Pravijo, da bi Katanec moral vpoklicati Luko Zahovića. Zakaj že?

Da Luke Zahovića ni Katančevem seznamu za tekmo s Škotsko je bila udarna vest praktično vseh športnih naslovnic ob Katančevi četrtkovi najavi štiriindvajseterice. Odkrit novinarski konsenz, da bi Zahovič mlajši moral dobiti selektorjevo povabilo, priča, da se vsaj medijsko gledano v Sloveniji ponovno obuja južnokorejska zgodba Katanec-Zahović.

Ta morda prodaja časopise in dejstvo je, da zveneč priimek 21-letnega Luko postavlja v poseben položaj, tako glede športnih pričakovanj kot novinarske pozornosti.

Prav zato nas je zanimalo, kako redno so slovenski nogometni selektorji v reprezentanco klicali napadalce z referenco najboljših strelcev slovenske nogometne lige.

Odgovor je že ob bežnem pogledu jasen: zelo redko, oziroma skoraj nikoli.

Luka Zahović, 21-letni nogometaš Maribora, se je po ponesrečeni avanturi v nizozemskem Heerenveenu, kjer je v minuli sezoni odigral samo 121 minut prvoligaškega nogometa ter ni zatresel mreže, letos vrnil v domači NK Maribor.

Nizozemci so ga nazaj domov spustili za borih 250 tisoč evrov, kar pomeni, da jih je z njihovega vidika ponesrečen posel skupaj stal okrog pol milijona evrov, so izračunali pri soccernews.nl.

A v slovenski nogometni ligi se je spretni Luka znašel podobno uspešno kot pred odhodom v deželo tulipanov. Mesto v napadu mu je bilo izpraznjeno s posojo druge mlade okrepitve, Gregorja Bajdeta, v italijansko 2. ligo in težko bi rekli, da sin ni upravičil radodarnega zaupanja očeta Zlatka.

V 17 krogih te sezone je iz igre zadel dvanajstkrat (in še dvakrat z bele točke) ter si na lestvici strelcev trenutno deli prvo mesto z velenjskim golgeterjem Dominikom Glavino. Slednje in serija sedmih zadetkov v zadnjih prav toliko krogih 1. SNL je po mnenju mnogih dovolj močna referenca, da bi ga Srečko Katanec moral dodati na reprezentančni seznam.

Zanimivo pri tem je, da je selektor kandidate za reprezentanco preizkušal na januarskih prijateljskih tekmah s Savdsko Arabijo in Finsko, kjer so sodelovali vsi, ki jih je vpoklical iz slovenskih klubov, razen nogometašev Maribora – klub jih namreč v Abu Dabi ni pustil.

Ob zdajšnjih novinarskih čudenjih, zakaj je v reprezentanci le en nogometaš Maribora (in recimo dva iz Domžal), se zimska ignoranca Maribora do reprezentančne akcije kar malo pozablja. Dejansko pa je NK Maribor s svojim odnosom do članske reprezentančne selekcije svojim igralcem kar sam priprl vrata, saj ni dvomiti, da bi bil Luka Zahović, morda tudi Dare Vršič in še kdo od vijoličastih zagotovo na Katančevem januarskem spisku.

Mnogi najboljši strelci 1. SNL nikoli niso videli članske selekcije

Sicer pa v Sloveniji titula najboljšega strelca prve nogometne lige nikoli ni avtomatsko pomenila samoumevne kandidature za reprezentančni vpoklic, kaj šele za redno nastopanje za člansko izbrano vrsto.

Najbolj očitni primeri so mariborska golgeterja Damir Pekič in Marcos Tavares ter Ptujčan Marko Kmetec. Pekič in Kmetec sta bila najboljša strelca lige dvakrat, Tavares pa celo trikrat, nazadnje v sezoni 2012/2013, ko je pridobil tudi slovensko državljanstvo. A to mu reprezentančnih vrat, kljub večkrat glasno izraženi želji, ni odprlo.

Da pri omenjenih nogometaših ne gre zgolj za muhe enodnevnice, priča večna lestvica strelcev 1. slovenske nogometne lige, kjer so razvrščeni od 5. do 7. mesta. Pekič in Tavares sta mrežo v slovenski ligi zatresla po 102-krat, Marko Kmetec pa 94-krat.

Nihče od njih za slovensko člansko reprezentanco ni nikoli nastopil, čeprav so vsi igrali tudi v tujini.

Šporar se ne piše Zahović, pa je vpoklic dočakal šele nedavno

Ob namigovanjih, da Srečko Katanec Luke Zahovića ne vpokliče v reprezentanco zaradi zamer do očeta Zlatka, je vredno pogledati še primer drugega nadarjenega slovenskega napadalca, Andraža Šporarja.

Fant je v Olimpiji blestel že pri svojih 18-tih letih, v sezoni 2012/2013, ko je v 22-ih tekmah zadel enajstkrat. Z dobro strelsko formo je nadaljeval tudi v naslednjih sezonah, jeseni 2015 pa je naravnost dominiral ter v 18 tekmah za Olimpijo zadel kar sedemnajstkrat, nato pa v zimskem prestopnem roku odšel v švicarski Basel, ekipo z rednim uvrščanjem in lepimi uspehi v Ligi prvakov.

Tam ga je sicer nekoliko ustavila poškodba in še za svoj novi klub ni zadel, je pa redno odigral kar nekaj tekem in trikrat nastopil tudi v najprestižnejšem evropskem klubskem nogometnem tekmovanju.

Klica selektorja Katanca ni dočakal niti v sezoni, ko je v slovenski ligi igral na ravni višje od vseh ostalih, temveč šele minulega novembra, ko je dobil tudi svoje prve reprezentančne minute na tekmah proti Poljski in Malti.

Slovenska liga ni pravo merilo kvalitete

Zakaj torej napadalci, dominantni v slovenski ligi, pri Katancu in vseh ostalih selektorjih pred njim niso dobivali priložnosti v članski reprezentanci?

Odgovor najbrž skriva v veliki kakovostni razliki med domačo ligo in tekmovanji v razvitem nogometnem svetu, kjer se na najvišji ravni izredno težko uveljavijo tudi najboljši nogometaši s slovenskih zelenic.

Selektorji tako od reprezentantov pričakujejo dokazovanje in igranje težkih tekem v nogometno uveljavljenih okoljih, saj je skrajno nenavadno, da v top izbor igralcev države udeleženke dveh svetovnih in enega evropskega prvenstva sodi nekdo, ki ne pride niti med 18 nogometašev povprečnega prvoligaškega kluba nekje na Nizozemskem.

Luko Zahovića, kot njegove konkurente za mesto v udarni selekciji Slovenije, tako še čaka veliko dokazovanja in tudi morebitna titula najboljšega strelca 1. SNL še ne bi smela sama po sebi pomeniti uvrstitve med elitni izbor slovenskih nogometašev.

Zakaj tako forsirajo Luko Zahovića?

Sledenje sočnim nogometnim zgodbam in odpiranje dilem okrog nastopa za izbrano vrsto ta trenutek vročih nogometašev je nedvomno medijsko hvaležna tema, v tem primeru začinjena še z dolgo senco zgodovinskega spora med glavnima akterjema prve slovenske nogometne pravljice.

Zato medijsko obračanje na ražnju te vse bolj pregrete teme niti malo ne čudi, a vseeno se je težko znebiti občutka, da gre v ozadju za že viden spretno vršen pritisk na reprezentančnega selektorja, da pod svojo odgovornost sprejme igralca po izboru nekoga drugega in ne njega samega.

Morda bi se vse skupaj še zdelo naključje, če ne bi praktično enake zgodbe doživljali že ob Zahovićevem prvem strelskem preblisku pred prestopom na Nizozemsko.

Že takrat so nekateri mariborski veljaki, na čelu z očetom in znanim menedžerjem, vršili močan medijski pritisk, seveda s pomočjo njim naklonjenih novinarjev.

Srečko Katanec je ostal zvest sam sebi in dokazal, da njegovih ekip ne sestavljajo nogometni kibici, razni menedžerji, prepotentni očetje ali koruptivni novinarji, temveč on sam, za kar tudi sam prevzema odgovornost.

Morda lahko Katančevemu vodenju reprezentance očitamo marsikaj, s komunikacijsko nespretnostjo na čelu, a nepodleganje močnim interesnim lobijem, ki jih v nogometu mrgoli, je zagotovo ena njegovih največjih odlik.

Celo tako velika, da ga postavlja v pomembno prednost pred mnogimi drugimi nekdanjimi in prihodnjimi reprezentančnimi selektorji.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju domovina.je

Kako je fama o “strokovnjakih in desničarjih” ob izboru ustavnih sodnikov postala prozoren “fake news”

Pravijo, da je svet tik pred odkritjem življenja v vesolju in če bi jutri na tlakovcih ljubljanske dnevne sobe pristali radovedni marsovci, bi jim modus operandi naših levosučnih družbeno-političnih in medijskih elit najlažje razložili na dogajanju okrog izbora novih ustavnih sodnikov.

V Sloveniji se zadnjih 25 let seje prepričanje, da slovenska desnica (s čemer se označuje vse, kar ne izhaja iz komunistične kontinuitete), nima sposobnih ljudi, ki bi znali voditi državo – na kateremkoli področju že.

Pri tem gre za nekoliko posodobljeno in za demokratične razmere prilagojeno izpeljanko reka Staneta Dolanca: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«

Ljudje so sčasoma to nekako kupili in ni jim za zameriti, saj so do nedavnega osrednjim medijem verjeli bolj kot lastni materi.

Obenem je treba priznati, da do neke mere insinuacija ni iz trte izvita. Pomladna stran po osamosvojitvi in še precej let po tem dejansko ni imela širokega kadrovskega bazena strokovnjakov za politiko, gospodarstvo, pravo, medije …

Kako bi ga, saj so se kadri za pomembna družbena področja vzgajali na ideološko strogo nadzorovanih partijskih šolah, kjer je bila pravovernost najpomembnejši selekcijski kriterij. Peterletu in podobnim je preostalo le, da študirajo geografijo.

Res da je osamosvojitev izpeljal Demos, a brez spreobrnjencev, izšolanih na režimskih fakultetah, skoraj zagotovo ne bi šlo. Intelektualni prosti strelci tipa Jože Pučnik, ki so imeli pogum za prebeg v tujino in srce za vrnitev nazaj, so bili redki.

Zato ne čudi, da je levica, ko je šlo za nastavljanje svojih kadrov na funkcije v politiki, sodstvu, gospodarstvu … vedno igrala na karto strokovnosti. V Sloveniji sta tako po njihovi interpretaciji obstajali dve vrsti ljudi: strokovnjaki in desničarji. Kdo je kompetenten za vodilne funkcije v državi, seveda ni bilo dvoma.

Vse do nedavnega.

Prehitevanje po levi

Lahko se sprenevedajo kolikor hočejo, a dejstvo je, da je levo nazorsko prepričanje v današnji Sloveniji na mnogih področjih še vedno prednost, pogosto ključna, ko gre za vodilne družbene pozicije. Vzemimo banalen primer s področja medijev; povsem logično se zdi (in se dogaja), da na nacionalni RTV dobi redno službo novinar Mladine, a hkrati nepredstavljivo (in se ne dogaja), da bi jo dobil novinar Reporterja.

Številni sposobni ljudje so zato izkoristili prednosti globalizacije, zapustili domačo kloako ter svoj potencial razvili v tujini. Mnogi so na najprestižnejših svetovnih univerzah naredili neverjetno mednarodno kariero. Ob vračanju v domače okolje pa se v konkurenčnem boju srečujejo z lokalnimi avtoritetami s socialističnih državnih univerz, ki niso niti med 500 najbolj priznanimi na svetu.

Čez noč je fama o »strokovnjakih in desničarjih« postala tako prozoren fake news, da ga je nerodno uporabljati celo najbolj pravovernim mnenjskim voditeljem.

Čakajte no, kaj pa strokovna merila?!?

Morda niste opazili, ampak razprava o strokovnosti kot kriteriju za izbor novih ustavnih sodnikov je iz osrednjih medijev kar nekako izpuhtela. Namesto tega izpod levičarskih peres letijo očitki o političnih kupčkanjih ter razglabljanja, da je koalicija v Janševi pasti, ker naj bi izmed štirih predlaganih ustavnih sodnikov kar dva po nazorih sodila na desnico.

Kakšen kriminal! Imamo levo oblast, ki namerava namesto vseh štirih “naših”, izbrati dva “njihova” sodnika, nam zgroženo sporočajo, zavito v besedni celofan prefinjene manipulacije.

Ljubi Bog, kar naenkrat levičarji, ti samooklicani pravičniški javni varuhi ideala “strokovnega in neodvisnega”, zagovarjajo kadrovanje po političnih in ne strokovnih merilih?!?

Predstavljajte si obratno situacijo. Na oblasti Janša s svojim povprečnim kadrovskim izborom, nasproti levo-nazorski mednarodno priznani strokovnjaki, na čelu z dvojnim doktorjem s Harvarda. Kaj vse bi ti mediji pisali, če bi kdorkoli sploh podvomil v samoumevnost izvolitve takšnih ljudi za ustavne sodnike?!?  Kaj šele, če bi levo-nazorskega harvardskega profesorja poslanci izločili iz predloga sodnikov za Evropsko sodišče za človekove pravice?!?

Mislimo si lahko, a izvedeli ne bomo, ker na prestižnih svetovnih univerzah levica nima predavateljev.

Zato pa, spretno kot le znajo, vsiljujejo razpravo o domnevnem političnem trgovanju, o Janševih pasteh in njegovem vplivu na izbor ter o podobnih postranskih temah.

A bistvo je, nekoliko preveč odkritosrčno za pravovernega levičarja, izpovedal vodja poslancev SD Matjaž Han: »Težko nasprotuješ ljudem s takšnimi predispozicijami, znanji in izkušnjami.«

Profesionalni blamaži v izogib bi bilo dobro, če bi mu prisluhnili tudi nekateri politični kolegi in medijski komentatorji.

Komentar je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Domovina.je