“Kako nam kradejo” za telebane

Največji trik hudiča je, da je svet prepričal v svoj neobstoj in podobno bi lahko dejali tudi za ljudi, ki jim dr. Žiga Turk v nedavni kolumni za Siol pripiše mnogo imen: udbomafija, Kučanov klan, tovarišijski kapitalisti, tranzicijska elita, zajedalske elite, predsednik Borut Pahor pa jih je svoj čas poimenoval »strici iz ozadja«.

In res, zagotovo za mnoge izmed njih še niste slišali. Redko se namreč pojavljajo v udarnih TV špicah in medijskih naslovnicah, a posledice njihovega delovanja še kako čutimo v lastnih žepih. Ironično, se tega niti ne zavedamo.

Za razumevanje konteksta obvezno preberite Turkovo Novi obrazi novega razreda, sam pa bom njihovo igro skušal plastično prikazati na primeru, kakršen, če se malo ozremo naokoli, niti ni tako naključen.

Začnimo z izhodiščem iz knjige Milovana Đilasa Novi razred (še eno priporočeno branje), ki ga citira tudi dr. Turk: “novi razred nujno pada v čedalje večje notranje protislovje, ker (…) ne more uzakoniti svoje lastnine, obenem pa se ji ne more odreči, ne da bi s tem spodkopal samega sebe”

Imejte ga v mislih do konca kolumne.

Zasnova

Predstavljajte si, da ste del novega razreda, ki je prehod med sistemoma uspel preživeti na vodilnih mestih državnega gospodarstva ter njegov obstoj uspešno zaščitil s parolo nacionalnega interesa ter strahu pred tujci, požrešnimi nad državno srebrnino.

V upravljanje vam je zaupano uspešno podjetje na pretežno monopoliziranem trgu, z denarjem lastnika pa se vam v krasnem novem svetu kapitala odpirajo številne priložnosti.

Vaši stari kolegi (in novi vzgojenci) so na čelu drugih državnih podjetij, holdingov, bank, medijev, izpostavah športa in civilne družbe ter seveda v politiki in njenih (para)državnih institucijah. Nekaterim morate za njihovo zvestobo plačevati rente, a v zameno dobite njihove storitve, ko jih potrebujete. Sploh pa ne gre za vaš denar. Ob priložnostih se srečujete v kakšnem združenju ali forumu, popijete viski ali dva, sklenete kak posel in se imate na splošno prav fino.

Zaplet

V prvem krogu privatizacije nekateri vaši kolegi mastno obogatijo in v veliki postmilenijski globalni konjukturi tudi vi začutite svojo priložnost. Niste namreč a priori proti privatizaciji, temveč zgolj proti takšni, ki izključuje bogato nagrado za vaš prispevek k “razvoju in prosperiteti družbene lastnine”.

Še najbolje je, če lahko privatizirate sami. Kolegi v državnih bankah vam v ta namen zagotovijo dvesto milijončkov iz depozitov državljanov, ki jih prostoročno investirate v menedžerski prevzem ali kakšno drugo variacijo privatizacije dobička.

A ravno sredi posla življenja vas na levi nogi dobi gospodarska kriza. Vrednost kupljenih delnic strmoglavi, finančni tok začne usihati, »vaše« državno podjetje, do sedaj hvaležna molzna krava, začne hirati.

Vrh

Po eni strani vam je zaradi spodletelega manevra žal, a po drugi se ne sekirate pretirano, saj bodo za socializacijo izgub poskrbeli kolegi v politiki in državnih bankah. Vaš dvestomilijonski zdrs bo, skupaj z ostalimi, pokrit z večmilijardno davkoplačevalsko injekcijo, pripadnost klanu pa vam zagotavlja, da nihče ne bo potrkal na vaša vrata z vprašanjem po odgovornosti.

Dva ali trije grešni kozli bodo za potešitev besa javnosti dovolj, vi pa boste čez leto ali dve spet varno v sedlu .

“Vaše” podjetje, nelikvidno in prezadolženo, čeprav opredeljeno kot strateško pomembno za državo, ni vredno počenega groša, razen par naložb v samostojnih družbah, ki vam prinašajo denar in benefite.

Peripetija

Ko se že zdi, da vam bo uspelo ohraniti te zlate pipice, se najdejo neki Švedi, ki preko nebodigatreba institucije, po domače imenovane slaba banka, te naložbe od vas terjajo za poplačilo davkoplačevalskega kredita.

Njihove zahteve so seveda popolnoma nesprejemljive, zato novi razred po znani formuli »najprej diskreditacija, nato likvidacija« poskrbi za odstranitev motečih tujcev ter vrnitev preverjenega kadra na odločevalske položaje.  To je mogoče zaradi spremembe politične oblasti, spretno izvedene z masovno manipulacijo množic in zlorabo (para)državnih institucij.

Razplet

S pripojitvijo ničvrednega podjetja k holdingu za upravljanje državnega premoženja dolg do davkoplačevalcev socializirajo s prenosom na lastništvo davkoplačevalcev samih, kar je izviren in zanesljiv način, da ga nikoli ne bo treba vrniti. Kvečjemu bo za dokapitalizacijo potrebna še kakšna dodatna davkoplačevalska injekcija.

Ta bo zagotovljena preko ponovnega prevzema z denarjem napolnjene državne banke. Če jo bodo res prisiljeni prodati (kar bodo minirali z vsemi sredstvi), morajo vsaj do takrat še opravljati svojo osnovno funkcijo – financirati razsipniške potrebe novega razreda. Ob dejanski privatizaciji pa seveda poskrbeti, da bo ta za svoj »doprinos k razvoju in prosperiteti družbene lastnine« ustrezno nagrajen.

Razsnova

“Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje,” je svoj čas dejala mati sedanjega premiera in tudi zgornje zgodbe so večinoma povsem zakonite, čeprav bi v kakšni drugi državi pomenile krajo stoletja.

Tako pač je, če imajo lobiji, ob impotentni politiki, moč sprejemanja njim naklonjene zakonodaje.

A o tem naslednjič.

(Prispevek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju Domovina.je

3 thoughts on ““Kako nam kradejo” za telebane”

  1. Tekst je še bolj demagoški kot je bil zapis Turka.
    Največja napačna “predpostavka” je tista o dodeljevanju kreditov banke iz
    depozitov občanov. Slovenija konec leta 2004 ni imela neto zunanjega dolga ampak
    912 milijonov € dobroimetja. Konec leta 2008 pa je bil neto zunanji dolg 13 milijard
    in 103 milijone €. Dejstvo ostaja da se je kreditiralo iz sposojenih sedstev .
    Da pa bo situacija še bolj perfidna.. kljub današnjemu 12 milijardnemu neto zunanjemu dolgu imajo slovenske banke še vedno cca 15 milijard deozitov. To papomeni (lahko) da smo davkoplačevalci dokapitalizirali bančno luknjo pri tem pa so nekateri ki so luknjo ustvarili celo povečali depozi (lastni).
    Pa še o perietiji s tako imenovano slabo banko. Od nobenega ni terjala vračila kredita
    za to tudi nima pooblastil ampak zgolj pooblastilo za prodajo terjatev – oz prevedeno
    prodajo zavoženih firm in njihovih ostankov.
    Nič drugačne vloge nima niti SDH – še posebno ker je v njem tudi SOD, ki ima
    nalogo nabrati sredstva za poplačilo denacionalizacijskih obveznic.

    In ne nazadnje NLB je predvidena za prdajoin to celo po diktatu evropske komisije in
    to do konca leta 2017. Zadnja oddaja TARČA je to nedvoumno potrdila.
    Na Trači pa se je ponovila zgodba iz leta 2008. Tudi takrat se je zanikal obstoj finančne krize zaradi katere so nekatere države (tudi Nemčija) že reagiale.
    Tudi najnovejša kriza ki se napoveduje ( in to vsaj 5 x hujša) za naše ne obstoja.
    O tem da je samo v 40 dneh letošnjega leta izpuhtelo za več kot 1.360 milijard $
    iz casino borz.

  2. Cinik, spet si pokazal, da veš, kaj pomeni terjatev, kaj je prodaja terjatev in zakaj se to dela.

    Živimo v realnem svetu in ne idealnem. Slaba banka je namenjena ravno temu – da banke nanjo prenesejo slabe terjatve, in se očistijo, da potem lahko normalno naprej poslujejo.

    To so delale vse države.

    Tudi ne razumeš, kakšne so stvari na borzi, zato pri vsem vidiš le neke zarote, ki to niso.

  3. Cinik bi si lahko morda prebral kakšno knjigo o denarju – recimo – Bogati očka revni očka, ali pa Kvadrant denarnega toka…

    V enem primeru, ko sta imela podjetje – in je zašlo v krizo, sta mislila, da se jo še da rešiti – pa je bogati očka rekel ne, firma je propadla.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *