Ona Sanja Pariz

Še ne tako dolgo nazaj se mi je nekje zapisalo, da imamo Slovenci Sanjo Grohar in njej podobne fine dame radi natančno takšne kot so in naj nikar po nepotrebnem ne odpirajo ust še v kakšne druge, kot neretorične namene. Posledice so namreč po pravilu opisljive s tisto Smolarjevo »Prelepa si, dokler molčiš…«, obenem pa mi sploh ni jasno, zakaj bi vse rade bile kot kakšna Bondova dekleta; mlade, lepe in hkrati raketne znanstvenice. Na Sanjino žalost Vest.si pač ni visoko proračunska bondiada in Jonas ne James, ekipa Drugega sveta pa pri česanju slovenske blogosfere tudi ne slepa in gluha.

Sicer pa moj namen ni moralizirati o etičnosti plagiatorstva ali bohnasvaruj Sanji soditi za domnevno krajo intelektualne lastnine (navsezadnje so svojo sodbo podali bralci Drugega sveta in številnih drugih medijev). Bolj kot to me fascinira samopromocijska multitalentiranost zmagovalcev raznih lepotnih tekmovanj, pevskih natečajev, bitk talentov in Big Brother šovov. Kar naenkrat naj bi vsi bili nekakšni »wunderkindi«, ki plešejo, pojejo, komentirajo, svetujejo, vodijo (kvazi)intelektualne TV oddaje, se na pomembnih prireditvah družijo s pomembnimi ljudmi in za oblikovanje svoje postave uporabljajo Buttshaper. Vsa ta popolna bitja nam mediji prodajajo v bleščeči embalaži prime time televizijskih oddaj in časopisnih naslovnic in zato sploh ne čudi, da je Slovenija polna ljudi s kroničnim pomanjkanjem samozavesti ter simptomi manjvrednostnega kompleksa. Na koncu se seveda vedno izkaže, da za vsako Sanjo stoji ena Philia in da zlati dečki in deklice niso nič manj človeški od zadnjega Francija iz Kačjega Dola. Še več kot to, posledice triumfa medijske slave so v neizbežnih časih njenega zatona zanje pogostokrat katastrofalne, obratnosorazmerno s finančno srečo njihovih psihiatrov.

Če je vsaj kanček resnice v njenem visokem IQ bi Sanja morala razumeti, da je Michael Jordan še vedno car, pa čeprav ne zna igrati baseballa in Desa Muck priljubljena pisateljica blazno resnih tem o seksu, pa čeprav si je sploh ne želim videti v čipkastem perilu. Sicer razumem Damjana Murka, ki ne zna ničesar, pa se smeši pred TV kamerami za svojih pet minut pozornosti, ampak Sanji tega res ni treba. Vsi namreč zelo dobro poznamo njene kvalitete, ko pa se nam bo zaželelo prefinjenega intelektualnega nalaganja, pa bomo že preklopili na Marka Crnkoviča. Zgolj za kratek čas seveda.

Z zdravo mero nalagalske samokritičnosti pa pred koncem moram izpostaviti še vlogo Drugega sveta pri odkrivanjih domnevnih kraj vsebine s slovenskih blogov. Ta je kot kaže bolj pogosta, kot se zdi na prvi pogled. Če odkritje plagiatorstva in ustrezna reakcija nanj ne predstavljata problema za uveljavljene blogerje tipa Had in Marko Pigac, pa slednje ne velja za številne manj poznane blogerske ustvarjalce. Prepričani smo lahko, da so kraje z blogov kot je Philiin v večini primerov spregledane oziroma omejene na doseg avtorjevega blogerskega sveta. Uredniki slovenskega blogerskega časopisa smo z medijsko odmevnim opozorilom na primer »Philia-Sanja« pokazali zobe vsem, ki se zanašajo na domnevno marginalnost mase blogerskih individuumov. Naj jih ne bo strah krasti samo od »velikih« ampak tudi od »majhnih«.

In da se, kot na koncu vedno, vrnem k Sanji. Nisem je sicer (žal)sanjal zadnje dni, je pa bila na mojih ustnicah pogosteje kot običajno, pa čeprav zgolj v Brendijevem refrenu. »Ona Sanja Pariz, ona Sanja London…«. Takšne zgodbe se pač ponavadi končajo tako kot sporoča Brendi. »A naj k vragu gre svet, naj že mine ta noč, zjutraj s fičkom odpeljem jo v moj Portorož«. Mislim, da je »s fičkom v Portorož« za Sanjo kar sprejemljiva avantura. >

Fenomen Jelinčič in predsedniški izhod v kopalkah

Že večkrat sem imel namen besedo ali dve napisati o slovenskem političnem fenomenu imenovanem Zmago Jelinčič, vendar vpliv Jupitra na Luno za kaj takega še nikdar ni bil bolj ugoden, kot danes. No, nekaj malega imajo verjetno s tem opraviti tudi predsedniške volitve z aktivnostmi, ki jim pritečejo.

Za politike prve klase, kamor jih v Sloveniji sam prištevam malo (Kučan, Drnovšek, Janša, Pahor in Jelinčič) je značilno, da si ob začetku svoje politične poti začrtajo formulo, katere se držijo kot pijanec plota, razen če resnično kaže znake totalne zgrešenosti.  Plota, katerega se vsa leta oklepa Zmago, mu ni bilo treba nikoli menjati. Njegova enačba je jasna. Kjer so vsi »za« je on »proti«, kjer so vsi »proti« je on »še bolj proti« in kjer so vsi do konca »proti«, je on »pogojno za« (kar pa je bolj redka kombinacija). Vsak butec (in peščica slovenskih politikov) pač ve, da se folk ne more poenotiti niti v tako enostavnih rečeh, kot je število zob v partizanskem pevskem zboru, kaj šele o delikatnih političnih vprašanjih. Zavedanje tega je prednost, ki Zmaga nad vodo drži že več kot petnajst let in če se bo letošnja predsedniška kampanja nadaljevala, kot se je začela, bomo morda priča čudežu. Lahko Zmago hodi po vodi?

Lahko. Predvolilna bitka za predsedniški stolček mu gre na roke, kot že dolgo ne. Večina kandidatov se v iskanju volilne širine boji profilirati že pri najmanjši dilemi in vse skupaj močno spominja na tekmovanje za miss Slovenije – vsi bi reševali lačne otroke in skrbeli za svetovni mir. Človek se resnično vpraša ali se sploh splača za predsednika države voliti Peterleta, Turka ali Gasparija in če ne bi bilo morda bolje, da »prišparamo« kakšen milijon evrov ter na to mesto raje postavimo kar Sanjo Grohar. Če pa vzgled naše mlade demokratične tradicije le moramo ravnati nekoliko bolj svetovljansko, pa lahko zgolj upajmo, da nam bo prihranjen vsaj izhod v kopalkah.

Ni potrebno dvomiti, da bi večina volivcev raje gledala Sanjo Grohar kot recimo Eleno Pečarič ali Mitjo Gasparija, vendar samo v svoji postelji, pa še tam le, če bi usta odprla zgolj za kakšne druge, ne retorične namene. Na predsedniškem mestu pa si želijo »vodjo« to je odločnega človeka z jasnimi stališči in vsaj malo osebnostne karizme. In prav to, kljub vsem spornim in nestrpnim stališčem pooseblja Jelinčič. Ne zgražajte se in raje priznajte; ko ga poslušate se vam zdi, da je njemu in vam vse jasno, njegove domneve so dejstva in njegova dejstva so dogme. Ni lažite si, tudi vi se ne bi branili polovice Istre, z veseljem bi kastrirali pedofile in tu pa tam privoščili kakšnemu ciganu, da ga nekdo enkrat pošteno »obdela«.  Zmago pač igra na univerzalne človeške slabosti, kot so pohlep, maščevanje, nevoščljivost, zadoščanje,  želja po samopotrditvi, veličini, nadvladi. Te so bolj ali manj globoko skrite v vsakemu izmed nas, preko civilizacijsko–demokratičnih norm pa na dan lahko pridejo maksimalno šestnajstim, sedemnajstim odstotkom populacije.

To je tudi volilna baza in zgornja meja dosega politikov tipa Zmago Jelinčič v normalni demokratični družbi. Ob idealni politični situaciji (kakršna se zaradi nesposobnosti protikandidatov vse bolj kaže v letošnji predsedniški tekmi) ni dvakrat za reči, da se Sloveniji ne more zgoditi fenomen Le Pen. Z drugimi besedami, ob dovolj ugodnem stavnem razmerju si ne bi pomišljal položiti 100 EUR na Zmagovo uvrstitev v drugi krog. V premislek dajem naslednji scenarij: Peterle 45%, Jelinčič 17%, Turk 16%, Gaspari 15%.  Nemogoče? Morda. Toda misli tako tudi recimo vaših 500 EUR??? >

Blogerska slava, ali “ti si tok popularnaaa”

»Zame sta definitivno najbolj popularna Had+Dajana. Škoda, ker nista poročena in bi imela lahko skupni družinski blog.«
Dr. Onyx na blogu Marka Pigaca

So najpopularnejši blogerji lahko tudi zvezde? V tujini da, pri nas…mogoče. Duhovit zgornji komentar sicer v svoji hudomušnosti skriva sporočilo, da pisanje blogov vendarle ni »popularity contest« per se, kar pa še ne pomeni, da tudi ta javna scena (kar blogosfera nedvomno je), ne bi mogla lansirati svojih medijskih zvezd. Navsezadnje se mi je prejšnjič celo zgodilo, da sem ob preletu časopisnega naslova »Dajana v srcih mnogih ljudi« za trenutek pomislil »pa v želodcih tudi«, nakar mi je potegnilo, da piše nekoliko drugače in da tokrat verjetno ne gre za našo znano primadono.

»Ko hodiš po mestu, vsak se za tabo ozre«
, nadaljujejo Nude v svoji definiciji popularnosti. Za katerimi slovenskimi blogerji se torej na ulici obračajo glave? Z rahlo izjemo Jonasa in Crnega, ki pa sta v prvi vrsti itak vse drugo kot blogerja, za malokom. No, morda za kakšno res luštno blogersko bejbo ali tipom, pri čemer pa je seveda dejstvo, da pišeta blog, povsem postranskega pomena.

Znašli smo se torej pred kruto resnico, da slovenska blogerska scena (še) ni uspela sproducirati svojih medijskih zvezd, pa naj Dajana še tako sanja o večni slavi in Had obrablja že šesto tipkovnico v letošnjem letu. Če moji trditvi ne verjamete, jo lahko navsezadnje tudi empirično preverite. Kaj menite, koliko pritrdilnih odgovorov bi dobili od desetih naključno mimoidočih, če bi jim zastavili naslednja tri vprašanja: 1. Ali uporabljate internet? 2. Ali veste, kaj so blogi? 3. Ali veste, kdo sta Had in Dajana? Moja dobitna kombinacija je 6: 4: 0.6. Da, z veliko sreče bi morda naleteli na enega, ki na zadnje vprašanje ne bi odgovoril nekaj v smislu »starogrško božansko bitje« ali »nekdanja angleška princesa«.

Ampak suum cuique tribuere, Had je zasluženi zmagovalec naše ankete o najbolj popularnih blogerjih, saj je za seboj pustil celo »blogerja s pedigrejem« Jonasa, da se o Crnkovičevem »crash and burn« sploh ne pogovarjamo. Bilo je sicer nekaj dvomov o verodostojnosti te spletne ankete, vendar so rezultati po mojem mnenju kar realni. In v čem je skrivnost uspeha Hada, v realnem življenju dvaintridesetletnega Izlačana Ronija Kordiša, kateremu si je v nekaj več kot dveh letih uspelo pridobiti sloves prvega imena slovenske blogerske scene? Recept je na videz preprost, a »zakuhati« ga znajo zgolj pravi mojstri (spletnega) marketinga. V fazi uveljavljanja objavljati povsod in čim bolj pogosto, držati se pravila kratkih in jedrnatih zapisov, čim več komentirati, predvsem pri »pomembnih« blogerjih in kar je najpomembneje, vedno hitro reagirati na medijsko aktualne teme. Ko na Drugem svetu v Temi tedna zbiramo odzive blogerjev na aktualno javno problematiko, Hadovi zapisi nikdar ne manjkajo.

Toda ali blogerska slava in popularnost pomenita tudi kakovost? Lahko da, a ponavadi ne. Saj veste, tudi za Slovenske novice pravijo, da so časopis za mesarje, grobarje in gozdarje, ker v vsakem naslovu najdeš »zaklal, zakopal, usekal«. Ampak Slovenske novice so še vedno najbolje prodajan časopis v Sloveniji, pa se ljudje bavijo še s katerim drugim poklicem od zgoraj naštetih. Saj navsezadnje živimo v kapitalizmu, kjer pa ni pomembna kakovost, važno je le, da se prodaja. A se prodajajo tudi najbolj popularni blogerji? Odgovor za po oglasih. >