodajo na tem področju. Ljudje, polni strahu ob prenapihnjeni zgodbi, ji zavzeto prikimavajo. Pri pisanju novih pasjih zakonov ji bo lahko svetoval življenjski partner Miro Senica, dober poznavalec te problematike.

Na nas je, da se zamislimo, kam gre ta država.  Vse več je posameznikov in družbenih skupin, ki v imenu pravic gredo do konca in še čez ter ne poznajo besede “ne“.  Patološka narcisoidnost postaja sprejeti vzorec delovanja družbe, ki ne priznava avtoritet – strokovnih, etičnih, moralnih, celo uradnih, državnih. Pomembna ostaja samo osebnostna pravica posameznika, za dosego katere cilj opravičuje sredstva. Četudi gre za pravico, ki ubija. Vprašanje je, zakaj popušča država kot vrhovna instanca in avtoriteta. Morda zato, ker je to liberalno, moderno, svobodno. Svobodno v življenju, svobodno v smrti. >