Ko Alenka Bratušek izstopi iz Alenke Bratušek

Če se vam naslov zdi le oksimoron, potem ne veste, kdo je Alenka Bratušek in je ta komentar namenjen vam. Kdo torej sploh je gospa z dolgimi nogami in tigrastimi krili, za katero ste še do nedavnega menili, da gre za Alenko Bratušek?

Sledeč splošni praksi pri iskanju tovrstnih odgovorov se je smiselno nasloniti na mnenje osrednjih medijev, katerim Slovenci oblikovanje svojih pogledov načeloma zaupamo bolj, kot bi bilo za našo splošno razgledanost koristno.

Ti so nam o Alenki Bratušek pravi čas povedali vse, kar smo o njej takrat morali vedeti.

Slovenska Kim Basinger

Izvedeli smo, da gre za pametno, sposobno, dostojanstveno damo, nekakšno žensko verzijo Janeza Drnovška, ki bo Slovenijo odločno obvarovala grozečih nevarnosti v obliki trojke, podivjanega neoliberalizma in požrešnih tujcev, slinečih se po naši družinski srebrnini.

Pri tem so bili tako prepričljivi, da njihovi karikaturi nasedla celo Alenka sama, kot je v odličnem članku na Portal + pred časom pisal Kizo.

A resničnost onkraj medijskega virtualnega sveta je, da Alenka Bratušek pravzaprav nikoli ni bila političarka Alenka Bratušek, ampak je ves čas tičala v političarki Alenki Bratušek.  In iz te bo očitno te dni dokončno izstopila.

Alenka za enkratno uporabo

Alenka Bratušek kakršno poznate je zgolj spretni konstrukt, instant blagovna znamka za enkratno uporabo na trgu množične potrošnje, namenjena  vrnitvi oblasti pod varno okrilje znane politične kontinuitete.

V časovni stiski in pomanjkanju boljših opcij so v vladne fotelje lansirali ekipo tretjerazrednih oportunistov, ki bi v zdravi politični konkurenci lahko vodili kvečjemu kakšno vaško skupnost.

Prednost njihove politične zelenosti sta bili uslužna vodljivost in disciplinirana poslušnost, lastnosti, kjer so se strici opekli pri nehvaležnem egocentriku Zoranu Jankoviću. Ta jim je s svojo trmasto samovoljo pokvaril »špil« in na oblast spustil osovraženega Janšo.

Prav zato tisti pristni Alenki Bratušek iz Spodnje Savinjske doline ne gre zameriti veliko, saj pri blestečem vzponu političarke Alenke Bratušek osebno ni sodelovala kaj več od piflanja tekstov s plonk listkov in jutranje izbire tigrastega krila.

Za tovrstne politične projekte te namreč lahko le doleti nominacija ozkega kroga odločevalcev, ki ob pasulju s klobaso na kakšnem kmečkem turizmu postavljajo predsednike vlade in države, kot v svoji knjigi Padle maske nazorno piše stric Zdenko Roter.

Osel gre samo enkrat na led, Slovenec pa … ?

Telenovela instant strank in političnih blagovnih znamk za enkratno uporabo nas uči, kako malo pravzaprav partijski levici pomenijo demokratične institucije, kot so denimo politične stranke. Ko opravijo svojo nalogo, jih po sistemu »uporabi in odvrzi«  (za)pustijo trohneti kar na očeh njihovih donedavnih volivcev.

Gledati, kako upniki v pisarni plenijo zastarelo računalniško opremo, je morda vseeno stricem, ki so medtem splavili že novo lupino, zagotovo pa ne ljudem, ki so v dobri veri  pregovorno »najboljši posadki« zaupali svoj glas. Ta je s krova potapljajočega se Titanika že zdavnaj prestopila na Carpathio, računajoč, da bo brez škode nadaljevala svoje politično križarjenje.

Ob nenehnem ponavljanju te telenovele narašča upanje, da nekoč ne bo spregledala le Esmeralda, ampak tudi slovenski volivci, iz katerih nekateri tako uspešno brijejo norce že vrsto let.

In kdo je torej tista pristna Alenka Bratušek? Prisegel bi, da kultivirana gospa izza hrbta najboljšega slovenskega finančnega ministra, ki ji je namenil vlogo direktorice direktorata za proračun.

Zavedajoč se svojega dometa bi ji bila prihranjena marsikatera javna sramota.

Prispevek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju www.domovina.je >

Afera Patria: politični proces, ki je prerasel v škandal slovenskega pravosodja

»Če si bil vzgojen v prepričanju, da so človekove pravice in demokracija nekaj zavržnega in nepotrebnega, to pozneje težko spremeniš.«

.                                                                  Ustavni pravnik dr. Jurij Toplak, Siol.net 20. 4. 2015

O političnem procesu desetletja, kar afera Patria nedvomno je, se minuli teden ni zgodilo ničesar nepredvidenega, obenem pa je mnogo pomembnega že bilo povedanega.

Levica je iz zgodbe izvlekla maksimum mogočega, saj je na njen račun nadpovprečno uspešnemu mandatu desne vlade navkljub v Sloveniji ponovno prevzela oblast, z razpletom sage pa jo zacementirala vsaj še za kak mandat.  Dokler bo demonizirani Janša hegemon desnice, lahko kljub vsej opravilni nesposobnosti lastnih političnih garnitur na račun »antijanša« glasovanja mirneje spijo, kot če bi tam potegnil kak simpatični Tonin.

Po drugi strani pa se je ponovno osvobojeni vodja največje opozicijske stranke še bolj trdno vkopal kot lider pola desno od sredine, kar mu po svoje tudi ustreza. Večkrat se je namreč že izkazalo, da mu je dominacija na desnici strateško pomembnejša od zmage bloka na volitvah in njegova pozicija ob uničenih DL in SLS ter še vedno šibki NSi ni bila nikoli trdnejša kot sedaj.

A da je bil kljub večletnem trajanju afere s strani resnih komentatorjev in tudi pravnih strokovnjakov (z nekaj izjemami) (pravo)sodni vidik afere premalo problematiziran, se je očitneje izkazalo šele nedavno. Bistven doprinos k odpiranju oči gre pripisati presenetljivo nonšalantno-kljubovalnemu odzivu rednih sodišč na soglasno odločitev ustavnih sodnikov, okronanemu s petkovim nastopom predsednika vrhovnega sodišča Masleše in predsednice okrajnega Pivkove v Bergantovih Odmevih.

Razsežnosti blamaže je nekomu, ki ni bil priča tej groteski besedno nemogoče opisati. A kot bistveno lahko strnemo, da je med razumevanjem prava in človekovih pravic, kot ga izkazuje US in pravni strokovnjaki dr. Krivic, dr. Teršek, dr. Šturm, dr. Jaklič, dr. Toplak … napram visokim predstavnikom rednega sodstva, ki so svojo pravno logiko širši javnosti demonstrirali te dni, ogromen intelektualno-konceptualni prepad. In slednjega se po najboljši volji ne da razložiti drugače kot z domnevo, da slovensko redno sodstvo, oziroma vsaj njegov vrh, miselno še vedno tava med preganjanjem duhovnikov zaradi postavitve križa in navdušenjem nad streljanjem prebežnikov na državnih mejah.

Janši in njegovi SDS je na tej točki potrebno priznati, da so na pričujoče stanje v domačem sodstvu vseskozi opozarjali. A da jih mnogi pri tem niso vzeli resno, so si po svoje krivi tudi sami. Takšno stališče se je v danih pogojih namreč lahko interpretiralo kot legitimna politična strategija, k verodostojnosti katere zmerjanje s krivosodjem in znani Janšev zagrenjeni cinizem zagotovo niso doprinesli. Na splošno se za to stranko zdi, da tovrsten pristop pokoplje mnoge njihove tehtne predloge in upravičena opozorila na raznorazne družbeno-politične anomalije.

Glede na videno v zadnjih dneh je bolj ali manj jasno, da drugačnega odnosa do perečih problemov, ki majejo verodostojnost sodnega sistema, od izpostavljenih visokih pravosodnih avtoritet ni za pričakovati, in da »Zakaj neki, lepo vas prosim?!« ostaja njihova parola ob omenjanju morebitnih odstopov.

Prav zato sta v izogib popolni eroziji zaupanja v tako pomemben družbeni sistem, kot je pravosodni, metla in smetišnica v rokah predsednika vlade in pravosodnega ministra, da počistita z navlako, ki se je v »hišah pravice« nabirala desetletja. Navsezadnje sta oba ugledna pravnika, iz ust katerih vehementnih besed o nuji vere v delovanje pravne države ni nikoli manjkalo. Bosta sedaj, s pozicije  moči, zmogla preiti od besed k dejanjem?

Na politikih, od Janše do Möderndorferja in Mesca pa je, da s svojimi ciničnimi, zlonamernimi in preračunljivimi izjavami dodatno ne majejo trhlih temeljev četrte veje oblasti, brez katere hočeš nočeš ni demokratičnega sistema. Brez njihovega podpihovanja bi namreč bil pogled ljudstva na resnične probleme slovenskega pravosodja nekoliko bistrejši, kot da ga kalijo s svojimi računicami. Splošno zavedanje o nujnosti reform na tem področju pa ne bi bilo talec političnega opredeljevanja.

>

Odpišimo dolgove najrevnejšim. Kaj pa potem?

Svoj pohod proti prihodnjemu volilnemu triumfu je Združena levica minuli teden nadaljevala z občevšečno idejo o odpisu dolgov najšibkejšim članom družbe, ki svojih položnic niso zmožni sami plačati.

Z novim spretnim populističnim manevrom so ponovno prehiteli okorelo konkurenčno stranko, minule dni ujeto v kolobocijo okrog svojega trmoglavega podpredsednika, obenem pa so v neugoden položaj potisnili tudi druge konkurente. Javno nasprotovanje takšnemu predlogu v »socialno čuteči« Sloveniji bi mejilo na politično blaznost.

A k sreči vaš dežurni politični komentator ne kotira na volitvah, kakšne kontroverzne, zgražanja vredne teze pa ponavadi branosti prej koristijo, kot škodijo.

S tem še zdaleč ne trdim, da so neplačniki položnic vsepovprek lenuhi in špekulanti, prav tako za vsako ceno ne vztrajam pri tezi o »napačnem sporočilu«, da se v tej državi ob davkih in prispevkih po novem ne splača poravnavati tudi dolgov do energetskih, komunalnih in telekomunikacijskih podjetij.

Opozarjam zgolj na populistično plehkost predloga združenolevičarjev, ki je sicer tipičen produkt ekonomsko-socialnega dometa slovenske levice. In ker nam ta s tovrstnim pristopom v Podalpju vlada večino postosamosvojitvenega časa (na 50 let podlage, bi pripomnil JJ), človeka pač ne more začuditi dejstvo, da nas po BDP na prebivalca prehiteva Češka, vse bližje pa sta Poljska in Slovaška.

»Pri nas so močnejši tisti, ki jemljejo in ne tisti, ki ustvarjajo,« je notranje-družbena razmerja v sobotnem TV klubu najbolj plastično razložil lobist Miloš Čirič. In prav v tem je keč – v jemanju davkoplačevalskega denarja in njegovi distribuciji so naši levičarji prvaki sveta. Porazdelijo ga med svoje institucije civilne družbe, apologete na univerzah, inštitutih, v advokaturi, kulturi in javni upravi, med priviligirane družbene manjšine in nekaj malega še med socialno najšibkejše – vsemu salonarskemu Apple-fanatizmu navkljub se vendarle imajo za nekakšne retrosocialiste.

Kadar pa so se kot oblastniki prisiljeni soočiti z dejstvom, da je denar vendarle potrebno od nekod pridobiti, se njihova ustvarjalna domišljija začne in konča pri dvigovanju davkov in zadolževanju pri sicer osovraženih finančnih investitorjih kapitalističnega Zahoda.

Razmislek o ukrepih za vzpodbujanje gospodarske produktivnosti in ustvarjalne aktivnosti državljanov presega domet njihovih miselnih obzorij.

Ideja o odpisu dolgov najšibkejšim je izjemno lep primer. Danes bi jim Združena levica odpisala dolgove, a jutri je zanje nov dan, v katerem so še vedno brez službe, perspektive, motivacije in upanja v svetlejšo prihodnost. Mar jim bomo čez pol leta pufe spet odpisovali?

Vsak razumen človek ne bo lačnega pital z ribami do onemoglosti, ampak mu bo raje priskrbel palico in trnek, ga naučil ribolova in problem rešil enkrat za vselej.

A ta preprosta logika je za naše progresivce očitno preveč neoliberalno-konservativna.

>

Želeli ste nove obraze v politiki? Zdaj jih imate!

Simčič, Ambrožič, Bratušek, Vogrin, Maher, Petrovič, Vesenjak, Setnikar-Cankar, Markež in še bi lahko naštevali … verjetno vam ti priimki ne pomenijo kaj več od lanskega snega in prav imate, nima smisla, da obremenjujejo kubični nanometer vaše možganske celice. Gre za anonimneže, katerih minuta slave pod političnimi žarometi je zadostovala za nazorno demonstracijo običajev in navad ljudi tovrstnega kalibra, povprečnežev dandanašnjega vsakdana.

Pa vendar so to ljudje, katere ste si želeli, še več, ste jih zahtevali in na koncu tudi izvolili kot naše predstavnike »vsega ljudstva« v hramu demokracije.

V bran vam gre povedati, da neizprosna želja po »novih obrazih« v politiki ni vzklila iz kakšne naivne samoiniciative, ampak vam je bila vsajena od zunaj, s strani »regulatorjev političnega trga,« kot se je o medijih na Časnik.si izrazil prof. dr. Žiga Turk.

Kakršenkoli občutek samokrivde nikakor ni na mestu, saj so dominantni mediji de facto tisti, ki so vas dolgo prepričevali in na koncu tudi prepričali, da bodo ravno »novi politični obrazi« Slovenijo ponesli v krasni novi svet brez političnih spletk in prepirancij, kjer bo politikom šlo zgolj za interes države ter bodo v medsebojni ljubezni in razumevanju držeč se za roke v parlamentu prepevali Kumbaya.

Eno verzijo bratstva in enotnosti smo že (pre)živeli. Ni se najbolje končalo.

Vse te zablode in stranpoti slovenske družbeno-politične realnosti nas kljub vsemu ne smejo preveč skrbeti. Gre zgolj za še eno pubertetniških faz dozorevanja mlade demokratične ureditve.

Dojemanje politike s strani Slovencev je trenutno v fazi najstniškega eksperimentiranja, iskanja samih sebe. In v tem obdobju vemo, da potentni mozoljavci preizkusijo mnogokaj zaletavo nepremišljenega, kar v najboljšem primeru pušča slabe spomine in neprijeten žmah v ustih, v najslabšem pa kakšne trajnejše posledice.

In v tej pubertetniški hormonski centrifugi je ujeta celotna javna sfera, s politiki, mediji in državljani vred.

A odveč je strah, da ne bi po nekaj pekočih izkušnjah in meglenih spominih za pozabo slovenska družba iz pubertetniške nezrelosti prerasla v zrelo demokracijo. V takšno, kjer obstaja zavedanje, da je politika prav tako stroka sama po sebi, ki za tako pomembno nalogo, kot je upravljane z državo zahteva karierno vzgajane, izkušene in močne politične vodje, sposobne krmariti državno ladjo med čermi medijskih pritiskov, kapitalskih vplivov in lobističnih interesov.

In slednje je mogoče samo ob spoznanju, da je v izogib permanentnemu  infarktnemu stanju, kakršnemu smo v slovenski politiki priča zadnja leta, svoj glas vredno nameniti strankam z izgrajeno institucionalno, programsko, vrednotno in kadrovsko strukturo, ne pa njihovim instant različicam “za eno noč”.

Do heureke je Slovenija oddaljena vsaj še za en neizogiben eksperiment, imenovan Združena levica. A zadnja izkušnja pred vstopom v demokratično zrelost zna biti najbolj divje-boleča in na narodovem tkivu pustiti najgloblje brazgotine.

>

“Nismo več v komunizmu.” Spoštovani doktor Mramor, kako ste to mislili?

»Nismo več v komunizmu,« je finančni minister dr. Dušan Mramor pokroviteljsko podučil sodržavljane, zgražajoče se nad vrtoglavimi honorarji za popoldansko garanje izbrane akademske elite.

Profesorjev poduk je bil sicer deležen časniških naslovnic in udarnih televizijskih špic, a globljih analiz njegove dejanske sporočilnosti ni bilo zaslediti. In dilem glede tega je kar nekaj.

Je denimo oceno »nismo več v komunizmu« podal kot ekonomist, analizirajoč domačo gospodarsko situacijo, ali kot politik, ocenjujoč notranjo družbeno-politično realnost, morda kot zgodovinar, opisujoč konec nekega obdobja in navsezadnje, nemara celo kot mistik, nanašajoč se na prevladujoče stanje duha v jugovzhodnem Podalpju?

Ker si dodatnih pojasnil v tem smislu od spoštovanega profesorja najbrž ne moremo nadejati, nam ne preostane drugega, kot da sami vsebinsko ovrednotimo tako lucidno-prodorno oceno, podano s strani kredibilnega predstavnika vladajoče oblasti.

Kaj je torej z »nismo več v komunizmu« poet v resnici mislil?

Dr. Mramorja poznamo kot uglednega ekonomista, finančnega ministra dveh levih vlad ter rednega profesorja, celo dekana Ekonomske fakultete. Zato se najbrž v našem prizadevanju po iskanju resnice ni napačno najprej nasloniti na njegov ekonomski renome.

A realni podatki tezi, da se je doktor opredelil v ekonomskem smislu, le stežka zadostijo. Večinski delež državnega lastništva v podjetjih je najvišji v Evropi. Takoj za Grčijo smo najmanj privlačna država za tuje investicije. Po stopnji ekonomske svobode si s Sierro Leone delimo 105. mesto med 152 državami, Imamo nadpovprečno obremenitev dela med najrazvitejšimi državami ter najvišjo dohodkovno egalitarnost na stari celini.

Vse to (in še marsikaj drugega) je verjetno botrovalo oceni ugledne poslovne revije Forbes, ki Slovenijo vidi kot najbolj socialistično evropsko državo .

Ob teh statistikah »nismo več v komunizmu« izzveni prej kot slaba šala, kot kompetentna trditev doktorja ekonomskih znanosti.

Je torej Mramor odmevni stavek izrekel kot politik? Navsezadnje opravlja eno najpomembnejših političnih funkcij v državi.

Kar 85 % časa v štiriindvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije je oblast zasedala leva politična opcija, h kateri kajpada spada tudi aktualni finančni minister. Vse številne mandate so se bolj ali manj pritajeno medsebojno prerekali, spodkopavali drug drugega, rušili lastne vlade in čez noč postavljali nove, pogosto tudi javno žalili in zaničevali.

A vedno in povsod jih poenoti le eno – ideološka komunistična nostalgija, vedno znova opevana in izpričana na številnih proslavah in manifestacijah, kot je razvpito stožiško praznovanje ob prevzemu oblasti 27. aprila 2013.

Po ogledu pričujočega videa si desetkrat ponovite »nismo več v komunizmu«. Vas je prepričal?

Izločili smo torej ekonomsko in politično komponento Mramorjevega izreka in vprašati se je, ali ne gre morda za zgodovinsko oceno preloma z nekim obdobjem v »narodovem zorenju«, ki naj bi bil dandanes končno presežen.

Prehode skozi zgodovinska obdobja praviloma zaznamujejo civilizacijski preskoki, mnogokrat predvsem v miselnem, intelektualnem smislu – denimo razvoj in dominacija antične misli, pa srednjeveška temačnost duha in njegova osvoboditev v humanizmu in renesansi …

Za odgovor na vprašanje ali smo Slovenci ob formalno-pravnem prehodu v demokracijo hkrati opravili tudi ta civilizacijski preskok, je dovolj pogledati v jaške Hude jame in brezna stoterih drugih kotanj, v katerih zakopani, zazidani, zaminirani, zdemolirani, daleč od vesti in srca politikov, medijev in javnosti ležijo naši drugorazredni rojaki, pozabljeni, nevredni dostojnega pokopa.

Mar ne bo zgodovinska stroka s par stoletno distanco prelomnico s komunizmom postavila tudi glede na zrelost narodove zavesti, odražajoči v višjem miselnem spoznanju in  osvojeni lekciji minulega obdobja?

Kar nas pripelje do morebitnih Mramorjevih prostočasnih mistično-filozofskih praks. Je morda konec komunizma spoznal v splošnem stanju duha Slovencev in njihovem zavedanju o preživetosti socialističnega samoupravljanja kot ekonomsko nevzdržne in moralno-etično zavržene oblike družbenega bivanja?

Da je temu težko verjeti, pričajo že vse zgornje ugotovitve, podkrepljene s številnimi drugimi simptomi današnje slovenske realnosti: splošno dojemanje države kot skrbnice vsega in vsakogar, zagrizeno zagovarjanje »nacionalnega interesa« ter nasprotovanje privatizaciji in zasebni pobudi v šolstvu, zdravstvu in drugod, skoraj patološko sovraštvo do katoliške Cerkve, nostalgično obujanje spominov na čase, ko smo »vsi imeli službe« in smo »brez izjeme vsi počitnikovali na morju« ter ko smo »v svetu nekaj pomenili«. In navsezadnje pričakovanje, da v vsej državi ne sme nihče zaslužiti kaj dosti več od povprečne delavske plače.

Upoštevajoč vse navedeno bi težko zaključili, da je človek akademske kapacitete misel »nismo več v komunizmu« dejansko izrekel v katerem od predstavljenih konceptov.

Ostane nam zgolj še domneva, da smo dr. Mramorja nekako morali narobe razumeti.

Kaj pa če je spoštovani doktor z besedami, izrečenimi v prvi osebi množine, pravzaprav mislil na »nas«, za razliko od »vas«? Torej »mi smo tisti, ki nismo več v komunizmu«, za razliko od »vas na oni strani, ki ste še vedno v komunizmu …« ?

Domneva pridobi na logičnosti, če jo razvijemo korak naprej. Torej mi, družbeno in intelektualno superiorna elita, nismo več v komunizmu, zato ni ovir za visoke honorarje, prelite v naše žepe preko davčno ugodnejših odvodov iz institucij skupnega »nacionalnega interesa«. Za razliko od vas, ki ste deležni vsega tistega, za kar se tudi mi sicer pregovorno zavzemamo: visoke obdavčitve plač, stroge državne regulative, državnega lastništva podjetij, oviranje zasebne pobude na vseh ravneh, vsesplošne uravnilovke in vsega ostalega, kar vzpodbuja povprečnost in zatira odličnost.

Edino v tem pogledu pokroviteljski poduk ministra za finance »nismo več v komunizmu« dobi svoj smisel.

In prav ta duhovno-materialna odmaknjenost voditeljev avantgarde socialističnega delovnega ljudstva levo prepričano rajo v aferi »honorarji« najbolj boli.

Prestiž in luksuz na njihov račun so namreč pripravljeni odpustiti le maršalu Titu, nikakor pa ne nekemu Maksu Tajnikarju, Metki Tekavčič ali Stanki Whothefuck Cankar.

>

Zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Zakaj ne poljubnega števila oseb ali subjektov?

Zakonska zveza ni več samo »urejena življenjska skupnost moža in žene«, ampak »življenjska skupnost dveh oseb«. Majhna korekcija v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki po prepričanju zagovornikov in nasprotnikov pravic istospolnih spremeni vse.

Po mnenju prvih popolnoma izenačuje pravice istospolnih in heterospolnih parov, po mnenju drugih pa korenito posega v tisočletja postavljan naravni red in vrednotno orientacijo zahodne civilizacije.

Strinjali bi se lahko z enimi in drugimi, a to jim ne daje absolutne pravice urejanja družbenih razmerij na način, kot si  predstavljajo.

Poglejmo zakaj.

Zagovorniki predstavljenih sprememb se sklicujejo na odpravo diskriminacije in zagotovitev enakopravnosti družbeni manjšini istospolno usmerjenih. V okrilju parole »živi in pusti živeti« poudarjajo, da z dodelitvijo pravic homoseksualcem v ničemer ne posegajo v pravice in način bivanja heteroseksualnih članov družbe, ki se o tem zato nimajo legitimne pravice izrekati, kaj šele odločati. Referendum na to temo bi zato moral biti ustavno preprečen.

A slediti tovrstni argumentaciji izenačitve vseh v družbi živečih manjšin logično zahteva zagotovitev pravic tudi ljudem preostalih življenjskih slogov. Zakaj bi nekdo, ki s strinjanjem vseh vpletenih prakticira mnogoženstvo (mnogomožtvo), potemtakem bil prikrajšan za priznanje statusa njegove »zakonske zveze« po omenjenem zakonu? Mar si tudi ta ne zasluži enakopravnosti, kot vsi ostali?

Če želimo odpraviti diskriminacijo teh članov družbe (in v Sloveniji zagotovo obstajajo), definicija zakonske zveze potrebuje dodatno korekturo, denimo v »življenjsko skupnost poljubnega števila oseb«.

Med nami živijo tudi ljudje drugih družbeno nesprejemljivih odklonskih spolnih praks. Je s temi ljudmi kaj narobe in če, po čigavih kriterijih? Kdo smo mi, da bi jih sodili? Mar nismo še nedavno tako označevali tudi homoseksualcev? Mar s takšnim stališčem tem ljudem ne povzročamo krivice in jih neupravičeno diskriminiramo pri prakticiranju njihovega življenjskega sloga? Če je temu tako, je v definicijo zakonske zveze nujno ustrezno dopolniti, recimo kot »življenjsko skupnost poljubnega števila subjektov«

Verjetno se zdaj že vsi strinjamo, da sledenje tovrstni argumentaciji vodi v povsem napačno smer.

Temu je tako, ker pri vprašanju ureditve družbenih razmerij med ljudmi različnih spolnih občutenj in praks ne gre za zagotavljanje enakopravnosti družbenih manjšin, ampak za doseganje konsenza o temeljnih družbenih vrednotnih izhodiščih, o načinu, pravilih in zakonitostih skupnega sobivanja.

Tovrsten dogovor med sobivajočimi imenujemo družbena pogodba.

Človekove pravice v skupnosti zahodnega tipa tako niso nekaj, kar si nekdo želi oziroma občuti, da mu pripada, ampak nekaj, kar v družbeni pogodbi kot take definira družba sama.

Pogodba, ki smo jo z življenjem v Zahodni civilizaciji simbolično podpisali, tako recimo (za zdaj) ne vključuje pravice moškega do poroke z več ženami (in obratno), pravice do spolnosti z živalmi ali, banalno, da prosto lulamo na javnih mestih. Vsega tega naša družba ne dovoljuje kljub temu, da teoretično z nobenim od tovrstnih dejanj ne posegamo v pravice kogarkoli drugega in navkljub temu, da so v določenih kulturah z drugačno družbeno pogodbo takšne stvari lahko obče sprejete, dovoljene in razumljene kot normalne.

Družbena pogodba se z razvojem civilizacije lahko spreminja in dopolnjuje, ampak zgolj s širokim družbenim konsenzom. Včasih temu pravimo, da mora za spremembe družba »dozoreti«. Tovrstna »zrelost« za poseg v družbeno pogodbo pa se v zahodnem svetu preverja z mehanizmom neposredne demokracije, imenovanim referendum.

Ljudsko odločanje o spremembah tako osnovnih družbenih postulatov, kot je definicija zakonske zveze, družine in podobno, je tako nujno in neizbežno. A zgolj, če predlagateljem uspe zadostiti zakonskim pogojem za njegov razpis. Njihova ubranitev statusa quo obstane, če uspejo v to prepričati kvorumsko večino, tisočletja postavljan naravni red gor ali dol.

Glasnim zagovornikom pravic istospolnih gre pri vsem skupaj zameriti, da s svojimi idejami in predlogi pred družbo ne prihajajo odkrito, ampak vedno znova skozi stranska vrata.

Predstavnikov LGBT skupnosti tako ne boste slišali reči: »imava se rada, zato bi se želela poročiti in posvojiti otroke, kot vsak drug heteroseksualni par,«  ampak skušajo kar se da skrivoma sprejeti manjše zakonske spremembe, na katerih bodo nato popolno enakopravnost zahtevali brez predhodne javne debate ter iskanja splošnega družbenega konsenza.

Zato tudi skrajšani postopek sprejemanja zakona, ki izključuje javno razpravo. V tej bi se namreč razčistilo, da »popolna enakopravnost« vključuje tako istospolne poroke kot posvojitve otrok. Majhna sprememba precej bolj drastično spreminja status istospolnih parov, kot na referendumu padli družinski zakonik.

Predvsem posvojitvam otrok  s strani homoseksualcev pa javno mnenje ni naklonjeno, zato si zagovorniki pravic istospolnih tovrstne javne osveščenosti ne želijo, saj bi to po njihovem mnenju pomenilo zanesljiv referendumski poraz. In prav v tej točki se kaže (ne)zrelost družbe za tako drastične spremembe, kar nedvoumno pomeni, da čas zanje še ni dozorel.

A potrpežljivost pri čakanju na »zrelejše čase« očitno ni vrlina aktivistov LGBT skupnosti, ki, hote ali ne, dajejo občutek agresivne manjšine, ki za vsako ceno in na vsak način želi doseči svoje cilje. Kdor jim pri tem stoji na poti, tvega etiketo nazadnjaškega homofoba, v skrajnih primerih tudi kariero, saj njihov vpliv sega do visokih položajev v družbi in medijih.

Prav tovrstna agresivnost pa deluje odbijajoče na heterospolno večino in tudi na številne homoseksualce, ki bi do večje enakopravnosti in družbene sprejemljivosti želeli priti po mirnejši, strpnejši poti.

Pot iskanja še sprejemljivega skupnega imenovalca pri poseganju v družbeno pogodbo bo od vseh vpletenih terjala več strpnosti in brzdanja strasti. Sedanji pristop k posegom v to občutljivo problematiko k temu zagotovo ne prispeva.

>

Kolaps Klemenčičevega korupcijskega poročila: Možje v črnem in delo, ki so ga opravili

»Mi smo svoje delo opravili,« je pred dobrima dvema letoma takratni predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič v javnost pospremil bombastično poročilo KPK o premoženjskem stanju politikov, v katerem so najvplivnejša politika v državi – predsednika vlade Janeza Janšo in vodjo opozicije Zorana Jankovića – obremenili s korupcijskimi obtožbami. Ob tem je medijem še pokroviteljsko razložil, da naj nadzorne institucije opravljajo svoje delo po zakonu in ustavi, ne pa razmišljajo o političnih posledicah.

Nekaj mesecev kasneje je, skupaj z obema podpredsednikoma, odstopil s čela KPK, »iz protesta,« kot se je izrazil. Njihovo delo je očitno res bilo opravljeno.

Ob vseh danes znanih dejstvih, s primerno časovno distanco in nedavno sodbo Vrhovnega sodišča, ki je poročilo o Janševem premoženjskem stanju odpravilo zaradi kršenja ustavnih pravic takratnemu premieru, Klemenčičeve besede dobivajo povsem novo konotacijo.

Kaj je pravzaprav bilo delo, ki so ga opravili in kmalu po njem zapustili svoje položaje? Za javnost nepričakovan in nikoli pojasnjen odhod ni mogel biti posledica tega, da se »nič ne spremeni,«  saj je navsezadnje zaradi njihovih odločitev padla vlada demokratične države in hkrati premierske možnosti uničila pretendentu, zmagovalcu parlamentarnih volitev. Mar bi se zaradi njihovih ugotovitev moral stopiti led na Antarktiki, zamenjati magnetni zemeljski poli ali kaj podobno apokaliptičnega?

Kakorkoli obračamo, ob vsej medijski podpori in zaupanju javnosti je bila Klemenčičeva komisija tisti čas nedvomno najvplivnejša institucija v državi.

»Nazorne institucije naj opravljajo svoje delo po zakonu in ustavi, ne pa razmišljajo o političnih posledicah.« Te Klemenčičeve besede je vredno prebrati še enkrat ali dvakrat, saj ob ščepcu pridigarske konotacije izžarevajo svojevrstno karizmatično avtoriteto njenega avtorja, kakršna mu je dajala visoko javno legitimnost. »Učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki,« bi še kdo ob tem pripomnil, pa tudi asociacija na film Men in black, kjer W. Smith in T. L. Jones z oblastjo disciplinirata poredno razposajene vesoljčke, ni povsem iz trte izvita.

A sodba Vrhovnega sodišča je Klemenčičevo avreolo nezmotljivosti zadela prav na najšibkejši točki. Izkazalo se je namreč, da od vseh nadzornih institucij prav »njegova« svojega dela ni opravljala po ustavi, politične posledice tega pa so enormne in dejansko nepopravljive, saj se je notranje-politična slika v državi popolnoma zasukala. In pomislite, to zaradi poročila, ki je danes odpravljeno, de jure sploh ne obstaja!

Vse to je seveda nesprejemljivo in vredno globljega razmisleka o (ne)smotrnosti posameznih političnih ravnanj na razvojni stopnji demokracije, kakršno prakticiramo v Sloveniji, dodatna zadrega pa je v »nezmotljivem« in »dokončnem« dejstvu, da ta oseba danes opravlja funkcijo ministra za pravosodje.

Vse drugo kot Klemenčičeva zamenjava bi vladi dežurnega pravičnika nepopravljivo načela avtoriteto, kar pa še zdaleč ne rešuje vseh vprašanj in dilem, ki se s to zgodbo pojavljajo.

Najbolj očitno vprašanje je, ali sta bila Klemenčič in Praprotnik dejansko na misiji eliminacije osovraženega političnega akterja (in pri tem kolateralno žrtvovala še enega samopašnega nebodigatreba). Je to »delo, ki so ga opravili« – očistiti politiko vplivnih liderjev, ki z generiranjem politike kulturkampfa, po mnenju mnogih, Slovenijo držijo v šahu? So nemara pripravljali pot zmernejšim političnim konceptom, poosebljenim s strani tistih, za katere se je denimo izkazalo, da so bili o poročilu seznanjeni predčasno?

Če je bilo morda tako, potem je ta misija pogrnila na vsej črti. Janša se, polžje počasi, a zanesljivo, otresa vseh najhujših sodb, ki mu jih je skuhalo slovensko sodstvo in se v ring vrača močnejši kot kadarkoli. Janković bo (o razpletu njegove pritožbe na VS se je nesmiselno slepiti), opran očitkov in z osvojeno lekcijo iz vrhunske politike, morda zrežiral come back na veliko sceno. Stranke, ki so v imenu zmerno-moralne politike svoj čas zarile meč v srce Janševe koalicije, pa je, razen ene, politična realnost pometla iz parlamenta.

Drugo vprašanje, ki ga ni moč zaobiti, je, komu Klemenčičev padec dejansko koristi. Človek s Harvarda si je v času svoje kariere, predvsem na mestu državnega sekretarja Katarine Kresal in kasneje na poziciji predsednika KPK, s svojim brezkompromisnim pristopom nakopal mnogo vplivnih nasprotnikov, ki še zdaleč ne prihajajo le z desnega političnega pola. Ne smemo pozabiti, da so ga v minulih mesecih orkestrirano medijsko napadali ljudje kot Drago Kos, Aleš Zalar in še nekateri vplivneži iz znanih krogov, pa tudi Kresalova in Senica mu verjetno nista kar tako odpustila »izdaje« v primeru najema stavbe NPU. Novinar Bojan Požar, znan po dobrih virih, namiguje tudi na določen strah v sodstvu pred napovedanimi Klemenčičevimi reformami, ki bi prevetrile fevd, ki ga nekateri za vsako ceno želijo zadržati zase.

Še najbolj od vsega pa je morda bistveno vprašanje, kdo si Janšo kot hegemona politične desnice želi ohraniti na njenem čelu tudi v prihodnje. Slednje namreč zagotavlja kontinuiteto oblasti levice, ne glede na vso opravilno nesposobnost njenega političnega establišmenta. Janša bo pač za rajo kriv, četudi bi ga pomilostil sam Josip Broz, in ne glede na vse je iluzorno pričakovati, da bo še kadarkoli sposoben oblikovati vladno koalicijsko večino.

Politična igra tako ostaja odprta in le prihodnost bo prinesla določene odgovore. Neobremenjenim ljubiteljem domačih političnih trilerjev priporočam potrpljenje, za tolažbo ob čakanju pa trinajst serij tretje sezone House of Cards, ki so od včeraj na voljo na Netflixu.

Ob pretkanem Franku boste morda za trenutek pozabili na kloako domače družbeno-politične realnosti.

>

Žrtve medijskega meteža stoletja

»Pa dobro, zima je, mar ne? Nismo otok na ekvatorju, ne Florida. Hvala za opozorila+ukrepe, a “psihiranje” medijev presega meje normalnosti.«

.                                                                                                        Jelko Kacin, twitter, 5.2. 2015

Slovenci se po novem bojimo februarskega snega. V upravičenost strahu so nas vsaj hoteli prepričati vremenoslovci, DARS-ovci, šolniki, predvsem pa mediji s svojo kolektivno psihozo, v kateri je »snežni metež stoletja« za nekaj dni okupiral prime time vseh najpomembnejših informativnih oddaj.

Ves teden je minil v znamenju iskanja. Najprej so novinarji iskali razloge za preplah, nato so iskali sneg, ki ga ni hotelo biti, na koncu pa so iskali krivce za napak predvideno snežno katakizmo. Predvidljivo so jih našli v vremenarjih, upravljalcih cest in še kom, kakšnih poglobljenih premislekov o (ne)smiselnosti lastnega postopanja, v katerem so ure najbolj gledanih terminov namenili splošni ljudski histerizaciji pred nenavadnim zimskim pojavom, imenovanim sneg, pa ni bilo zaslediti.

Vlogo medijev pri ustvarjanju zgodbe o snežni apokalipsi bi bilo škoda kar spregledati, saj gre za še en nazoren primer simptomatičnega poneumljanja slovenske družbe, h kateremu prav sedma sila zadnje čase prispeva nezanemarljivo velik delež.

»Metež stoletja«, »Strahovlada, klofute in kričanje v šmarskem vrtcu«, »Izživljali so se nad sošolcem iz Bosne«, »Seksualni škandal v mariborski srednji šoli«, »Bavčar bi se rad ognil zaporu, a mu ne bo uspelo« je izbor na prvi pogled različnih naslovnih zgodb zadnjih nekaj mesecev, ki imajo v resnici marsikaj skupnega.

Potencirana histerizacija obravnave bolj ali manj vsakdanjih dogodkov namreč postaja prevladujoč vzorec medijskega infotainmenta, kjer namesto kritično-distančnega iskanja resnice prevladuje  moralistično-katastrofični senzacionalizem z namenom čustvenega afektiranja občinstva.

Pri čustveno vpletenem gledalcu namreč trezna razumska presoja pade in zgodba ga posrka vase – iz mimobežnega brezbrižneža se prelevi v akterja, strastnega branitelja svojega vrednotnega sveta v boju med dobrim in zlim. S tem zapade v odvisnost od zgodbe in njenega razpleta ter postane ujetnik opinion makerjev iz medijskih ozadij. Spremljati jo enostavno mora danes, jutri in pojutrišnjem, dokler glavni negativec ni ustrezno kaznovan.  Nanj s prstom pokažejo mediji in  tako brezprizivno zapečatijo njegovo usodo. Brez krivca namreč dobra zgodba ne obstaja.

Razsoden bralec/gledalec bo v »metežu stoletja« prepoznal vsakdanji zimski pojav, v »vrtčevski strahovladi« javno obračunavanje v interesnem spopadu znotraj kolektiva, »izživljanju nad bosanskim sošolcem« vsakodnevne ravse mladih petelinčkov, v »šolskem seksualnem škandalu« ne preredko kabinetno prakso in v »Bavčarjevem izogibanju zaporu« resno strokovno zdravniško diagnozo. Novice bo obravnaval z vsem dolžnim spoštovanjem, a s potrebnim dvomom in kritično distanco do edine zveličavne resnice.

Čustveno vpleteni bralec/gledalec pa bo v istih (s)poročilih videl življenjsko ogrožajočo naravno katastrofo,  grobo zlorabo nemočnih otrok, rasistično nasilje slovenskih fantov nad nesprejetimi tujci, seksualno pohujšanje mladine, ter hinavskega tajkuna, izogibajočega se pravični kazni. Ustrezno usmerjen bo znal poiskati krivce v vsaki izmed zgodb.

In prav medijsko histerično iskanje krivcev za vsak odkrušen kamen s hriba, ki pade na cesto, vsako stoletno vodo, ki zalije hišno klet in katerokoli drugo sitnico, ki razburka ljudsko domišljijo, je pripeljalo do situacije alibi igre, v kateri vsak najprej zavaruje sebe, ne glede na realno smiselnost svojega ukrepa ali dejanja.

Vremenoslovci tako napovedo rdeč alarm, da ne bi bili sojeni odgovornosti za spregledano grožnjo naravne nesreče, DARS-ovci raje zaprejo ceste, kot da bi pred TV kamerami jalovo pojasnjevali, zakaj so tovornjake spustili v sneg in s tem blokirali promet ter bognedaj povzročili še kakšno prometno nesrečo, šolniki raje zaprejo šole, kot da bi bili deležni tožb staršev zaradi zdrsa šolskega avtobusa in vzgojiteljice v vrtcih otrokom raje ne brišejo ritk, da jih ne obtožijo spolnega nasilja nad najmlajšimi.

Takšna je realnost vsakdana egoistično-oportunistične družbe, kjer je človek človeku volk, ne pa sosed, brat, prijatelj, spoštovani znanec.

Glede na prevladujoče trende je čas, da se praks rdečih alarmov in medijskih metežev stoletja kar navadimo.

>

Kaj je radikalnega pri Sirizi ali »posodi mi jurja« mentaliteta

V starih časih SIT valute ste zagotovo imeli tudi takšne vrste prijateljev, ki so vas ob snidenju v isti sapi s pozdravom že nagovorili: »stari, dej posod mi jurja«.

Tisočak je za fehtanje te vrste predstavljal ravno pravšnjo vrednost; Prešeren med prsti je že dajal občutek otipljivega, saj se je zanj ob litru vina dobilo še škatlo čikov (pa še za burek je ostalo), po drugi strani pa je šlo za ravno toliko denarja, da se ga »prijatlu« ni spodobilo odtegniti.  Zavedanju navkljub, da to ni prvi in ne zadnji depozit tej stranki in da je povratni likvidnostni tok zaradi njene nagnjenosti k »pozabljivosti« zelo vprašljiv.

A s tem se ni bilo preveč za obremenjevati, saj je do teh boemov veljala določena strpnostna toleranca. So bili pač »na izi« in v igri ni bil ravno velik denar.

Mnogo težje pa bi bilo takim ljudem v upravljanje zaupati kaj vrednejšega, denimo varčevalnega prašička za novo klubsko športno opremo, zbiranje denarja stanovalcev za plačilo vzdrževalca bloka, blagajno občinskega proračuna ali pa kar srednje veliko evropsko državo.

Prepričljiva zmaga Sirize v Grčiji, evropski levičarji navdušeni

Izposojeni naslov s spletnega portala MMC RTV odlično karikira prevladujoče vzdušje zadnjih dni tudi v Sloveniji. Naše prepričance v »evropsko pomlad, ki se začenja v Grčiji« ob vsem zmagoslavju malenkost moti le označevanje Sirize za »radikalno« levo stranko, ki se tu in tam pojavlja v medijih.

Tisti, ki se najdejo v njenih idejah, se namreč nikakor nimajo za radikalce in kot takšne jih navsezadnje ne zaznava tudi domače družbeno okolje. Zato ne presenečajo izrazi čudenja, kakršnega si je denimo v kolumni z naslovom »Kaj je radikalno?« V Mladini privoščil znani sindikalist Goran Lukič.

Skušajmo zvedavim mladolevičarjem razjasniti obzorja.

Kot piše mariborski filozof dr. Boris Vezjak, je Siriza radikalna že po imenu, oziroma akronimu:  »Synaspismós Rizospastikís Aristerás« dobesedno pomeni »koalicija radikalne levice«, ali po angleško »Coalition of the Radical Left«.

Kot vidimo, se Cipras in njegovi že samopoimenujejo za radikalce in verjetno jih bodo v spremembo samozaznave težko prepričali tudi slovenski levičarji. Radikalnost je namreč njihova programska platforma, pozicija, iz katere izhajajo in skozi njo nastopajo na sceni.

To, da se v Sloveniji njihova politika mainstreamovsko interpretira kot zmeren obraz nove, sodobne levice, je kvečjemu problem naše deformacije razumevanja družbeno-političnih konstelacij, nikakor pa ne Grkov ali drugih narodov Evrope.

Še bolj kot to pa je za mednarodne odnose radikalno stališče novih grških oblastnikov, da si je denar na finančnih trgih sicer nujno izposojati, precej manj nujno pa ga je kasneje tudi vračati. Pravzaprav je zahteva po vrnitvi izposojenega definirana  kot »tiranski odnos pohlepnih finančnih institucij, ki ponižujejo grški narod«. Za plače, pokojnine in druge življenjske stroške Grkov naj bi tako solidarnostno prispeval nekdo drug, povečini združenje davkoplačevalcev velike skupne družine narodov EU.

Potrebno je sicer jasno izpostaviti, da mednarodni finančni akterji niso nikakršne dobrodelne organizacije, ki bi denar naokrog posojale kar tako iz dobre volje ali socialnega čuta do trpečih narodov sveta. Njihova ekonomska računica je znana vsakomur, ki z njimi vstopa v dolžniški odnos.

Zanimivo, ampak Grkov, Slovencev ter kogarkoli drugega nikdar ne slišimo mednarodnih posojilodajalcev zmerjati z grabežljivci, pohlepneži in izkoriščevalci takrat, ko jih milo prosimo za njihov denar. To stanje zavesti dosežemo šele, kot je posojeno potrebno vračati.

Državna suverenost se tako ne izgublja z reformami, zategovanjem pasu ali privatizacijo, ampak z življenjem preko zmožnosti, ki se pokriva z izposojenim denarjem. Padec standarda, brezposelnost, životarjenje in beda … so zgolj neposredne posledice tega. Ponižanje pa ni v izpolnjevanju danih zavez s stisnjenimi zobmi in pasovi, ampak v njihovi opustitvi ter lahkomiselnem prelaganju odgovornosti na tiste, s katerih dlani smo še včeraj lizali denar.

Da »posod mi jurja« mentaliteta na veliki sceni ne funckionira, bodo Cipras in njegovi simpatizerji na krut način spoznali v trenutku, ko bodo od svojih mednarodnih partnerjev potrebovali svež denar. Kdo jim ga bo namreč posodil ob zavedanju, da ga nikoli več ne bo dobil nazaj?!? Gre za milijarde, ne pa novčiče za burek in škatlo čikov.

Vsemu temu navkljub pa splošen trend prezadolženosti držav dejansko kaže na pasti in anomalije dolžniškega kapitalizma. A te morajo biti reguliranje na način, da do prezadolževanja ne pride, čemur služi prizadevanje EU po uvedbi fiskalnega pravila in posledični izenačitvi prihodkov in odhodkov državnih proračunov. V tem pogledu je Grčija svareče ogledalo vsega hudega in priložnost za spoznanje o nujnosti sprememb obstoječih praks proračunskih primanjkljajev.

Medtem pa bo za preživetje na oblasti Siriza potrebovala vsaj nekaj zdravorazumskega spoštovanja pravil, postavljenih od upravljalcev skupne malhe, iz katere prejemajo. Čas za pokončnost in ponos bo zanje napočil, ko ne bodo klinično odvisni od tujega denarja.

Takrat bo Grčija ponovno zadihala s polnimi pljuči, kot suverena in svobodna država.

>

Teroristični napad v Franciji: veš, Zahod, svoj dolg?

»Ko jaz čutim svobodo, da bi se ponorčeval iz nečesa, kar ima za drugega človeka nepredstavljivo vrednost, je prav, da mojo svobodo govora omejim s spoštovanjem do človeka, ki v svojem svetu to vrednoto postavlja na nedotakljiv piedestal.«
.                                                                                                    Dr. Aleksander Zadel, psiholog

Primarni vir konflikta v svetu po hladni vojni bo izhajal iz človeških kulturnih in verskih identitet
.                                                                               Samuel P. Huntington, trk civilizacij, 1992

»Versko čustvo je najgloblje človekovo čustvo«
.                                                                                                                          dr. Anton Trstenjak

Barbarska okrutnost terorističnega masakra nad uredništvom satirične francoske revije Charlie Hebdo je pretresla Zahodni svet, nevajen krvavih scen z ulic svojih domov in delovnih mest. Poveličevanje človeškega življenja je zgolj ena izmed »univerzalnih vrednot« ki jih Zahodna civilizacija vsiljuje svetu, v katerem ima človeško bivanje v tostranstvu nižjo pomensko vrednost. Kot tudi številne druge kulturne vrednote; svoboda izražanja, demokracija, sekularizacija, materializem, enakost med spoloma in ostale, ki smo jih Zahodnjaki ponotranjili kot občečloveške ter pričakujemo, da jih kot take dojemajo tudi ljudje drugih kulturnih identitet.

Tovrstni pokroviteljski egocentrizem, sploh kadar posega na občutljivo področje verskega prepričanja, povzroča precej globlje duševne brazde od vojaškega intervenizma v bližnjevzhodnih plemenskih sporih, kakor vzroke za teroristične akcije islamskih ekstremistov površno pojasnjujejo nekateri komentatorji. Zgolj ena karikatura smešenja preroka Mohameda v tem pogledu naredi več škode od vsega bojnega arzenala ZDA, izstreljenega na bližjevzhodnih kriznih žariščih. Svinčnik lahko natančneje (pri)zadene v srce vernika od vsakega vodenega izstrelka.

Danes, več kot dvajset let od vzklitja slovite teze o trku civilizacij kot generatorju konfliktov v svetu po Hladni vojni je jasno, da je ugledni harvardski profesor Samuel P. Huntington imel še kako prav, a se je obenem v nečem tudi motil. Primarni vir konflikta danes nedvomno izhaja iz človeških kulturnih in verskih identitet, a se v globaliziranem svetu ne dogaja na obrobju civilizacijskih krogov, temveč v epicentru multikulturnega Zahoda. Najokrutnejši ekstremisti se danes rojevajo in rastejo v zibelki demokratičnega sveta.

Evropa in ves Zahodni svet postaja žrtev lastne politike multikulturnosti. V skladu z našimi vrednotami in prepričanji smo ljudi drugih kulturnih krogov sprejeli z odprtimi rokami, a hkrati od njih pričakovali ponotranjenje našega vrednostnega sistema, kamenček v mozaiku katerega je denimo tudi satirično norčevanje iz vsega in vsakogar, ne glede na težo osebnega pomena zasmehovane vrednote. A kar je za nas legitimna pravica svobode izražanja, je lahko za pripadnika druge kulture dejanje grobega nespoštovanja in žaljenja verskih čustev. Ta pa je, ko je povedal že pokojni ugledni slovenski filozof in teolog dr. Anton Trstenjak, najgloblje človekovo čustvo. In kot tako je v vsej svoji globini lahko tudi najmočneje prizadeto.

Zahodna civilizacija se sooča z neizbežno izbiro. Bodisi vztrajati pri konceptu multikulturnosti  s spoštovanjem vrednot priseljencev drugih kulturnih krogov tudi za ceno upogibanja lastnih vrednotnih konceptov, bodisi trdno stati na braniku pridobitev humanizma in temeljev svobodnega sveta, kot ga razumemo na Zahodu.

V Slednjem primeru velja: »Multikulti ist tot,« kot je že pred leti zatrdila najvplivnejša ženska sveta Angela Merkel. Teroristični napad v imenu Alaha na svobodo izražanja daje njenim besedam novo potrditveno razsežnost. >