Od zlate generacije do zlate medalje: kako smo postali evropski prvaki v košarki

Slovenci smo evropski prvaki v košarki. Izjemno, neverjetno, fantastično! Po letih razočaranj, žalosti, ponižanj, pretočenih solza ob prejetih trojkah v zadnjih sekundah … je gordijski vozel kolektivne frustracije presekan in nadomeščen s kolektivno evforijo, solzami sreče, radostjo, ponosom …

Potem ko smo že obupali, da bo kdajkoli drugače, ko se je poslovila zlata generacija z NBA peterkami in najboljšimi evropskimi štiricami, sta se od nekod vzela mulca iz sosednjega bloka in to krasno igro z žogo vrnila h koreninam, k njenemu bistvu – čistemu, nedolžnemu, nepokvarjenemu; ter za seboj potegnila soigralce in celoten narod.

Košarka, s kateri smo Slovenci postali evropski prvaki, ni plod znanstvenih dognanj s športnih fakultet ali trenerskih simpozijev, še manj je komercialni produkt iz sodobnih gladiatorskih dvoran s hamburgerji, hotdogi, kokakolo in vsem ostalim džankom.

To je košarka z asfaltnih igrišč naših dvorišč, ki se igra do trde teme in še malo dlje, s premalo napumpanimi žogami na koše z golimi obroči. To je otroška igra z igrišč, ki v sodobnem svetu pametnih tehnoloških igračk ob poletnih večerih zapuščena samevajo, na katerih ne drsi več zaradi zlizanega asfalta, temveč zaradi blata, listja in trave.

To je košarka, katere cilj je zadeti koš več od nasprotnika, košarka, s katero parket zapustiš kot zmagovalec, četudi prejmeš več kot 70, celo 85 točk.

Imeli smo zlato generacijo. Sedaj imamo še zlato medaljo.

To prvenstvo smo uživali v košarki, za kakršno se je zdelo, da smo jo po seriji visokih pričakovanj in bridkih razočaranj pozabili igrati. A od mrtvih jo je obudila generacija, ki je prišla po tisti, ki smo jo imenovali »zlata«. Ja, imeli smo boljše reprezentance, a nikoli boljše ekipe.

Nosilca te nista zvezdniški playmaker iz NBA in najboljši mladi Evropejec po Draženu Petroviću, temveč Gogi in Luka, tista mladeniča iz soseščine, ki na igrišču potem, ko se drugi že odpravijo domov, v temi odigrata še ena na ena. Ne zato, ker tako zahtevajo agenti ali milijoni na bančnem računu, temveč iz najčistejše ljubezni do te igre.

In to ljubezen sta, v najbolj igrivi in drzni izvedbi, ponesla na parket dvorane Sinan Erdem v Carigradu ter z njo okužila še tiste soigralce, ki morda niso verjeli, da lahko posežejo po vrhu.

A pri tem je ključno vlogo igral človek, ki ga je na čelu reprezentance baje zahteval sam Goran. Zdaj vemo, zakaj.

Poklon ledenemu človeku

Ledeni človek Igor Kokoškov je slovenski reprezentanci dal točno to, kar je potrebovala. Znanja, izkušenj, zapletene košarkarske filozofije in palete taktičnih zamisli nam ni nikoli manjkalo. Vcepil nam je vero vase in samozavest, ki sta omogočili, da smo se vrnili k osnovam in se košarko spet začeli igrati.

Pravijo, da je izjemen psiholog in verjetno smo potrebovali najboljšega na svetu, da je prebil zid v slovenskih glavah, razstrelil blokado, ki nas je psihično ubijala iz tekme v tekmo, iz prvenstva v prvenstvo. Od zgrešene Zdovčeve trojke za Barcelono 92′ do Lakovičevega zapravljenega napada proti Srbom za finale Eurobasketa 2009.

Igor Kokoškov je arhitekt slovenskega uspeha, predvsem pa je velik zmagovalec – tih v besedah in glasen v dejanjih – kombinacija, ki smo jo kdaj v preteklosti pogrešali. Le kdo v finalu  Eurobasketa, potem ko se poškoduje eden od nosilcev, drugega, ki je ravnokar nasul 35 točk, za končnico posadi na klop, ker v svoji vnemi in izčrpanosti ne doprinaša več ekipi?!? Kdor si drzne storiti kaj takšnega, očitno postane (evropski) prvak.

Vsak tak uspeh, s petnajstimi zaporednimi zmagami od starta do cilja, ni naključen, temveč je prigaran. A še bolj kot slednje je v našem primeru priigran – v obeh pomenih besede. Edina bližnjica, ki smo jo ubrali, se piše Randolph, a zdaj ni čas in mesto za razglabljanje ali je res bila potrebna. Vse drugo smo si priigrali na parketu – prepričljivo, pošteno in zasluženo.

Smo evropski prvaki v košarki. Od sedaj naprej nas bo svet gledal drugače. In v svet bomo drugače zrli mi. Zagotovo ponosneje, samozavestneje in bolj prepričano, da imamo vse, kar potrebujemo, da posežemo po zvezdah.

Zadnje čase vsaj na športnem področju dokazujemo, da majhnost ni ovira, razen tista v lastnih glavah.

Če se je z naslovom prvakov Evrope v basketu razblinila tudi ta, potem je nad Slovenci res zgolj še modro nebo.

Pravijo, da bi Katanec moral vpoklicati Luko Zahovića. Zakaj že?

Da Luke Zahovića ni Katančevem seznamu za tekmo s Škotsko je bila udarna vest praktično vseh športnih naslovnic ob Katančevi četrtkovi najavi štiriindvajseterice. Odkrit novinarski konsenz, da bi Zahovič mlajši moral dobiti selektorjevo povabilo, priča, da se vsaj medijsko gledano v Sloveniji ponovno obuja južnokorejska zgodba Katanec-Zahović.

Ta morda prodaja časopise in dejstvo je, da zveneč priimek 21-letnega Luko postavlja v poseben položaj, tako glede športnih pričakovanj kot novinarske pozornosti.

Prav zato nas je zanimalo, kako redno so slovenski nogometni selektorji v reprezentanco klicali napadalce z referenco najboljših strelcev slovenske nogometne lige.

Odgovor je že ob bežnem pogledu jasen: zelo redko, oziroma skoraj nikoli.

Luka Zahović, 21-letni nogometaš Maribora, se je po ponesrečeni avanturi v nizozemskem Heerenveenu, kjer je v minuli sezoni odigral samo 121 minut prvoligaškega nogometa ter ni zatresel mreže, letos vrnil v domači NK Maribor.

Nizozemci so ga nazaj domov spustili za borih 250 tisoč evrov, kar pomeni, da jih je z njihovega vidika ponesrečen posel skupaj stal okrog pol milijona evrov, so izračunali pri soccernews.nl.

A v slovenski nogometni ligi se je spretni Luka znašel podobno uspešno kot pred odhodom v deželo tulipanov. Mesto v napadu mu je bilo izpraznjeno s posojo druge mlade okrepitve, Gregorja Bajdeta, v italijansko 2. ligo in težko bi rekli, da sin ni upravičil radodarnega zaupanja očeta Zlatka.

V 17 krogih te sezone je iz igre zadel dvanajstkrat (in še dvakrat z bele točke) ter si na lestvici strelcev trenutno deli prvo mesto z velenjskim golgeterjem Dominikom Glavino. Slednje in serija sedmih zadetkov v zadnjih prav toliko krogih 1. SNL je po mnenju mnogih dovolj močna referenca, da bi ga Srečko Katanec moral dodati na reprezentančni seznam.

Zanimivo pri tem je, da je selektor kandidate za reprezentanco preizkušal na januarskih prijateljskih tekmah s Savdsko Arabijo in Finsko, kjer so sodelovali vsi, ki jih je vpoklical iz slovenskih klubov, razen nogometašev Maribora – klub jih namreč v Abu Dabi ni pustil.

Ob zdajšnjih novinarskih čudenjih, zakaj je v reprezentanci le en nogometaš Maribora (in recimo dva iz Domžal), se zimska ignoranca Maribora do reprezentančne akcije kar malo pozablja. Dejansko pa je NK Maribor s svojim odnosom do članske reprezentančne selekcije svojim igralcem kar sam priprl vrata, saj ni dvomiti, da bi bil Luka Zahović, morda tudi Dare Vršič in še kdo od vijoličastih zagotovo na Katančevem januarskem spisku.

Mnogi najboljši strelci 1. SNL nikoli niso videli članske selekcije

Sicer pa v Sloveniji titula najboljšega strelca prve nogometne lige nikoli ni avtomatsko pomenila samoumevne kandidature za reprezentančni vpoklic, kaj šele za redno nastopanje za člansko izbrano vrsto.

Najbolj očitni primeri so mariborska golgeterja Damir Pekič in Marcos Tavares ter Ptujčan Marko Kmetec. Pekič in Kmetec sta bila najboljša strelca lige dvakrat, Tavares pa celo trikrat, nazadnje v sezoni 2012/2013, ko je pridobil tudi slovensko državljanstvo. A to mu reprezentančnih vrat, kljub večkrat glasno izraženi želji, ni odprlo.

Da pri omenjenih nogometaših ne gre zgolj za muhe enodnevnice, priča večna lestvica strelcev 1. slovenske nogometne lige, kjer so razvrščeni od 5. do 7. mesta. Pekič in Tavares sta mrežo v slovenski ligi zatresla po 102-krat, Marko Kmetec pa 94-krat.

Nihče od njih za slovensko člansko reprezentanco ni nikoli nastopil, čeprav so vsi igrali tudi v tujini.

Šporar se ne piše Zahović, pa je vpoklic dočakal šele nedavno

Ob namigovanjih, da Srečko Katanec Luke Zahovića ne vpokliče v reprezentanco zaradi zamer do očeta Zlatka, je vredno pogledati še primer drugega nadarjenega slovenskega napadalca, Andraža Šporarja.

Fant je v Olimpiji blestel že pri svojih 18-tih letih, v sezoni 2012/2013, ko je v 22-ih tekmah zadel enajstkrat. Z dobro strelsko formo je nadaljeval tudi v naslednjih sezonah, jeseni 2015 pa je naravnost dominiral ter v 18 tekmah za Olimpijo zadel kar sedemnajstkrat, nato pa v zimskem prestopnem roku odšel v švicarski Basel, ekipo z rednim uvrščanjem in lepimi uspehi v Ligi prvakov.

Tam ga je sicer nekoliko ustavila poškodba in še za svoj novi klub ni zadel, je pa redno odigral kar nekaj tekem in trikrat nastopil tudi v najprestižnejšem evropskem klubskem nogometnem tekmovanju.

Klica selektorja Katanca ni dočakal niti v sezoni, ko je v slovenski ligi igral na ravni višje od vseh ostalih, temveč šele minulega novembra, ko je dobil tudi svoje prve reprezentančne minute na tekmah proti Poljski in Malti.

Slovenska liga ni pravo merilo kvalitete

Zakaj torej napadalci, dominantni v slovenski ligi, pri Katancu in vseh ostalih selektorjih pred njim niso dobivali priložnosti v članski reprezentanci?

Odgovor najbrž skriva v veliki kakovostni razliki med domačo ligo in tekmovanji v razvitem nogometnem svetu, kjer se na najvišji ravni izredno težko uveljavijo tudi najboljši nogometaši s slovenskih zelenic.

Selektorji tako od reprezentantov pričakujejo dokazovanje in igranje težkih tekem v nogometno uveljavljenih okoljih, saj je skrajno nenavadno, da v top izbor igralcev države udeleženke dveh svetovnih in enega evropskega prvenstva sodi nekdo, ki ne pride niti med 18 nogometašev povprečnega prvoligaškega kluba nekje na Nizozemskem.

Luko Zahovića, kot njegove konkurente za mesto v udarni selekciji Slovenije, tako še čaka veliko dokazovanja in tudi morebitna titula najboljšega strelca 1. SNL še ne bi smela sama po sebi pomeniti uvrstitve med elitni izbor slovenskih nogometašev.

Zakaj tako forsirajo Luko Zahovića?

Sledenje sočnim nogometnim zgodbam in odpiranje dilem okrog nastopa za izbrano vrsto ta trenutek vročih nogometašev je nedvomno medijsko hvaležna tema, v tem primeru začinjena še z dolgo senco zgodovinskega spora med glavnima akterjema prve slovenske nogometne pravljice.

Zato medijsko obračanje na ražnju te vse bolj pregrete teme niti malo ne čudi, a vseeno se je težko znebiti občutka, da gre v ozadju za že viden spretno vršen pritisk na reprezentančnega selektorja, da pod svojo odgovornost sprejme igralca po izboru nekoga drugega in ne njega samega.

Morda bi se vse skupaj še zdelo naključje, če ne bi praktično enake zgodbe doživljali že ob Zahovićevem prvem strelskem preblisku pred prestopom na Nizozemsko.

Že takrat so nekateri mariborski veljaki, na čelu z očetom in znanim menedžerjem, vršili močan medijski pritisk, seveda s pomočjo njim naklonjenih novinarjev.

Srečko Katanec je ostal zvest sam sebi in dokazal, da njegovih ekip ne sestavljajo nogometni kibici, razni menedžerji, prepotentni očetje ali koruptivni novinarji, temveč on sam, za kar tudi sam prevzema odgovornost.

Morda lahko Katančevemu vodenju reprezentance očitamo marsikaj, s komunikacijsko nespretnostjo na čelu, a nepodleganje močnim interesnim lobijem, ki jih v nogometu mrgoli, je zagotovo ena njegovih največjih odlik.

Celo tako velika, da ga postavlja v pomembno prednost pred mnogimi drugimi nekdanjimi in prihodnjimi reprezentančnimi selektorji.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju domovina.je

Slovenski reprezentančni nogomet v pričakovanju Godota

Slovenska nogometna reprezentanca je s porazom proti Albaniji narodu v teh težkih časih zadala udarec v srce. Vse bi še prenesli; gospodarsko krizo, zategovanje pasu, padec življenjskega standarda, podražitve bencina, nižanje plač ali celo izgubo zaposlitve, a izguba športnega nacionalnega ponosa proti lokalnim prodajalcem bureka, pa je za povprečnega Slovenca vendarle preveč.

Zato po torkovem tiranskem porazu ne čudi siloviti, plebiscitarni izbruh nezadovoljstva izpod tipkovnic ogorčenih spletnih komentarjev, ki na različne posredno-neposredne načine in z bolj ali manj sočnim besednjakom zahtevajo isto – prevzem selektorske, celo predsedniške odgovornosti za reprezentančno katastrofo treh porazov v prvih štirih tekmah kvalifikacij za svetovno prvenstvo v nogometu 2014.

Kljub temu, da je spletne anonimneže povečini vendarle potrebno jemati z rezervo, pa jim je tokrat treba dati prav – (ne)prevzemanje odgovornosti je namreč v Sloveniji simptomatični problem – tako v politiki, gospodarstvu, javnem sektorju, medijih in navsezadnje, očitno tudi v športu.

Vsako sprenevedanje je odveč, če ne celo škodljivo za slovensko nogometno prihodnost. Sicer ugleden in študiozen nogometni strokovnjak Slaviša Stojanović, ni upravičil pričakovanj slovenske nogometne javnosti in, vsaj po postavljenih ciljih sodeč, tudi ne vodstva NZS.

Izguba realnih možnosti za sodelovanje na mundialu sama po sebi niti ni tako boleča, saj od Slovenije  ni realno pričakovati rednega uvrščanja na največja nogometna tekmovanja. Boleč je način, na katerega smo športni navdušenci to spoznavali minulo leto in pol – opazovali smo gradnjo reprezentance brez koncepta, povezovalne rdeče niti, razpoznavne strategije in posledično, brez razvojnega napredka.

Slaviša Stojanovič je bil na selektorsko pot pospremljen z nespregledljivo karmo negativne energije okrog javnosti prikrito zapečatene Kekove uspešne nogometne zgodbe. Slednje je bilo nepošteno in nefer tako do prejšnjega strokovnega reprezentančnega vodstva, kot predvsem do nove selektorske ekipe, ki je breme pod preprogo pometene umazanije čutila vse od začetka svojega dela. Zagotovo tudi v tem leži del razlogov za aktualno stanje, v katerem se je znašla A reprezentanca in nad tem si rok ne more umiti niti nikoli krivo vodstvo NZS s predsedniškim zelencem na čelu.

Kljub vsemu je vendarle potrebno priznati, da si je večino težav na glavo nakopal selektor sam. Najprej so se obrvi številnih poznavalcev dvignile ob izbiri strokovnega štaba – »trenerski klovn« Safet Hadžič pač v ničemer ni dorasel analitičnemu in teoretsko podkovanemu Milanu Miklaviču. Že iz minulega Stojanovićevega trenerskega dela se zdi, da je raje kot po znanju ekvivalentne strokovnjake, ob sebi zbiral pomočnike z manj strokovnih kompetenc, nad katerimi je lažje uveljavljal svojo avtoriteto in nogometne zamisli.

Visoki rezultati, tipanje za pravimi igralci in odgovarjajočo strategijo v prijateljskih tekmah, je opazovalcem dalo vedeti, da selektor svoj koncept in udarno reprezentančno jedro še išče. Po prvem kvalifikacijskem porazu in kar petim menjavam v enajsterici druge kvalifikacijske tekme pa je že postalo jasno, da mu niti prvega niti drugega ni uspelo najti.

Obenem se ni dalo znebiti občutka, da se postava bolj kot po strokovnih ocenah oblikuje po željah javnosti – v ekipi so se znašli nogometaši, ki jih navijači nosijo po rokah, a je njihova dejanska kakovost vprašljiva. Nepoznavalci pogosto nasedejo umetniškemu vtisu poigravanja z žogo v atraktivnih napadalnih akcijah, njihovim očem pa ostaja skrit doprinos garačev ki v defenzivi skrbijo, da se ljubljenčki občinstva lahko malo žogajo.

Zmaga proti slabemu Cipru je dajala lažno upanje, da so se zadeve čez noč vendarle uredile in v tem smislu je tekma v Albaniji dejansko pomenila (hudo) uro in pol resnice. Medtem, ko so se naši ukvarjali s slabim igriščem in po njihovo še slabšimi sodniki, so Albanci igrali nogomet in vse, razen priznanja, da smo jo zgolj z enim golom v mreži še srečno odnesli, je zatiskanje oči pred resnico in realnostjo.

In ta realnost ni v zmotnem prepričanju nekaterih, da za reprezentanco ne igrajo najboljši nogometaši, ampak v dejstvu, da strokovnemu vodstvu v letu in pol ni uspelo vzpostaviti koncepta nogometne igre, ki bi imel svoj smisel in bi prinašal takšne in drugačne rezultate. Mnogo enostavneje bi bilo, če bi izgubljali zaradi napačnega koncepta. Potem je jasno, kaj ne deluje in rešitev je v njegovi spremembi. Mnogo huje pa je, če koncepta ni, saj ga potem niti spremeniti ne moreš. In če ga ni bilo do sedaj, a lahko potem pričakujemo, da se bo pod istim strokovnim vodstvom pojavil v prihodnje?

Kdor meni pritrdilno, se slepi v stilu tragikomedije Čakajoč Godota. Odlašanje z menjavo selektorja pomeni stopnjevanje agonije, za katero bo slej kot prej moral prevzeti odgovornost tisti, ki s škarjami in platnom v rokah trmasto prepričan v svoj prav noče videti nečesa, kar je jasno plebiscitarni večini tako navijaško neposrednim ljubiteljem nogometa, kot v javnosti kolegialno prizanesljivim nogometnim strokovnjakom.

Sprašujem se, zakaj je v naši državi tako težko ljudem sprejeti odgovornost za svoja dejanja in odstopiti. Ob aktualni družbeni praksi izmikanja odgovornosti na vseh področjih, bi takšno dejanje prej kot priznanje krivde, odmevalo kot dostojanstvena poteza močne osebnosti, ki je sposobna samorefleksije in priznanja, da nekaj ni potekalo v skladu s postavljenimi cilji in željami.

Če bi Slaviša Stojanovič bil tega sposoben tukaj in zdaj, bi zagotovo ohranil več spoštovanja in profesionalne integritete,  kot  takrat, ko ga bodo razjarjeni navijači s štadiona prisiljeni odnesti z nogami naprej.

Njegov neslavni odhod je namreč le vprašanje časa in načina. V klanovsko zastrupljenem ozračju slovenskega reprezentančnega nogometa pa se rešitev nakazuje le v neobremenjenem, tujem strokovnjaku.  Ime preizkušenega ugledneža slovenskih korenin se ponuja samo po sebi.

Šampionski tek za vozom ali Težko je biti Tina Maze

»Premalokrat se Slovenci zaveste, kakšna šampionka je Tina,« Slovence zna okrcati Andrea Massi, kadar njegovi »varovanki« ne namenimo dovolj pozornosti (denarja). In prav ima. Status šampiona je dejansko stvar zavesti, celo bolj kot domena vrhunskih rezultatov. Morda kdo dvomi v  Jureta Koširja , da je po Križaju naš največji smučarski šampion in to zgolj trem zmagam v petnajstletni smučarski karieri (in eni bronasti olimpijski kolajni)?!  Za primerjavo, Tina Maze pri svojih 28 letih beleži enajst zmag, dva olimpijska srebra, naslov svetovne prvakinje in dve drugi mesti na svetovnih prvenstvih. Kako je torej mogoče, da nas mora gobčni Italijan na Tinin šampionski status stalno opominjati? Smo Slovenci tako butasti, da si tega enostavno ne moremo zapomniti enkrat za vselej?

Verjetno ne. Če bi narodov spomin bil tako kratek, potem bi ob priimkih Križaj, Svet, Petrovič, Peterka, Majdič, le skomignili z rameni. Morda pa je vendarle kaj narobe s Tininim šampionskim statusom? Pa neee, bi dejal Massi, pri Tini ni nikoli nič narobe. Problem je v povprečnežih okoli nje: serviserjih, maserjih, predsednikih klubov in zvez, pokroviteljih, delavcih na progi, sotekmovalcih, snemalcih, novinarjih in navsezadnje, navijačih. Vsi ti kar naprej nekaj težijo in enostavno ne razumejo, kakšna šampionka je njegova Tina.

Da, Massi je pač nerazumljen. Kot še kopica drugih – očetov, mam, dedkov, babic, partnerjev, ljubimcev … , ki svoje sinčke, hčerkice, ljubimke, vnučke, venomer razglašajo za šampione najvišjega kova, ki jih svet enostavno ni sposoben prepoznati. Slovenija je polna nerazkritih šampionov, bi lahko dejali.

Pa vendarle, a šampionskem statusu priteče tovrstno promoviranje s strani Significant others? Ste kdaj recimo slišali trenerja Petre Majdič vpiti, kakšna šampionka je naša ex tekačica? No, verjetno sploh ne veste, kdo je Ivan Hudač, kaj šele, da bi ga zasledili v tovrstni propagandni akciji. A če bi vas o Petri povprašali, bi brez zadržkov dejali, da gre za šampionko svetovnega formata. Pa  kako to vendar veste, brez, da bi vam povedal njen trener?

Saj ne veste, ampak se zavedate. Status šampiona namreč ni stanje stvari, odtis na papirju ali nekaj otipljivega.  Je stanje duha, zavest naroda o prvemu med enakimi, ki mu je uspelo, ki kot eden izmed nas postane nosilec narodove identifikacije, nacionalnega ponosa. Na šampionski piedestal ga dokončno postavi  sproščenost, dostopnost, preprostost, dobrovoljnost, ljudskost.

Pri Tini Maze pa vse zgleda taako zelo težko, kot kakšen cankarjanski tek za vozom. Vse je eno mučenje, trpljenje, jezna bolečina v znak nemoči. En klanec je prestrm, drugi  prepoložen, tretji  nagnjen levo, četrti v desno, peti premehak, šesti zaledenel. Zdi se, da Tini Na Klancu nikoli ni lepo. Ona dobesedno fura safr.

In ta njen safr nam Italijanček prodaja kot neizčrpen vir narodovega zanosa. Kot da cankarjanskih zgodb nimamo dovolj že v vsakdanjem lajfu. Od športa pričakujemo vse kaj drugega – samozavest in optimizem, navdih v upanju, da zmoremo tako na vrhu klanca z Robijem, kot na podnu jame s Petro. Skupaj v padcih in vzponih, neuspehih in uspehih.

Zato AMaze Team ne more biti šampionska izpostava. Želela sta si biti sama in ta želja se jima sčasoma uresničuje. Izgubljene pristnosti odnosa ne povrne žlahtnost kovine, kaj šele prepričevanje o šampionski narodni (ne)zavesti. Vse bolj sta sama sredi množice ljudi. Sama v vzponih in padcih, neuspehih in uspehih.

Petra Majdič med potjo in ciljem

»Nekdo ali nekaj ni želel, da grem po tej poti,« je Petra Majdič komentirala svojo nesrečno usodo na olimpijskem šprintu. Koliko je padec posledica višjih sil ali zgolj spleta naključij, niti ni toliko pomembno kot spoznanje, da so za Petro v grabnu obležali cilji, ki jih je s seboj nosila vso kariero. Resda je tu olimpijska medalja, a vsi vemo, da se tista z njenim imenom sveti okrog vratu druge tekmovalke.  Cilji so morali pasti, da lesk zlata ne bi zaslepil pogleda na pretečeno pot.  Spomin nanjo se bo bolj kot zlato usidral v srca Slovencev, živel bo kot vzpodbuda in navdih novim rodovom slovenskih športnikov.

Vsem nam je žal za zlato medaljo, kaj šele Petri, ki se je zanjo odpovedala vsemu. Kljub temu se zdi, da za zlatom še najbolj žalujejo funkcionarji. Direktor Ulaga  kar ne more preboleti izgube.  Škoda je neizmerna, pravi, izgubili smo veliko sponzorskega denarja, tožiti bi bilo treba vse po vrsti; »zgolj bronaste Petre pač ne morem prodati«.  Ko smo vsi v skrbeh za njeno zdravje, on že razmišlja o denarju. Ni kaj, vizionarstvo, vredno  naslova menedžerja leta.

Sploh pa, kaj bi Ulaga s tem denarjem? Kupil novo Petro Majdič, mogoče dve ali tri? Morda sem kaj spregledal, ampak takšnih na tržišču ni, vsaj ne za ceno šelestenja z bankovci.  Takšne se rojevajo v svetu skromnosti, kjer vozovnica v življenje ni plačana z denarjem, ampak z delom, vztrajnostjo, garanjem in odpovedovanjem. Zgolj tam se kujejo šampioni, zgolj tako lahko dobimo novo Petro Majdič.

Fantje in dekleta lačni te poti potrebujejo vzor, morajo verjeti, da je takšna pot mogoča. Kako bodo drugače sploh prišli na hrib, se spustili v dolino, padli v luknjo in se z nje nato pobrali? Kako se bodo naučili, da pravi zmagovalec nisi, ko premagaš druge, ampak ko premagaš samega sebe? Jim bo takšno znanje kupil Ulaga s svojimi milijoni? Ne, to znanje jim bo dala Petrina pot do »zlate z diamanti«.

Zato je Petra morala pasti v jamo.  Zmagala bi zase, a padla je za vse nas. Res je, zlata bi odšla v anale, pustila bi večen pečat v statistiki olimpizma in slovenskega športa. Cilj bi ostal, a pot bi bila pozabljena. Sedaj pa bo ostala pot, cilj bo nepomemben.

Nekje sem bral, da je Bode Miller, nosilec petih olimpijskih odličij, odraščal v kolibi sredi gozda brez elektrike in vode.  Ekscentrični Američan se je v tekmovalno smučanje podal izključno iz užitka. Nekoč je z zlatom  s svetovnega prvenstva podložil majavo wc školjko v apartmaju. To koristno funkcijo je medalja opravljala tudi po njegovem odhodu. Letošnje olimpijsko zlato bi najraje pretopil v prstan.  Nezrelost in aroganca do meja? Morda, a kaj, če nam »nori Bode« meče v brk nekaj povsem drugega?

Petrina olimpijska sezona naj bi bila njena zadnja. Poslovila bi se na vrhuncu, s triumfom in z najžlahtnejšo okrog vratu. V življenju jo pač čakajo še drugi cilji. Družina in otroci, pravi v pogovoru za nek slovenski časopis. Zdaj jo prepričujejo, da naj nikar še ne odneha, navsezadnje ni dosegla vsega, tistega, po kar je prišla, tistega, kar je iskala. Pa je temu res tako?! Ljudje sploh vemo, kaj iščemo?!

Petra, ne boj se končati.  Drugim si dala vse, pot, ki te čaka, bo bogatejša zate.

»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor išče pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«   (Nejc Zaplotnik)

Stave in druge tegobe slovenskega nogometa

Bile so dovoljene sanje, prišel je nov dan. Vsakdan realnosti slovenskega klubskega nogometa, v luči katerega je uspeh reprezentance več kot znanstvena fantastika. Goljufije s stavami in nameščanjem tekem, ki so te dni v središču medijske pozornosti, so zgolj ena izmed številnih rak ran nogometnih tekmovanj na sončni strani Alp. Za borimi kulisami je situacija še toliko bolj uboga in žalostna, da se edina rešitev zdi destrukcija do temeljev, kataraza in nov začetek.  Občutek je, da so nad našim klubskim nogometom že davno  roke dvignili vsi: država, pokrovitelji, Nogometna zveza.  Stavna afera je priložnost, da vsak prevzame svoj del odgovornosti za delo, ki mora biti slej kot prej opravljeno.  Seveda če res hočemo, da bo nogomet v tej državi kdaj zavzel mesto, ki mu v svetu pripada.

Perspektiva najpriljubljenejšega svetovnega športa je pri nas umrla, še preden se je dobro rodila. Je pač dedič tradicionalno neurejenega balkanskega okolja, polnega špekulantov, kruhoborcev, primitivcev, mazačev. Naš nogomet (z redkimi izjemami) v rokah držijo posvojenci balkanskih manir, katerim v tukajšnjem »futbalu« zato ne moremo uiti.

Ena njihovih glavnih značilnosti je klansko delovanje po sistemu »naši -vaši« in »roka roko umije«.  Družinske celice trenerjev, nogometašev, menedžerjev, funkcionarjev, novinarjev in »mojstrov stav« delujejo složno, enotno v korist sebe in vseh, ter zavračajo vsakogar, ki ne sodi v skupino. Ti pogosto postanejo njih žrtve, obsojene na karierni, finančni, včasih tudi osebnostni propad.

Odraz takšnega zakulisnega stanja je naša klubska nogometna realnost. Negledljiva igra, prazni štadioni, odsotnost identifikacije s klubi in občutka pripadnosti, usihanje sponzorskega denarja, nekonkurenčnost v Evropi.  Ljudje niso neumni in po ogledu tekme ali dveh občutijo nepristnost ter zlaganost predstave, ki so ji priča.  Občutek, da je igra sama sebi namen, pač ni daleč od resnice.

Če je res vse tako črno, kako je sploh mogoč tako odmevni reprezentančni uspeh? Odgovor je na dlani. Naš ugled v nogometnem svetu ohranjajo ambiciozne, zdrave sredine, ki delujejo po evropskih načelih in se uspejo braniti negativnih vplivov nogometnega okolja v katerem delujejo.  Pomislite samo, od kod prihajajo nogometaši, ki danes sestavljajo zmagovito slovensko reprezentanco. So produkt treh, maksimalno štirih nogometnih šol in trnove poti  »odpisanca«, nekoč ocenjenega za »premršavega«, a dovolj trmastega in vztrajnega, da je kariero zgradil skozi nižje avstrijske in bolgarsko ligo. Na enega Milivoja Novakovića je propadlo stotine nogometnih talentov evropskega kova.

Ustvarjalci in otroci teh sredin predstavljajo rešilno bilko našega nogometa. Najdemo jih v klubih, kjer se njihova prisotnost pozna v polnih tribunah, dobrih rezultatih, visokem nivoju nogometne igre in športnemu napredku njenih akterjev.

S tega vidika je mednarodna stavna afera v našem nogometu  dobrodošla. Vodilni slovenski nogometni funkcionarji, ki si zadržano zatiskajo oči in ušesa in so še pred dnevi govoričili o preveliki medijski pozornosti tej tematiki ter našo ligo označevali z »najčistejšo v Evropi«, so v hudi zmoti. Njihovo stališče bi se komu lahko zazdelo celo sumljivo.

In res, kako visoko v slovenski nogomet pravzaprav seže afera nameščanja nogometnih tekem? V sumljivi tekmi s sumljivim rezultatom je sumljivo odigral nogometaš z zelo zvenečim priimkom. Upamo in verjamemo, da je šlo zgolj za slab dan ali naključje in da ljudska šepetanja ostajajo kleveti. Če namreč izpričujejo resnico, našemu nogometu moda ni več pomoči.