Kolaps Klemenčičevega korupcijskega poročila: Možje v črnem in delo, ki so ga opravili

»Mi smo svoje delo opravili,« je pred dobrima dvema letoma takratni predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič v javnost pospremil bombastično poročilo KPK o premoženjskem stanju politikov, v katerem so najvplivnejša politika v državi – predsednika vlade Janeza Janšo in vodjo opozicije Zorana Jankovića – obremenili s korupcijskimi obtožbami. Ob tem je medijem še pokroviteljsko razložil, da naj nadzorne institucije opravljajo svoje delo po zakonu in ustavi, ne pa razmišljajo o političnih posledicah.

Nekaj mesecev kasneje je, skupaj z obema podpredsednikoma, odstopil s čela KPK, »iz protesta,« kot se je izrazil. Njihovo delo je očitno res bilo opravljeno.

Ob vseh danes znanih dejstvih, s primerno časovno distanco in nedavno sodbo Vrhovnega sodišča, ki je poročilo o Janševem premoženjskem stanju odpravilo zaradi kršenja ustavnih pravic takratnemu premieru, Klemenčičeve besede dobivajo povsem novo konotacijo.

Kaj je pravzaprav bilo delo, ki so ga opravili in kmalu po njem zapustili svoje položaje? Za javnost nepričakovan in nikoli pojasnjen odhod ni mogel biti posledica tega, da se »nič ne spremeni,«  saj je navsezadnje zaradi njihovih odločitev padla vlada demokratične države in hkrati premierske možnosti uničila pretendentu, zmagovalcu parlamentarnih volitev. Mar bi se zaradi njihovih ugotovitev moral stopiti led na Antarktiki, zamenjati magnetni zemeljski poli ali kaj podobno apokaliptičnega?

Kakorkoli obračamo, ob vsej medijski podpori in zaupanju javnosti je bila Klemenčičeva komisija tisti čas nedvomno najvplivnejša institucija v državi.

»Nazorne institucije naj opravljajo svoje delo po zakonu in ustavi, ne pa razmišljajo o političnih posledicah.« Te Klemenčičeve besede je vredno prebrati še enkrat ali dvakrat, saj ob ščepcu pridigarske konotacije izžarevajo svojevrstno karizmatično avtoriteto njenega avtorja, kakršna mu je dajala visoko javno legitimnost. »Učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki,« bi še kdo ob tem pripomnil, pa tudi asociacija na film Men in black, kjer W. Smith in T. L. Jones z oblastjo disciplinirata poredno razposajene vesoljčke, ni povsem iz trte izvita.

A sodba Vrhovnega sodišča je Klemenčičevo avreolo nezmotljivosti zadela prav na najšibkejši točki. Izkazalo se je namreč, da od vseh nadzornih institucij prav »njegova« svojega dela ni opravljala po ustavi, politične posledice tega pa so enormne in dejansko nepopravljive, saj se je notranje-politična slika v državi popolnoma zasukala. In pomislite, to zaradi poročila, ki je danes odpravljeno, de jure sploh ne obstaja!

Vse to je seveda nesprejemljivo in vredno globljega razmisleka o (ne)smotrnosti posameznih političnih ravnanj na razvojni stopnji demokracije, kakršno prakticiramo v Sloveniji, dodatna zadrega pa je v »nezmotljivem« in »dokončnem« dejstvu, da ta oseba danes opravlja funkcijo ministra za pravosodje.

Vse drugo kot Klemenčičeva zamenjava bi vladi dežurnega pravičnika nepopravljivo načela avtoriteto, kar pa še zdaleč ne rešuje vseh vprašanj in dilem, ki se s to zgodbo pojavljajo.

Najbolj očitno vprašanje je, ali sta bila Klemenčič in Praprotnik dejansko na misiji eliminacije osovraženega političnega akterja (in pri tem kolateralno žrtvovala še enega samopašnega nebodigatreba). Je to »delo, ki so ga opravili« – očistiti politiko vplivnih liderjev, ki z generiranjem politike kulturkampfa, po mnenju mnogih, Slovenijo držijo v šahu? So nemara pripravljali pot zmernejšim političnim konceptom, poosebljenim s strani tistih, za katere se je denimo izkazalo, da so bili o poročilu seznanjeni predčasno?

Če je bilo morda tako, potem je ta misija pogrnila na vsej črti. Janša se, polžje počasi, a zanesljivo, otresa vseh najhujših sodb, ki mu jih je skuhalo slovensko sodstvo in se v ring vrača močnejši kot kadarkoli. Janković bo (o razpletu njegove pritožbe na VS se je nesmiselno slepiti), opran očitkov in z osvojeno lekcijo iz vrhunske politike, morda zrežiral come back na veliko sceno. Stranke, ki so v imenu zmerno-moralne politike svoj čas zarile meč v srce Janševe koalicije, pa je, razen ene, politična realnost pometla iz parlamenta.

Drugo vprašanje, ki ga ni moč zaobiti, je, komu Klemenčičev padec dejansko koristi. Človek s Harvarda si je v času svoje kariere, predvsem na mestu državnega sekretarja Katarine Kresal in kasneje na poziciji predsednika KPK, s svojim brezkompromisnim pristopom nakopal mnogo vplivnih nasprotnikov, ki še zdaleč ne prihajajo le z desnega političnega pola. Ne smemo pozabiti, da so ga v minulih mesecih orkestrirano medijsko napadali ljudje kot Drago Kos, Aleš Zalar in še nekateri vplivneži iz znanih krogov, pa tudi Kresalova in Senica mu verjetno nista kar tako odpustila »izdaje« v primeru najema stavbe NPU. Novinar Bojan Požar, znan po dobrih virih, namiguje tudi na določen strah v sodstvu pred napovedanimi Klemenčičevimi reformami, ki bi prevetrile fevd, ki ga nekateri za vsako ceno želijo zadržati zase.

Še najbolj od vsega pa je morda bistveno vprašanje, kdo si Janšo kot hegemona politične desnice želi ohraniti na njenem čelu tudi v prihodnje. Slednje namreč zagotavlja kontinuiteto oblasti levice, ne glede na vso opravilno nesposobnost njenega političnega establišmenta. Janša bo pač za rajo kriv, četudi bi ga pomilostil sam Josip Broz, in ne glede na vse je iluzorno pričakovati, da bo še kadarkoli sposoben oblikovati vladno koalicijsko večino.

Politična igra tako ostaja odprta in le prihodnost bo prinesla določene odgovore. Neobremenjenim ljubiteljem domačih političnih trilerjev priporočam potrpljenje, za tolažbo ob čakanju pa trinajst serij tretje sezone House of Cards, ki so od včeraj na voljo na Netflixu.

Ob pretkanem Franku boste morda za trenutek pozabili na kloako domače družbeno-politične realnosti.

>

One thought on “Kolaps Klemenčičevega korupcijskega poročila: Možje v črnem in delo, ki so ga opravili”

  1. Globoko se strinjam z napisano kolumno, vendar me žalosti spoznanje, da ne zmoremo reči “NE” sedemdeset letni diktaturi. Res je pa, da je moč kapitala neizmerna. Diktatura pa vlada medijem, ter propagandnemu stroju, ki nomenklaturo ohranja na površini, in jo bo najbrž dlje ohranjal, kakor si razmišljajoči mislijo in želijo.

Comments are closed.