“Nismo več v komunizmu.” Spoštovani doktor Mramor, kako ste to mislili?

»Nismo več v komunizmu,« je finančni minister dr. Dušan Mramor pokroviteljsko podučil sodržavljane, zgražajoče se nad vrtoglavimi honorarji za popoldansko garanje izbrane akademske elite.

Profesorjev poduk je bil sicer deležen časniških naslovnic in udarnih televizijskih špic, a globljih analiz njegove dejanske sporočilnosti ni bilo zaslediti. In dilem glede tega je kar nekaj.

Je denimo oceno »nismo več v komunizmu« podal kot ekonomist, analizirajoč domačo gospodarsko situacijo, ali kot politik, ocenjujoč notranjo družbeno-politično realnost, morda kot zgodovinar, opisujoč konec nekega obdobja in navsezadnje, nemara celo kot mistik, nanašajoč se na prevladujoče stanje duha v jugovzhodnem Podalpju?

Ker si dodatnih pojasnil v tem smislu od spoštovanega profesorja najbrž ne moremo nadejati, nam ne preostane drugega, kot da sami vsebinsko ovrednotimo tako lucidno-prodorno oceno, podano s strani kredibilnega predstavnika vladajoče oblasti.

Kaj je torej z »nismo več v komunizmu« poet v resnici mislil?

Dr. Mramorja poznamo kot uglednega ekonomista, finančnega ministra dveh levih vlad ter rednega profesorja, celo dekana Ekonomske fakultete. Zato se najbrž v našem prizadevanju po iskanju resnice ni napačno najprej nasloniti na njegov ekonomski renome.

A realni podatki tezi, da se je doktor opredelil v ekonomskem smislu, le stežka zadostijo. Večinski delež državnega lastništva v podjetjih je najvišji v Evropi. Takoj za Grčijo smo najmanj privlačna država za tuje investicije. Po stopnji ekonomske svobode si s Sierro Leone delimo 105. mesto med 152 državami, Imamo nadpovprečno obremenitev dela med najrazvitejšimi državami ter najvišjo dohodkovno egalitarnost na stari celini.

Vse to (in še marsikaj drugega) je verjetno botrovalo oceni ugledne poslovne revije Forbes, ki Slovenijo vidi kot najbolj socialistično evropsko državo .

Ob teh statistikah »nismo več v komunizmu« izzveni prej kot slaba šala, kot kompetentna trditev doktorja ekonomskih znanosti.

Je torej Mramor odmevni stavek izrekel kot politik? Navsezadnje opravlja eno najpomembnejših političnih funkcij v državi.

Kar 85 % časa v štiriindvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije je oblast zasedala leva politična opcija, h kateri kajpada spada tudi aktualni finančni minister. Vse številne mandate so se bolj ali manj pritajeno medsebojno prerekali, spodkopavali drug drugega, rušili lastne vlade in čez noč postavljali nove, pogosto tudi javno žalili in zaničevali.

A vedno in povsod jih poenoti le eno – ideološka komunistična nostalgija, vedno znova opevana in izpričana na številnih proslavah in manifestacijah, kot je razvpito stožiško praznovanje ob prevzemu oblasti 27. aprila 2013.

Po ogledu pričujočega videa si desetkrat ponovite »nismo več v komunizmu«. Vas je prepričal?

Izločili smo torej ekonomsko in politično komponento Mramorjevega izreka in vprašati se je, ali ne gre morda za zgodovinsko oceno preloma z nekim obdobjem v »narodovem zorenju«, ki naj bi bil dandanes končno presežen.

Prehode skozi zgodovinska obdobja praviloma zaznamujejo civilizacijski preskoki, mnogokrat predvsem v miselnem, intelektualnem smislu – denimo razvoj in dominacija antične misli, pa srednjeveška temačnost duha in njegova osvoboditev v humanizmu in renesansi …

Za odgovor na vprašanje ali smo Slovenci ob formalno-pravnem prehodu v demokracijo hkrati opravili tudi ta civilizacijski preskok, je dovolj pogledati v jaške Hude jame in brezna stoterih drugih kotanj, v katerih zakopani, zazidani, zaminirani, zdemolirani, daleč od vesti in srca politikov, medijev in javnosti ležijo naši drugorazredni rojaki, pozabljeni, nevredni dostojnega pokopa.

Mar ne bo zgodovinska stroka s par stoletno distanco prelomnico s komunizmom postavila tudi glede na zrelost narodove zavesti, odražajoči v višjem miselnem spoznanju in  osvojeni lekciji minulega obdobja?

Kar nas pripelje do morebitnih Mramorjevih prostočasnih mistično-filozofskih praks. Je morda konec komunizma spoznal v splošnem stanju duha Slovencev in njihovem zavedanju o preživetosti socialističnega samoupravljanja kot ekonomsko nevzdržne in moralno-etično zavržene oblike družbenega bivanja?

Da je temu težko verjeti, pričajo že vse zgornje ugotovitve, podkrepljene s številnimi drugimi simptomi današnje slovenske realnosti: splošno dojemanje države kot skrbnice vsega in vsakogar, zagrizeno zagovarjanje »nacionalnega interesa« ter nasprotovanje privatizaciji in zasebni pobudi v šolstvu, zdravstvu in drugod, skoraj patološko sovraštvo do katoliške Cerkve, nostalgično obujanje spominov na čase, ko smo »vsi imeli službe« in smo »brez izjeme vsi počitnikovali na morju« ter ko smo »v svetu nekaj pomenili«. In navsezadnje pričakovanje, da v vsej državi ne sme nihče zaslužiti kaj dosti več od povprečne delavske plače.

Upoštevajoč vse navedeno bi težko zaključili, da je človek akademske kapacitete misel »nismo več v komunizmu« dejansko izrekel v katerem od predstavljenih konceptov.

Ostane nam zgolj še domneva, da smo dr. Mramorja nekako morali narobe razumeti.

Kaj pa če je spoštovani doktor z besedami, izrečenimi v prvi osebi množine, pravzaprav mislil na »nas«, za razliko od »vas«? Torej »mi smo tisti, ki nismo več v komunizmu«, za razliko od »vas na oni strani, ki ste še vedno v komunizmu …« ?

Domneva pridobi na logičnosti, če jo razvijemo korak naprej. Torej mi, družbeno in intelektualno superiorna elita, nismo več v komunizmu, zato ni ovir za visoke honorarje, prelite v naše žepe preko davčno ugodnejših odvodov iz institucij skupnega »nacionalnega interesa«. Za razliko od vas, ki ste deležni vsega tistega, za kar se tudi mi sicer pregovorno zavzemamo: visoke obdavčitve plač, stroge državne regulative, državnega lastništva podjetij, oviranje zasebne pobude na vseh ravneh, vsesplošne uravnilovke in vsega ostalega, kar vzpodbuja povprečnost in zatira odličnost.

Edino v tem pogledu pokroviteljski poduk ministra za finance »nismo več v komunizmu« dobi svoj smisel.

In prav ta duhovno-materialna odmaknjenost voditeljev avantgarde socialističnega delovnega ljudstva levo prepričano rajo v aferi »honorarji« najbolj boli.

Prestiž in luksuz na njihov račun so namreč pripravljeni odpustiti le maršalu Titu, nikakor pa ne nekemu Maksu Tajnikarju, Metki Tekavčič ali Stanki Whothefuck Cankar.

Zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Zakaj ne poljubnega števila oseb ali subjektov?

Zakonska zveza ni več samo »urejena življenjska skupnost moža in žene«, ampak »življenjska skupnost dveh oseb«. Majhna korekcija v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki po prepričanju zagovornikov in nasprotnikov pravic istospolnih spremeni vse.

Po mnenju prvih popolnoma izenačuje pravice istospolnih in heterospolnih parov, po mnenju drugih pa korenito posega v tisočletja postavljan naravni red in vrednotno orientacijo zahodne civilizacije.

Strinjali bi se lahko z enimi in drugimi, a to jim ne daje absolutne pravice urejanja družbenih razmerij na način, kot si  predstavljajo.

Poglejmo zakaj.

Zagovorniki predstavljenih sprememb se sklicujejo na odpravo diskriminacije in zagotovitev enakopravnosti družbeni manjšini istospolno usmerjenih. V okrilju parole »živi in pusti živeti« poudarjajo, da z dodelitvijo pravic homoseksualcem v ničemer ne posegajo v pravice in način bivanja heteroseksualnih članov družbe, ki se o tem zato nimajo legitimne pravice izrekati, kaj šele odločati. Referendum na to temo bi zato moral biti ustavno preprečen.

A slediti tovrstni argumentaciji izenačitve vseh v družbi živečih manjšin logično zahteva zagotovitev pravic tudi ljudem preostalih življenjskih slogov. Zakaj bi nekdo, ki s strinjanjem vseh vpletenih prakticira mnogoženstvo (mnogomožtvo), potemtakem bil prikrajšan za priznanje statusa njegove »zakonske zveze« po omenjenem zakonu? Mar si tudi ta ne zasluži enakopravnosti, kot vsi ostali?

Če želimo odpraviti diskriminacijo teh članov družbe (in v Sloveniji zagotovo obstajajo), definicija zakonske zveze potrebuje dodatno korekturo, denimo v »življenjsko skupnost poljubnega števila oseb«.

Med nami živijo tudi ljudje drugih družbeno nesprejemljivih odklonskih spolnih praks. Je s temi ljudmi kaj narobe in če, po čigavih kriterijih? Kdo smo mi, da bi jih sodili? Mar nismo še nedavno tako označevali tudi homoseksualcev? Mar s takšnim stališčem tem ljudem ne povzročamo krivice in jih neupravičeno diskriminiramo pri prakticiranju njihovega življenjskega sloga? Če je temu tako, je v definicijo zakonske zveze nujno ustrezno dopolniti, recimo kot »življenjsko skupnost poljubnega števila subjektov«

Verjetno se zdaj že vsi strinjamo, da sledenje tovrstni argumentaciji vodi v povsem napačno smer.

Temu je tako, ker pri vprašanju ureditve družbenih razmerij med ljudmi različnih spolnih občutenj in praks ne gre za zagotavljanje enakopravnosti družbenih manjšin, ampak za doseganje konsenza o temeljnih družbenih vrednotnih izhodiščih, o načinu, pravilih in zakonitostih skupnega sobivanja.

Tovrsten dogovor med sobivajočimi imenujemo družbena pogodba.

Človekove pravice v skupnosti zahodnega tipa tako niso nekaj, kar si nekdo želi oziroma občuti, da mu pripada, ampak nekaj, kar v družbeni pogodbi kot take definira družba sama.

Pogodba, ki smo jo z življenjem v Zahodni civilizaciji simbolično podpisali, tako recimo (za zdaj) ne vključuje pravice moškega do poroke z več ženami (in obratno), pravice do spolnosti z živalmi ali, banalno, da prosto lulamo na javnih mestih. Vsega tega naša družba ne dovoljuje kljub temu, da teoretično z nobenim od tovrstnih dejanj ne posegamo v pravice kogarkoli drugega in navkljub temu, da so v določenih kulturah z drugačno družbeno pogodbo takšne stvari lahko obče sprejete, dovoljene in razumljene kot normalne.

Družbena pogodba se z razvojem civilizacije lahko spreminja in dopolnjuje, ampak zgolj s širokim družbenim konsenzom. Včasih temu pravimo, da mora za spremembe družba »dozoreti«. Tovrstna »zrelost« za poseg v družbeno pogodbo pa se v zahodnem svetu preverja z mehanizmom neposredne demokracije, imenovanim referendum.

Ljudsko odločanje o spremembah tako osnovnih družbenih postulatov, kot je definicija zakonske zveze, družine in podobno, je tako nujno in neizbežno. A zgolj, če predlagateljem uspe zadostiti zakonskim pogojem za njegov razpis. Njihova ubranitev statusa quo obstane, če uspejo v to prepričati kvorumsko večino, tisočletja postavljan naravni red gor ali dol.

Glasnim zagovornikom pravic istospolnih gre pri vsem skupaj zameriti, da s svojimi idejami in predlogi pred družbo ne prihajajo odkrito, ampak vedno znova skozi stranska vrata.

Predstavnikov LGBT skupnosti tako ne boste slišali reči: »imava se rada, zato bi se želela poročiti in posvojiti otroke, kot vsak drug heteroseksualni par,«  ampak skušajo kar se da skrivoma sprejeti manjše zakonske spremembe, na katerih bodo nato popolno enakopravnost zahtevali brez predhodne javne debate ter iskanja splošnega družbenega konsenza.

Zato tudi skrajšani postopek sprejemanja zakona, ki izključuje javno razpravo. V tej bi se namreč razčistilo, da »popolna enakopravnost« vključuje tako istospolne poroke kot posvojitve otrok. Majhna sprememba precej bolj drastično spreminja status istospolnih parov, kot na referendumu padli družinski zakonik.

Predvsem posvojitvam otrok  s strani homoseksualcev pa javno mnenje ni naklonjeno, zato si zagovorniki pravic istospolnih tovrstne javne osveščenosti ne želijo, saj bi to po njihovem mnenju pomenilo zanesljiv referendumski poraz. In prav v tej točki se kaže (ne)zrelost družbe za tako drastične spremembe, kar nedvoumno pomeni, da čas zanje še ni dozorel.

A potrpežljivost pri čakanju na »zrelejše čase« očitno ni vrlina aktivistov LGBT skupnosti, ki, hote ali ne, dajejo občutek agresivne manjšine, ki za vsako ceno in na vsak način želi doseči svoje cilje. Kdor jim pri tem stoji na poti, tvega etiketo nazadnjaškega homofoba, v skrajnih primerih tudi kariero, saj njihov vpliv sega do visokih položajev v družbi in medijih.

Prav tovrstna agresivnost pa deluje odbijajoče na heterospolno večino in tudi na številne homoseksualce, ki bi do večje enakopravnosti in družbene sprejemljivosti želeli priti po mirnejši, strpnejši poti.

Pot iskanja še sprejemljivega skupnega imenovalca pri poseganju v družbeno pogodbo bo od vseh vpletenih terjala več strpnosti in brzdanja strasti. Sedanji pristop k posegom v to občutljivo problematiko k temu zagotovo ne prispeva.