To je migrant, ki je prejel slovensko državljanstvo, čeprav sploh ni vstopil v Slovenijo

Nad njegovo glavo niso padale bombe. Ni veslal čez Egejsko morje in ni prehodil balkanske migrantske poti. Meje Slovenije ni prestopil – ne legalno, niti ilegalno. In ni zaprosil za azil, niti za državljanstvo, temveč smo Slovenci zaprosili njega.

Zaprosili, ker je visok in zna igrati košarko.

To je Anthony Randolph, košarkar Reala iz Madrida, naš novi sodržavljan in sveže pečeni član slovenske košarkarske reprezentance.

Dobiti azil, kaj šele državljanstvo, v Sloveniji ni lahko. Razen če znaš žogo v koš spraviti mnogo bolje od ostalih. V tem primeru predznanje o Sloveniji sploh ni potrebno, niti poznavanje njene lokacije na zemljevidu. Kaj šele, da bi v deželi pod Alpami moral živeti.

Državljanstvo na daljavo

Za zakonodajno bližnjico do »državljanstva na daljavo« je s svojimi vezami v poslanskih klopeh poskrbel košarkar-politik Peter Vilfan.

»Gre za izjeme za izjemne ljudi,« je utemeljil svoj predlog spremembe zakona o državljanstvu ter se pri tem skliceval na otroške kirurge. Kot da še sam ne verjame, da je okrepitev nacionalne reprezentance z Američanom za EP v košarki zadosten razlog za takšen zakonski poseg. Spominjal je na tiste hipije, ki skušajo doseči legalizacijo marihuane, pri čemer se sklicujejo na njeno koristnost v medicinske namene.

Skratka, leva navijaška koalicijska večina ga je podprla, kar po svoje ne preseneča. Logika: »zakaj bi vlagali v naše mlade, če lahko uvozimo ustrezen substitut« jim je na splošno blizu, najsi gre za popolnjevanje nacionalne reprezentance ali nacionalne demografske slike.

Sami sebi tujci

Saj ravno za to gre – za nizko samopodobo in pomanjkanje samozavesti zaradi odsotnosti občutka lastne identitete. Ad hoc rešitev v obupanem iskanju zunanje pomoči je posledica dolgih let zanemarjanja vzgoje mladih v znanju, veščinah, duhu in pripadnosti. Je posredno priznavanje lastnega neznanja in nemoči za doseganje odličnosti.

Če se vrnemo h košarki, naši “strokovnjaki” in funkcionarji vam bodo lepo povedali, da igralce v reprezentance naturalizirajo vsi in da brez tega Slovenija ne bi bila konkurenčna. Pri nas se pač dvestodesetmetraši ne rojevajo za vsakim vogalom.

A zamolčali vam bodo dvoje. Najprej, kaj so kot nacionalna panožna zveza in stroka naredili za razvoj vrhunskosti fantov, visokih do 216 centimetrov, ki so se tu rodili ali so v Slovenijo prišli igrat v svojih najstniških letih. Zakaj ti kar naenkrat za državni dres niso več dovolj dobri?

In drugo, še pomembneje – ni res, da to počnejo vsi. Tovrstni praksi sta se odločno uprli dve svetovni košarkarski velesili – Litva in Srbija. Ker dajo nekaj nase, na svoje znanje, ime, tradicijo in nacionalno identiteto ter jim je tovrstno pljuvanje v lastno skledo izpod časti.

Slovenci na redkokaterem področju premoremo hrbtenico velikih narodov – ne nujno velikih po številu. V košarki – športu, kjer smo že pokazali, da bi se s svojim znanjem in delom lahko povzpeli med velike, smo ob nekaj spodrsljajih skrenili s poti. Namesto trnove steze navkreber sedaj iščemo lažjo bližnjico do uspeha.

Kot da ne bi vedeli, da za doseganje vrhunskosti ni lahkih rešitev. Od zdaj naprej bo zmaga kanček manj sladka, poraz pa precej bolj grenak.


“Uspešnost posamezne reprezentance bi morala biti odvisna od nadarjenosti generacije in strokovnega dela v mlajših selekcijah, ne pa tega, kako kakovostnega tujca je sposobna pripeljati.”

.                                            Športni novinar Gregor Terzič v komentarju za časopis Dnevnik

In kaj o tovrstni naturalizaciji meni hrvaški selektor Aco Petrović? Izgublja se kemija …

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *