Kolaps Klemenčičevega korupcijskega poročila: Možje v črnem in delo, ki so ga opravili

»Mi smo svoje delo opravili,« je pred dobrima dvema letoma takratni predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič v javnost pospremil bombastično poročilo KPK o premoženjskem stanju politikov, v katerem so najvplivnejša politika v državi – predsednika vlade Janeza Janšo in vodjo opozicije Zorana Jankovića – obremenili s korupcijskimi obtožbami. Ob tem je medijem še pokroviteljsko razložil, da naj nadzorne institucije opravljajo svoje delo po zakonu in ustavi, ne pa razmišljajo o političnih posledicah.

Nekaj mesecev kasneje je, skupaj z obema podpredsednikoma, odstopil s čela KPK, »iz protesta,« kot se je izrazil. Njihovo delo je očitno res bilo opravljeno.

Ob vseh danes znanih dejstvih, s primerno časovno distanco in nedavno sodbo Vrhovnega sodišča, ki je poročilo o Janševem premoženjskem stanju odpravilo zaradi kršenja ustavnih pravic takratnemu premieru, Klemenčičeve besede dobivajo povsem novo konotacijo.

Kaj je pravzaprav bilo delo, ki so ga opravili in kmalu po njem zapustili svoje položaje? Za javnost nepričakovan in nikoli pojasnjen odhod ni mogel biti posledica tega, da se »nič ne spremeni,«  saj je navsezadnje zaradi njihovih odločitev padla vlada demokratične države in hkrati premierske možnosti uničila pretendentu, zmagovalcu parlamentarnih volitev. Mar bi se zaradi njihovih ugotovitev moral stopiti led na Antarktiki, zamenjati magnetni zemeljski poli ali kaj podobno apokaliptičnega?

Kakorkoli obračamo, ob vsej medijski podpori in zaupanju javnosti je bila Klemenčičeva komisija tisti čas nedvomno najvplivnejša institucija v državi.

»Nazorne institucije naj opravljajo svoje delo po zakonu in ustavi, ne pa razmišljajo o političnih posledicah.« Te Klemenčičeve besede je vredno prebrati še enkrat ali dvakrat, saj ob ščepcu pridigarske konotacije izžarevajo svojevrstno karizmatično avtoriteto njenega avtorja, kakršna mu je dajala visoko javno legitimnost. »Učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki,« bi še kdo ob tem pripomnil, pa tudi asociacija na film Men in black, kjer W. Smith in T. L. Jones z oblastjo disciplinirata poredno razposajene vesoljčke, ni povsem iz trte izvita.

A sodba Vrhovnega sodišča je Klemenčičevo avreolo nezmotljivosti zadela prav na najšibkejši točki. Izkazalo se je namreč, da od vseh nadzornih institucij prav »njegova« svojega dela ni opravljala po ustavi, politične posledice tega pa so enormne in dejansko nepopravljive, saj se je notranje-politična slika v državi popolnoma zasukala. In pomislite, to zaradi poročila, ki je danes odpravljeno, de jure sploh ne obstaja!

Vse to je seveda nesprejemljivo in vredno globljega razmisleka o (ne)smotrnosti posameznih političnih ravnanj na razvojni stopnji demokracije, kakršno prakticiramo v Sloveniji, dodatna zadrega pa je v »nezmotljivem« in »dokončnem« dejstvu, da ta oseba danes opravlja funkcijo ministra za pravosodje.

Vse drugo kot Klemenčičeva zamenjava bi vladi dežurnega pravičnika nepopravljivo načela avtoriteto, kar pa še zdaleč ne rešuje vseh vprašanj in dilem, ki se s to zgodbo pojavljajo.

Najbolj očitno vprašanje je, ali sta bila Klemenčič in Praprotnik dejansko na misiji eliminacije osovraženega političnega akterja (in pri tem kolateralno žrtvovala še enega samopašnega nebodigatreba). Je to »delo, ki so ga opravili« – očistiti politiko vplivnih liderjev, ki z generiranjem politike kulturkampfa, po mnenju mnogih, Slovenijo držijo v šahu? So nemara pripravljali pot zmernejšim političnim konceptom, poosebljenim s strani tistih, za katere se je denimo izkazalo, da so bili o poročilu seznanjeni predčasno?

Če je bilo morda tako, potem je ta misija pogrnila na vsej črti. Janša se, polžje počasi, a zanesljivo, otresa vseh najhujših sodb, ki mu jih je skuhalo slovensko sodstvo in se v ring vrača močnejši kot kadarkoli. Janković bo (o razpletu njegove pritožbe na VS se je nesmiselno slepiti), opran očitkov in z osvojeno lekcijo iz vrhunske politike, morda zrežiral come back na veliko sceno. Stranke, ki so v imenu zmerno-moralne politike svoj čas zarile meč v srce Janševe koalicije, pa je, razen ene, politična realnost pometla iz parlamenta.

Drugo vprašanje, ki ga ni moč zaobiti, je, komu Klemenčičev padec dejansko koristi. Človek s Harvarda si je v času svoje kariere, predvsem na mestu državnega sekretarja Katarine Kresal in kasneje na poziciji predsednika KPK, s svojim brezkompromisnim pristopom nakopal mnogo vplivnih nasprotnikov, ki še zdaleč ne prihajajo le z desnega političnega pola. Ne smemo pozabiti, da so ga v minulih mesecih orkestrirano medijsko napadali ljudje kot Drago Kos, Aleš Zalar in še nekateri vplivneži iz znanih krogov, pa tudi Kresalova in Senica mu verjetno nista kar tako odpustila »izdaje« v primeru najema stavbe NPU. Novinar Bojan Požar, znan po dobrih virih, namiguje tudi na določen strah v sodstvu pred napovedanimi Klemenčičevimi reformami, ki bi prevetrile fevd, ki ga nekateri za vsako ceno želijo zadržati zase.

Še najbolj od vsega pa je morda bistveno vprašanje, kdo si Janšo kot hegemona politične desnice želi ohraniti na njenem čelu tudi v prihodnje. Slednje namreč zagotavlja kontinuiteto oblasti levice, ne glede na vso opravilno nesposobnost njenega političnega establišmenta. Janša bo pač za rajo kriv, četudi bi ga pomilostil sam Josip Broz, in ne glede na vse je iluzorno pričakovati, da bo še kadarkoli sposoben oblikovati vladno koalicijsko večino.

Politična igra tako ostaja odprta in le prihodnost bo prinesla določene odgovore. Neobremenjenim ljubiteljem domačih političnih trilerjev priporočam potrpljenje, za tolažbo ob čakanju pa trinajst serij tretje sezone House of Cards, ki so od včeraj na voljo na Netflixu.

Ob pretkanem Franku boste morda za trenutek pozabili na kloako domače družbeno-politične realnosti.

Žrtve medijskega meteža stoletja

»Pa dobro, zima je, mar ne? Nismo otok na ekvatorju, ne Florida. Hvala za opozorila+ukrepe, a “psihiranje” medijev presega meje normalnosti.«

.                                                                                                        Jelko Kacin, twitter, 5.2. 2015

Slovenci se po novem bojimo februarskega snega. V upravičenost strahu so nas vsaj hoteli prepričati vremenoslovci, DARS-ovci, šolniki, predvsem pa mediji s svojo kolektivno psihozo, v kateri je »snežni metež stoletja« za nekaj dni okupiral prime time vseh najpomembnejših informativnih oddaj.

Ves teden je minil v znamenju iskanja. Najprej so novinarji iskali razloge za preplah, nato so iskali sneg, ki ga ni hotelo biti, na koncu pa so iskali krivce za napak predvideno snežno katakizmo. Predvidljivo so jih našli v vremenarjih, upravljalcih cest in še kom, kakšnih poglobljenih premislekov o (ne)smiselnosti lastnega postopanja, v katerem so ure najbolj gledanih terminov namenili splošni ljudski histerizaciji pred nenavadnim zimskim pojavom, imenovanim sneg, pa ni bilo zaslediti.

Vlogo medijev pri ustvarjanju zgodbe o snežni apokalipsi bi bilo škoda kar spregledati, saj gre za še en nazoren primer simptomatičnega poneumljanja slovenske družbe, h kateremu prav sedma sila zadnje čase prispeva nezanemarljivo velik delež.

»Metež stoletja«, »Strahovlada, klofute in kričanje v šmarskem vrtcu«, »Izživljali so se nad sošolcem iz Bosne«, »Seksualni škandal v mariborski srednji šoli«, »Bavčar bi se rad ognil zaporu, a mu ne bo uspelo« je izbor na prvi pogled različnih naslovnih zgodb zadnjih nekaj mesecev, ki imajo v resnici marsikaj skupnega.

Potencirana histerizacija obravnave bolj ali manj vsakdanjih dogodkov namreč postaja prevladujoč vzorec medijskega infotainmenta, kjer namesto kritično-distančnega iskanja resnice prevladuje  moralistično-katastrofični senzacionalizem z namenom čustvenega afektiranja občinstva.

Pri čustveno vpletenem gledalcu namreč trezna razumska presoja pade in zgodba ga posrka vase – iz mimobežnega brezbrižneža se prelevi v akterja, strastnega branitelja svojega vrednotnega sveta v boju med dobrim in zlim. S tem zapade v odvisnost od zgodbe in njenega razpleta ter postane ujetnik opinion makerjev iz medijskih ozadij. Spremljati jo enostavno mora danes, jutri in pojutrišnjem, dokler glavni negativec ni ustrezno kaznovan.  Nanj s prstom pokažejo mediji in  tako brezprizivno zapečatijo njegovo usodo. Brez krivca namreč dobra zgodba ne obstaja.

Razsoden bralec/gledalec bo v »metežu stoletja« prepoznal vsakdanji zimski pojav, v »vrtčevski strahovladi« javno obračunavanje v interesnem spopadu znotraj kolektiva, »izživljanju nad bosanskim sošolcem« vsakodnevne ravse mladih petelinčkov, v »šolskem seksualnem škandalu« ne preredko kabinetno prakso in v »Bavčarjevem izogibanju zaporu« resno strokovno zdravniško diagnozo. Novice bo obravnaval z vsem dolžnim spoštovanjem, a s potrebnim dvomom in kritično distanco do edine zveličavne resnice.

Čustveno vpleteni bralec/gledalec pa bo v istih (s)poročilih videl življenjsko ogrožajočo naravno katastrofo,  grobo zlorabo nemočnih otrok, rasistično nasilje slovenskih fantov nad nesprejetimi tujci, seksualno pohujšanje mladine, ter hinavskega tajkuna, izogibajočega se pravični kazni. Ustrezno usmerjen bo znal poiskati krivce v vsaki izmed zgodb.

In prav medijsko histerično iskanje krivcev za vsak odkrušen kamen s hriba, ki pade na cesto, vsako stoletno vodo, ki zalije hišno klet in katerokoli drugo sitnico, ki razburka ljudsko domišljijo, je pripeljalo do situacije alibi igre, v kateri vsak najprej zavaruje sebe, ne glede na realno smiselnost svojega ukrepa ali dejanja.

Vremenoslovci tako napovedo rdeč alarm, da ne bi bili sojeni odgovornosti za spregledano grožnjo naravne nesreče, DARS-ovci raje zaprejo ceste, kot da bi pred TV kamerami jalovo pojasnjevali, zakaj so tovornjake spustili v sneg in s tem blokirali promet ter bognedaj povzročili še kakšno prometno nesrečo, šolniki raje zaprejo šole, kot da bi bili deležni tožb staršev zaradi zdrsa šolskega avtobusa in vzgojiteljice v vrtcih otrokom raje ne brišejo ritk, da jih ne obtožijo spolnega nasilja nad najmlajšimi.

Takšna je realnost vsakdana egoistično-oportunistične družbe, kjer je človek človeku volk, ne pa sosed, brat, prijatelj, spoštovani znanec.

Glede na prevladujoče trende je čas, da se praks rdečih alarmov in medijskih metežev stoletja kar navadimo.