Odpišimo dolgove najrevnejšim. Kaj pa potem?

Svoj pohod proti prihodnjemu volilnemu triumfu je Združena levica minuli teden nadaljevala z občevšečno idejo o odpisu dolgov najšibkejšim članom družbe, ki svojih položnic niso zmožni sami plačati.

Z novim spretnim populističnim manevrom so ponovno prehiteli okorelo konkurenčno stranko, minule dni ujeto v kolobocijo okrog svojega trmoglavega podpredsednika, obenem pa so v neugoden položaj potisnili tudi druge konkurente. Javno nasprotovanje takšnemu predlogu v »socialno čuteči« Sloveniji bi mejilo na politično blaznost.

A k sreči vaš dežurni politični komentator ne kotira na volitvah, kakšne kontroverzne, zgražanja vredne teze pa ponavadi branosti prej koristijo, kot škodijo.

S tem še zdaleč ne trdim, da so neplačniki položnic vsepovprek lenuhi in špekulanti, prav tako za vsako ceno ne vztrajam pri tezi o »napačnem sporočilu«, da se v tej državi ob davkih in prispevkih po novem ne splača poravnavati tudi dolgov do energetskih, komunalnih in telekomunikacijskih podjetij.

Opozarjam zgolj na populistično plehkost predloga združenolevičarjev, ki je sicer tipičen produkt ekonomsko-socialnega dometa slovenske levice. In ker nam ta s tovrstnim pristopom v Podalpju vlada večino postosamosvojitvenega časa (na 50 let podlage, bi pripomnil JJ), človeka pač ne more začuditi dejstvo, da nas po BDP na prebivalca prehiteva Češka, vse bližje pa sta Poljska in Slovaška.

»Pri nas so močnejši tisti, ki jemljejo in ne tisti, ki ustvarjajo,« je notranje-družbena razmerja v sobotnem TV klubu najbolj plastično razložil lobist Miloš Čirič. In prav v tem je keč – v jemanju davkoplačevalskega denarja in njegovi distribuciji so naši levičarji prvaki sveta. Porazdelijo ga med svoje institucije civilne družbe, apologete na univerzah, inštitutih, v advokaturi, kulturi in javni upravi, med priviligirane družbene manjšine in nekaj malega še med socialno najšibkejše – vsemu salonarskemu Apple-fanatizmu navkljub se vendarle imajo za nekakšne retrosocialiste.

Kadar pa so se kot oblastniki prisiljeni soočiti z dejstvom, da je denar vendarle potrebno od nekod pridobiti, se njihova ustvarjalna domišljija začne in konča pri dvigovanju davkov in zadolževanju pri sicer osovraženih finančnih investitorjih kapitalističnega Zahoda.

Razmislek o ukrepih za vzpodbujanje gospodarske produktivnosti in ustvarjalne aktivnosti državljanov presega domet njihovih miselnih obzorij.

Ideja o odpisu dolgov najšibkejšim je izjemno lep primer. Danes bi jim Združena levica odpisala dolgove, a jutri je zanje nov dan, v katerem so še vedno brez službe, perspektive, motivacije in upanja v svetlejšo prihodnost. Mar jim bomo čez pol leta pufe spet odpisovali?

Vsak razumen človek ne bo lačnega pital z ribami do onemoglosti, ampak mu bo raje priskrbel palico in trnek, ga naučil ribolova in problem rešil enkrat za vselej.

A ta preprosta logika je za naše progresivce očitno preveč neoliberalno-konservativna.

>

4 thoughts on “Odpišimo dolgove najrevnejšim. Kaj pa potem?”

  1. Rok,
    pravilno si detektiral problem. Enkraten odpis dolgov dolgoročno ne rešuje ničesar.

    A tvoj (svetopisemski?) citat: “Vsak razumen človek ne bo lačnega pital z ribami do onemoglosti, ampak mu bo raje priskrbel palico in trnek, ga naučil ribolova in problem rešil enkrat za vselej”, tudi ni na mestu. Oz. ne upošteva danosti časa.
    Živimo v prelomnem civilizacijskem času. Sodobna tehnologija je nekaj desetkrat učinkovitejša, kot je bila, recimo pred 30 leti. Potrebe po zaposlenosti ni. Zaposlenost bo čedalje manjša.

    Verjetnejša sta dva scenarija.
    – Ali bo svetovni vladajoči razred poskbel za drastičen padec prebivalstva,
    – Ali pa bo prišlo do poštenejše delitve družbenega kolača. (saj poznaš statistične podatke o tem, da se čedalje večje bogastvo steka na račune čedalje manjšega odstotka bogatašev)

    Pozabi torej Rok na svetopisemske citate. Nov čas je in postaviti moramo tudi nova “rekla”

    1. To niso statistični podatki, ampak izmišljotina. Pa tudi ni res, da so potrebe po zaposlenih manjše, ampak so le drugačne.

  2. Ko si enkrat rešil banke z davkoplačevalskim denarjen, je nemoralno, če ne poskusiš na podoben način rešiti tudi najšibkejše državljane. Sicer pa to ni nič drugega, kot socialna država. Rešiš problem, ki bi drugače bil z deložacijami in uničenimi življenji lahko samo še hujši. Podjetjem pa pomagaš z davčnimi olajšavami ali čim podobnim, da na njihova ramena ne pade nobeno breme.

    1. To, kar ti pišeš jin, je populizem.

      Banke niso nekaj v vesolju, s katerim ti nimaš nič. Reševali so tvoje prihranke v bankah.

Comments are closed.