Slovenija, neosocialistična kolonija

Profesorica ekstremov, VV Godina, rada pove, da je Slovenija neokolonija, iz katere odteka vse kar je vrednega: denar, dobiček, pamet, delo itd..  In čeprav, razen teorij patološkega narcisizma, iz njene teoretske malhe ne kupim ravno veliko, ji vsaj glede kolonije Slovenije po svoje lahko prikimam. Seveda iz drugih razlogov, kot jih vidi sama.

Slovenija je v današnjem globalnem svetu dejansko nekakšen novi tip postindustrijske kolonije. Ampak to vlogo sprejemamo povsem po lastni izbiri.

Te dni se ponovno prepiramo ali bomo minimalno plačo dvignili za 10, 15 ali 25 evrov. Ob tem beležimo najnižjo razliko med minimalno in povprečno plačo v Evropi, hkrati pa dve tretjini ljudi še vedno zasluži manj od povprečja. Hvalimo se s tujimi investicijami v tovarne robotov in avtomobilske lakirnice, pri čemer pomembno ugotavljamo, da nam delovne sile že primanjkuje: varilcev, ličarjev, kovinostrugarjev in podobnih poklicev seveda.

Skrbi nas družbena neenakost, čeprav je med najnižjimi na svetu, predvsem pa, da tisti uspešnejši ne bi zaslužili (pre)več. V jeziku levičarjev in sindikalistov: da bogati ne bi postali še bogatejši in revni še revnejši. Slednje ustrezno korigiramo z eno najvišjih obdavčitev dela na svetu ter s popolno regulacijo in birokratizacijo postopkov. Da porežemo vsakogar, ki bi preveč odskočil od povprečja. Ponosni smo, da smo letos pobrali milijardo evrov več davkov kot lani.

Ste se kdaj vprašali, kaj vse to pove o prioritetah, vizijil, perspektivi naše družbe? V kakšni sedanjosti živimo in kakšna izhodišča za prihodnost si ustvarjamo? Odgovor je v sedanjiku in prihodnjiku enak: živimo in ustvarjamo latentno stanje neosocialistične kolonije.

Če že ne kot Švicarji, bodimo vsaj kot Irci

Morda smo že zgubili upanje, da bomo kdaj druga Švica, a dovolj bi bilo, da bi postali druga Estonija ali Irska, eni najnaprednejših evropskih držav, ki se silovito razvijata. Hvalimo se z gospodarsko rastjo, a če smo Slovenci od začetka krize BDP na prebivalca dvignili zgolj za 15 %, je Estoniji to uspelo za 40 %, Irski pa celo za 67 %.

In kaj delata drugače od nas? Zanimivo se je primerjati predvsem z Irsko, še nedavno državo  v skupini PIIGS – največjih bolnikov Evrope v času gospodarske krize. Za razliko od Slovenije je sprejela pomoč razvpite “trojke” v obliki poceni denarne pomoči ter uvedla njihove “zahteve”. Reforme bančnega, davčnega, pokojninskega in drugega sistema so jo odbile med najhitreje razvijajoče se države na svetu.

Razlika med Slovenijo in Irsko: mi z davki gor, oni z davki dol

Iz enakega izhodišča; s sesutim bančnim sistemom in strahovitim javnim dolgom, smo Slovenci in Irci krenili vsak v svojo smer – Irci po zgornjih poteh, predvsem pa s politiko zniževanja davkov. Slovenci pa s statusom quo in dvigom davkov – tako DDV kot davka na dohodek pravnih oseb. Za primerjavo – irski znaša 12,5 %, v Sloveniji pa smo ga ravnokar dvignili iz 17 na 19 %. Delež davčnih prihodkov glede na BDP je denimo na Irskem za 10 odstotkov nižji kot v Sloveniji.

V praksi je irski “neoliberalni” pristop v državo pritegnil visokotehnološke velikane kot so Google, Facebook, Amazon in drugi, s tem pa na tisoče visokokvalitetnih, nadpovprečno plačanih delovnih mest. Slovenski “neosocialistični” pa k nam vabi postindustrijsko proizvodnjo, katera se zaradi višanja stroškov dela in cene transporta iz Bližnjega vzhoda seli nazaj v (vzhodno) Evropo.

Svoje nesreče kovači

Žalostno pri tem je, da za Slovence velja slogan iz legendarne reklame za Clio: imamo vse, kar imajo veliki: delavnost, kreativnost, vizijo. Dober izobraževalni sistem, ki proizvaja vrhunske kadre s področja informatike, računalništva, elektrotehnike, strojništva … Smo izjemni inovatorji s polno idej, po zagonskih podjetjih med uspešnejšimi v svetovnem merilu.

Ne blestimo samo v odganjanju visokotehnoloških investicij, kot država delamo prav vse za to, da v tujino odženemo najuspešnejše svoje ljudi. Z davki in prispevki nadpovprečnim od plače poberemo do 70 odstotkov, obenem pa jih radi zmerjamo z “bogatini”, ki živijo na račun izkoriščanja delavcev.

Posledično Slovenijo vsako leto zapusti nekaj tisoč visoko izobraženih kadrov, namesto njih pa v državo prihaja nizkokvalificirana delovna sila z Balkana. Struktura delovnega prebivalstva se strahovito spreminja in to ne v smer sodobnih razvojnih trendov.

Trenutna gospodarska uspešnost in rast sta zato zelo varljivi. Javni dolg ostaja izjemno visok, statistika nizke brezposelnosti pa ne pove ničesar o begu možganov in dvajset tisoč Slovencih, ki se iz domovine vozijo na delo v Avstrijo.

A odločitev za tovrstno neosocialistično kolonijo, primerno zgolj za postindustrijsko proizvodno gospodarstvo z visoko regulacijo, obdavčitvijo in razbohotenim javnim sektorjem, na volitvah vedno znova sprejmemo sami.

To je migrant, ki je prejel slovensko državljanstvo, čeprav sploh ni vstopil v Slovenijo

Nad njegovo glavo niso padale bombe. Ni veslal čez Egejsko morje in ni prehodil balkanske migrantske poti. Meje Slovenije ni prestopil – ne legalno, niti ilegalno. In ni zaprosil za azil, niti za državljanstvo, temveč smo Slovenci zaprosili njega.

Zaprosili, ker je visok in zna igrati košarko.

To je Anthony Randolph, košarkar Reala iz Madrida, naš novi sodržavljan in sveže pečeni član slovenske košarkarske reprezentance.

Dobiti azil, kaj šele državljanstvo, v Sloveniji ni lahko. Razen če znaš žogo v koš spraviti mnogo bolje od ostalih. V tem primeru predznanje o Sloveniji sploh ni potrebno, niti poznavanje njene lokacije na zemljevidu. Kaj šele, da bi v deželi pod Alpami moral živeti.

Državljanstvo na daljavo

Za zakonodajno bližnjico do »državljanstva na daljavo« je s svojimi vezami v poslanskih klopeh poskrbel košarkar-politik Peter Vilfan.

»Gre za izjeme za izjemne ljudi,« je utemeljil svoj predlog spremembe zakona o državljanstvu ter se pri tem skliceval na otroške kirurge. Kot da še sam ne verjame, da je okrepitev nacionalne reprezentance z Američanom za EP v košarki zadosten razlog za takšen zakonski poseg. Spominjal je na tiste hipije, ki skušajo doseči legalizacijo marihuane, pri čemer se sklicujejo na njeno koristnost v medicinske namene.

Skratka, leva navijaška koalicijska večina ga je podprla, kar po svoje ne preseneča. Logika: »zakaj bi vlagali v naše mlade, če lahko uvozimo ustrezen substitut« jim je na splošno blizu, najsi gre za popolnjevanje nacionalne reprezentance ali nacionalne demografske slike.

Sami sebi tujci

Saj ravno za to gre – za nizko samopodobo in pomanjkanje samozavesti zaradi odsotnosti občutka lastne identitete. Ad hoc rešitev v obupanem iskanju zunanje pomoči je posledica dolgih let zanemarjanja vzgoje mladih v znanju, veščinah, duhu in pripadnosti. Je posredno priznavanje lastnega neznanja in nemoči za doseganje odličnosti.

Če se vrnemo h košarki, naši “strokovnjaki” in funkcionarji vam bodo lepo povedali, da igralce v reprezentance naturalizirajo vsi in da brez tega Slovenija ne bi bila konkurenčna. Pri nas se pač dvestodesetmetraši ne rojevajo za vsakim vogalom.

A zamolčali vam bodo dvoje. Najprej, kaj so kot nacionalna panožna zveza in stroka naredili za razvoj vrhunskosti fantov, visokih do 216 centimetrov, ki so se tu rodili ali so v Slovenijo prišli igrat v svojih najstniških letih. Zakaj ti kar naenkrat za državni dres niso več dovolj dobri?

In drugo, še pomembneje – ni res, da to počnejo vsi. Tovrstni praksi sta se odločno uprli dve svetovni košarkarski velesili – Litva in Srbija. Ker dajo nekaj nase, na svoje znanje, ime, tradicijo in nacionalno identiteto ter jim je tovrstno pljuvanje v lastno skledo izpod časti.

Slovenci na redkokaterem področju premoremo hrbtenico velikih narodov – ne nujno velikih po številu. V košarki – športu, kjer smo že pokazali, da bi se s svojim znanjem in delom lahko povzpeli med velike, smo ob nekaj spodrsljajih skrenili s poti. Namesto trnove steze navkreber sedaj iščemo lažjo bližnjico do uspeha.

Kot da ne bi vedeli, da za doseganje vrhunskosti ni lahkih rešitev. Od zdaj naprej bo zmaga kanček manj sladka, poraz pa precej bolj grenak.


“Uspešnost posamezne reprezentance bi morala biti odvisna od nadarjenosti generacije in strokovnega dela v mlajših selekcijah, ne pa tega, kako kakovostnega tujca je sposobna pripeljati.”

.                                            Športni novinar Gregor Terzič v komentarju za časopis Dnevnik

In kaj o tovrstni naturalizaciji meni hrvaški selektor Aco Petrović? Izgublja se kemija …

Kupimo Mercator ali zakaj si Slovenci tako želijo prodajati solato?

Slovenci se ponovno ukvarjamo s Hrvati. Tokrat nas ne skrbi lastništvo Piranskega zaliva, temveč lastnina, ki smo jo sosedom že prodali – trgovska veriga Mercator v lasti prezadolženega Agrokorja.

Anketi Dela in Dnevnika dobro ponazarjata slovensko miselno zmedo: več kot polovica vprašanih meni, da bi trgovca od južnih sosedov morala odkupiti kar naša država. Hkrati pa jih je 75 % odgovorilo, da se z državnim premoženjem upravlja slabo.

Zgornja kontradikcija ni edini duhoviti nesmisel, ki se pojavlja v tej zgodbi. Groteskna je že sama ideja, da bi se država Slovenija morala ukvarjati s prodajo špecerije. Predstavljajte si, da bi vam na okencu upravne enote ob podaljšanju avtomobilske registracije sproti prodali še glavo solate in par banan. Gre sicer za poenostavitev, ampak glede na zgornje nasprotujoče si odgovore je slednja očitno potrebna.

Druga banalnost je, da se o državnem nakupu Mercatorja sploh pogovarjamo, ko pa ga vendar nihče ne prodaja.

Šele razmislek izven okvirov vcepljene socialistične miselnosti razkrije vso bizarnost prepričanja, da mora v našem življenju praktično za vse poskrbeti država. To izhaja iz ideologije družbe total(itaristič)nega nadzora, ki so jo izpopolnili komunistični sistemi minulega stoletja in jo dandanes vidimo zgolj še v kakšni Venezueli in Severni Koreji.

Ter v blažji, v celofan demokracije zaviti obliki tudi v Sloveniji, po Forbsu najbolj socialistični državi v Evropi.

Kako naj razumejo, če jih nihče ne izobrazi?!?

Ker jim takšno miselnost vcepljajo vladajoča politika, osrednji mediji in dobršen del civilne družbe, ljudem vendarle ne gre zameriti prepričanja, da bi bilo s padcem Agrokorja dejansko ogroženih 30 tisoč delovnih mest v Sloveniji.

V Studio City ali v limonadnih serijah komercialnih televizij jim pač ne bodo razložili, da varnost zaposlitve njihove najljubše trgovke ni odvisna od imena firme, zapisanega na vratih trgovine, ampak od tega, če bodo sami pri njej še vedno vsako jutro naročali kruh in salamo.

Tega ne bodo izvedeli niti v sistemu državnega šolstva, kjer se z osnovnimi koncepti tržne ekonomije, kot sta ponudba in povpraševanje, večina sreča šele na faksu, pa še tam zelo selektivno. Učenje česa takega v osnovni ali srednji šoli bi pač pomenilo nedopusten vdor neoliberalne logike v državni izobraževalni proces.

Boste jutri še jedli? Kaj pa pojutrišnjem?

Zato je stvari potrebno povedati enostavno in slikovito: dokler bomo ljudje jedli vsaj enkrat na dan, se lahko naši najljubši trgovki zgodi zgolj zamenjava barve predpasnika. In dokler bomo potrošniki prednost dajali slovenskim izdelkom, ne bo posla izgubil noben konkurenčen slovenski dobavitelj, pa če bo dostavljal Mercatorju, Tušu, Sparu, Lidlu, Hoferju ali komurkoli drugemu.

Zato ni nobenega, res nobenega pametnega razloga, da bi skrb nad prodajo kruha, salame, banan in solate leta 2017 ponovno prevzela država. Nasprotno, na srečo se je država lastništva v Mercatorju še pravočasno znebila, preden bi, prezadolžen in nepripravljen na agresivni prihod diskontnih trgovcev, postal breme davkoplačevalcev, kot številne druge nekdaj “perspektivne” družbe.

Slovenci, zato se raje vprašajmo po motivih tistih, ki nam v reciklirani obliki ponovno prodajajo nekakšen državnolastniški nacionalni interes v Mercatorju, pa še v kakšni NLB, Telekomu in podobnih družbah.

Prodajo solate pa prepustimo tistim, ki se nanjo spoznajo.

Članek je bil prvotno objavljen na Domovina.je

Nauk moralne prostitucije: stari, vsaj za božič pojdi raje k ženi!

Živimo v zmedenem svetu, zasipani z neumnimi reklamami, od katerih je potrošniku zaradi poniževanja njegovega intelekta včasih kar nerodno. Vendar tu in tam izstopi kakšna res domiselna, ki človeka zadene v srce in ga ujame v vsej globini njegove šibkosti.

Ena takšnih je oglas za telefon kitajske znamke, ki se ta čas z obsežnim marketingom skuša prebiti na prezasičen Zahodni trg. Preden so se lotili na videz nemogočega projekta, so Kitajci psihologijo zahodnega potrošnika očitno naštudirali do potankosti.

In nastala je reklama, ki na videz problematizira vse, kar sodobna tehnologija predstavlja, oziroma glorificira pomen tistega, kar nam jemlje, zaradi česar nas v odnosih oddaljuje, odtujuje, dela žalostne, potrte, depresivne. In na koncu nam pod sloganom »vsaj za en dan odložite svoj pametni telefon in se posvetite družini,« prodaja prav izvor greha sam – ta isti pametni telefon. Kakšna simfonija kontrastne brilijance v vsej njeni grozovitosti!!!

Živimo v zmedenem svetu in povprečen posameznik seveda spregleda podlost, s katero so nas tokrat ujeli na limanice. Nasprotno, ljudje točijo solzice in prisegajo, da bo njihov naslednji telefon Huawei. Zapeljivcu se seveda le smeji.

Kot bi se smejalo načičkani, nališpani, seksapilni  prostitutki, ki bi svojo redno stranko pred bordelom našla tudi na božični večer. »Hej, stari, vem kaj vse bi to noč rad počel z menoj, a prosim te, vsaj danes se obrni in se posveti ženi. Saj veš, jutri bom zate spet tu, kot vse ostale dni v letu.«

In stari bi šel domov, pomirjen z mislijo, da je njegova prostitutka res svetel zgled morale v tem pokvarjenem svetu. In da si nikoli v življenju več ne želi nobene druge.

Klik za ogled videa

Tovarišijski kapitalisti: pet razlogov, zakaj jim nič ne moremo

Kot smo ugotavljali prejšnjič, bi jih lahko imenovali novi razred, a v naši verziji demokracije jim najbolj pristoji izraz tovarišijski kapitalisti. Minuli teden so bili na očeh javnosti bolj kot bi si sami želeli, saj njihovi manevri postajajo predrzno preočitni tudi za osrednje medije.

Tako se niso mogli izogniti ravno vsem vabilom na TV pogovore, njim na čast smo si lahko ogledali tudi kakšno oddajo in posledično so bile vsaj nekaj dni v ospredju resnično pomembne teme za našo prihodnost.

Vse skupaj jim sicer ni pretirano škodilo. Novinarske očitke so odpravili z ignorantsko samozavestjo in jasnim podtonom: »kaj nam pa morete?!«

In prav imajo. Kakorkoli obračamo, njihova moč izhaja iz sistema, ki ga vedno znova omogočamo mi sami.

Poglejmo zakaj in kako.

Prvič: uspeli so nas prepričati, da je državna lastnina v nacionalnem interesu

Slovenija je država z največ državnega lastništva v EU, saj smo s spretno manipulacijo ponotranjili prepričanje, da smo brez državnega lastništva hlapci na svoji zemlji.

A resnica je, da Slovenci nikoli v zgodovini nismo bili večji hlapci kot ravno sedaj, ko si zaradi lastne države domišljamo, da smo kar po defaultu sami svoji gospodarji.

Postali smo namreč ujetniki domačih tovarišijskih kapitalistov, ki z našim premoženjem upravljajo slabše kot vsak tuj gospodar kdajkoli poprej (z nekaj izjemami), ob tem pa nas še ob vsaki priložnosti goljufajo in prinašajo okoli. Po možnosti tako, da sploh ne opazimo.

Državno lastništvo podjetij se je tako izrodilo v zaudarjajoče napajališče tovarišijskega kapitalizma, od katerega ne samo, da državljani nimamo nič, ampak vanj periodično mečemo milijarde lastnega denarja.

To greznico se da očistiti le s privatizacijo ugrabljene državne lastnine, zaradi česar prihaja do tako močnega odpora in miniranja teh procesov.

Drugič: uspeli so nas prepričati, da so za vse krivi politiki

Politiki so v Sloveniji krivi za marsikatero neumnost. Nikakor pa, vsaj neposredno ne, za največje kraje družbene lastnine, ki so se dogajale v minulih 25 letih. Bolj kot akterji so v teh procesih politiki sčasoma postajali statisti, katerih vloga se zmanjšuje sorazmerno s slabljenjem njihovega političnega položaja in moči.

Medtem ko se ukvarjamo z njihovimi minornimi rabati, omrežja neopazno črpajo davkoplačevalske milijone in si za legalizacijo teh potreb pišejo lastno zakonodajo. Četudi bi ta namen imela, jih javnomnenjsko sesuta in moralno bankrotirana vlada pri tem ne more ustaviti.

Ključno delo je bilo namreč opravljeno z uničenjem ugleda političnih institucij demokratične države. Slovenija je država EU z najnižjim zaupanjem v vlado, državni zbor, politične stranke, opozicijo in druge institute demokratičnega sistema, kar močno širi odločevalski prostor interesnim lobijem iz ozadja.

V Sloveniji je zato nujno povrniti ugled institucijam demokratičnega odločanja, ki so preko volitev podvržene neposrednemu vplivu in nadzoru državljanov. Potrebujemo močne politične voditelje iz stabilnih političnih strank, z ukoreninjeno strukturo. Vsakih nekaj let naj se zgodi menjava oblasti, da se politika prečisti zajedavskih oportunistov, ki se, sledeč lastnim koristim, lepijo na zmagovalce.

Tretjič: uspeli so nas prepričati, naj državno lastništvo v upravljanje zaupamo »neodvisnim strokovnjakom«

Eden najuspešnejših spinov minulih let je demonizacija »političnega kadrovanja« na račun »neodvisnega« ali »strokovnega« izbiranja upravljalcev državne lastnine. Že, že, a ključno je vprašanje: »neodvisen« od koga ter »strokoven« po čigavih kriterijih?

Sklicevanje na te pojme je le spuščanje megle za nemoteno kadrovanje iz ozadja ter zamegljevanje odgovornosti za izginjanje davkoplačevalskega denarja v črnih luknjah pogoltnih sivih stavb.

Če nam je že vsiljeno državno lastništvo, bi morala biti politikom na oblasti dana legitimna pravica, da kadrujejo sami in neposredno. Oni so namreč izvoljeni predstavniki lastnikov – državljanov – in le tako se ohranja neposredni nadzor in odgovornost nad upravljanjem državne srebrnine.

Četrtič: uspešno odvračajo našo pozornost od pomembnih tem

Verjetno niste zaznali, ampak ključne kadrovske menjave v paradržavnih strukturah se praviloma izvajajo v času, ko javnost zaposlujejo povsem druge teme. Naj je to migrantska kriza, terorizem, družinski zakonik, profesorski dodatki ali karkoli drugega.

Pri tem so nekatere bombice (afere, diskreditacije …) spretno medijsko lansirane, pri globalnih temah pa gre bolj za prilagajanje situaciji.

V manjši medijski vakuum so padli zgolj zadnji posegi v državno banko, kar jim je morda povzročilo kakšno nevšečnost več kot sicer.

Naučiti se moramo ločiti zrno od plevela tudi kar se medijskega poročanja tiče. Potrpežljivo čakanje na četrto ali peto novico TV dnevnika nam včasih o rak rani naše družbe pove več od udarnih špic s samega začetka.

Petič: uspeli so nas prepričati, da bi nam brez njih državo ukradli požrešni tujci

Ksenofobija ali strah pred tujci je v Sloveniji izjemno razširjena, vendar ne toliko na področjih, glede katerih nas svarijo razni levičarki aktivisti.

Največji ksenofobični pogrom se pri nas izvaja nad tujimi lastniki podjetij in pri tem so levičarji, skupaj s sindikati, v prvih bojnih vrstah.

Kako prikladno za največje slovenske kapitaliste, ki so hkrati v misli in besedah (ne pa tudi v dejanjih) njihovi ideološki sopotniki.

Spregledati moramo demagogijo in imeti pred očmi ekonomsko statistiko, ki jasno kaže, da nam privatno lastništvo prinaša mnogo večje benefite od državnega, četudi gre za tujega vlagatelja.

Sami svoje sreče kovači

Smo Slovenci sposobni narediti vse kar je treba za izkoreninjenje tovarišijskega kapitalizma, ki nas kot mlinski kamen vse bolj vleče v spodnjo polovico razvitosti evropskih držav?

Sposobni že, a vedno znova se zdi, da v resnici tega niti nočemo.

(Prispevek je bil prvotno objavljen na Domovina.je )

“Kako nam kradejo” za telebane

Največji trik hudiča je, da je svet prepričal v svoj neobstoj in podobno bi lahko dejali tudi za ljudi, ki jim dr. Žiga Turk v nedavni kolumni za Siol pripiše mnogo imen: udbomafija, Kučanov klan, tovarišijski kapitalisti, tranzicijska elita, zajedalske elite, predsednik Borut Pahor pa jih je svoj čas poimenoval »strici iz ozadja«.

In res, zagotovo za mnoge izmed njih še niste slišali. Redko se namreč pojavljajo v udarnih TV špicah in medijskih naslovnicah, a posledice njihovega delovanja še kako čutimo v lastnih žepih. Ironično, se tega niti ne zavedamo.

Za razumevanje konteksta obvezno preberite Turkovo Novi obrazi novega razreda, sam pa bom njihovo igro skušal plastično prikazati na primeru, kakršen, če se malo ozremo naokoli, niti ni tako naključen.

Začnimo z izhodiščem iz knjige Milovana Đilasa Novi razred (še eno priporočeno branje), ki ga citira tudi dr. Turk: “novi razred nujno pada v čedalje večje notranje protislovje, ker (…) ne more uzakoniti svoje lastnine, obenem pa se ji ne more odreči, ne da bi s tem spodkopal samega sebe”

Imejte ga v mislih do konca kolumne.

Zasnova

Predstavljajte si, da ste del novega razreda, ki je prehod med sistemoma uspel preživeti na vodilnih mestih državnega gospodarstva ter njegov obstoj uspešno zaščitil s parolo nacionalnega interesa ter strahu pred tujci, požrešnimi nad državno srebrnino.

V upravljanje vam je zaupano uspešno podjetje na pretežno monopoliziranem trgu, z denarjem lastnika pa se vam v krasnem novem svetu kapitala odpirajo številne priložnosti.

Vaši stari kolegi (in novi vzgojenci) so na čelu drugih državnih podjetij, holdingov, bank, medijev, izpostavah športa in civilne družbe ter seveda v politiki in njenih (para)državnih institucijah. Nekaterim morate za njihovo zvestobo plačevati rente, a v zameno dobite njihove storitve, ko jih potrebujete. Sploh pa ne gre za vaš denar. Ob priložnostih se srečujete v kakšnem združenju ali forumu, popijete viski ali dva, sklenete kak posel in se imate na splošno prav fino.

Zaplet

V prvem krogu privatizacije nekateri vaši kolegi mastno obogatijo in v veliki postmilenijski globalni konjukturi tudi vi začutite svojo priložnost. Niste namreč a priori proti privatizaciji, temveč zgolj proti takšni, ki izključuje bogato nagrado za vaš prispevek k “razvoju in prosperiteti družbene lastnine”.

Še najbolje je, če lahko privatizirate sami. Kolegi v državnih bankah vam v ta namen zagotovijo dvesto milijončkov iz depozitov državljanov, ki jih prostoročno investirate v menedžerski prevzem ali kakšno drugo variacijo privatizacije dobička.

A ravno sredi posla življenja vas na levi nogi dobi gospodarska kriza. Vrednost kupljenih delnic strmoglavi, finančni tok začne usihati, »vaše« državno podjetje, do sedaj hvaležna molzna krava, začne hirati.

Vrh

Po eni strani vam je zaradi spodletelega manevra žal, a po drugi se ne sekirate pretirano, saj bodo za socializacijo izgub poskrbeli kolegi v politiki in državnih bankah. Vaš dvestomilijonski zdrs bo, skupaj z ostalimi, pokrit z večmilijardno davkoplačevalsko injekcijo, pripadnost klanu pa vam zagotavlja, da nihče ne bo potrkal na vaša vrata z vprašanjem po odgovornosti.

Dva ali trije grešni kozli bodo za potešitev besa javnosti dovolj, vi pa boste čez leto ali dve spet varno v sedlu .

“Vaše” podjetje, nelikvidno in prezadolženo, čeprav opredeljeno kot strateško pomembno za državo, ni vredno počenega groša, razen par naložb v samostojnih družbah, ki vam prinašajo denar in benefite.

Peripetija

Ko se že zdi, da vam bo uspelo ohraniti te zlate pipice, se najdejo neki Švedi, ki preko nebodigatreba institucije, po domače imenovane slaba banka, te naložbe od vas terjajo za poplačilo davkoplačevalskega kredita.

Njihove zahteve so seveda popolnoma nesprejemljive, zato novi razred po znani formuli »najprej diskreditacija, nato likvidacija« poskrbi za odstranitev motečih tujcev ter vrnitev preverjenega kadra na odločevalske položaje.  To je mogoče zaradi spremembe politične oblasti, spretno izvedene z masovno manipulacijo množic in zlorabo (para)državnih institucij.

Razplet

S pripojitvijo ničvrednega podjetja k holdingu za upravljanje državnega premoženja dolg do davkoplačevalcev socializirajo s prenosom na lastništvo davkoplačevalcev samih, kar je izviren in zanesljiv način, da ga nikoli ne bo treba vrniti. Kvečjemu bo za dokapitalizacijo potrebna še kakšna dodatna davkoplačevalska injekcija.

Ta bo zagotovljena preko ponovnega prevzema z denarjem napolnjene državne banke. Če jo bodo res prisiljeni prodati (kar bodo minirali z vsemi sredstvi), morajo vsaj do takrat še opravljati svojo osnovno funkcijo – financirati razsipniške potrebe novega razreda. Ob dejanski privatizaciji pa seveda poskrbeti, da bo ta za svoj »doprinos k razvoju in prosperiteti družbene lastnine« ustrezno nagrajen.

Razsnova

“Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje,” je svoj čas dejala mati sedanjega premiera in tudi zgornje zgodbe so večinoma povsem zakonite, čeprav bi v kakšni drugi državi pomenile krajo stoletja.

Tako pač je, če imajo lobiji, ob impotentni politiki, moč sprejemanja njim naklonjene zakonodaje.

A o tem naslednjič.

(Prispevek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju Domovina.je

Zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Zakaj ne poljubnega števila oseb ali subjektov?

Zakonska zveza ni več samo »urejena življenjska skupnost moža in žene«, ampak »življenjska skupnost dveh oseb«. Majhna korekcija v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki po prepričanju zagovornikov in nasprotnikov pravic istospolnih spremeni vse.

Po mnenju prvih popolnoma izenačuje pravice istospolnih in heterospolnih parov, po mnenju drugih pa korenito posega v tisočletja postavljan naravni red in vrednotno orientacijo zahodne civilizacije.

Strinjali bi se lahko z enimi in drugimi, a to jim ne daje absolutne pravice urejanja družbenih razmerij na način, kot si  predstavljajo.

Poglejmo zakaj.

Zagovorniki predstavljenih sprememb se sklicujejo na odpravo diskriminacije in zagotovitev enakopravnosti družbeni manjšini istospolno usmerjenih. V okrilju parole »živi in pusti živeti« poudarjajo, da z dodelitvijo pravic homoseksualcem v ničemer ne posegajo v pravice in način bivanja heteroseksualnih članov družbe, ki se o tem zato nimajo legitimne pravice izrekati, kaj šele odločati. Referendum na to temo bi zato moral biti ustavno preprečen.

A slediti tovrstni argumentaciji izenačitve vseh v družbi živečih manjšin logično zahteva zagotovitev pravic tudi ljudem preostalih življenjskih slogov. Zakaj bi nekdo, ki s strinjanjem vseh vpletenih prakticira mnogoženstvo (mnogomožtvo), potemtakem bil prikrajšan za priznanje statusa njegove »zakonske zveze« po omenjenem zakonu? Mar si tudi ta ne zasluži enakopravnosti, kot vsi ostali?

Če želimo odpraviti diskriminacijo teh članov družbe (in v Sloveniji zagotovo obstajajo), definicija zakonske zveze potrebuje dodatno korekturo, denimo v »življenjsko skupnost poljubnega števila oseb«.

Med nami živijo tudi ljudje drugih družbeno nesprejemljivih odklonskih spolnih praks. Je s temi ljudmi kaj narobe in če, po čigavih kriterijih? Kdo smo mi, da bi jih sodili? Mar nismo še nedavno tako označevali tudi homoseksualcev? Mar s takšnim stališčem tem ljudem ne povzročamo krivice in jih neupravičeno diskriminiramo pri prakticiranju njihovega življenjskega sloga? Če je temu tako, je v definicijo zakonske zveze nujno ustrezno dopolniti, recimo kot »življenjsko skupnost poljubnega števila subjektov«

Verjetno se zdaj že vsi strinjamo, da sledenje tovrstni argumentaciji vodi v povsem napačno smer.

Temu je tako, ker pri vprašanju ureditve družbenih razmerij med ljudmi različnih spolnih občutenj in praks ne gre za zagotavljanje enakopravnosti družbenih manjšin, ampak za doseganje konsenza o temeljnih družbenih vrednotnih izhodiščih, o načinu, pravilih in zakonitostih skupnega sobivanja.

Tovrsten dogovor med sobivajočimi imenujemo družbena pogodba.

Človekove pravice v skupnosti zahodnega tipa tako niso nekaj, kar si nekdo želi oziroma občuti, da mu pripada, ampak nekaj, kar v družbeni pogodbi kot take definira družba sama.

Pogodba, ki smo jo z življenjem v Zahodni civilizaciji simbolično podpisali, tako recimo (za zdaj) ne vključuje pravice moškega do poroke z več ženami (in obratno), pravice do spolnosti z živalmi ali, banalno, da prosto lulamo na javnih mestih. Vsega tega naša družba ne dovoljuje kljub temu, da teoretično z nobenim od tovrstnih dejanj ne posegamo v pravice kogarkoli drugega in navkljub temu, da so v določenih kulturah z drugačno družbeno pogodbo takšne stvari lahko obče sprejete, dovoljene in razumljene kot normalne.

Družbena pogodba se z razvojem civilizacije lahko spreminja in dopolnjuje, ampak zgolj s širokim družbenim konsenzom. Včasih temu pravimo, da mora za spremembe družba »dozoreti«. Tovrstna »zrelost« za poseg v družbeno pogodbo pa se v zahodnem svetu preverja z mehanizmom neposredne demokracije, imenovanim referendum.

Ljudsko odločanje o spremembah tako osnovnih družbenih postulatov, kot je definicija zakonske zveze, družine in podobno, je tako nujno in neizbežno. A zgolj, če predlagateljem uspe zadostiti zakonskim pogojem za njegov razpis. Njihova ubranitev statusa quo obstane, če uspejo v to prepričati kvorumsko večino, tisočletja postavljan naravni red gor ali dol.

Glasnim zagovornikom pravic istospolnih gre pri vsem skupaj zameriti, da s svojimi idejami in predlogi pred družbo ne prihajajo odkrito, ampak vedno znova skozi stranska vrata.

Predstavnikov LGBT skupnosti tako ne boste slišali reči: »imava se rada, zato bi se želela poročiti in posvojiti otroke, kot vsak drug heteroseksualni par,«  ampak skušajo kar se da skrivoma sprejeti manjše zakonske spremembe, na katerih bodo nato popolno enakopravnost zahtevali brez predhodne javne debate ter iskanja splošnega družbenega konsenza.

Zato tudi skrajšani postopek sprejemanja zakona, ki izključuje javno razpravo. V tej bi se namreč razčistilo, da »popolna enakopravnost« vključuje tako istospolne poroke kot posvojitve otrok. Majhna sprememba precej bolj drastično spreminja status istospolnih parov, kot na referendumu padli družinski zakonik.

Predvsem posvojitvam otrok  s strani homoseksualcev pa javno mnenje ni naklonjeno, zato si zagovorniki pravic istospolnih tovrstne javne osveščenosti ne želijo, saj bi to po njihovem mnenju pomenilo zanesljiv referendumski poraz. In prav v tej točki se kaže (ne)zrelost družbe za tako drastične spremembe, kar nedvoumno pomeni, da čas zanje še ni dozorel.

A potrpežljivost pri čakanju na »zrelejše čase« očitno ni vrlina aktivistov LGBT skupnosti, ki, hote ali ne, dajejo občutek agresivne manjšine, ki za vsako ceno in na vsak način želi doseči svoje cilje. Kdor jim pri tem stoji na poti, tvega etiketo nazadnjaškega homofoba, v skrajnih primerih tudi kariero, saj njihov vpliv sega do visokih položajev v družbi in medijih.

Prav tovrstna agresivnost pa deluje odbijajoče na heterospolno večino in tudi na številne homoseksualce, ki bi do večje enakopravnosti in družbene sprejemljivosti želeli priti po mirnejši, strpnejši poti.

Pot iskanja še sprejemljivega skupnega imenovalca pri poseganju v družbeno pogodbo bo od vseh vpletenih terjala več strpnosti in brzdanja strasti. Sedanji pristop k posegom v to občutljivo problematiko k temu zagotovo ne prispeva.

Žrtve medijskega meteža stoletja

»Pa dobro, zima je, mar ne? Nismo otok na ekvatorju, ne Florida. Hvala za opozorila+ukrepe, a “psihiranje” medijev presega meje normalnosti.«

.                                                                                                        Jelko Kacin, twitter, 5.2. 2015

Slovenci se po novem bojimo februarskega snega. V upravičenost strahu so nas vsaj hoteli prepričati vremenoslovci, DARS-ovci, šolniki, predvsem pa mediji s svojo kolektivno psihozo, v kateri je »snežni metež stoletja« za nekaj dni okupiral prime time vseh najpomembnejših informativnih oddaj.

Ves teden je minil v znamenju iskanja. Najprej so novinarji iskali razloge za preplah, nato so iskali sneg, ki ga ni hotelo biti, na koncu pa so iskali krivce za napak predvideno snežno katakizmo. Predvidljivo so jih našli v vremenarjih, upravljalcih cest in še kom, kakšnih poglobljenih premislekov o (ne)smiselnosti lastnega postopanja, v katerem so ure najbolj gledanih terminov namenili splošni ljudski histerizaciji pred nenavadnim zimskim pojavom, imenovanim sneg, pa ni bilo zaslediti.

Vlogo medijev pri ustvarjanju zgodbe o snežni apokalipsi bi bilo škoda kar spregledati, saj gre za še en nazoren primer simptomatičnega poneumljanja slovenske družbe, h kateremu prav sedma sila zadnje čase prispeva nezanemarljivo velik delež.

»Metež stoletja«, »Strahovlada, klofute in kričanje v šmarskem vrtcu«, »Izživljali so se nad sošolcem iz Bosne«, »Seksualni škandal v mariborski srednji šoli«, »Bavčar bi se rad ognil zaporu, a mu ne bo uspelo« je izbor na prvi pogled različnih naslovnih zgodb zadnjih nekaj mesecev, ki imajo v resnici marsikaj skupnega.

Potencirana histerizacija obravnave bolj ali manj vsakdanjih dogodkov namreč postaja prevladujoč vzorec medijskega infotainmenta, kjer namesto kritično-distančnega iskanja resnice prevladuje  moralistično-katastrofični senzacionalizem z namenom čustvenega afektiranja občinstva.

Pri čustveno vpletenem gledalcu namreč trezna razumska presoja pade in zgodba ga posrka vase – iz mimobežnega brezbrižneža se prelevi v akterja, strastnega branitelja svojega vrednotnega sveta v boju med dobrim in zlim. S tem zapade v odvisnost od zgodbe in njenega razpleta ter postane ujetnik opinion makerjev iz medijskih ozadij. Spremljati jo enostavno mora danes, jutri in pojutrišnjem, dokler glavni negativec ni ustrezno kaznovan.  Nanj s prstom pokažejo mediji in  tako brezprizivno zapečatijo njegovo usodo. Brez krivca namreč dobra zgodba ne obstaja.

Razsoden bralec/gledalec bo v »metežu stoletja« prepoznal vsakdanji zimski pojav, v »vrtčevski strahovladi« javno obračunavanje v interesnem spopadu znotraj kolektiva, »izživljanju nad bosanskim sošolcem« vsakodnevne ravse mladih petelinčkov, v »šolskem seksualnem škandalu« ne preredko kabinetno prakso in v »Bavčarjevem izogibanju zaporu« resno strokovno zdravniško diagnozo. Novice bo obravnaval z vsem dolžnim spoštovanjem, a s potrebnim dvomom in kritično distanco do edine zveličavne resnice.

Čustveno vpleteni bralec/gledalec pa bo v istih (s)poročilih videl življenjsko ogrožajočo naravno katastrofo,  grobo zlorabo nemočnih otrok, rasistično nasilje slovenskih fantov nad nesprejetimi tujci, seksualno pohujšanje mladine, ter hinavskega tajkuna, izogibajočega se pravični kazni. Ustrezno usmerjen bo znal poiskati krivce v vsaki izmed zgodb.

In prav medijsko histerično iskanje krivcev za vsak odkrušen kamen s hriba, ki pade na cesto, vsako stoletno vodo, ki zalije hišno klet in katerokoli drugo sitnico, ki razburka ljudsko domišljijo, je pripeljalo do situacije alibi igre, v kateri vsak najprej zavaruje sebe, ne glede na realno smiselnost svojega ukrepa ali dejanja.

Vremenoslovci tako napovedo rdeč alarm, da ne bi bili sojeni odgovornosti za spregledano grožnjo naravne nesreče, DARS-ovci raje zaprejo ceste, kot da bi pred TV kamerami jalovo pojasnjevali, zakaj so tovornjake spustili v sneg in s tem blokirali promet ter bognedaj povzročili še kakšno prometno nesrečo, šolniki raje zaprejo šole, kot da bi bili deležni tožb staršev zaradi zdrsa šolskega avtobusa in vzgojiteljice v vrtcih otrokom raje ne brišejo ritk, da jih ne obtožijo spolnega nasilja nad najmlajšimi.

Takšna je realnost vsakdana egoistično-oportunistične družbe, kjer je človek človeku volk, ne pa sosed, brat, prijatelj, spoštovani znanec.

Glede na prevladujoče trende je čas, da se praks rdečih alarmov in medijskih metežev stoletja kar navadimo.

Grdi, umazani, zli na slovenskem trgu dela

»A odpuščali bi radi lažje, o ti barabini!« je tipična, po svoje tudi razumljiva impulzivna reakcija povprečnega državljana ob omembi tega ukrepa v sklopu potrebnih reform trga dela v Sloveniji. Na tovrstnem populizmu jadrajo tudi sindikati, ki so med glavnimi krivci za težko zaposlitveno situacijo v državi, v kateri na račun prekercev prosperira sindikalno zaščitena manjšina zaposlenih za nedoločen čas.

Deformiran trg dela je dejansko velik problem Slovenije, a razlogi zanj se nikakor ne skrivajo v »hudobnih delodajalcih, ki izkoriščajo uboge delavce,« kot pred kamerami vehementno vpijejo Dušan Semolič in kompanija. Težava je sistemska in z razumevanjem njenega bistva imajo probleme celo novinarji, kaj šele navadni državljani. Ob obravnavanju te problematike v ugledni radijski informativni oddaji je denimo novinarka odločno zanikala aksiom o nefleksibilnosti trga dela v Sloveniji, češ, da vse več prekernega dela dokazuje ravno nasprotno – da je namreč naš trg dela še preveč fleksibilen.

Za stretje pretrdega oreha za novinarko nacionalnega radia je v izhodišču potrebno preseči arhaično socialistično miselnost, da je odpuščanje za delodajalce nekakšen hobi, kar počno iz razvedrila ali celo iz čiste zlobe. Izjeme so, ampak prekinitev delovnega razmerja je praviloma reakcija na razmere v konkurenčnem globalnem tržnem okolju. Časi socialističnih monopolnih gospodarskih dinozavrov so minili in podjetja, ki se danes niso sposobna prilagoditi situaciji na trgu, slej kot prej propadejo. Razlika med preživetjem in bankrotom je mnogokrat zgolj v sposobnosti hitre stroškovne prilagoditve razmeram, kar omogoča fleksibilno zaposlovanje in odpuščanje presežnih kadrov.

Sliši se kruto kapitalistično, a samo, če trg dela ni ustrezno sistemsko – zakonsko urejen (kot denimo ni v Sloveniji). Fleksibilnost zaposlovanja in odpuščanja pomeni, da bi podjetje ob pridobljenem večjem poslu mirno zaposlilo večje število delavcev, z zavedanjem, da v težjih časih ti ne bodo kot mlinski kamen viseli z njegovega vratu. Ob pomanjkanju naročil bi delavci z odpravnino trenutnega delodajalca zapustili in se kmalu zaposlili v drugi firmi, ki zaradi pridobitve posla potrebuje novo delovno silo.

Fleksibilnost trga dela tako ne bi pomenila zgolj odpuščanja, ampak bi enormno prispevala k povečani ponudbi delovnih mest in zaposlovanju, ambicioznim bi odpirala nove strokovne ter karierne izzive.

In kako je danes v Sloveniji? Obstoječa zakonodaja je toga in izredno zaščitniška do tako imenovanih »delavskih pravic«. Odpuščanje brez zapletov in tveganja dolgotrajne ter stroškovno obremenjujoče sodne bitke je prej izjema kot pravilo. Na videz delavcem to koristi, ampak v resnici so posledice negativne tako za delodajalce, kot zanje.

Če želijo podjetja ohraniti konkurenčnost, so se namreč prisiljena prilagoditi tudi na tovrstno zakonsko situacijo. Posledica tega je razmah zaposlovanja za določen čas ter naraščanje pogodbenih razmerij preko s.p., študentskih, avtorskih in podjemnih pogodb.

Druga prilagoditev je še bolj drastična – podjetja celo zavračajo ponujene posle, samo da si ne bi nakopale bremena delovne sile, ki bo nekoč postala obremenjujoči presežek.

Pristop k reševanju tovrstne situacije minulih levih vlad je bil povsem zgrešen. Namesto, da bi se povprašali o vzrokih tovrstnih deformacij, se raje lotevajo posledic z represivno logiko dodatne regulacije, omejevanja in davčnega obremenjevanja razpoložljivih oblik prekernega dela. Vse to pa zgolj dodatno bremeni od številnih podobnih sistemskih okov hirajoče gospodarstvo.

Politična stranka, ki dejansko razume problem trga dela v Sloveniji in je sistemske rešitve posvojila v svojem programu, je Nova Slovenija. Predlog o takojšnji možnosti odpustitve delavca brez navedenega razloga ob izplačilu nadomestila v višini trimesečne plače je bistven korak v pravo smer. A žal zaradi prežetosti s socialistično miselnostjo zmagovitega bloka na volitvah te ideje (še) niso dobile domovinske pravice. Slabih šest odstotkov glasov za to stranko je premalo, da bi se pristop k reševanju problematike trga dela koreniteje spremenil.

Volivci so se pač večinsko odločili za opcijo, ki jim tudi na tem področju zagotavlja status quo. Vse lepo in prav, če se sprijaznimo, da zaradi nekonkurenčnosti gospodarsko ohromljeni vse bolj capljamo tudi za nekdanjimi vzhodnoevropskimi eksoti.

(Članek izvorno objavljen v tiskanem brezplačniku Domovina)

Slovenija na poti okrevanja? Mar vemo, kaj je s tem bolnikom sploh narobe?!

Geografsko osveščeni ljudje s kančkom domišljije o Sloveniji radi rečejo, da na zemljevidu zgleda kot kokoš. Splošno razgledani Slovenci zdrave pameti in z občutkom za realnost pa, da v vihri poslavljajoče se svetovne gospodarske krize naša domovina deluje kot kokoš brez glave.

V trenutku nuje po učinkovitem kriznem menedžmentu se je izkazalo, da v Sloveniji dandanes malokdo razume, kaj se nam dogaja, še manj pa, kaj sploh kot država hočemo. Vključno s tistimi, ki bi po naravi stvari to védenje morali imeti.

Ob vsej brezglavi improvizaciji, ki dokazano nima nobenega učinka (vsaj ne pozitivnega), smo pozabili postaviti diagnozo. Kaj je s tem bolnikom sploh narobe? Mar je zgolj rahlo prehlajen, ima gripo, angino, pljučnico, nemara tumor na možganih? In potem se čudimo, zakaj zdravila ne pomagajo.

Ni potrebno biti strašen gospodarski genij za razumevanje širšega koncepta problemov, katerih talka je Slovenija. Korak bližje rešitvi bi bili ob zavedanju, da ti presegajo zgolj ekonomsko logiko.

Prvi problem je v tem, da Slovenija ni samo v gospodarski krizi, ampak tudi v krizi identitete in vrednot.

Zanikanje, sramovanje lastnega jaza, kulturnih korenin, tradicije in identitete nikakor ne prispeva h krepitvi narodove zavesti kot potrebnega skupnega imenovalca za izhod iz sedanje situacije. Nasprotno, noge spodreže zdravemu vrednotnemu sistemu kot konsenzu občega dobrega za družbeni napredek in razvoj.

Slovenci pri tem glasno kažemo na priročne grešne kozle. Politiki, bankirji, tajkuni kradejo vsepovprek, radi bentimo s kančkom moralistične zavisti.  A resnica je, da so vsi ti »eden izmed nas«, smetana najsposobnejših po definiciji uspeha, kakršno s tihim konsenzom sprejemamo in vsakodnevno živimo za fasado čistunskih moralističnih floskul, s katerimi si lajšamo vest in dvigujemo samopodobo.

Plačevati na roko, viseti na socialnih transferjih, tajiti dohodke ali zanikati partnersko zvezo za višje otroške doklade in brezplačen vrtec; tovrstne akrobacije niso domena občutenj ponižanja in sramu , ampak čislane vrednote tistih, ki »se znajdejo«. Za razliko od »neumnih«, ki se držijo pravil, ne skrivajo dohodkov in se poročijo navkljub dražjemu plačilu vrtca in ukinitvi otroškega dodatka.

Brez sprenevedanja, v tem skorumpiranem sistemu se večinoma odlično znajdemo; na nivoju, ki ga pač dosegamo. Odnesti sto milijonov iz banke ali flomaster iz službe;  kakšna je v principu razlika?!?

Goljufanje države je vrednota, ki smo jo pod tujim gospodarjem razvijali tisočletje, tovrstno miselnost pa nadgradili v socializmu, ko ni bil greh vzeti, ker je tako ali tako vse skupno, torej »naše«. A žal smo te navade prenesli tudi v samostojnost, kjer po isti logiki goljufamo sami sebe.

A brez pretiranega moralizma in licemerja, narodu v zagovor je treba zapisati, da smo v tovrsten »znajdi se« pristop pravzaprav prisiljeni. Slednje je posledica naslednjih dveh problemov, ki tlačita našo domovino vse bolj na začelje zavezništva evropskih narodov.

Pod pretvezo ohranjanja socialne države, solidarnosti, materialne enakosti in drugih arhaizmov socialistične miselnosti so odgovorni razmere v državi pripeljali tako daleč, da se v Sloveniji enostavno ne splača več delati. Finančno ugodneje kot hoditi v službo in zaslužiti denimo 700 evrov je obsedeti na zavodu za zaposlovanje ter »vleči« subvencije, podpore, socialne pomoči in druge »pridobitve« socialne države. Ob občasnem popoldanskem »fušu«  ob koncu meseca v denarnici ostane vsaj toliko kot ob oddelanem povprečnem šihtu.

Še manj razumno je razmišljati o kakšni samostojni dejavnosti v obliki podjetništva. Kakršnokoli iniciativo v tej smeri država nemudoma zatre z visokimi dajatvami, birokratskimi zapleti in neusmiljeno inšpekcijo, kar pobere voljo mnogim pragmatikom in realistom. Privatniki so pač razredni sovražnik delovnega ljudstva, v imenu katerega jim je potrebno zapleniti njihov (ne)zasluženi dobiček.

Posledica vsega tega je trend usihanja davčnih prihodkov v državni blagajni kljub obratno sorazmernem periodičnem dvigovanju davkov. Ti  dodatno bremenijo manjšino pokončnih in poštenih davkoplačevalcev, ki jim je goljufanje izpod časti. Za svoje »neprave« vrednote so tako kaznovani dvakratno. Zaradi višjih cen in plačevanja davščin so na trgu nekonkurenčni, obenem pa jih z vedno novimi dajatvami dodatno ubija še država. Veliko enostavneje je namreč pobrati od poštenih, kot loviti z vsemi žavbami namazane izmuzljivce.

Parcialne rešitve v stilu akcij »Vklopi razum, zahtevaj račun«  v tako zavoženem sistemu ne morejo učinkovati, saj tistim z vklopljenim razumom ob tovrstni davčni in socialni politiki legalizacija produkcije in potrošnje ne pade niti na pamet, prej nasprotno.

In ker kakšne totalne narodove prevzgoje ni za pričakovati, je edina rešitev celostna in radikalna predelava sistema, podmazana z obveznim miselnim preskokom. Namesto, da sistem delovno aktivnost kaznuje, jo mora nagraditi. Namesto, da podjetnika ubija z davščinami in birokracijo, mora podpreti njegovo iniciativo in mu z vsemi razpoložljivimi vzvodi omogočiti čim boljši zaslužek. Kajti ko bo enkrat služil denar, bo tudi plačal davke, če bodo ti le dovolj nizki in se mu bo to splačalo še kako drugače. Le tako bodo na koncu zadovoljni vsi, tako z dodano vrednostjo motivirani posamezniki, kot država, ki bo od njihovega uspeha nekaj imela.  Za razumevanje, da je 10 % od 100 več kot 50 % od 0 zadostuje že osnovnošolska matematika, ki bi jo lahko poznali tudi naši oblastniki.

Seveda pa se zdi uresničitev takšnega scenarija v Sloveniji znanstvena fantastika. Preveč je močnih in vplivnih interesnih skupin, prisesanih na državne seske in politikov, ki se bojijo za svoje stolčke. Vsem tem odgovarja status quo, ob poskusih korekcije sistema pa jim je omogočeno svoj lastni interes razglasiti za nacionalnega in s tem posege zatreti v kali. Kaj zato, če si denar sposojamo, ko ga bo treba vrniti, bodo po preverjeni folklori kriv zunanji sovražnik; Bruselj in evropska trojka .

A plačilu cene tega kratkovidnega egoizma se nikakor ne bomo izognili. Vprašanje je samo, kateri generaciji bo naprtena.

(Objavljeno v crowdfunding medijskem projektu Domovina, ki ga lahko podprete tukaj)