Afera Patria: politični proces, ki je prerasel v škandal slovenskega pravosodja

»Če si bil vzgojen v prepričanju, da so človekove pravice in demokracija nekaj zavržnega in nepotrebnega, to pozneje težko spremeniš.«

.                                                                  Ustavni pravnik dr. Jurij Toplak, Siol.net 20. 4. 2015

O političnem procesu desetletja, kar afera Patria nedvomno je, se minuli teden ni zgodilo ničesar nepredvidenega, obenem pa je mnogo pomembnega že bilo povedanega.

Levica je iz zgodbe izvlekla maksimum mogočega, saj je na njen račun nadpovprečno uspešnemu mandatu desne vlade navkljub v Sloveniji ponovno prevzela oblast, z razpletom sage pa jo zacementirala vsaj še za kak mandat.  Dokler bo demonizirani Janša hegemon desnice, lahko kljub vsej opravilni nesposobnosti lastnih političnih garnitur na račun »antijanša« glasovanja mirneje spijo, kot če bi tam potegnil kak simpatični Tonin.

Po drugi strani pa se je ponovno osvobojeni vodja največje opozicijske stranke še bolj trdno vkopal kot lider pola desno od sredine, kar mu po svoje tudi ustreza. Večkrat se je namreč že izkazalo, da mu je dominacija na desnici strateško pomembnejša od zmage bloka na volitvah in njegova pozicija ob uničenih DL in SLS ter še vedno šibki NSi ni bila nikoli trdnejša kot sedaj.

A da je bil kljub večletnem trajanju afere s strani resnih komentatorjev in tudi pravnih strokovnjakov (z nekaj izjemami) (pravo)sodni vidik afere premalo problematiziran, se je očitneje izkazalo šele nedavno. Bistven doprinos k odpiranju oči gre pripisati presenetljivo nonšalantno-kljubovalnemu odzivu rednih sodišč na soglasno odločitev ustavnih sodnikov, okronanemu s petkovim nastopom predsednika vrhovnega sodišča Masleše in predsednice okrajnega Pivkove v Bergantovih Odmevih.

Razsežnosti blamaže je nekomu, ki ni bil priča tej groteski besedno nemogoče opisati. A kot bistveno lahko strnemo, da je med razumevanjem prava in človekovih pravic, kot ga izkazuje US in pravni strokovnjaki dr. Krivic, dr. Teršek, dr. Šturm, dr. Jaklič, dr. Toplak … napram visokim predstavnikom rednega sodstva, ki so svojo pravno logiko širši javnosti demonstrirali te dni, ogromen intelektualno-konceptualni prepad. In slednjega se po najboljši volji ne da razložiti drugače kot z domnevo, da slovensko redno sodstvo, oziroma vsaj njegov vrh, miselno še vedno tava med preganjanjem duhovnikov zaradi postavitve križa in navdušenjem nad streljanjem prebežnikov na državnih mejah.

Janši in njegovi SDS je na tej točki potrebno priznati, da so na pričujoče stanje v domačem sodstvu vseskozi opozarjali. A da jih mnogi pri tem niso vzeli resno, so si po svoje krivi tudi sami. Takšno stališče se je v danih pogojih namreč lahko interpretiralo kot legitimna politična strategija, k verodostojnosti katere zmerjanje s krivosodjem in znani Janšev zagrenjeni cinizem zagotovo niso doprinesli. Na splošno se za to stranko zdi, da tovrsten pristop pokoplje mnoge njihove tehtne predloge in upravičena opozorila na raznorazne družbeno-politične anomalije.

Glede na videno v zadnjih dneh je bolj ali manj jasno, da drugačnega odnosa do perečih problemov, ki majejo verodostojnost sodnega sistema, od izpostavljenih visokih pravosodnih avtoritet ni za pričakovati, in da »Zakaj neki, lepo vas prosim?!« ostaja njihova parola ob omenjanju morebitnih odstopov.

Prav zato sta v izogib popolni eroziji zaupanja v tako pomemben družbeni sistem, kot je pravosodni, metla in smetišnica v rokah predsednika vlade in pravosodnega ministra, da počistita z navlako, ki se je v »hišah pravice« nabirala desetletja. Navsezadnje sta oba ugledna pravnika, iz ust katerih vehementnih besed o nuji vere v delovanje pravne države ni nikoli manjkalo. Bosta sedaj, s pozicije  moči, zmogla preiti od besed k dejanjem?

Na politikih, od Janše do Möderndorferja in Mesca pa je, da s svojimi ciničnimi, zlonamernimi in preračunljivimi izjavami dodatno ne majejo trhlih temeljev četrte veje oblasti, brez katere hočeš nočeš ni demokratičnega sistema. Brez njihovega podpihovanja bi namreč bil pogled ljudstva na resnične probleme slovenskega pravosodja nekoliko bistrejši, kot da ga kalijo s svojimi računicami. Splošno zavedanje o nujnosti reform na tem področju pa ne bi bilo talec političnega opredeljevanja.

Odpišimo dolgove najrevnejšim. Kaj pa potem?

Svoj pohod proti prihodnjemu volilnemu triumfu je Združena levica minuli teden nadaljevala z občevšečno idejo o odpisu dolgov najšibkejšim članom družbe, ki svojih položnic niso zmožni sami plačati.

Z novim spretnim populističnim manevrom so ponovno prehiteli okorelo konkurenčno stranko, minule dni ujeto v kolobocijo okrog svojega trmoglavega podpredsednika, obenem pa so v neugoden položaj potisnili tudi druge konkurente. Javno nasprotovanje takšnemu predlogu v »socialno čuteči« Sloveniji bi mejilo na politično blaznost.

A k sreči vaš dežurni politični komentator ne kotira na volitvah, kakšne kontroverzne, zgražanja vredne teze pa ponavadi branosti prej koristijo, kot škodijo.

S tem še zdaleč ne trdim, da so neplačniki položnic vsepovprek lenuhi in špekulanti, prav tako za vsako ceno ne vztrajam pri tezi o »napačnem sporočilu«, da se v tej državi ob davkih in prispevkih po novem ne splača poravnavati tudi dolgov do energetskih, komunalnih in telekomunikacijskih podjetij.

Opozarjam zgolj na populistično plehkost predloga združenolevičarjev, ki je sicer tipičen produkt ekonomsko-socialnega dometa slovenske levice. In ker nam ta s tovrstnim pristopom v Podalpju vlada večino postosamosvojitvenega časa (na 50 let podlage, bi pripomnil JJ), človeka pač ne more začuditi dejstvo, da nas po BDP na prebivalca prehiteva Češka, vse bližje pa sta Poljska in Slovaška.

»Pri nas so močnejši tisti, ki jemljejo in ne tisti, ki ustvarjajo,« je notranje-družbena razmerja v sobotnem TV klubu najbolj plastično razložil lobist Miloš Čirič. In prav v tem je keč – v jemanju davkoplačevalskega denarja in njegovi distribuciji so naši levičarji prvaki sveta. Porazdelijo ga med svoje institucije civilne družbe, apologete na univerzah, inštitutih, v advokaturi, kulturi in javni upravi, med priviligirane družbene manjšine in nekaj malega še med socialno najšibkejše – vsemu salonarskemu Apple-fanatizmu navkljub se vendarle imajo za nekakšne retrosocialiste.

Kadar pa so se kot oblastniki prisiljeni soočiti z dejstvom, da je denar vendarle potrebno od nekod pridobiti, se njihova ustvarjalna domišljija začne in konča pri dvigovanju davkov in zadolževanju pri sicer osovraženih finančnih investitorjih kapitalističnega Zahoda.

Razmislek o ukrepih za vzpodbujanje gospodarske produktivnosti in ustvarjalne aktivnosti državljanov presega domet njihovih miselnih obzorij.

Ideja o odpisu dolgov najšibkejšim je izjemno lep primer. Danes bi jim Združena levica odpisala dolgove, a jutri je zanje nov dan, v katerem so še vedno brez službe, perspektive, motivacije in upanja v svetlejšo prihodnost. Mar jim bomo čez pol leta pufe spet odpisovali?

Vsak razumen človek ne bo lačnega pital z ribami do onemoglosti, ampak mu bo raje priskrbel palico in trnek, ga naučil ribolova in problem rešil enkrat za vselej.

A ta preprosta logika je za naše progresivce očitno preveč neoliberalno-konservativna.

Želeli ste nove obraze v politiki? Zdaj jih imate!

Simčič, Ambrožič, Bratušek, Vogrin, Maher, Petrovič, Vesenjak, Setnikar-Cankar, Markež in še bi lahko naštevali … verjetno vam ti priimki ne pomenijo kaj več od lanskega snega in prav imate, nima smisla, da obremenjujejo kubični nanometer vaše možganske celice. Gre za anonimneže, katerih minuta slave pod političnimi žarometi je zadostovala za nazorno demonstracijo običajev in navad ljudi tovrstnega kalibra, povprečnežev dandanašnjega vsakdana.

Pa vendar so to ljudje, katere ste si želeli, še več, ste jih zahtevali in na koncu tudi izvolili kot naše predstavnike »vsega ljudstva« v hramu demokracije.

V bran vam gre povedati, da neizprosna želja po »novih obrazih« v politiki ni vzklila iz kakšne naivne samoiniciative, ampak vam je bila vsajena od zunaj, s strani »regulatorjev političnega trga,« kot se je o medijih na Časnik.si izrazil prof. dr. Žiga Turk.

Kakršenkoli občutek samokrivde nikakor ni na mestu, saj so dominantni mediji de facto tisti, ki so vas dolgo prepričevali in na koncu tudi prepričali, da bodo ravno »novi politični obrazi« Slovenijo ponesli v krasni novi svet brez političnih spletk in prepirancij, kjer bo politikom šlo zgolj za interes države ter bodo v medsebojni ljubezni in razumevanju držeč se za roke v parlamentu prepevali Kumbaya.

Eno verzijo bratstva in enotnosti smo že (pre)živeli. Ni se najbolje končalo.

Vse te zablode in stranpoti slovenske družbeno-politične realnosti nas kljub vsemu ne smejo preveč skrbeti. Gre zgolj za še eno pubertetniških faz dozorevanja mlade demokratične ureditve.

Dojemanje politike s strani Slovencev je trenutno v fazi najstniškega eksperimentiranja, iskanja samih sebe. In v tem obdobju vemo, da potentni mozoljavci preizkusijo mnogokaj zaletavo nepremišljenega, kar v najboljšem primeru pušča slabe spomine in neprijeten žmah v ustih, v najslabšem pa kakšne trajnejše posledice.

In v tej pubertetniški hormonski centrifugi je ujeta celotna javna sfera, s politiki, mediji in državljani vred.

A odveč je strah, da ne bi po nekaj pekočih izkušnjah in meglenih spominih za pozabo slovenska družba iz pubertetniške nezrelosti prerasla v zrelo demokracijo. V takšno, kjer obstaja zavedanje, da je politika prav tako stroka sama po sebi, ki za tako pomembno nalogo, kot je upravljane z državo zahteva karierno vzgajane, izkušene in močne politične vodje, sposobne krmariti državno ladjo med čermi medijskih pritiskov, kapitalskih vplivov in lobističnih interesov.

In slednje je mogoče samo ob spoznanju, da je v izogib permanentnemu  infarktnemu stanju, kakršnemu smo v slovenski politiki priča zadnja leta, svoj glas vredno nameniti strankam z izgrajeno institucionalno, programsko, vrednotno in kadrovsko strukturo, ne pa njihovim instant različicam “za eno noč”.

Do heureke je Slovenija oddaljena vsaj še za en neizogiben eksperiment, imenovan Združena levica. A zadnja izkušnja pred vstopom v demokratično zrelost zna biti najbolj divje-boleča in na narodovem tkivu pustiti najgloblje brazgotine.