Tovarišijski kapitalisti: pet razlogov, zakaj jim nič ne moremo

Kot smo ugotavljali prejšnjič, bi jih lahko imenovali novi razred, a v naši verziji demokracije jim najbolj pristoji izraz tovarišijski kapitalisti. Minuli teden so bili na očeh javnosti bolj kot bi si sami želeli, saj njihovi manevri postajajo predrzno preočitni tudi za osrednje medije.

Tako se niso mogli izogniti ravno vsem vabilom na TV pogovore, njim na čast smo si lahko ogledali tudi kakšno oddajo in posledično so bile vsaj nekaj dni v ospredju resnično pomembne teme za našo prihodnost.

Vse skupaj jim sicer ni pretirano škodilo. Novinarske očitke so odpravili z ignorantsko samozavestjo in jasnim podtonom: »kaj nam pa morete?!«

In prav imajo. Kakorkoli obračamo, njihova moč izhaja iz sistema, ki ga vedno znova omogočamo mi sami.

Poglejmo zakaj in kako.

Prvič: uspeli so nas prepričati, da je državna lastnina v nacionalnem interesu

Slovenija je država z največ državnega lastništva v EU, saj smo s spretno manipulacijo ponotranjili prepričanje, da smo brez državnega lastništva hlapci na svoji zemlji.

A resnica je, da Slovenci nikoli v zgodovini nismo bili večji hlapci kot ravno sedaj, ko si zaradi lastne države domišljamo, da smo kar po defaultu sami svoji gospodarji.

Postali smo namreč ujetniki domačih tovarišijskih kapitalistov, ki z našim premoženjem upravljajo slabše kot vsak tuj gospodar kdajkoli poprej (z nekaj izjemami), ob tem pa nas še ob vsaki priložnosti goljufajo in prinašajo okoli. Po možnosti tako, da sploh ne opazimo.

Državno lastništvo podjetij se je tako izrodilo v zaudarjajoče napajališče tovarišijskega kapitalizma, od katerega ne samo, da državljani nimamo nič, ampak vanj periodično mečemo milijarde lastnega denarja.

To greznico se da očistiti le s privatizacijo ugrabljene državne lastnine, zaradi česar prihaja do tako močnega odpora in miniranja teh procesov.

Drugič: uspeli so nas prepričati, da so za vse krivi politiki

Politiki so v Sloveniji krivi za marsikatero neumnost. Nikakor pa, vsaj neposredno ne, za največje kraje družbene lastnine, ki so se dogajale v minulih 25 letih. Bolj kot akterji so v teh procesih politiki sčasoma postajali statisti, katerih vloga se zmanjšuje sorazmerno s slabljenjem njihovega političnega položaja in moči.

Medtem ko se ukvarjamo z njihovimi minornimi rabati, omrežja neopazno črpajo davkoplačevalske milijone in si za legalizacijo teh potreb pišejo lastno zakonodajo. Četudi bi ta namen imela, jih javnomnenjsko sesuta in moralno bankrotirana vlada pri tem ne more ustaviti.

Ključno delo je bilo namreč opravljeno z uničenjem ugleda političnih institucij demokratične države. Slovenija je država EU z najnižjim zaupanjem v vlado, državni zbor, politične stranke, opozicijo in druge institute demokratičnega sistema, kar močno širi odločevalski prostor interesnim lobijem iz ozadja.

V Sloveniji je zato nujno povrniti ugled institucijam demokratičnega odločanja, ki so preko volitev podvržene neposrednemu vplivu in nadzoru državljanov. Potrebujemo močne politične voditelje iz stabilnih političnih strank, z ukoreninjeno strukturo. Vsakih nekaj let naj se zgodi menjava oblasti, da se politika prečisti zajedavskih oportunistov, ki se, sledeč lastnim koristim, lepijo na zmagovalce.

Tretjič: uspeli so nas prepričati, naj državno lastništvo v upravljanje zaupamo »neodvisnim strokovnjakom«

Eden najuspešnejših spinov minulih let je demonizacija »političnega kadrovanja« na račun »neodvisnega« ali »strokovnega« izbiranja upravljalcev državne lastnine. Že, že, a ključno je vprašanje: »neodvisen« od koga ter »strokoven« po čigavih kriterijih?

Sklicevanje na te pojme je le spuščanje megle za nemoteno kadrovanje iz ozadja ter zamegljevanje odgovornosti za izginjanje davkoplačevalskega denarja v črnih luknjah pogoltnih sivih stavb.

Če nam je že vsiljeno državno lastništvo, bi morala biti politikom na oblasti dana legitimna pravica, da kadrujejo sami in neposredno. Oni so namreč izvoljeni predstavniki lastnikov – državljanov – in le tako se ohranja neposredni nadzor in odgovornost nad upravljanjem državne srebrnine.

Četrtič: uspešno odvračajo našo pozornost od pomembnih tem

Verjetno niste zaznali, ampak ključne kadrovske menjave v paradržavnih strukturah se praviloma izvajajo v času, ko javnost zaposlujejo povsem druge teme. Naj je to migrantska kriza, terorizem, družinski zakonik, profesorski dodatki ali karkoli drugega.

Pri tem so nekatere bombice (afere, diskreditacije …) spretno medijsko lansirane, pri globalnih temah pa gre bolj za prilagajanje situaciji.

V manjši medijski vakuum so padli zgolj zadnji posegi v državno banko, kar jim je morda povzročilo kakšno nevšečnost več kot sicer.

Naučiti se moramo ločiti zrno od plevela tudi kar se medijskega poročanja tiče. Potrpežljivo čakanje na četrto ali peto novico TV dnevnika nam včasih o rak rani naše družbe pove več od udarnih špic s samega začetka.

Petič: uspeli so nas prepričati, da bi nam brez njih državo ukradli požrešni tujci

Ksenofobija ali strah pred tujci je v Sloveniji izjemno razširjena, vendar ne toliko na področjih, glede katerih nas svarijo razni levičarki aktivisti.

Največji ksenofobični pogrom se pri nas izvaja nad tujimi lastniki podjetij in pri tem so levičarji, skupaj s sindikati, v prvih bojnih vrstah.

Kako prikladno za največje slovenske kapitaliste, ki so hkrati v misli in besedah (ne pa tudi v dejanjih) njihovi ideološki sopotniki.

Spregledati moramo demagogijo in imeti pred očmi ekonomsko statistiko, ki jasno kaže, da nam privatno lastništvo prinaša mnogo večje benefite od državnega, četudi gre za tujega vlagatelja.

Sami svoje sreče kovači

Smo Slovenci sposobni narediti vse kar je treba za izkoreninjenje tovarišijskega kapitalizma, ki nas kot mlinski kamen vse bolj vleče v spodnjo polovico razvitosti evropskih držav?

Sposobni že, a vedno znova se zdi, da v resnici tega niti nočemo.

(Prispevek je bil prvotno objavljen na Domovina.je )

“Kako nam kradejo” za telebane

Največji trik hudiča je, da je svet prepričal v svoj neobstoj in podobno bi lahko dejali tudi za ljudi, ki jim dr. Žiga Turk v nedavni kolumni za Siol pripiše mnogo imen: udbomafija, Kučanov klan, tovarišijski kapitalisti, tranzicijska elita, zajedalske elite, predsednik Borut Pahor pa jih je svoj čas poimenoval »strici iz ozadja«.

In res, zagotovo za mnoge izmed njih še niste slišali. Redko se namreč pojavljajo v udarnih TV špicah in medijskih naslovnicah, a posledice njihovega delovanja še kako čutimo v lastnih žepih. Ironično, se tega niti ne zavedamo.

Za razumevanje konteksta obvezno preberite Turkovo Novi obrazi novega razreda, sam pa bom njihovo igro skušal plastično prikazati na primeru, kakršen, če se malo ozremo naokoli, niti ni tako naključen.

Začnimo z izhodiščem iz knjige Milovana Đilasa Novi razred (še eno priporočeno branje), ki ga citira tudi dr. Turk: “novi razred nujno pada v čedalje večje notranje protislovje, ker (…) ne more uzakoniti svoje lastnine, obenem pa se ji ne more odreči, ne da bi s tem spodkopal samega sebe”

Imejte ga v mislih do konca kolumne.

Zasnova

Predstavljajte si, da ste del novega razreda, ki je prehod med sistemoma uspel preživeti na vodilnih mestih državnega gospodarstva ter njegov obstoj uspešno zaščitil s parolo nacionalnega interesa ter strahu pred tujci, požrešnimi nad državno srebrnino.

V upravljanje vam je zaupano uspešno podjetje na pretežno monopoliziranem trgu, z denarjem lastnika pa se vam v krasnem novem svetu kapitala odpirajo številne priložnosti.

Vaši stari kolegi (in novi vzgojenci) so na čelu drugih državnih podjetij, holdingov, bank, medijev, izpostavah športa in civilne družbe ter seveda v politiki in njenih (para)državnih institucijah. Nekaterim morate za njihovo zvestobo plačevati rente, a v zameno dobite njihove storitve, ko jih potrebujete. Sploh pa ne gre za vaš denar. Ob priložnostih se srečujete v kakšnem združenju ali forumu, popijete viski ali dva, sklenete kak posel in se imate na splošno prav fino.

Zaplet

V prvem krogu privatizacije nekateri vaši kolegi mastno obogatijo in v veliki postmilenijski globalni konjukturi tudi vi začutite svojo priložnost. Niste namreč a priori proti privatizaciji, temveč zgolj proti takšni, ki izključuje bogato nagrado za vaš prispevek k “razvoju in prosperiteti družbene lastnine”.

Še najbolje je, če lahko privatizirate sami. Kolegi v državnih bankah vam v ta namen zagotovijo dvesto milijončkov iz depozitov državljanov, ki jih prostoročno investirate v menedžerski prevzem ali kakšno drugo variacijo privatizacije dobička.

A ravno sredi posla življenja vas na levi nogi dobi gospodarska kriza. Vrednost kupljenih delnic strmoglavi, finančni tok začne usihati, »vaše« državno podjetje, do sedaj hvaležna molzna krava, začne hirati.

Vrh

Po eni strani vam je zaradi spodletelega manevra žal, a po drugi se ne sekirate pretirano, saj bodo za socializacijo izgub poskrbeli kolegi v politiki in državnih bankah. Vaš dvestomilijonski zdrs bo, skupaj z ostalimi, pokrit z večmilijardno davkoplačevalsko injekcijo, pripadnost klanu pa vam zagotavlja, da nihče ne bo potrkal na vaša vrata z vprašanjem po odgovornosti.

Dva ali trije grešni kozli bodo za potešitev besa javnosti dovolj, vi pa boste čez leto ali dve spet varno v sedlu .

“Vaše” podjetje, nelikvidno in prezadolženo, čeprav opredeljeno kot strateško pomembno za državo, ni vredno počenega groša, razen par naložb v samostojnih družbah, ki vam prinašajo denar in benefite.

Peripetija

Ko se že zdi, da vam bo uspelo ohraniti te zlate pipice, se najdejo neki Švedi, ki preko nebodigatreba institucije, po domače imenovane slaba banka, te naložbe od vas terjajo za poplačilo davkoplačevalskega kredita.

Njihove zahteve so seveda popolnoma nesprejemljive, zato novi razred po znani formuli »najprej diskreditacija, nato likvidacija« poskrbi za odstranitev motečih tujcev ter vrnitev preverjenega kadra na odločevalske položaje.  To je mogoče zaradi spremembe politične oblasti, spretno izvedene z masovno manipulacijo množic in zlorabo (para)državnih institucij.

Razplet

S pripojitvijo ničvrednega podjetja k holdingu za upravljanje državnega premoženja dolg do davkoplačevalcev socializirajo s prenosom na lastništvo davkoplačevalcev samih, kar je izviren in zanesljiv način, da ga nikoli ne bo treba vrniti. Kvečjemu bo za dokapitalizacijo potrebna še kakšna dodatna davkoplačevalska injekcija.

Ta bo zagotovljena preko ponovnega prevzema z denarjem napolnjene državne banke. Če jo bodo res prisiljeni prodati (kar bodo minirali z vsemi sredstvi), morajo vsaj do takrat še opravljati svojo osnovno funkcijo – financirati razsipniške potrebe novega razreda. Ob dejanski privatizaciji pa seveda poskrbeti, da bo ta za svoj »doprinos k razvoju in prosperiteti družbene lastnine« ustrezno nagrajen.

Razsnova

“Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje,” je svoj čas dejala mati sedanjega premiera in tudi zgornje zgodbe so večinoma povsem zakonite, čeprav bi v kakšni drugi državi pomenile krajo stoletja.

Tako pač je, če imajo lobiji, ob impotentni politiki, moč sprejemanja njim naklonjene zakonodaje.

A o tem naslednjič.

(Prispevek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju Domovina.je