Zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Zakaj ne poljubnega števila oseb ali subjektov?

Zakonska zveza ni več samo »urejena življenjska skupnost moža in žene«, ampak »življenjska skupnost dveh oseb«. Majhna korekcija v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki po prepričanju zagovornikov in nasprotnikov pravic istospolnih spremeni vse.

Po mnenju prvih popolnoma izenačuje pravice istospolnih in heterospolnih parov, po mnenju drugih pa korenito posega v tisočletja postavljan naravni red in vrednotno orientacijo zahodne civilizacije.

Strinjali bi se lahko z enimi in drugimi, a to jim ne daje absolutne pravice urejanja družbenih razmerij na način, kot si  predstavljajo.

Poglejmo zakaj.

Zagovorniki predstavljenih sprememb se sklicujejo na odpravo diskriminacije in zagotovitev enakopravnosti družbeni manjšini istospolno usmerjenih. V okrilju parole »živi in pusti živeti« poudarjajo, da z dodelitvijo pravic homoseksualcem v ničemer ne posegajo v pravice in način bivanja heteroseksualnih članov družbe, ki se o tem zato nimajo legitimne pravice izrekati, kaj šele odločati. Referendum na to temo bi zato moral biti ustavno preprečen.

A slediti tovrstni argumentaciji izenačitve vseh v družbi živečih manjšin logično zahteva zagotovitev pravic tudi ljudem preostalih življenjskih slogov. Zakaj bi nekdo, ki s strinjanjem vseh vpletenih prakticira mnogoženstvo (mnogomožtvo), potemtakem bil prikrajšan za priznanje statusa njegove »zakonske zveze« po omenjenem zakonu? Mar si tudi ta ne zasluži enakopravnosti, kot vsi ostali?

Če želimo odpraviti diskriminacijo teh članov družbe (in v Sloveniji zagotovo obstajajo), definicija zakonske zveze potrebuje dodatno korekturo, denimo v »življenjsko skupnost poljubnega števila oseb«.

Med nami živijo tudi ljudje drugih družbeno nesprejemljivih odklonskih spolnih praks. Je s temi ljudmi kaj narobe in če, po čigavih kriterijih? Kdo smo mi, da bi jih sodili? Mar nismo še nedavno tako označevali tudi homoseksualcev? Mar s takšnim stališčem tem ljudem ne povzročamo krivice in jih neupravičeno diskriminiramo pri prakticiranju njihovega življenjskega sloga? Če je temu tako, je v definicijo zakonske zveze nujno ustrezno dopolniti, recimo kot »življenjsko skupnost poljubnega števila subjektov«

Verjetno se zdaj že vsi strinjamo, da sledenje tovrstni argumentaciji vodi v povsem napačno smer.

Temu je tako, ker pri vprašanju ureditve družbenih razmerij med ljudmi različnih spolnih občutenj in praks ne gre za zagotavljanje enakopravnosti družbenih manjšin, ampak za doseganje konsenza o temeljnih družbenih vrednotnih izhodiščih, o načinu, pravilih in zakonitostih skupnega sobivanja.

Tovrsten dogovor med sobivajočimi imenujemo družbena pogodba.

Človekove pravice v skupnosti zahodnega tipa tako niso nekaj, kar si nekdo želi oziroma občuti, da mu pripada, ampak nekaj, kar v družbeni pogodbi kot take definira družba sama.

Pogodba, ki smo jo z življenjem v Zahodni civilizaciji simbolično podpisali, tako recimo (za zdaj) ne vključuje pravice moškega do poroke z več ženami (in obratno), pravice do spolnosti z živalmi ali, banalno, da prosto lulamo na javnih mestih. Vsega tega naša družba ne dovoljuje kljub temu, da teoretično z nobenim od tovrstnih dejanj ne posegamo v pravice kogarkoli drugega in navkljub temu, da so v določenih kulturah z drugačno družbeno pogodbo takšne stvari lahko obče sprejete, dovoljene in razumljene kot normalne.

Družbena pogodba se z razvojem civilizacije lahko spreminja in dopolnjuje, ampak zgolj s širokim družbenim konsenzom. Včasih temu pravimo, da mora za spremembe družba »dozoreti«. Tovrstna »zrelost« za poseg v družbeno pogodbo pa se v zahodnem svetu preverja z mehanizmom neposredne demokracije, imenovanim referendum.

Ljudsko odločanje o spremembah tako osnovnih družbenih postulatov, kot je definicija zakonske zveze, družine in podobno, je tako nujno in neizbežno. A zgolj, če predlagateljem uspe zadostiti zakonskim pogojem za njegov razpis. Njihova ubranitev statusa quo obstane, če uspejo v to prepričati kvorumsko večino, tisočletja postavljan naravni red gor ali dol.

Glasnim zagovornikom pravic istospolnih gre pri vsem skupaj zameriti, da s svojimi idejami in predlogi pred družbo ne prihajajo odkrito, ampak vedno znova skozi stranska vrata.

Predstavnikov LGBT skupnosti tako ne boste slišali reči: »imava se rada, zato bi se želela poročiti in posvojiti otroke, kot vsak drug heteroseksualni par,«  ampak skušajo kar se da skrivoma sprejeti manjše zakonske spremembe, na katerih bodo nato popolno enakopravnost zahtevali brez predhodne javne debate ter iskanja splošnega družbenega konsenza.

Zato tudi skrajšani postopek sprejemanja zakona, ki izključuje javno razpravo. V tej bi se namreč razčistilo, da »popolna enakopravnost« vključuje tako istospolne poroke kot posvojitve otrok. Majhna sprememba precej bolj drastično spreminja status istospolnih parov, kot na referendumu padli družinski zakonik.

Predvsem posvojitvam otrok  s strani homoseksualcev pa javno mnenje ni naklonjeno, zato si zagovorniki pravic istospolnih tovrstne javne osveščenosti ne želijo, saj bi to po njihovem mnenju pomenilo zanesljiv referendumski poraz. In prav v tej točki se kaže (ne)zrelost družbe za tako drastične spremembe, kar nedvoumno pomeni, da čas zanje še ni dozorel.

A potrpežljivost pri čakanju na »zrelejše čase« očitno ni vrlina aktivistov LGBT skupnosti, ki, hote ali ne, dajejo občutek agresivne manjšine, ki za vsako ceno in na vsak način želi doseči svoje cilje. Kdor jim pri tem stoji na poti, tvega etiketo nazadnjaškega homofoba, v skrajnih primerih tudi kariero, saj njihov vpliv sega do visokih položajev v družbi in medijih.

Prav tovrstna agresivnost pa deluje odbijajoče na heterospolno večino in tudi na številne homoseksualce, ki bi do večje enakopravnosti in družbene sprejemljivosti želeli priti po mirnejši, strpnejši poti.

Pot iskanja še sprejemljivega skupnega imenovalca pri poseganju v družbeno pogodbo bo od vseh vpletenih terjala več strpnosti in brzdanja strasti. Sedanji pristop k posegom v to občutljivo problematiko k temu zagotovo ne prispeva.

>

3 thoughts on “Zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Zakaj ne poljubnega števila oseb ali subjektov?”

  1. Odlična argumentacija Rok.
    Sveta preproščina, ki so jo vpeljali predlagatelji res lahko, kot praviš, pelje k absurdom.
    Z isto analogijo kaj hitro lahko postaneta sodomija, nekrofilija in še kaj, družbeno sprejemljivi.
    Skrajšan postopek, ob jasno izraženi referendumski volji je pa sploh blamaža.

  2. Včeraj sem pozorno spremljal prenos iz Državnega Zbora in moram reči, da sem izredno razočaran nad parlamentarno večino, ki je po hitrem postopku (!), mimo volje ljudstva sprejela te ******* spremembe družinskega zakonika. Še bolj sem razočaran nad Združeno Levico, oz. ””**********””, po novem, ker je to forsirala. Dolgo pričakovana 1. prava leva stranka bi se lahko pozanimala od vseh klasikov marxizma ter pravni teoriji in praksi socialističnih držav, kako se ”meščanski dekadenci” in ”ostankom patriarhalnih družbenih razmerij” streže, ne pa, da jih podpirajo. Pravi socialisti bi se morali zavzemati za pravice heteroseksualnih proletarcev, ne pa homoseksualnih kapitalistov, ki jih izkoriščajo. Konec koncev je tu tudi ruski model, kakor ga je vzpostavil oče vseh Slovanov in 1. anti-fašist v Evropi, Vladimir Putin, ki je lahko zgled celemu svetu, v katerem predstavlja zlato sredino med ureditvami, ki so pri tem vprašanju po svetu v veljavi.

    Zato podpiram vse v smeri referenduma, kjer bo ljudstvo moralo homo-lobiju podeliti še 2. rumeni karton zaradi njihovega vsiljevanja njihovih dogem mimo volje ljudstva.

  3. “življenjska skupnost dveh oseb” ce se cel zakon osredotoci samo na skupnost dveh oseb, potem je nedefinirano katere naj bi te dve osebe bile. Tudi danes veliko ljudi zivi v takih skupnostih pa ni nujno da spadajo v skupnost istospolnih oseb. Skupnost je lahko tudi skupnost brata in sestre, torej bi le tem morale po tej definiciji pripadati iste pravice kot istospolnim parom? Pa ni nujno da zivijo v incestu, zivijo pac skupno zavoljo exsistencnih razlogov ali ker si z skupnim zivljenjem delita stroske in delo v gospodinjstvu… Zakaj bi le te skupnosti dveh oseb bile potem “manj vredne” kot istospolne skupnosti?

Comments are closed.