Manipulacija za telebane – Delova anketa o RKC: “Cerkev, vrni denar!”

V totalitarnih sistemih je za obvladovanje oblasti potrebno držati roko nad petimi sistemi: policijo, vojsko, gospodarstvom, civilno družbo in mediji. V demokraciji je dovolj, da imaš pod okriljem medije.

V razvitih demokracijah so ti zavezani resnici; v naši tranzicijsko deformirani verziji demokracije pa so zavezani ideologiji, v imenu katere bijejo kulturni boj z masovno manipulacijo, vsiljevanjem lastne interpretacije družbene realnosti. S častnimi izjemami seveda.

To dejstvo je ob prebiranju slovenskim medijev vedno potrebno imeti pred očmi. Pomembna je kritična distanca do objavljenega in ne nasedanje na prvo žogo; članek je potrebno postaviti v širši kontekst in si nato zastaviti ključno vprašanje: komu ali čemi njegova tendenca služi/koristi/škodi. Odgovor je bistven za razumevanje tako celotne zgodbe, kot njenih posameznih poglavij.

Kako poteka tovrstna medijska manipulacija sem pred časom demonstriral na primeru poročanja o protestih v Sloveniji. Učbeniški primer, ki bi ga bilo škoda spregledati, pa sem zasledil te dni.

Časnik Delo, ki ima sicer težave z verodostojnostjo zaradi medijskega samomora izpred leta dni, je v ponedeljek objavil anketo o odnosu Slovencev do Katoliške Cerkve in finančnega škandala Mariborske nadškofije (MN) (oziroma po njihovem celotne slovenske RKC).

Postavitev zgodbe v kontekst priča o medijskem spopadu za interpretacijo odstavitve obeh nadškofov. Medtem ko cerkveni spin doktorji izvajajo “damage control” s preusmerjanjem pozornosti izven sebe (kar v svojih blogerskih zapisih podrobno analizira dr. Boris Vezjak), medijski ideologi druge strani ne želijo zamuditi priložnosti, da čim bolj potolčejo ideološkega sovraga.

Poglejmo, kako to počnejo.

Anketa v Delu se začne s serijo vprašanj: kakšen ugled ima slovenska RKC v slovenski javnosti? Zakaj je Vatikan ukrepal? Je ukrep Vatikana upravičen? bo odstop nadškofov prispeval k večjemu ugedu RKC?

Uvodna vprašanja so namenjena vzpostavljanju vezi zaupanja med anketarjem in anketirancem ter utrjevanju splošnih stališč in konceptov, denimo posploševanja, da je govora o RKC na Slovenskem in ne recimo o Mariborski nadškofiji in podjetjih v njeni posredni lasti.

Problematika je s spretnim spinom anketirancu in bralcem nezavedno posplošena na celotno slovensko Cerkev, čeprav je poznavalcem jasno, da pet od šestih slovenskih škofij z njo nima ravno veliko. A če bi problem ostal lokaliziran le na MN, ne bi prinašal želene negativne konotacije na celotno RKC (podoben spin se recimo uporablja pri vprašanju domobranstva).

In nato ključni vprašanji:

Nova vsiljena predpostavka je, da gre za dolgove celotne Katoliške Cerkve na Slovenskem. Pomembnost te za ideološke manipulatorje je vidna v vprašanju ali bo RKC sposobna vrniti dolgove.

S ponotranjenjem miselnosti, da gre za dolgove slovenske RKC, spin doktorji nevtralizirajo poskus moralnega očiščenja, ki ga je Cerkev želela doseči z žrtvovanjem svojih vodilnih mož. Poanta je, da priznanje krivde in kesanje nista dovolj, ampak da mora Cerkev vrniti denar, za katerega seveda vedo, da ga nima in da za izgubo, razen delno Mariborske nadškofije, ni pravno-formalno odgovorna. Na podlagi nikoli uresničene “vrnitve denarja” bodo Cerkev kot moralno instanco v šahu držali v prihodnje. Kadarkoli bo kateri od cerkvenih voditeljev javno povzdignil glas, se bo odgovor nosilcev medijske moči glasil: Cerkev, vrni denar! Zvito in učinkovito.

Manipulacija v tem zvezi je tudi v višini domnevnega dolga in njegovih nosilcih. Ta je po poročanju L’Espresso znašal 800 milijonov evrov, počasi se je začelo govoriti o milijardi, nato o milijardi in pol, zdaj že o 1,8 milijarde evrov. Toliko naj bi po ustvarjeni medijski sliki Cerkev potegnila iz državnih bank in s tem bila ena glavnih krivcev za potrebne dokapitalizacije z davkoplačevalskim denarjem.

Kakšna so dejstva glede resničnega dolga mariborske nadškofije in podjetij v njeni posredni lasti in koliko ti dejansko dolgujejo državnim bankam, v strokovnem in ideološko neobremenjenem članku z naslovom Zvon in izgubljeni milijoni piše Bine Kordež.

Da se pri tem in v podobnih primerih nihče ne vpraša, kdo in pod kakšnimi pogoji je v državnih bankah te kredite odobraval, je morda največji spin celotne zgodbe.

In za finale še vprašanje o davku na nepremičnine v povezavi z RKC. Leading question predpostavlja, da je RKC družbeno neenakopravno obravnavana, ker ima v lasti premoženje, od katerega ne plačuje davkov. Povprečnemu Slovencu se pred očmi pojavi “bogata Cerkev” s pokljuški gozdovi, Blejskim otokom, graščinami … kar je otipljiv rezultat marljivega minulega dela ideoloških spin doktorjev. Odgovor je jasen, ni govora o neenaki obravnavi; Cerkev naj plača davke, ali z drugimi besedami povedano: Cerkev, vrni denar.

Poglejmo dejstva. RKC plačuje davke za vso svojo gospodarsko dejavnost, kot vsak drug subjekt, torej tudi za izkoriščanje cerkvenih gozdov, oziroma nadomestilo za stavbno zemljišče njenih nepremičnin, kjer se ne izvaja verska dejavnost. V novem nepremičninskem zakonu je sporno samo vprašanje plačevanja davka za sakralne objekte, ki so tudi slovenska kulturna dediščina – cerkve, kapele, znamenja. Davka na objekte za izvajanje verskih dejavnosti pa ni nikjer v Evropi; gre torej za priročen ideološki spin za potrebe zgoraj predstavljenih nanipulativnih konceptov.

In umestitev v aktualni družbeno-politični kontekst? Pripravlja se teren za novo politično stranko na (skrajni) levici po vzoru grške Syrize, ki bo pod žaromete medijev v formalni obliki stopila jeseni. Ta bo skušala politično unovčiti naboj protestniškega gibanja, svojo promocijsko strategijo pa bo naslonila na nekaj všečnih postavk: boj proti “divjemu neoliberalizmu” v zaščito javnih storitev in socialne države, definiranje zunanjega sovražnika – Bruslja in EU kot krivca za razmere v Sloveniji (sintagma gospodar-ponižni hlapec), protiameriška (protiimperialistična) politika, jugo in NOB nostalgija, antagonizem do Katoliške Cerkve.

Snovalci nastajajoče Solidarnostne stranke glasno razmišljajo o prodoru v parlament, po tihem pa računajo na medijsko podporo za dostojno nasledstvo volilnih odstotkov odpisane Pozitivne Slovenije. Njihov uspeh je v interesu lobijev, ki v slovenski družbi, gospodarstvu, šolstvu, kulturi … želijo obraniti status quo. Čemu, verjetno ni potrebno ugibati.

O tem, kaj bo ta Golob na strehi prinesel, pa morda kdaj drugič.

Medijske manipulacije na primeru protestov

Najprej, ta prispevek ni namenjen preštevanju naših, vaših, levih, desnih, zgornjih, spodnjih in vseh ostalih, ki se ta čas po spletu in drugod otročje kregarijo, koga je več in kdo z daljšim opleta po koprivah domačega ideološkega močvirja. Vsem tem sporočam, da se bodo lahko prešteli na volilni dan, ki ni več tako daleč in v dobro Slovenije upam, da bo takrat zmagala zmerna večina, ki se ob pobalinskih igricah levo-desnih skrajnežev zaradi škode državi, ki jo ti povzročajo, drži za glavo.

V protestniškem kontekstu se je namreč ponudila priložnost za slikovito demonstracijo prakse medijske manipulacije, kar bi bilo škoda zamuditi.

Novembra lani so na Kongresnem trgu v Ljubljani potekale protivladne sindikalne demonstracije. Organizatorji in mediji so se poenotili, da se jih je udeležilo 30.000 ljudi. Natančneje:
MMC RTV – več kot 30.000 protestnikov
Dnevnik –
od 30.000 do 40.000 ljudi
Žurnal 24 – Na ulicah okrog 30.000 ljudi
Mladina 30 tisoč demonstrantov
itd.

Na slovenski kulturni praznik je potekal shod Zbora za Republiko. Organizatorji so navedli, da se je zbralo več kot 12.000 ljudi, policija jih je ocenila na 9.000, lastne medijske ocene pa so bile med 3.500 do 5.000 ljudi. Poglejmo nekaj primerov:

MMC RTVneuradni podatki na podlagi posnetka iz zraka: 3.500 ljudi
DnevnikNekaj tisoč ljudi
Žurnal 24 – Po ocenah policije 9.000 ljudi
Mladina – Zbora stranke SDS se je udeležilo nekaj tisoč ljudi
Itd.

Poglejmo si sedaj fotografiji iz zraka obeh protestnih shodov:

Nagradno vprašanje za medije in vse ostale: Koliko ljudi je torej na fotografijah? Je to 30.000 ali 3.500?

Še posebej zanimivo bi bilo slišati odgovor novinarjev nacionalnega spletnega portala MMC RTV, ki so v prispevku, kjer so objavili prvo fotografijo, našteli 30.000 obiskovalcev, v članku nekaj mesecev pozneje pa so jih “na podlagi fotografije iz zraka”našteli približno 10× manj. No, morda pa imajo zgolj težave s seštevanjem.

Pustimo sedaj nebistveno ter s konkretne preidimo na splošno raven in se vprašajmo, kako so tovrstne manipulacije z javnostjo mogočezakaj do njih prihaja, oziroma čemu služijo. Gre za namerno “teorijo zarote”, na katero se na podlagi tovrstnih očitnih zavajanj radi sklicujejo predvsem ljudje blizu SDS, ali za uveljavljanje kapitalskih interesov medijskih lastnikov, morda pristranskega opredeljevanja medija na podlagi nazorskih (ne)sorodnosti, ali zgolj površnosti oz. ideološke vneme novinarjev-študentov za 3 € na uro? No, to je že tema za drug blogerski zapis.

Tokrat pa se zgolj zadovoljimo z že večkrat doseženim spoznanjem, da mediji družbene stvarnosti ne opisujejo, ampak jo soustvarjajo, zavedanje tega pa pripomore k iskanju približkov (ne)obstoječi objektivni resnici.

Posledice tovrstnih ambicij se občasno medijem vrnejo kot bumerang. V zanko medijskega samomora se je pred meseci ujel časnik Delo.

In čeprav ni bistveno, resnicoljubju na čast za konec poglejmo, koliko ljudi se je dejansko zbralo na obeh shodih in sta jih zajeli zgornji fotografiji.

Eden izmed spletnih forumašev je ob prvih sindikalnih protestih z računalniškim programom preštel ljudi na Kongresnem trgu in prišel do številke 8172. ( link. ). Ker je na primerjalni fotografiji shoda Zbora za republiko približno enako, ali malenkost več ljudi, lahko s čistim srcem in pomirjeno vestjo sklenemo, da je z navedbo 9.000 zbranih bila najbolj natančna policija .

Še ena potrditev, da policiji v Sloveniji lahko zaupamo 😉